FSF - Festival slovenskega filma

Strokovna komisija v sestavi Karpo Godina, Dušan Moravec, Aleš Pavlin, Olga Toni in Varja Močnik je odločila, da nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti v letu 2020 prejme avtor animiranih filmov Konrad “Koni” Steinbacher.

Konrad (Koni) Steinbacher: utemeljitev nagrade Metoda Badjure 2020

Konrad (Koni) Steinbacher je bil rojen leta 1940 v Zgornjem Prebukovju. Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem na Pohorju, nižjo gimnazijo pa v Slovenski Bistrici. Po končani osemletki so mu učitelji svetovali Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Kmalu je postal član filmskega krožka pod vodstvom filmske pedagoginje Mirjane Borčič, kjer je posnel svoj prvi dokumentarno-igrani film Umrl je zid. Po končanem študiju na šoli za oblikovanje in pedagoški akademiji se je leta 1964 kot likovni pedagog zaposlil v osnovni šoli v Izoli.

Tam je takoj organiziral filmski krožek, uvedel šolski kino, z otroki je razpravljal o skrivnostih filma, pisali so scenarije, le snemali niso, saj niso imeli kamer. V predmet likovne vzgoje je začel vnašati osnove filmske animacije.

Z ustanovitvijo filmskega krožka Zarja je Steinbacher na Obali vzpodbudil živahno amatersko filmsko dejavnost. V okviru krožka nastali kratki otroški animirani (več kot trideset enominutnih filmov), igrani in dokumentarni filmi so prejeli številna mednarodna in državna priznanja. Izpostaviti je treba zlasti prvi slovenski otroški animirani film Ribič (1967), ki ga je pod Steinbacherjevim vodstvom posnela skupina izolskih osnovnošolcev. Skupaj z mladimi filmskimi entuziasti je Steinbacher leta 1970 ustanovil Atelje animiranega filma (AAF) Koper in tudi sam začel delati filme. Člani koprskega AAF, med njimi so bili najdejavnejši in najuspešnejši prav Steinbacher, Janez Marinšek ter mlada Boris Benčič in Davorin Marc, so od začetka delovanja pobirali glavne nagrade na festivalih amaterskega filma, ki jih je bilo v tistem času po Jugoslaviji in v tujini zelo veliko. Za film Govornik sta Steinbacher in Marinšek na festivalih amaterskega filma prejela pomembne nagrade in priznanja (1970 – zlata plaketa za žanrski film, 14. festival amaterskega filma Jugoslavije, Ljubljana; 1971 – posebna nagrada za animirani film, Festival festivalov amaterskega filma Jugoslavije, Leskovac; 1972 – bronasta plaketa, Filmfestival der Nationen, Velden). Na mnogih domačih in mednarodnih festivalih amaterskega filma je tekmoval in bil nagrajen tudi Figov list (1971) (1971 – zlata plaketa za žanrski film, 8. festival amaterskega filma Slovenije, Maribor; posebna diploma za animirani film, 15. zvezni festival amaterskega filma, Sarajevo; 1972 – srebrna plaketa in posebna nagrada za najboljšo idejo, Filmfestival der Nationen, Velden). Številne nagrade in priznanja sta prav tako prejela filma Koeksistenca (1972 – diploma za najboljši animirani film in bronasta plaketa za selekcijo, 7. medklubski in avtorski festival amaterskega filma, Pulj; zlata plaketa za animirani film, 5. mednarodni festival amaterskega filma, Skopje; nagrada za najboljši animirani film, Festival festivalov amaterskega filma Jugoslavije, Leskovac; 1973 – bronasta plaketa, Evropski festival amaterskega filma, Varšava) in Superman (1972 – zlata plaketa v skupini filmov z zgodbo, 6. Concorso Dama Bianca, Sesljan pri Trstu; 1972 – diploma za najboljši animirani film in bronasta plaketa za selekcijo, 7. medklubski in avtorski festival amaterskega filma, Pulj; 1973 – zlata plaketa Železar Jesenice).

Leta 1974 sta z Janezom Marinškom kot profesionalna režiserja in animatorja debitirala pri takratnem Viba filmu s filmom Telematerija. Mejnik rojstva sodobnega avtorskega animiranega filma pri nas bi lahko postavili v leto 1975, ko je Steinbacher za Viba film posnel film Študent ter zanj prejel srebrno medaljo na festivalu Jugoslovanskega filma v Beogradu in priznanje Metoda Badjure za animacijo na Tednu domačega filma v Celju.

V svojih filmih sta se Steinbacher in Marinšek odločila za animacijo kolaža, ki ga zagrebška šola ni gojila. V tehniki kolaža sta ustvarjala tako rekoč pionirsko, saj se v njej tedaj tudi v tujini ni preizkušalo veliko avtorjev. Že v njunih amaterskih filmih, ki so nastali v okviru Ateljeja animiranega filma Koper, lahko zasledimo uporabo najrazličnejših materialov. Tako sta v filmu Figov list (1971), prvem slovenskem animiranem glasbenem videospotu za takrat zelo popularno skupino Faraoni, uporabila celo vrsto materialov, od golega animiranega telesa do razbitih kokošjih jajc. S podobnimi iskanji sta nadaljevala tudi pri profesionalnih filmih. A pri takratnem studiu Viba film je bila profesionalna organizacija proizvodnje animiranih filmov pomanjkljiva in avtorja nista imela stalne ekipe, ki bi delala izključno na tem področju. Zato sta se zavestno odločila za izogibanje ustaljeni natančnosti v risbi in animaciji ter sta raje raziskovala v smeri groteske oziroma grobosti, ki ju je ponujalo združevanje kolaža in klasične risbe na plastično folijo. Njun najpomembnejši amaterski film kot edini primer slovenskega animiranega filma v svojem delu Uvod u estetiku kinematografske animacije analizira tudi vodilni jugoslovanski teoretik animiranega filma Ranko Munitić: »… Močvirje (1976) med vsemi filmi prinaša najširši ‘izbor’ oblikovnih ‘surovin’: figure so izrezane iz papirja, njihove obleke so (včasih) narejene iz kosov tekstila, na omari se pojavijo barvne fotografije steklenic, sendvičev in peciva iz prehrambnih katalogov, sam teren močvirja, na katerem se film dogaja, pa je ‘zgrajen’ z direktnim nanašanjem na ozadje (a) grobih kosov lesonita, (b) naravne prsti, kamenčkov in peska ter (c) lužic prave vode, ki se postopoma spreminjajo v živo blato …«

Dogajanje v Močvirju razumemo kot metaforo za nauk, da razuzdano življenje vodi v pogubo. Odvija se v barvitem abstraktnem prostoru. V filmu se menjavajo tri tehnike animacije: v največji meri je prisotna risana animacija, pojavljata pa se tudi kolažna tehnika in lutkovna animacija. V kolažni tehniki spremljamo predvsem fotografije v obliki slik, kipov in knjig. Lutkovna animacija je uporabljena le za kratek čas, in sicer za prizor s tridimenzionalnim prikazom močvirja in vode. V filmu se zvrsti veliko inovativnih, likovno bogatih podob. Liki so risani s črno razgibano črto. Njihov volumen je poudarjen z uporabo dveh barv, na primer rumene in bele ali sive in bele, v kombinaciji z vijolično ali roza.

Animacija likov je zelo inovativna in eksperimentalna.

Tudi klasično animiran film Kamen (1984) se ponaša z izrednim ritmom in zabavno zgodbo. Delo je med drugimi očaralo mednarodno občinstvo in žirijo na festivalu Jugoslovanskega filma v Beogradu, ki mu je podelila veliko zlato medaljo. Zlate medalje na beograjskem festivalu je Steinbacher prejel še za film Epidemija (1982) ter delo Adam in Eva, eno od sedmih epizod satirične animirane serije za odrasle Kače (1987–88), ki jih je med letoma 1987 in 1988 ustvaril z Marinškom. Omenjena avtorja sta leta 1974 animirala filmsko špico za televizijsko nadaljevanko Mladost na stopnicah, ki jo je režiral France Štiglic. Steinbacher je po scenariju Dimitrija Kralja med letoma 1994 in 1998 režiral in animiral pet nadaljevanj igrano-animirane otroške serije Briši piši, v kateri se animirani liki v obliki svinčnika, radirke in šilčka podijo po ulicah mesta in poskušajo prepričati ljudi, naj ustavijo onesnaževanje okolja. Prav ekološki značaj zgodb in eksperimentiranje z umeščanjem animacije v igrani film sta izvirna elementa te animirane serije. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je Steinbacher prejel priznanje za film Večerja (2000) ter nagrado vesna za animirani film Mrtvaški ples (2010).

V svojem dolgoletnem ustvarjanju je Koni Steinbacher ustvaril mnogo amaterskih in kar 21 profesionalnih kratkometražnih animiranih filmov, svojega zadnjega – Legendo o srečnem hribu – je dokončal v letošnjem letu. Za opus animiranih filmov sta Steinbacher in Marinšek leta 1977 prejela nagrado Prešernovega sklada. Konija Steinbacherja prepoznavamo kot vrhunskega in pomembnega ustvarjalca animiranih filmov v domačem in mednarodnem prostoru. S filmi, ki jih je ustvaril, se je predstavil na številnih mednarodnih festivalih, pogosto pa se je vpisal tudi med prejemnike festivalskih nagrad. S svojim delovanjem na področju amaterskega in profesionalnega filmskega ustvarjanja ter na področju filmske vzgoje je Steinbacher odigral pionirsko vlogo ter postavil temelje za razvoj avtorskega animiranega filma pri nas.

Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.

V idilične podobe pokrajine vdira vztrajen, nadležen zvok avtoceste, ki razdira skupnost starega prebivalstva Gmajne. Film s posebnim posluhom za vaščane ponudi subjektivni zgodovinski pregled razvoja okolja, za katerega se zdi, da izginja.

Lun Sevnik se v študijski vaji z nizom nekonvencionalnosti ob igri moči protagonistov spretno poigra tudi z gledalcem. S premišljnim suspenzom, izrabo socialnega omrežja, vrhom v “videospotu”, izdelanim konceptom in podobnim – malodane mojstrovina!

