FSF - Festival slovenskega filma

Strokovna komisija v sestavi Dušan Milavec (predsednik), Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič je nagrado utemeljila takole:

Emilija Soklič je ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih delavk. Svojo strokovno pot je začela v povojnem letu 1946, ko jo je na podlagi predvojnega poznanstva k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako zaorala ledino v tipično moškem poklicu. Da ni bila nikoli izpostavljena soju luči, gre pripisati naravi njenega dela, ki je potekalo v ozadju filmskega ustvarjanja in zato javnosti ni bilo vidno, kaj šele znano. V času, ko je bila vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, kjer je delovala do leta 1955, je najprej nastalo mnogo kratkih filmov, obzornikov, sodelovala pa je tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji. Temu so sledili mnogi drugi filmi, ki danes predstavljajo slovensko filmsko dediščino, med njimi »prvi Kekec« režiserja Jožeta Galeta. Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka gospe Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša.

Gospa Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Kot vodja tehničnega oddelka je prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega filmskega podjetja, kar je med drugim pomenilo nabavo vse potrebne tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine – naprav za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnih naprav, električne opreme. Njeno elektrotehnično znanje je bilo osnova, da je lahko v prvi meri skrbela za svetlobno tehniko ter kasneje za vso preostalo potrebno snemalno tehniko. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranijo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme. A tehnika ni bila njena edina strast; predvsem je skrbela za, kot jim je sama rada rekla, »mojo tehnično ekipo«, pionirje slovenskih filmov, za njihove pogoje dela in tudi ustrezno plačilo.

Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let, ko sta skupaj razvila magnetni zapis zvoka. Ker je bil to pogoj za pridobitev številnih koprodukcijskih snemanj tujih filmskih ekip pri nas, je prehod na magnetni zapis, ki je bil že tako ali tako ogromna pridobitev za domačo filmsko produkcijo, blagodejno vplival tudi na razvoj domače filmske ustvarjalnosti. Vendar se inovacije na področju zvočne tehnike s tem niso končale. V sredini petdesetih let sta se z Rudijem Omoto popolnoma posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (kasneje ISKRA), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. Takrat ustvarjene mešalne mize so bile ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije. Gospa Soklič je svoje znanje že zelo kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.

Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Žirija podeljuje nagrado filmu, ki nas je osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja. Nagrado prejme film Morena.

Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.

V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.

Film Ameba si zasluži posebno omembo zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.

Posebno omembo žirija namenja prav tako izvrstnemu prvencu Inventura, ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.

Maska Martine Šubic Dodočić v filmu Oaza Ivana Ikića je izjemen prispevek k realnosti in specifičnosti ambienta filma, pri čemer nikoli ne eksploatira svojih pritagonistov.

Mitja Ličen je bil v koprodukcijskem filmu Telesce pred velikim izzivom: zgodba se dogaja pred več kot sto leti. To dramatično in čustveno pripoved, kjer se glavni junaki borijo za preživetje in se simbolno prebijajo skozi peklenske situacije, je direktor fotografije posnel tako, da se gledalec počuti del tega minulega sveta, njegovih grozovitosti in odrešitev.

V tem sklopu smo videli nekaj izjemnih umetniških filmov, ki so že obšli festivale po svetu in zagotovo sodijo v vrh evropske kinematografije, zato odločitev o tem, kateremu od njih dodeliti nagrado, ni bila lahka. Odločitev nam je nekoliko olajšalo pravilo, da lahko slovenski avtorji dobijo vesno tako za večinske kot za manjšinske koprodukcije, s čimer smo želeli poudariti njihovo kakovost. Nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo prejme prvenec italijanske režiserke Laure Samani Telesce. To je film izjemne vizualne moči in telesnosti, ki se s platna preliva v gledalca. Postavi nas v izkušnjo podeželskega življenja z začetka 20. stoletja, ne da bi pri tem zapadel v kič ali romantizacijo življenja naših babic in prababic. Preseneti nas s subtilnimi scenarističnimi obrati ter z uporabo slovenskih in italijanskih narečij. Obenem je nežen in krut. Vsekakor je to čudovit film, za katerega upamo, da bo skupaj z drugimi izjemnimi manjšinskimi koprodukcijami našel pot v slovenske kinematografe.