Posneti celovečerni študijski film je težko, posneti dober celovečerni študijski film še toliko težje. A režiserju Sebastianu Koreniču Tratniku je uspelo prav to. Gmajna ponudi srce parajoč vpogled v slovensko podeželje, ki ga je modernizacija dobesedno presekala na pol, ga razčlovečila in odtujila, zaradi česar od njega ostajajo zgolj spomini in anekdote. Izjemna senzibilnost, s katero je režiser dal glas ljudem, ki jih družba nepravično potiska na obrobje in v preteklost, je več kot dovolj dober razlog, da žirija mlademu filmarju podeli vesno za posebne dosežke.

Režiser Lun Sevnik je s filmom Igra nazorno pokazal, da lahko pripoved gledalca čustveno zadane tudi takrat, kadar je ta hladna, nezainteresirana in oddaljena. Dva fanta, ki pred našimi očmi načrtujeta samomor, v nas izzoveta občutke šoka, jeze in nemoči. Igro je žirija prepoznala kot drzen in izzivalen film, ki svojimi provokativnimi prijemi iz gledalcev iztisne močan čustveni odziv, kar je spretnost, ki uspeva velikim mojstrom filmske umetnosti

Povprečna ocena: 4,72 / 5.

Filmi z majhnimi tržišči težko preživijo brez podpore javnih sredstev, a režiser Dejan Babosek s svojo filmografijo vedno znova dokazuje, da je zavidljiv celovečerni izdelek mogoče posneti tudi s povsem neodvisnimi prijemi. Preboj s svojim modelom neodvisnega financiranja predstavlja zgleden primer alternativne filmske produkcije pri nas in mu žirija za to podeljuje vesno za posebne dosežke.

Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.

Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.

Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.

Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje.

Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo.

Antigona – kako si upamo! je film, ki presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti.

Montaža v filmu Atigona - kako si upamo! v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju.

Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.

Režiserka Sara Kern s filmom Vesna Goodbye v kratki filmski formi prikaže izsek iz življenja desetletne deklice, ki mora zaradi družinskih dogodkov odrasti mnogo prehitro. Pripoved lahko vidimo kot bežen preblisk ali pa dramo z odprtim koncem, v obeh primerih je film kljub kratki dolžini žirijo prepričal do te mere, da bi mu ob nekoliko drugačnih pravilih zlahka podelili tudi kakšno nagrado v celovečernih kategorijah. Nagrada za najbolj izvirno delo naj predstavlja vzpodbudo za nadaljnjo nadgradnjo obetajočega pripovednega univerzuma, ki ga režiserka gradi v svojih kratkih filmih.

Film Ne pozabi dihati nas popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo. Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.

Direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave.

Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog.

Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.

V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.

Film je čudovita umetnost, izjemno kompleksna, a hkrati preprosto neposredna v komunikaciji z gledalcem. A kljub čarobnosti filmskega izraza, ki lahko doseže um, čute in srce katerega koli in kakršnega koli človeka, se gledalci le poredko srečamo s filmi, za katere lahko trdimo, da so celostna umetnina – v kateri se brišejo ločnice med elementi, ki jo sestavljajo, pri kateri se konkretna snovnost njenega nastanka prelije v edinstveno psihofizično in metafizično doživetje gledalca. In filmi Andreja Zdraviča nam neredko omogočijo prav to: umetniško doživetje brez precedensa in brez primere. Trdimo lahko celo, da je ves njegov umetniški opus sklenjena celota, saj kljub temu, da se v njem menjajo predmeti obravnave, načini obravnave in ne nazadnje tehnologija snemanja, odseva neki določeni pogled na svet, avtorjevo posebno senzibilnost, ki nam z zvočno-vizualnimi impulzi na filmu venomer predstavlja utripanje ali ritem življenja (najsibo narave, urbanega okolja, tehnologije). Za celostno umetnino suvereno stoji celosten avtor, Andrej Zdravič, ki, tako rekoč nerazdružljiv s svojo snovjo in svojo umetnino, bdi nad vsemi fazami njenega nastanka in nad vsemi njenimi elementi.

Življenje Andreja Zdraviča je življenje, posvečeno filmu. Po osnovni izobrazbi v Ljubljani in Alžiru je začel študirati umetnostno zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se v tem obdobju navdušil nad fotografijo in glasbo. Leta 1973 je odšel v ZDA, kjer je študiral, diplomiral in magistriral na oddelku Center for Media Study na State University of New York/Buffalo, študij pa je poleg filmskih smeri vseboval tudi analogno sintezo zvoka in digitalni sampling. Pet let je živel in ustvarjal v okolju newyorške filmske avantgarde, a se je leta 1980, ker je želel posneti film o oceanu, preselil v San Francisco in tam ostal sedemnajst let. Poleg svojih del je v novem okolju ustvaril več filmov o mikrokirurški transplantaciji in šest let delal v Muzeju znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium. Filmsko umetnost je predaval na ameriških univerzah UWM Milwaukee, San Francisco State University in drugod in kot gostujoči filmski avtor vodil seminarje na Stanford University, Royal College of Art, Falmouth University, Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani...

Za film Riverglass – V steklu reke (1997) je leta 1999 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 mu je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela, za svoje ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade po svetu, navsezadnje pa njegove filme obravnava več publikacij, posvečenih filmski umetnosti in teoriji, ekologiji in filozofiji. Zdravič je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu leta 1999 in na razstavi World Expo ’98. Njegove filme so prikazali na številnih samostojnih projekcijah in retrospektivah po svetu (Anthology Film Archives, Centre Pompidou, Deutsches Filmmuseum, Cankarjev dom, Slovenska kinoteka ...) ter predvajali na več televizijskih postajah (ZDF, RAISAT ART, ARTE, KCET Los Angeles ...) ali jih uvrstili kot eksponate v muzeje in galerije (ZKM Karlsurhe, MUSAC Léon, OCA Pavillion São Paulo, Alfred Ehrhardt Stiftung Berlin ...).

Andrej Zdravič je od leta 1973, ko ga je ob reki Soči in Jadranskem morju navdihnilo, kar je videl kot nenehen in večen ples narave, in je posnel svoj prvi film Ples kamere, ustvaril skoraj štirideset avtorskih filmov, ob tem pa tudi več video instalacij, v katerih raziskuje utrip življenja in narave, njenih nenehno prehajajočih energij in, v odnosu do človeka, duhovne razsežnosti teh prvinskih procesov. Njegovi filmi so zvočno-vizualne kompozicije, v katerih sta zvok in slika spojena v neločljivo govorico, med njima ni hierarhije, in skupaj tvorita film, ki na gledalca deluje totalno, preplavi ga, potopi vase. Zdravič sveta okoli sebe ne manipulira, temveč poskuša svojo zelo intimno izkušnjo okolja, v katerem se nahaja in ki ga (neskončno) fascinira, čim bolj natančno prenesti gledalcu. V svojih filmih največ prostora namenja naravnim pojavom, a v kakršno koli okolje vstopi kot filmski avtor (naj gre za naravo – reko, ocean, vznožje vulkana, oblake – ali urbano okolje – soseske New Yorka, operacijsko dvorano, kokpit reaktivnega letala), tja stopi nežno in tiho, vendar z naostrenimi čuti, s katerimi poišče zorne kote, ki najprecizneje prenašajo doživetje in energije prostorov, ki jih hoče predstaviti. Zdravičevi filmi so kompleksne umetnine, a avtor svojega procesa dela in snovi obravnave ne mistificira – in prav zato imajo neverjetno moč, da vsakemu gledalcu ponudijo njegovo lastno umetniško izkušnjo. Zaradi razloga, zakaj nastanejo, načina, na katerega nastanejo, in direktnosti, s katero delujejo na gledalca, so filmi Andreja Zdraviča filmi v najčistejšem pomenu besede.

Predsednica komisije za Badjurovo nagrado 2019 Varja Močnik

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti navidez svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.

Vrtoglava Soma Sandre Jovanovske je preiskovanje (z)možnosti (animiranega) filma, ki s premišljeno uporabo ready-madeov izvirno obravnava temo odvisnosti. Kljub zahtevnosti problematike dopušča prostor interpretaciji.

Alzheimer Cafe Martina Drakslerja je ganljiv premislek o življenju in minljivosti, ki s spoštovanjem in igrivostjo v ospredje postavlja intimo vsakdana para v domu za ostarele.

Observacijski dokumentarec o zloglasni morilki Cammore, ki se po 24 letih vrne iz zapora v vsakdanjost južnoitalijanskega mesteca. Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija nas popeljejo na napeto filmsko potovanje glavne protagonistke in njenega partnerja, ki jo je 24 let čakal, da se vrne domov. Kaj je ostalo od ljubezni in kdo je Christina Pinto? Avtorjema uspe na verodostojen in zaupljiv način prodreti v najintimnejšeplasti človeške duše in odstreti skrivnost, zakaj je Christina ubijala. Odlična montaža, glasba in celotna izvedba filma. Pretresljiv film.

Buča na vroči strehi svetaje mnogo več kot le portret velikana slovenske poezije Tomaža Šalamuna. Predstavlja izjemen in dragocen dokument za slovensko kulturo, katerega vrednost bo le še rasla z vsakim dnem, ki bo minil.

Milivoj Roš Miki je v svoji igralski bravuri v nekaj minutah filmske pripovedi uspel narediti tako močan vtis, da si filma brez njega ni mogoče zamisliti. Z neverjetno lahkotnostjo prehaja iz nastopaškega pripovedovanja v intimno in grenko izpoved. Miki nam je ponovno pokazal, kako močna in navdihujoča je lahko igralčeva karizma.

Animatorka in avtorica filma Milanka Fabjančič riše in sanja. Polnokrvno izkorišča formo animiranega žanra. S pomočjo animiranih metamorfoz nas popelje v domišljijski svet Liliane in njenega vsakdana, v čas Metropolisa, tekočih trakov, ljudi številk. Liki in forme se svobodno spreminjajo iz ene podobe v drugo in pri gledalcu vzbujajo občutenje nadrealnega in domišlijskega. V polnosti je izkoristila svobodo izraza, ki jo omogoča zgolj animirani film. Liliana kljubuje z nasmeškom, saj je njeno srce polno ljubezni. Hudomušen animirani film z odlično Magnificovo glasbo. Svetlobo, ki jo Liliana nosi v srcu, ponotranjimo tudi gledalci.