Kratki eksperimentalni film Vdor s pomočjo igre svetlobe in teme poganja zbirko v formaldehid shranjenih živalskih primerkov v nenehno gibanje. Avtorja filma manipulirata z abstraktnimi podobami, ki se gledalcu ne pustijo ujeti. Podobe skupaj z zvokom ustvarjajo nov, imaginaren in neskončen prostor gledalčevega občutenja.

V kratkem igranem filmu Sestre, režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.

Vesno za posebne dosežke podeljujemo tenkočutnemu animiranemu filmu Babičino seksualno življenje, ki prikaže kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice. Avtorica se teme loteva na angažiran in ironičen način, z enostavno in učinkovito risbo ter fotografijo. Gre za ganljivo dokumentarno pripoved s ščepcem satiričnega humorja. Posebni dosežek vidimo v domiselni strukturi filma in odličnem načinu pripovedovanja, ki subtilno razgrinja tabu temo naše polpretekle zgodovine.

Film (Ne)vidni na gledalca naredi vtis z natančnim opazovanjem azilantov in prostovoljcev pod streho Ambasade Rog. Prevzel nas je angažiran pristop mladih avtorjev, ki pronicljivo in subtilno pristopajo k izbrani temi.

Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.

Vesno za posebne dosežke podeljujemo izjemnemu slovenskemu doprinosu k filmu Kazenski strel v kategoriji manjšinske koprodukcije. Režiser, soscenarist, somontažer in producent Rok Biček nam z avtorskim pristopom v petnajstih minutah, polnih suspenza ter odlično vodene kamere in mladih igralcev, pokaže, da ima navidez nedolžna igra lahko resne posledice. Film od začetka do konca deluje kot vžigalna vrvica.

V letošnji festivalski selekciji ime Julija Zornika, oblikovalca zvoka večine tekmovalnih filmov, močno izstopa. Lahko bi rekli, da je Julij Zornik razred zase, pa vendar smo se morali odločiti za en film, pri katerem je sodeloval kot oblikovalec zvoka. Zaradi sijajno oblikovane zvočne atmosfere prostora pod in nad morsko gladino, ki je zelo drugačna od tiste najpogosteje uporabljene v mediteranskih filmih, nagrado podeljujemo filmu Morena v režiji Antoanete Alamat Kusijanović.

Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.

Za pogumno rabo močnih glasbenih poudarkov in odmik od glasbe, ki se staplja z oblikovanjem zvoka. Glasba tu, namesto tega, prevzame vlogo še enega filmskega lika.

Lik policijskega inšpektorja je bil na filmu viden že tolikokrat, da ga je težko odigrati na izviren način. Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.

Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.

Nagrado za najboljšo kostumografijo prejme Matic Hrovat za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Za ulično modo, prenešeno v filmsko kostumografijo, ki odlično oriše like, zataknjene med otroštvom in odraslostjo.

Anuša Kodelja nas v vlogi Nine popolnoma očara s svojo svežino, razigrano drznostjo in izjemnim občutkom za humor. Postane naša »bestička«, sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.

Povprečna ocena: 4,74

Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.

Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.

Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.

Nagrado za najboljšo scenografijo prejme Neža Zinajić za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Številne lokacije, med njimi mnoge in vsem dobro znane ljubljanske vedute, študentska stanovanja, galerijski in zabaviščni prostori, stranišča in ordinacije, vse se odlično vklaplja v eklektični slog filma in vse deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Družinska tragedija, tradicionalna albanska vas sredi gorskih brezpotij. Nova gospoda in uprava, svečeniki in odvetniki, proces snemanja, ki je trajal šest let. Vse to je montaža uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto. Glavni lik filma, dekle, ubito v družinskem sporu, ostaja prisoten v svoji bolečini, molku in pogledu njene matere. Moški liki – sosedje, sorodniki, uradniki in svečeniki – so okupirani z mačo temami: kdo je pomembnejši in kdo si je nagrabil več denarja. Sistem se je spremnil, a patriarhat je ostal.

Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.

Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.