V mediteranski atmosferi Rajase v finih detajlih zrcali odnos mladega para na počitnicah z vsemi malimi nevšečnostmi, v katerih se prepoznamo gledalci in se pravzaprav smejimo sami sebi. Lahkotnost in briljanca filma v vseh segmentih njegove izvedbe –scenarija, kamere, režije, igre. Odlična izvedba celotne ekipe filma odpira naš »periferni vid«.

Zvočna slika se v soglasju z izvirno glasbo vzpostavlja kot eden izmed osrednjih pripovednih elementov. Večplastna in tehnična dovršenost zvoka je rezultat dela kreativne ekipe z jasno izdelanim avtorskim konceptom in individualnim pristopom k filmskemu zvoku.

Z virtuoznim obvladovanjem igre svetlobe in senc direktor fotografije Ferran Paredes Rubio v slogu največjih mojstrov klasičnega slikarstva suvereno postavi piko na i vizualni mojstrovini, ki jo soustvarja v tesni simbiozi z režiserjevimi postavitvami kamere ter že omenjenimi komponentami scenografije, kostumografije in maske.

Transmedia Production, Deutsche Film-Und Fernsehakademie Berlin, RTV SlovenijaRežiser: Gregor Božič Utemeljitev:Katharina Jockwer in Mateja Fajt sta s skrbno domišljenim konceptom in pozornostjo na najmanjši detajl, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi na skrbno izrisanem socialnem okolju, ustvarili kostume, ki bodo ostali večni.

Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.

Barbara Morosetti je s subtilnim oblikovanjem maske skozi celotno pripoved natančno in dosledno podpirala igralce pri kreiranju njihove vloge, s čimer je bistveno pripomogla k nepozabnim podobam, ki so se vrnile iz preteklosti.

Gregor Božič je v kreativnem montažnem procesu s Beppejem Leonettijem in Benjaminom Mirguetom našel sozvočje vseh elementov filmskega jezika in jih preko preskokov v času ter nevidnih prehajanj med resničnim in nadnaravnim svetom, prepletanjem spominov in sanj povezal v čarobno filmsko pravljico.

Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.

Giovanna Ciriani tako s premišljenim občutkom za najmanjši detajl kot tudi celostnim izborom lokacij ustvari čaroben in hkrati izjemno prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temvečaktiven protagonist.

V interpretaciji Maria, »ta škrtega mizarja«, je Massimo De Frankovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.

Izvirna glasba Hekle Magnúsdóttirob sozvočju že pozabljenih napevov in popevk prefinjeno gradi intuitivno naracijo in s tem vzpostavlja samostojen dramaturški sloj, ki s svojo sugestivno močjo rahločutno nadgradi igralske kreacije, s čimer ponese emotivnodoživetje gledalca na povsem nov nivo.

S pridihom italijanskega neorealizma izpove zgodbo bosanskega vsakdana mlade družine v stiski in očeta, ki išče delo, a ga najde šele, ko pristane v zaporu. Univerzalna zgodba o socialno ranljivi družini z brezposelnim in preveč poštenim očetom, ki ne zmore pristati na korupcijo, čepravza ceno preživetja, je v današnjem koruptivnem svetu še kako aktualna na vseh koncih sveta. Režiser z občutljivo in pricizno režijo in z vodenjem odlične mednarodne filmske ekipe ustvari human film tenkočutnih občutij, visoke morale in etike.

Skozi izjemno delikatno zgodbo nam scenarista KatjaColja in Angelo Carbone razkrivata vso globino izgube otroka in soočanja z njo. Rahločutno in subtilno se skozi vrsto detajlov in situacij iz vsakdanjega življenja izoblikuje celostna mozaična podoba odtujenih medosebnih odnosov, katerih dinamika nas postopoma in neopazno vodi do močne emotivne katarze.

Zrelost, občutek za sočloveka in jasna avtorska vizija Martina Drakslerja so osrednje kvalitete dokumentarnega filma Alzheimer Cafe, čigar pripoved je stkana v iskreno in zaokroženo filmsko celoto.

Umetnica, scenaristka in režiserka Ema Kugler z natančno dovršenostjo filmskega jezika in uporabo novih tehnologij avtentično pripoveduje zgodbo o »nas, ki smo, da kopljemo kosti«, izgubljeni kot fetusi v vesolju, iščoči pristnost »nečesa«. Ponudi tudi rešitev. Ekspresivna avdiovizualna umetnina avtorskih, igralskih in tehnoloških presežkov,filozofskiin izjemnoestetskifilm.

Drzen in strasten film z imenitno Zorico Nuševo kot Petrunijo odpira vprašanje ženske v makedonski družbi in tradicionalnih okoljih. Spremljamo preobrazbo Petrunije, ki s svojo spontano akcijo razbija cerkvene in družbene tradicije in se spreminja v glasno zagovornico pravic žensk. Mojstrski film Teone Strugar Mitevske, ki dokazuje, da lahko s filmsko umetnostjo še vedno vplivamo na spremembe v družbi in spreminjamo svet.

Jana Zupančič nam je s svojo igralsko kreacijo približala notranje strahove in dileme na videz močne ženske. Z minimalističnimi, a natačno odmerjenimi izraznimi sredstvi je vnesla tesnobo in napetost v lik inšpektorice Kaje, ženske, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega življenja.

V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva,ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.

Režiser in scenarist Tugo Štiglic je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, kasneje delal kot asistent režije. Asistiral je še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polžain Ko zorijo jagode. V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi,dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki(1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, ki jih je bilo občinstvo vajeno iz uspešnic Janeta Kavčiča in Rajka Ranfla, vnesel tudi popularno glasbo in ples.Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran,skupaj s Portorožem in solinami,vpisal na filmski trak za naslednjo generacijo. Odlično vodenje mladih igralcev naturščikov, spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori in najlepšim sončnim zahodom v zgodovini slovenskega filma, pastelne barve in zvok »sintesajzerja«−Poletje v školjkije bil za generacijo otrok iz 80-ih ultimativni mladinski film.Še danes pa ostaja ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prixna filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint Maloju in grand prix v Szegeduna Madžarskem.Videokaseta s Poletjem v školjkije bila obvezna v vsakem gospodinjstvu in film je naslednjih 25 let obveljal za najboljše, kar slovenska kinematografija lahko ponudi mladim gledalcem.Dve leti kasneje je Poletje v Školjkidobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel.Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom(1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj(1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot(1998),ustvarjenimpo scenariju Igorja Karlovška,je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80-ih in 90-ih let. Patriotv tem smislu ostaja slovenski filmski unikum, z leti pa je dobil status kultnega filma.Štiglicje pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice(2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad(2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje(2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temiupora proti fašizmu pred 2.svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV SLO je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. Tugo Štiglic je ob canskiprojekciji restavriranega filma Dolina miru, v katerem je kot desetletnik prvič nastopil, izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar –njihova človečnost.« To bi lahko trdili tudi za filme nasploh. In Tugu Štiglicu se je posrečilo v vsehnjegovih filmih, še posebej pa v mladinskih, osvetliti ter nenasilno in nepridigarsko izpostaviti in povzdigniti prav to, človečnost. Predsednik Komisije za Badjurovo nagrado 2018 Miha Knific

Glavno nagrado podeljujemo skupinskemu filmu Metum. Odlikujejo ga dovršeni detajli v sicer stilizirani animaciji. Uporaba plastelina poudari otroško perspektivo strahu, film lahkotno naslovi tabuizirano temo.

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5. 000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli režiserju filma, ki je prejel vesno za najboljši film.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin prejme Petra Trampuž.

Petro poznamo po delu tajnice režije, preizkusila pa se je tudi v režiji, scenaristiki in produkciji. Kot tajnica režije je sodelovala z »malimi« in »velikimi« avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini, arabščini …

Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije.

Svoje znanje je z leti nadgrajevala in ga vedno z veseljem dajala na razpolago tudi mladim avtorjem. Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, 31. 08. 2018

Za močno igro, izčiščeno režijo in brezkompromisno osredotočenost zgodbe, za izjemen čut pri niansiranju čustev in odnosov med protagonisti filma ter celostno avtentično izgradnjo mikrokozmosa iz obrobja slovenskega vsakdana.

Posebno omembo namenjamo filmu Kar človek čuti avtorja Urha Pirca, ki ga v prvi vrsti odlikuje pristna igra. Film neposredno in realistično obravnava aktualno tematiko, poda izčiščeno in zaokroženo zgodbo.

Za dosledno kritično refleksijo časa in današnje mlade generacije, ki v odnosu do protagonistov uspe biti hkrati humorna, trpka in ljubeča, ter za režijsko dovršen portret Ljubljane, ki v filmu nastopa kot svojstven karakter.

Zimske muhe so očarljiv road movie, ki pa potuje predvsem skozi razburljivo in hkrati brezčasno pokrajino odraščanja. Film poišče otroka v nas, polnega nedolžnih užitkov, z vedno veliko željo po avanturi, raziskovanju in nenehnem popotovanju po sladkih bridkostih sveta. Olmo Omerzu vodi filmsko zgodbo z lahkotnostjo pravljice, jo bogati s prefinjenim humorjem, hkrati pa ohranja odgovoren odnos do teme.

Čeprav smo v zadnjem času videli veliko filmov z begunsko tematiko, nas uspe Voyage voyage presenetiti. Temo obravnava apolitično, z jasno etično držo poveže tihotapca in njegovo blago v globoko humano sporočilo – vsi smo ljudje. Lun Sevnik prikaže zrel odnos do današnje družbene realnosti, suvereno uporablja filmski jezik in uspešno razvija svoj avtorski izraz.

Matej Zemljič je igralec, ki nas očara s svojim introvertiranim filmskim delovanjem. Njegov pristop k vlogi je diskreten in univerzalen. Postopoma, v enakomernem valovanju gradi lik Andreja v človeško bitje, ki je ujet med benignim mehanizmom vzgojnega doma ter travmatičnostjo družine in posledično notranje stiske. Odsotnost ljubezni in strah pred prihodnostjo izraža rahločutno in nevsiljivo, skoraj poetično. Njegova prisotnost je zadržana, kljub brutalnim situacijam. Temeljna ravnina, iz katere igralec izhaja, je občutje neznosnosti, v svoji bolečini pa vselej ostaja tih in zvezan vse do dejanja nasilja nad Željkom.

Timon Šturbej je v vlogi Željka briljanten. Karizmatičen in suveren v vseh plasteh igralskega izraza. V svoji brezhibni transformaciji učinkovito dozira objestnost mladega prestopnika v gesti telesa in duha. Skozi ves film svobodno in fluidno preigrava vse emocije in združuje diaboličnost divje narave in mehkobe. Od prvega do zadnjega trenutka živi film scela v drži manipulativnega demona.

Enotna in trdna režija, v okviru katere nastaja zgodba, ki nas hkrati privlači in odbija, obenem navduši in potre, vsekakor pa do najmanjših podrobnosti razkrije kompleksno življenje mladine danes. Izjemen prvenec, v katerem režiser presenetljivo dobro upravlja prav vsak delček.

Zabaven in aktualen mladinski film, ki se lahko zasluženo kosa z igranimi celovečerci ne glede na splošno sprejeto hierarhijo filmskih žanrov. S kakovostnimi filmi za mlado občinstvo vzgajamo bodoče obiskovalce kinematografov v Evropi. Gajin svet kot del tega prepotrebnega procesa uspešno in dostojno nadaljuje tradicijo mladinskih filmov v Sloveniji.

Nataša Sevčnikar je v filmu Gajin svet ustvarila diskretno, a konsistentno masko vseh igralcev, ki v ravno pravi meri in z veliko občutka vizualno podpira nerealističen in poenostavljen svet otroškega in mladinskega filma.

Blaž Kutin kratki film spretno izkorišča kot priložnost za raziskovalen odnos do filma, zato je Poslednji dan Rudolfa Nietscheja radikalna avdiovizualna avantura, bolj odsanjana kot posneta. Avtor pogumno izkorišča na videz preprosto resnico, da film ni samo to, kar pokaže in pove, ampak tudi kar zamolči in skrije. Tako gledalcu prepusti veliko svobode, da sam z aluzijo na velikega filozofa odkriva zgodbo o običajnem sleherniku.

Kostumografska vizija Sanje Džeba v filmu Izbrisana ni le natančna raziskava mode devetdesetih, njeno delo je umetniški izraz, ki se ne postavlja v prvi plan, temveč zna sobivati z vsebino filma. Domišljen vizualni pristop je ves čas v uravnoteženem odnosu do situacij in prostora, s čimer doseže skladnost filmične kostumografije in pripomore k neilustrativnosti okolja. V karakterizaciji vlog logično podpira njihovo psihologijo in dosega učinek v dobro pripovedi filma.

Scenografu je uspela skrajno natančna poustvaritev prostora in vzdušja v Sloveniji leta 1992. Uspešna in zelo zahtevna naloga, ki vključuje vse od najmanjših naključnih podrobnosti do splošne upodobitve minulih časov, igra ključno vlogo pri doseganju pristnosti celotnega filma.

Ekipa skladateljev je ustvarila izjemno natančno in presenetljivo organsko glasbeno spremljavo k preizkušnjam in stiskam, s katerimi se srečuje vodilna junakinja zgodovinsko težkega filma. S svojim dosežkom so brez dvoma obogatili zvočno izkušnjo filma, saj so še podkrepili občutja in dogajanje v zgodbi.

Igralka Judita Frankovid odigra lik Ane izredno rahločutno, prepričljivo, z izrazitim občutkom za emocijo, filmsko vsebino in izrečene besede. Vse omenjene elemente z unikatnim igralskim postopkom povezuje enkratne filmske trenutke in tako razpira vso tragiko lika, da bi lahko le ta delovala na gledalca. Čeprav na začetku filma vlogo Ane zastavi prizemljeno, pa po izgubi lastne identitete oprijemljivost lika postopoma transformira v vase zazrto bitje, ujeto v brezizhoden položaj.

Nina Blažin je z občutljivim dokumentarnim pogledom vstopila v življenje dveh mladih odvisnikov; podala se je v svet, ki ga radi preslišimo in spregledamo. Portretiranca živita na eksistencialnem robu, vendar se tudi tam najde nekaj ljubezni in potrebe po lepoti. Svoja junaka nam je približala do najintimnejših plasti, hkrati pa je s plemenitim avtorskim občutkom ohranila njun človeški ponos. Kljub zahtevnemu dokumentarističnemu pristopu pa film uspe razmišljati tudi vizualno.

Zlatjan Čučkov je z montažo filma Koliko se ljubiš? ustvaril konsistentno strukturo z jasnim dramaturškim lokom in ritmom, ki premišljeno in v pravih trenutkih razgalja večplastnost in kontroverznost protagonistke Viktorije. Pri observacijskem dokumentarcu je strukturiranje in osmišljanje ogromne količine posnetega materiala eden večjih avtorskih izzivov in Zlatjan je z njim opravil izvrstno.

Julij Zornik je v filmu Lep pozdrav iz svobodnih gozdov ustvaril presežek svojega dolgoletnega zvočnega ustvarjanja mnogih igranih in dokumentarnih filmov. Jasen in zrel avtorski koncept brez glasbe vzpostavlja minimalistično zvočno sliko kot ključen pripovedni element filma, sestavljen večinoma iz pripovednih glasov in šumov narave.

S skrbnim sestavljanjem kadrov je v tem vizualno zadovoljujočem filmu direktor fotografije ustvaril čutno vizualno izkušnjo, ki nas posrka vase. Svojo izjemno nadarjenost kaže v nadgradnji svojega sloga, saj je dodatno plastjo kompleksnosti še obogatil svoj umetniški in strokovni dosežek.

Vesno za posebno izviren filmski dosežek prejme ekipa filma Zgodovina ljubezni, ki vzpostavlja unikaten in neobičajen avtorski izraz, ki film odpelje stran od pričakovanih avtorskih uzanc. Umetniško rahločutnost režiserke in scenaristke Sonje Prosenc podpirajo odlična fotografija Mitje Lična, mednarodna igralska in avtorska zasedba ter poslovna in povezovalna sposobnost producenta Roka Sečna.

Nori dnevi nas malodane prestrašijo s filmskim ugibanjem, ali se za duševno obolelostjo morda ne skrivajo zgolj neskončna ranljivost življenja, človeška nemoč in sovražni demoni, ki krožijo med nami. Film brez moraliziranja odpira mučna vprašanja, kako se na duševne stiske odzovemo mi, kako reagira sistem, medicina, farmacija. Zaradi premišljene, čeprav zgolj navidezne odsotnosti avtorja ostane samo iskren, do surovosti prepričljiv dokument, ki na gledalca deluje skoraj fizično.

Koyaa je že nekaj časa prepoznaven animiran junak, vsako leto je tudi gost tega festivala. Njegov avtor Kolja Saksida je lutkovno animacijo razvil do svetovno primerljive vrhunske kakovosti, hkrati pa je ostal zvest svojemu junaku in najmlajšemu občinstvu, ki mu slovenski film ponudi občutno premalo.

Živa Selan je igralka, ki žari. S svojo naravnostjo, drznostjo in odzivnostjo oblikuje vlogo, ki jo občutimo kot refleksijo neulovljivega in neoprijemljivega ustroja sveta. Dušljivost vsakdana, kot ga v popolni nemoči doživlja generacija, ki ne more priti do zaposlitve, se kaže v igralkini navidezni razigranosti in lahkotnosti. Njen izraz ni nikoli isti ali brezizrazen, nasprotno, s svojo sugestivno močjo in distanco do sveta ves čas sporoča: »Nisem dobro.«

Film Ne bom več luzerka je žirija prepoznala kot najbolj celovit filmski izdelek tega festivala. Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.

Scenarij filma Ne bom več luzerka izstopa s svojo dodelanostjo, premišljenostjo in očitnim poznavanjem tematike. Iz navidez pasivnega lika Špele ustvari močno in privlačno protagonistko, narativni presežek pa ustvarja v večplastnosti, vizualni pripovedi in bogatem podtekstu.

Nagrada IRIDIUM se podeli dobitniku vesne za nagrado občinstva: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Film Janeza Burgerja Ivan je psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe. Osrednja protagonistka filma je oseba, ki ne spada nikamor oziroma ne pripada nikomur. Da bi postala to, kar mora postati, ji ne preostane drugega, kot da vzame stvari v svoje roke. Burger na pleča Maruše Majer postavi čustveno zahtevno psihološko zgodbo, ki jo skupaj spretno privedeta do zaključka brez kančka sentimentalnosti in patetike.

Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.

Anže Testen v filmu s hitro montažo spretno prepleta realno in imaginarno, s čimer poustvari čustveno doživljanje najstnice v duševni stiski.

Nagrada Teleking se podeli dobitniku vesne za najboljši celovečerni igrani film: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.

Izjemna vizualna podoba navdihuje z univerzalno in pretresljivo vsebino. Kaže nam sliko enoumne množice sploščenih glav, ki ne dovoljuje drugače mislečih in ubija vsakršno rast posameznikove volje in moči. Virtuoznost zgodbe, režije, teksture, glasbe in animacije jemlje dih in nas prikuje na stol. Animirani film, ki je brez dvoma eden največjih presežkov letošnjega filmskega festivala.

Tomaž Gorkič v znanstveno fantastičnem filmu Apopotoza leta 2074 zgradi futuristično mesto, v katerem ljudje z identifikacijskimi čipi umirajo vsem na očeh. Njihova trupla izrabljajo v prehrambeni industriji in aluzija na nacizem je mogočna. Produkcijsko močan izdelek, ki z mračno atmosfero izpostavlja neposredni namig na iztrebljanje človeške identitete, obenem pa skrbvzbujajoče tesnobno preizprašuje prihodnost.

Leon Lučev je s svojo večplastno interpretacijo oblikoval izjemno prepričljiv lik rudarja Alije. Lučev nas zadržano, naravno in minimalistično, ko pa to vloga zahteva, tudi eksplozivno potegne globoko v Alijeva stanja, prepričanja in odločnost, da bo za vsako ceno naredil pravo stvar. Z ekspresivnim pogledom in subtilno gesto mu uspeva izražati intenzivne emocije tudi takrat, ko ne govori, s čimer je oblikoval skrajno življenjski in hkrati tudi zelo impresiven igralski lik.

Hana Slak je pretresljivo zgodbo o rudarju, ki se kot neke vrste novodobna Antigona bori za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev, podala z izjemno mero pripovednega občutka. Njen film tako odlikujejo odličen ritem, spretna dramaturška konstrukcija, učinkovita raba glasbenih vložkov in seveda tudi delo z igralci, ki jim je brez velikih besed uspelo pokazati, da so mali posamezniki praviloma največji ljudje.

Film na bizaren način prikaže razpad odnosa med odvisnikom,ki se sam počasi spreminja v rastlino in dekletom, ki njegovega vegetiranja ne odobrava. Odlična igra Lize Marije Grašič in Tinesa Špika, zamolkla fotografija Boja Nuvaka, dobra maska Mirjam Kavčič, ter duhovita in natančna režija Petra Bizjaka, pričara kompakten film, ki brez moraliziranja opozarja na nevarnost, da z odmikom v svet omame lahko postanemo samozadostno apatični.

Vlado Gojun je s svojo občuteno montažo različne vsebinske poudarke, ki so značilni za film Rudar, sestavil v tekočo, ne pa tudi povsem gladko celoto. Ker je v jedru pripovedi eksistencialni nemir glavnega junaka, je namreč Gojun nekaj tega nemira z občasnimi ostrejšimi rezi ohranil tudi na ravni forme in na ta način dosegel, da film zveni tako v globino kot v širino.

Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta s filmom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba ustvarila tako doživeto meditacijo o izjemni vztrajnosti ljubezni kot tudi ekspresivno parabolo o staranju in veličasten poklon morda najmočnejši generaciji slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev. Ampak še pred vsem tem gre za film, ki bi s svojo izjemno toplino lahko talil ledenike, tudi tiste največje.

Za Marka Brdarja je filmsko platno kot slikarsko platno, kamor sloj za slojem nanaša barve in njihove odtenke, sence in njihovo stopnjevanje, temo in svetlobo, ki dajejo filmom dodatno, čisto novo dimenzijo. Njegova kamera je kot občutljivo oko, ki živi za svoje like.

Boštjan Kačičnik je s svojim prispevkom ustvaril pestro in hkrati pretresljivo zvočno kuliso, ki zagotavlja, da gledalcev dogajanje ne zadane zgolj v srce, pač pa tudi v želodec.

Emil Cerar in Polonca Valentinčič sta s svojimi kostumi spretno poudarila tako počasno drsenje družine na socialni rob kot tudi raznovrstnost načinov, s katerimi se posamezni člani družine soočajo z izzivi revščine.

Damir Avdić je s svojo avtorsko glasbo v filmih Družinica in Ivan ustvaril diskretno a ekspresivno glasbeno ozadje, ki o dogajanju pogosto pove veliko več kot besede, ki jih izrekajo nastopajoči. Avdićeva glasba je tesnobna in lepa hkrati, zlasti pa je izjemno filmska, saj se je avtor namesto na glasbeni razvoj osredotočil na oblikovanje vzdušja. Njegovi glasbeni motivi tako redko obsegajo več kot zgolj nekaj akordov, vendar pa prav vsak od teh zadane natanko tja, kamor meri.

Janez Prohinar je s svojo scenografijo simpatičen film o mladem košarkarju povzdignil na raven slikovite parabole o pomenu ljubezni, tovarištva in zvestobe.

Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser, Rok Biček, posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.

Dokumentarec ki nadgradi glasbo in grafiko te hvalnice norosti »Pljuni istini v oči«. Gledalca iz dvorane pospremi s hrepenenjem po tistem času in željo da še enkrat takoj posluša originalno vinilko z ovitkom v roki.

Tankočutno izdelana maska Alenke Nahtigal se Maruši Majer v filmu Ivan prilega kot druga koža. Nosi sledove njenega trpljenja ob rojstvu otroka in kasnejših fizičnih zlorab, sočasno pa deluje kot močan vizualni element, ki v gledalca prenese občutek njene skeleče bolečine, ki nas oplazi "{ la fleur de peau"...

Damir Avdić je s svojo avtorsko glasbo v filmih Družinica in Ivan ustvaril diskretno a ekspresivno glasbeno ozadje, ki o dogajanju pogosto pove veliko več kot besede, ki jih izrekajo nastopajoči. Avdićeva glasba je tesnobna in lepa hkrati, zlasti pa je izjemno filmska, saj se je avtor namesto na glasbeni razvoj osredotočil na oblikovanje vzdušja. Njegovi glasbeni motivi tako redko obsegajo več kot zgolj nekaj akordov, vendar pa prav vsak od teh zadane natanko tja, kamor meri.

Janez Burger je s svojim Ivanom ustvaril vrtoglav ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne izpusti vse do konca. Tako oblikovan film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji, a ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar tako ali drugače poznamo vsi ljudje, zaradi česar film v resnici nagovarja tudi širše občinstvo, Burgerjev četrti celovečerec pa odlikuje tudi drzen prikaz nehvaležnega mesta, ki je v družbi še vedno dodeljen ženski.

Maruša Majer je svojemu liku brez zadržkov poklonila celo sebe; svoje telo, svoj duh, svojo ranljivost in svojo zdržljivost. Vživela se je v vlogo Mare, ki ji ob rojstvu sina Ivana ni bilo dano, da bi si oddahnila in si opomogla. Fizične in čustvene zlorabe so kot porodni krči, skozi katere se je Mara iz ženske prelevila v mater. Takrat je na njenem obrazu, ki je še vedno nosilo sledi te boleče transformacije, končno zasijal nasmeh.

Za Marka Brdarja je filmsko platno kot slikarsko platno, kamor sloj za slojem nanaša barve in njihove odtenke, sence in njihovo stopnjevanje, temo in svetlobo, ki dajejo filmom dodatno, čisto novo dimenzijo. Njegova kamera je kot občutljivo oko, ki živi za svoje like.

Srđan Koljević, Melina Koljević, Janez Burger in Aleš Čar so pripravili čvrst scenarij, ki skozi osebno dramo glavne junakinje spretno naslavlja širše družbene probleme. Ključno pri tem je, da scenarij pri konstrukciji likov ne zapada v ceneno manihejstvo in da z razvojem dogodkov nekajkrat tudi močno preseneti – ne da bi pripovedni obrati delovali kakor koli prisiljeno.

Eno življenje v tisoč življenjih, ena zgodba v tisoč zgodbah. Svež in izviren impresionistični kolaž in avtor, ki je naredil izstopajoč film tudi brez klasične naracije. Vesna za najbolj izvirni avtorski prispevek.

Brane Grubar je upodobil popotnika na obali počitniškega mesta, kjer se je poletje že zdavnaj poslovilo. Tudi sam se je prišel poslovit od pepela žare, ki jo skriva v naročju. Njegov pogled drsi po gladini morja in takrat ga, kot bi se navzel njegovega plimovanja, preplavijo čustva. Igralec je vztrajal v njihovem zanosu in njegov lik prepustil nekontroliranim gestam, ki so pepel ljubljene osebe namesto k morju, mehanično, samodejno nosile v njegova usta. S ponotranjeno igro Braneta Grubarja se je skoraj banalni pogreb spremeni v veličastno izpoved ljubezni.

Ivanka Mežan jezaigrala lik ženske, ki je priča zadnjim vzdihljajem svojega ljubega moža. Sredi temačnega hodnika bolnišnice se odvija tiho, nemo poslavljanje, kjer obupano išče človeško prisotnost, a je nihče ne vidi ne sliši. Igralki je bila situacija izziv, da je z minimalno igro vsak trenutek vedno globlje odstrla pogled v srce in dušo svojega lika in s tem narekovala trajanje kadra in ritem celotne sekvence.

Vojni veterani skozi intimne zgodbe delijo dvom v lastne odločitve, ki jih je pogojevala tuja volja. Izbrana igralska zasedba in njihove bravure nas na pretresljiv način prestavijo v občutja preživelih.

Duhovit dokumentarec, ki nas pelje preko fizične do mentalne igre, dokler tudi igra sama ne izgine in v njej ostane samo pesem. Bivanjsko tesnobo, ki jo povzroči odsotnost Igre, avtor z ironično avtosamorefleksijo izkoristi, da se skupaj z njim spomnimo Igre, igranja in igrivosti.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin, drugo po vrsti, prejme Emil Svetlik (Teleking).

Njegov impozanten opus govori sam zase. Pri mnogih projektih je pustil svoj nevsiljiv pečat, sodeloval pri izjemnih delih najboljših direktorjev fotografije in režiserjev doma in v regiji. Režiserji globoko cenimo njegovo strokovno znanje in občutek za filmsko sliko, nič manj pa tudi posvečen odnos do dela in sodelavcev ter njegovi umirjenost in prijaznost.

Art kino mreža Slovenije podeljuje nagrado filmu, ki se spretno poigrava s konceptom grozljivega domačega in nas hkrati kliče nazaj k svobodi v čas brez pametnih telefonov, ko so imele besede toplino glasu, prijateljstvo pa je je veljalo za najvišje/največje zavezništvo. Film, ki nas spominja, da je odraščanje lahko težko, a če se na pot podaš s prijatelji, je vsaka ovira premostljiva - Pojdi z mano!

Mama je globok razmislek o figuri matere ter domišljen preplet fiktivnega in dokumentarnega. Pripoved gradi na poetičnih vizualnih in zvočnih motivih, s katerimi ustvari samosvoj simbolizem, ter na podobah krajev, matere in hčere, ki jih uokviri s tišino. Ne le, da te odražajo subtilnost avtorjevega pogleda in subtilnost kamere Marka Brdarja, temveč puščajo tudi dovolj praznega prostora, da se gledalec in gledalka v filmu ne počutita ujeta, ampak ga lahko doživljata skozi svoji osebni zgodbi. Mama v svoji sublimaciji bolečine ob avtorjevih filmih Oča ter Deklica in drevo predstavlja trilogijo »lepote in bolečine« in koherentno zaokrožuje celoten avtorjev opus.

Preveč “kul”, da ga ne bi omenili. Srdohrd je naš skoraj enakovredni favorit med študijskimi kratkimi filmi. Stopa s pogumnimi koraki samosvojega avtorskega jezika in predstavlja unikatni pogled na nove slovenske kratke filme.

Nagrado za najboljši ton prejme ustvarjalec, ki z dodelanimi zvočnimi podobami oživlja naravo in ji dodeli vlogo petega filmskega lika, ki do zadnjega kadra odmeva med debli dreves.

V filmu, kjer si glavne vloge delijo čudovita pokrajina, četverica prijateljev ter strah pred neznanim, glasba poskrbi za čustveni kontekst in v pravi meri soustvarja in gradi atmosfero filma.

Na poti skozi neznano pokrajino, v napetem vzdušju, izbrani film odkriva kompleksni notranji svet mladostnikov in z dovršeno izvedbo slovenski mladinski film dviga na novo raven.

Nagrajena ženska stranska vloga je ključna pri vzpostavljanju razmerja med materjo in hčerko. Ostalim likom v filmu nudi trden oprijem in jim pomaga rasti, zato smo jo kot dovršeno igralsko stvaritev dojeli kot nepogrešljivi del zgodbe.

En sam skrbno komponiran kader brez vsakršne intervencije nastavi ogledalo sodobnemu času in naši lastni neobčutljivosti.

Nagrajenca za animacijo skozi dolgotrajen in odlično izveden postopek “stop motion” tehnike vdihneta življenje lutkam in njihovemu svetu.

S svobodo, ki jo nudi forma kratkega filma, nagrajeni študijski film subtilno in občutljivo nakaže travmatični dogodek, ki ga doživlja otrok.

Izbrani kratki film o poskusu odraščanja tridesetletnikov v nenavadnem in svežem slogu sledi mladi avtorski estetiki in v dovršeni izvedbi humor prepleta z navihanim družbenim komentarjem.

Nadrealistični portret okajenega starca nas popelje na halucinatorno potovanje skozi noč, fascinira z dovršeno animirano podobo in zbode s prizemljitvijo, ki ji ne uide nihče.

Trojica medicinskih protagonistov s prepričljivimi igralskimi interpretacijami v filmu predstavlja zadnji zid hirajoče družbene morale, ki ji nikoli več ne bo treba pred vrata skušnjave.

Monokromatsko okolje in izpraznjene lokacije, v katerem se znajde glavni lik filma, so ključni element brezupne atmosfere med sončnim zahodom in novim dnem.

Režiser, ki svoj navdih najde v dehumanizirani družbi, njenih zlaganih podobah in senzacionalizmu, se od tega oddalji in se osredotoči na intimen portret osebe, ki je sama produkt te družbe. Z minimalističnim pristopom dovoli gledalcu, da lik razume v vseh njenih razsežnostih in etičnih dilemah.

Minimalistična igra in zadržana emocija zaznamujeta vzdušje filma in gledalca prikleneta na obraz lika, ki je od začetka do konca razpet med iskanjem resnice in hkrati njenim prikrivanjem.

Natančno premišljen in zgrajen zmagovalni scenarij se zajeda v ranljivo družinsko tkivo, ga dekonstruira, premelje in novorojenega dostavi na konec filma.

Občuteno spajanje naturalizma in poetike nas v tihih podobah popelje na lirično potovanje dveh oseb.

Montaža dinamično povezuje vsebino. Ker pa to vsebino tudi preigrava in spodbija, daje filmu dodatno kritično substanco, ki postane jedro filma.

Sopostavljanje zgodovinske realnosti in fikcije v nagrajenem filmu povezuje fragmente v pomensko celoto in ustvarja novo resnico, hkrati pa problematizira naše sprejemanje te iste resnice in vsake druge, ki nam jo servirajo mediji. Z uporabo dokumentarne forme nas sili v razmislek o nekritičnem podeljevanju kredibilnosti in avtentičnosti vsebinam zgolj na podlagi oblike diskurza, ki ga asociiramo z resnico.

Glavna moška vloga ustvarja popolno iluzijo resničnosti. Vanjo slepo verjamemo, čeprav nas film vedno znova opozarja, da stopamo po poti prevare.

Brezčasno ukrojena kostumografija se v filmu nit za nitjo spreminja v vezno tkivo zgodbe in z vsakim kosom tkanine plasti človeške odnose.

Izbrani koprodukcijski film z dovršenim jezikom, subtilnimi režijskimi prijemi in vrhunsko igro sporoča, da različnost ni le stanje družbe, ampak pogoj za njen obstoj.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce. Prva podeljena brez pisne utemeljitve.

Letošnja strokovna žirija, ki jo sestavljamo Petra Božič (Art kino Odeon Izola), Mateja Lapuh (Mestni kino Ptuj) in Matjaž Marinič (Mestni kino Domžale), je med osmimi celovečernimi filmi v tekmovalnem programu izbrala film, ki gledalca vabi h kritičnemu razmisleku in refleksiji o slovenskem filmu skozi reprezentativne ženske vloge. Avtorica se je dokumentarnega filma lotila s strokovno predanostjo in spoštljivim odnosom do pogosto spregledane vloge žensk. Filmodlikujeta jasna zasnova in stopnjujoč ritem, ki ga režiserka izmenično zapolnjuje s humorjem in razmišljanjem o preteklosti in hkrati o prihodnosti ženskih vlog.Verjamemo, da lahko s prikazovanjem tega filma onovno obudimo zanimanje za slovensko filmsko kinematografijo, zato nagrado podeljujemo filmu Kaj pa Mojca? režiserke Urše Menart.

Članice žirije FIPRESCI, ki smo tokrat izbirale med celovečernimi igranimi filmi, smo sklenile, da nagrado podelimo delu, ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh –tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe. Nagrado FIPRESCI poklanjamo filmu Drevo.

Člani žirije revije Stop, novinarka in urednica Stopovih filmskih strani Marjana Vovk, filmski kritik Bojan Kavčič in režiser Matevž Luzar, so se odločili, da naziv Stopov igralec ali igralka leta 2014 podelijo Ajdi Smrekar za vlogo Lučke v romantični komediji Pot v raj. Ajda v celovečerec prinaša svežino in energijo, ravno prav odmerjeno simpatično nadležnostjo osvoji gledalca in suvereno vodi svojo junakinjo od začetka do konca. V trenutku, ko se kot Lučka pojavi filmu, prevzame vajeti v svoje roke in nosi filmsko zgodbo do konca.

Za 125.000 gledalcev.

Animirani film PRINC KI-KI-DO, POŠAST IZ MOČVIRJA, je duhovita pripoved z minimalistično likovno podobo.

Močna in uravnotežena pripoved v celovečernem prvencu BARBARI dosledno secira začarani krog brezupa ljudi z družbenega roba.

Dokumentarni film REJNICA je slojevita, iskrena in zaokrožena filmska pripoved, skozi katero režiser Miha Možina s svojo zrelostjo in senzibilnostjo, iz prizora v prizor razkriva travme neštetih nesrečnih družinskih usod, ki se vse prepogosto prenašajo iz roda v rod.

ŠUOLNI IZ TRSTA je skrbno premišljena in domišljena miniatura, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi strani na skrbno izrisanem socialnem okolju, v katerem so vsi liki prepričljivi in del tako socialnega kot naravnega okolja. Čeprav je film nastal (deloma) kot študentski, je v njem prikazanega ogromno profesionalnega vedenja in tehtnih ustvarjalnih premislekov.

Večplastnost in tehnična dovršenost zvoka v filmu INFERNO je precizno strukturirana celota, ki je rezultat dela ekipe z izvrstnim posluhom za filmski zvok.

Oblikovanje maske v filmu INFERNO sprejme ponujeni izziv in skozi celotno pripoved natančno in dosledno prikaže širok razpon znanj in obrtne dovršenosti.

Scenografija v kratkem filmu PRESPANA POMLAD ustvari prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temveč aktiven protagonist. Cel svet v točki pogleda.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

Lik Jasne v filmu PRESPANA POMLAD je zahtevna igralska naloga, ki znotraj kratke filmske forme zahteva kreacijo lika s kompleksnim prepletanjem emotivnih in duševnih stanj. Anja Novak je Jasna, suverena in zelo prepričljiva.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

Lik Aleka v filmu DREVO je tenkočuten prikaz odraščanja v krutem okolju, kjer fant svojo transformacijo v moškega plača z življenjem.

Glasbi v filmu DREVO s premišljeno umestitvijo v dramaturgijo zgodbe uspe v filmsko pripoved vpeljati gosto in kompleksno glasbeno pokrajino, ki postane notranji svet glavnih junakov, spomin na nepovraten čas brez strahu.

Fotografija v filmu DREVO je dobro premišljen in estetiziran element, ki odločujoče soustvarja nadrealno realen svet filmske zgodbe.

V plesnem filmu VAŠHAVA se prepletajo tako likovni, zvočni, kot plesni elemeni v (verjetno) sklepno zgodbo sodelovanja med ustvarjalci filma s Sašom Podgorškom in plesno skupino En-Knap. Sozvočje vseh elementov v filmsko prepričljivo celoto pa je omogočil prav montažni kreativni proces, ki je eden izmed bolj pomembnih filmskih elementov filma VAŠHAVA.

Celovečerni dokumentarni film BOJ ZA je prepričljiv in pretresljiv dokument našega časa. Film prinaša podobe in dogajanje pred ljubljansko Borzo, ki so dajali pečat prizadevanjem za bistvene spremembe v slovenski in svetovni družbi. Režiserju prepričljivega dokumentarnega filma o našem času, Siniši Gačiću, je uspelo vstopiti v samo srž protestniškega dogajanja in prikazati protagoniste tako v raznolikosti njihovih idej, njihovega delovanja, kot tudi njihovo katarzo in občutek nemoči.

Za 50.000 gledalcev.

Nagrado kritiške žirije 16. Festivala slovenskega filma prejme celovečerni prvenec Razredni sovražnik Roka Bička za izvirno psihološko dramo, v kateri za ta čas in prostor še posebno aktualno tematiko uspešno nadgradi s suverenim obvladovanjem filmske govorice. Z njo Bičku prek vešče izpeljanega dramaturškega loka in večplastne karakterizacije uspe v premišljeno doziranih odmerkih stopnjevati napetost med učitelji in učenci ter kritično pogledati skozi razpoke v šolskem sistemu. ki bi se česa moral naučiti tudi sam.

Za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko.

Restart nagrada za najboljši študijski film zajema postprodukcijske storitve v protivrednosti 6.300 EUR.

Igor Samobor v Razrednem sovražniku skozi celotno filmsko zgodbo stopa strogo suvereno in niti za trenutek ne popusti v svoji igralski drži, s katero prepričljivo upodablja načelnega učitelja, ki ne podleže izsiljevanju učencev. Z igralsko superiornostjo gradi dovršen lik, ki se gledalcu vtisne v spomin in pravzaprav nosi celotno filmsko zgodbo.

Teleking nagrada občinstva zajema postporodukcijske storitve v protivrednosti 7.000 EUR.

Za odločno in zrelo režijo, s katero zgradi intriganten pogled na sodobno življenje in ustvari nepozabljive filmske like.

Film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se zaključi z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo.

Za umirjeno in premišljeno obvladovanje pogleda.

Za natančno karakterizacijo posameznika in kolektiva.

Za samoironično eleganco s katero uprizori lik avtoritete v precepu med institucionalno in osebno pozicijo v vlogi Ravnateljice v filmu Razredni Sovražnik.

Za močno minimalistično igro pri ustvarjanju karizmatičnega ambivalentnega lika profesorja nemščine v filmu Razredni Sovražnik.

Za preigravanje stereotipov subkulture z mladostno norostjo, temperamentom in svežino.

Za igriv in natančen filmski jezik.

Za serijo angažiranih dokumentarnih intervencij, v katerih film pripeljejo na ulico in ulico v film.

Za utelešenje karizmatične mlade ženske na prepihu življenja.

Za melanholično spogledovanje s filmsko sliko.

Za temperamentno in humorno rušenje svetinj patriarhalne družbe.

Za sintezo besede in filmskega znaka v domišljeno pripovedovani zgodbi o potovanju v preteklost in srečni vrnitvi v prihodnost.

Za doživeto strukturiranje potovanja z glavnim likom.

Za portretni roadmovie enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev, mentorjev in aktivistov.

Z vrhunsko avtorsko poetiko ustvari avtorica intimno zgodbo na območju med resničnostjo, fikcijo in fantazmo.

Za produkcijsko, fabularno in emotivno prebujanje ustvarjalnega naboja regionalnega filma.

Za duhovit in bistroviden portret regije.

Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center nagrado Metod Badjura za življenjsko delo v letu 2012 podeljujeta gospe Aleki Bartl PrevoršeK in sicer za njeno izjemno avtorsko delo na področju filmske kostumografije, ki ga je ustvarila v nadvse plodnih 54-ih letih dela pri slovenskem filmu.

Svoj kostumografski debi je Alenka Bartl udejanjila leta 1954, v celovečernem filmu Greh režiserja Františka Čapa, ko so jo odgovorni pri Triglav filmu kot prvo diplomirano kostumografko z diplomo Akademije uporabnih umetnosti (smer kostumografija) v Beogradu, povabili k sodelovanju. Kasneje je Bartlova ustvarila še kostumografije za 20 celovečernih igranih filmov, 10 televizijskih dram in filmov, 3 televizijske nadaljevanke (Dekameron, Slike iz leta 1941, Kiklop), za 3 televizijske baletne predstave in opero, ter nekaj priredb slovenskih gledaliških dram.

Ustvarjalno in umetniško delo Alenke Bartl je še v največji meri zaznamovalo kreativno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela 6 celovečernih kinematografskih filmov (Sedmina, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Iskanja, Dediščina, Moja ata socialistični kulak) in 4 televizijske filme (Zadnja šolska naloga, Nori malar, Črna orhideja, Gospodična Mary). Tako kot Klopčičevi filmi so tudi njene vrhunske kostumografije doživele številna priznanja na svetovnih filmskih festivalih, vključno z Berlinom in Cannesom.

“Iskanja so pravzaprav eden mojih najljubših filmskih projektov in še danes sem vesela, da sem lahko sodelovala pri njem. To je razmišljanje o lepoti, o umetnosti ... Slika je čudežna. Po Tizianu ... Jaz sem želela, da sam kostum ni prevladoval v ambientu Benetk, da ni v prvem planu, da je nevsiljivo kostumografsko na igralcu, ki ima glavno vlogo ...”

Bartlova je po dvakrat sodelovala tudi s Francetom štiglicem (Pastirci, Praznovanje pomladi), Juretom Pervanjem (Do konca in naprej, Triangel) in Igorjem Pretnarjem (Pet minut raja, Idealist). Slednji je z delom Pet minut raja zmagal na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, Idealist pa je bil nagrajen tudi na festivalu v Moskvi.

Na festival v Cannes se je Bartlova znova vrnila z odlično kostumografijo iz Umetnega raja Karpa Godine, kjer je s kostumom okarakterizirala tudi velikega svetovnega režiserja Fritza langa in ob njem še pionirja slovenskega filma Karola Grossmana. Sodelovala je pri eni največjih uspešnic slovenskega filma, delu To so gadi Jožeta Bevca; nato pri Krču Boža šprajca, Kiklopu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka, pri epizodi Slovo Andreja Vitužnika, ki jo je Jane Kavčič prispeval za omnibus Tri zgodbe, in nenazadnje tudi pri črno-beli melodrami iz kmečkega življenja, Luciji Franceta Kosmača.

Kostumi Alenke Bartl so vedno vrhunski in izrazito avtorski, ne glede na to, ali je v filmu predstavljena zgodovinska ali sodobna tematika, ali v njem prevladuje realizem ali fantazijska dimenzija, ali gre za umetniški ali žanrski film. Njeni kostumi so vedno ravno prav opazni in hkrati neopazni. Kostum je pri njej vedno v funkciji filma in igralca ter njegove vloge, nikoli ni namenjen samemu sebi in razkazovanju.
“Kostumograf ni modni kreator! Ne snuje večernih, športnih, delovnih oblačil po napotkih centrov iz Pariza, Londona, Rima, temveč fiksira predstavo o Ofeliji in Jacinti, o Cyranoju, Don Juanu ali Kačurju ali kakšni sodobni vlogi,” pravi Bartlova in nadaljuje: “Res je, da se prav nikdar nisem držala historičnosti, ampak sem poskušala s svojim videnjem časa, vloge, dramaturgije, režije in vsega tega, kar je pisalo v scenariju. Vse sem poskušala narediti zelo avtorsko, zelo svobodno.”
Alenka Bartl je orala ledino na svojem področju avtorskega ustvarjanja. Kostumografijo kot stroko in poklic je utemeljevala tudi teoretično. Postavila je temelje slovenski katedri za kostumografijo. Več desetletij je kot pedagoginja in profesorica na AGRFT svoje izkušnje in znanje posredovala novim generacijam režiserjev in dramaturgov ter pri tem kot mentorica za kostumografijo sodelovala tudi pri nastajanju številnih študentskih filmov. Poučevala je tudi na šoli za oblikovanje ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Filmskim kostumografkam in kostumografom je izbojevala pravico do priznanja avtorskega dela: od zapisa na filmskih plakatih do uveljavitve kostumografije kot samostojne kategorije pri podeljevanju nagrad in priznanj (na primer na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je kar trikrat prejela zlato areno za kostumografijo).
Alenka Bartl je bila izjemno ustvarjalna tudi v gledališču, saj je tekom svoje kariere ustvarila kostumografije za več kot 500 gledaliških in operno-baletnih predstav. Velikokrat je bila nagrajevana, med drugim tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo s področja kostumografije v letu 1989. Z nagrado Metod Badjura za življenjsko delo se slovenska filmska stroka priklanja izjemnemu avtorskemu prispevku Alenke Bartl, filmske kostumografke in pedagoginje.

Iskrene čestitke!

Komisija za podelitev nagrade Metod Badjura za življenjsko delo 2012(Dunja Klemenc, Denis Valič, Filip Robar-Dorin, Miha Hočevar, Maja Weiss, predsednica)

Zato, ker je bil eden redkih filmov iz celovečernega programa, pri katerem nam ni bilo dolgčas.

Đurićev Zlatko v filmu HVALA ZA SUNDERLAND je bravurozno delo igralca, ki obvlada filmski detajl, ves čas na tanki meji med več in manj. Je poln duhovitosti in življenja, razkošen v izrazu. S pretanjenim posluhom za čas v katerem živi, je njegov Zlatko sluzast, izkoriščevalski tip, ki ga prepoznaš na ulici, pa se skozenj ves čas smejiš svoji neumnosti. Navdušuje njegova domišljija pri uporabi rekvizita, ki ga vrhunsko vplete v svoj lik.

Zakaj? Zakaj pa ne? Vsi štirje glavni favoriti so bili približno enaki, vendar nas je med njimi najbolj prepričal prav Maksimovićev film. HVALA ZA SUNDERLAND nas je zabaval in se nas dotaknil. Čeprav je narejen površno, nam je kljub temu ostal v spominu.

Grega Baković je ustvaril v filmu HVALA ZA SUNDERLAND nepozaben prizor, ko se pobit, vsega dostojanstva oropan mali človek upre in zakriči. Baković plete usodo Johana z minimalnimi, najfinejšimi izraznimi sredstvi, s silovitimi prehodi, zmehčanimi z obupanim pogledom, sramežljivim nasmehom, vedno je poln vsebine, topline. Njegov Johan je na videz preprost, pod površino pa živi človek z vrednotami, upanjem, poln ljubezni... pa tudi jeze, obupa, ki nas s svojo čistostjo prepriča , da sočustvujemo z njim do srečnega konca.

Celostno gledano je bil študentski film NAD MESTOM SE DANI najboljši film festivala. V njem so spretno povezani prav vsi elementi filmske pripovedi. Prepričala nas je tematika, žanr (muzikal), izvrstna igra in dobra montaža, predvsem pa sproščen pristop k režiji filma.

Žirija pozdravlja uvrstitev celovečernega dokumentarnega filma v program. Teme, ki jih avtorji izbirajo, so izjemno pomembne in zanimive, vendar smo mnenja, da jih ne uspejo v celoti izkoristiti. Filmi so tako večkrat razvlečeni, hitro zapadejo v ponavljanje in celo samo-promocijo. Izmed filmov v tekmovalnem dokumentarnem programu, se nam je zdel najbolj kompleksen in dovršen Kozoletov film DOLGE POČITNICE.

Za spretno vodenje igralcev in tudi za mestoma zelo subtilno režijo, ki nas je skorajda pripravila do solz.

Uroš Fürst je upodobil v filmu VAJE V OBJEMU junaka našega časa. Njegov Uroš je skop v zunanjem izrazu, skoraj dolgočasen, njegova vsebina je skrita pod površino tako, da ves čas vzbuja zanimanje. Levitev njegovega junaka se dogaja skoraj neopazno, dokler se ne prižge v nori strasti ki, tako izgleda, preseneti njega samega , pa tudi nas, ki smo neme priče njegovega sprehoda čez rob. Sveža, moderna igra v najsijajnejši obliki.

Jana Zupančič plete v filmu VAJE V OBJEMU vlogo Tjaše z neverjetno subtilnostjo modernega filmskega izraza, obrnjena navznoter, v počasni gradaciji, od spoznanja, bolečine, do novega začetka. Bolečih trenutkov ne opisuje z besedami, slutimo jih skozi zastrte poglede, skozi držo celega telesa. Njena površina je sproščena, igriva, njena junakinja trdno in organizirano drži niti svojega življenja v rokah, skozi pore njene odlične igre pa prihajajo na dan zatajevane bolečine, strah, upanje, nemoč, hrepenenje . Pred nami je junakinja današnjega časa , ki dobesedno vadi vaje v objemu.

Glasba iz filma STO PSOV polaga temelje atmosferi v filmu in je tisto, kar ti po ogledu filma ostane najbolj v spominu.

Ker je nismo opazili, kar je redkost v Slovenskem filmu.

Marjuta Slamič je v filmu ŠANGHAJ zasijala v polnosti, sočnosti. Bila je bolj ciganska, kot cigani sami. Deluje tako celostno, da se zdi močna in ulita kot monolit. V njej čutiš neskončno materinsko moč, mleko, solze, varnost, v njenih očeh pa sonce, ki sije na vse okoli sebe. Njena Phirav Pao je tradicionalna mati, ki v sebi nosi organsko erotiko, brezsramno in ponosno. Skozi njo verjameš v preživetje in nadaljevanje družine, sozvočje njene materinske moči in razigrane erotike, navdušuje.

Film, ki nas je s svojo idejo in humorjem končno zbudil in neizmerno nasmejal.

SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.

Filmska fotografija Simona Tanška je sinteza osnovnih likovno oblikovalnih vizualnih elementov in veščine temeljnih zakonitosti filmskega prizora. V izrisovanju svetlobe je pozoren do zlitja svetlobe z režijskimi parametri gibanja v mizansceni in to je estetska komponenta v vizualni nadgradnji filma.

V Sloveniji so vrhunski scenariji redki in scenarij za film SREČEN ZA UMRET je eden izmed teh redkih scenarijev. Škoda je le, da ni dobil priložnosti v celoti zadihati skozi film.

Ker ga nismo slišali in ker nas ni motil.

SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.

Za izjemno simpatičen in v vseh pogledih dovršen animirani film.

Komisija (v sestavi Filip Robar Dorin, Miha Hočevar, Dunja Klemenc, Denis Valič in Maja Weiss, predsednica komisije) je soglasno sprejela odločitev, da se nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2011 (uradna podelitev nagrade bo izvedena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) podeli gospodu Ljubu Struni za njegov izjemni ustvarjalni prispevek tako na področju domače filmske produkcije kot tudi pri številnih mednarodnih koprodukcijskih projektih.

Danes 81-letni Ljubo Struna je vse svoje življenje posvetil filmu. Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije - nanjo je namreč stopil že leta 1948. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov.

Kot direktor filma in izvršni producent je sodeloval s številnimi režiserji: Francetom Štiglicem, Františkom Čapom, Igorjem Pretnarjem, Francetom Kosmačem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom, Vojkom Duletičem, Janetom Kavčičem, Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, Makom Sajkom, Jožetom Pogačnikom, Milanom Ljubičem, Antonom Tomašičem, Andrejem Mlakarjem, Živojinom Pavlovićem, Francijem Slakom, Filipom Robarjem Dorinom, Žaretom Lužnikom in mnogimi drugimi. Zaradi odličnega, vedno strogo profesionalnega dela pri filmu, obvladovanja več tujih jezikov ter njegovih osebnostnih kvalitet so ga k sodelovanju povabili tudi mnogi tuji režiserji, med temi kar štirikrat Wolfgang Petersen in dvakrat Gillo Pontecorvo. Ljubo Struna se je uveljavil kot eden pionirjev, tistih posameznikov, ki so slovenskemu filmu odprli vrata mednarodnih koprodukcij. Sodeloval je s tujimi ekipami iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in ZDA. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je opravil tudi izpit za zunanjo trgovinsko registracijo.

Leta 1950 je bil Ljubo Struna med soustanovitelji Društva slov- enskih filmskih delavcev, najstarejšega stanovskega strokovnega filmskega društva na Slovenskem. Bil je med ustanovnimi člani podružnice Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS) v Ljublja- ni, ki se je leta 1956 preimenovala v filmsko produkcijsko podjetje Viba film Ljubljana.

Redno zaposlen (Triglav film, Viba film) je bil 17 let, 25 let pa je deloval kot svobodni filmski ustvarjalec. Posvečal se je tudi filmski vzgoji in bil mentor filmskih krožkov.

Ljubo Struna se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zaprt v nemškem taborišču v Mariboru, iz katerega so vsi člani njegove družine - z izjemo očeta, ki je bil preseljen v taborišče Rajhenburg - pobegnili v Ljubljano.

"Moja filmska dejavnost se je odražala tudi v moji čebelarski de- javnosti, ki sem jo gojil več kot 60 let." (Ljubo Struna)

Svojo veliko ljubezen do čebelarstva in produciranja filmov je združeval v niz filmov, na katere je ponosen ravno toliko kot na svoje sodelovanje pri velikih filmskih projektih, ki so zaznamovali slovensko kulturo in narod.

O svojem delu pri slovenskem in svetovnem filmu ter o filmski poti od laboranta do samostojnega producenta je spregovoril v brošuri Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi.

Čas je, da neprecenljivo zgodovino slovenskega filma iz ust Ljuba Strune za kulturno zgodovino Slovenije zabeležijo tudi drugi mediji. Naj bo ta priložnost ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Nagrada vključuje 5 kolutov 16 mm Kodak Vision 3 v protivrednosti 800€ prejme avtor najboljšega študentskega filma.

Nagrada vključiuje 15 kolutov 35 mm Kodak Vison 3 Color negativa in razvijanje negativa v Kodakovem laboratoriju v Budimpešti, vključno s pripravo materiala na TC, je nagrada za najboljšo fotografijo v protivrednosti 5000 €.

Mladi režiser je žirijo med drugim prepričal s svojim ostrim, detajlom naklonjenim očesom, s smislom za scenaristično dovršenost in z občutkom za delo z igralci, ki film povezujejo v izpopolnjeno celoto.

Nagrada v obliki brezplačnih 1O ur - enodnevni termin barvne korekcije v vrednosti 2.900 €.

Za glavno vlogo v filmu Stanje Šoka, s katero je po obrazložiti žirije ustvaril impresivno in neobremenjeno pojavnost v slovenskem filmu. Dodali so še: Zvezda je rojena.

Podjetje Teleking je z vesno nagrajenemu kratkemu filmu Obisk v režiji Mihe Mazzinija podelilo še praktično nagrado v obliki brezplačnih 1O ur - enodnevni termin barvne korekcije v vrednosti 2.900 €.

Filip Robar Dorin je s svojimi filmi in svojo ustvarjalno energijo odločilno zaznamoval slovensko filmsko kulturo. Kot režiser igranih, dokumentarnih ter igrano-dokumentarnih filmov je prejemnik uglednih svetovnih in domačih nagrad. Inovator, ki je prepletal poteze igranega in dokumentarnega filma, še preden je to postala prevladujoča oblika filmskega izraza. Raziskovalec, predan odkrivanju prezrtih družbenih skupin in manjšin. Avtor, čigar portreti velikih zgodovinskih gibanj in osebnosti slovenske kulture odkrivajo njihove zastrte poteze. Neupogljiv ustvarjalec, ki je že v osemdesetih ustanovil neodvisno produkcijsko skupino ter napovedal kasnejši razvoj slovenske neodvisne filmske produkcije. Direktor Filmskega sklada, ki je stal in do zadnjega ostal na strani filmarjev in slovenskega filma. Neumoren iskalec, ki se je izobraževal doma in v tujini, ter svoje znanje in strast odkrivanja novega širokogrudno delil z drugimi kot pisec knjig in kot razgledan in načitan prijatelj, sogovornik in pedagog. Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.

15 kolutov 35 mm Kodak Vison 3 Color negativa in razvijanje negativa v Kodakovem laboratoriju v Budimpešti, vključno s pripravo materiala na TC, je nagrada za najboljšo fotografijo v protivrednosti 5000€.

5 kolutov 16 mm Kodak Vision 3 v protivrednosti 800€ prejme avtor najboljšega študentskega filma.

Nagrada v vrednosti 1000€.

Podjetje TELEKING podarja nagrajencu za najboljši kratki film praktično nagrado v obliki brezplačne 4. urne barvne korekcije v vrednosti 2.600 €.

Podjetje Teleking je zmagovalnemu kratkemu filmu podelilo še praktično nagrado v obliki brezplačne 4. urne barvne korekcije v vrednosti 2.600 €.

Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli. Filmski problemi, o katerih govori Mako Sajko, nikakor niso samo njegovi, temveč predvsem obče prepoznavni. Izrazit avtorski pristop, vedno in povsod označuje samosvoj način, s katerim se Mako Sajko odziva času in dogodkom v njem. Močan ustvarjalni naboj, intenzivnost uporabe prav vseh filmskih izraznih sredstev, pogosto osvetljujejo zamolčane in samo na videz nepriljubljene teme. Avtor odlično obvlada filmsko pripoved, še prav posebna odlika njegovega ustvarjanja pa je tenkočuten smisel za humor. Skoraj vedno. Mako Sajko poskuša biti resnica sama, vedno objektivna, a hkrati sila prizadeta pripoved o svetu. Vsekakor je njegovo delo, potrjeno tudi z odmevnimi mednarodnimi in domačimi priznanji, še prav posebej zanimiva za filmsko vzgojo, za gledalca kateremu je senzibilnost temeljna lastnost. S cela in čisto do konca je Mako Sajko že desetletja predan filmu in vsem kar filmu pripada in ga dela t.i. sedma umetnost.

Soba 408 je senzibilna pripoved o odločitvah v odnosih dveh parov. Turk je v svoji narativnosti nepredvidljiv. In hkrati neizprosen.