Lun Sevnik se v študijski vaji z nizom nekonvencionalnosti ob igri moči protagonistov spretno poigra tudi z gledalcem. S premišljnim suspenzom, izrabo socialnega omrežja, vrhom v “videospotu”, izdelanim konceptom in podobnim – malodane mojstrovina!

V idilične podobe pokrajine vdira vztrajen, nadležen zvok avtoceste, ki razdira skupnost starega prebivalstva Gmajne. Film s posebnim posluhom za vaščane ponudi subjektivni zgodovinski pregled razvoja okolja, za katerega se zdi, da izginja.

Režiserka Sara Kern s filmom Vesna Goodbye v kratki filmski formi prikaže izsek iz življenja desetletne deklice, ki mora zaradi družinskih dogodkov odrasti mnogo prehitro. Pripoved lahko vidimo kot bežen preblisk ali pa dramo z odprtim koncem, v obeh primerih je film kljub kratki dolžini žirijo prepričal do te mere, da bi mu ob nekoliko drugačnih pravilih zlahka podelili tudi kakšno nagrado v celovečernih kategorijah. Nagrada za najbolj izvirno delo naj predstavlja vzpodbudo za nadaljnjo nadgradnjo obetajočega pripovednega univerzuma, ki ga režiserka gradi v svojih kratkih filmih.

Montaža v filmu Atigona - kako si upamo! v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju.

Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo.

Antigona – kako si upamo! je film, ki presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti.

Posneti celovečerni študijski film je težko, posneti dober celovečerni študijski film še toliko težje. A režiserju Sebastianu Koreniču Tratniku je uspelo prav to. Gmajna ponudi srce parajoč vpogled v slovensko podeželje, ki ga je modernizacija dobesedno presekala na pol, ga razčlovečila in odtujila, zaradi česar od njega ostajajo zgolj spomini in anekdote. Izjemna senzibilnost, s katero je režiser dal glas ljudem, ki jih družba nepravično potiska na obrobje in v preteklost, je več kot dovolj dober razlog, da žirija mlademu filmarju podeli vesno za posebne dosežke.

Direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave.

Film Ne pozabi dihati nas popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo. Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.

Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.

Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.

Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.

Režiser Lun Sevnik je s filmom Igra nazorno pokazal, da lahko pripoved gledalca čustveno zadane tudi takrat, kadar je ta hladna, nezainteresirana in oddaljena. Dva fanta, ki pred našimi očmi načrtujeta samomor, v nas izzoveta občutke šoka, jeze in nemoči. Igro je žirija prepoznala kot drzen in izzivalen film, ki svojimi provokativnimi prijemi iz gledalcev iztisne močan čustveni odziv, kar je spretnost, ki uspeva velikim mojstrom filmske umetnosti

Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.

Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog.

Filmi z majhnimi tržišči težko preživijo brez podpore javnih sredstev, a režiser Dejan Babosek s svojo filmografijo vedno znova dokazuje, da je zavidljiv celovečerni izdelek mogoče posneti tudi s povsem neodvisnimi prijemi. Preboj s svojim modelom neodvisnega financiranja predstavlja zgleden primer alternativne filmske produkcije pri nas in mu žirija za to podeljuje vesno za posebne dosežke.

Povprečna ocena: 4,72 / 5.

Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.

V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.

Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje.

Film je čudovita umetnost, izjemno kompleksna, a hkrati preprosto neposredna v komunikaciji z gledalcem. A kljub čarobnosti filmskega izraza, ki lahko doseže um, čute in srce katerega koli in kakršnega koli človeka, se gledalci le poredko srečamo s filmi, za katere lahko trdimo, da so celostna umetnina – v kateri se brišejo ločnice med elementi, ki jo sestavljajo, pri kateri se konkretna snovnost njenega nastanka prelije v edinstveno psihofizično in metafizično doživetje gledalca. In filmi Andreja Zdraviča nam neredko omogočijo prav to: umetniško doživetje brez precedensa in brez primere. Trdimo lahko celo, da je ves njegov umetniški opus sklenjena celota, saj kljub temu, da se v njem menjajo predmeti obravnave, načini obravnave in ne nazadnje tehnologija snemanja, odseva neki določeni pogled na svet, avtorjevo posebno senzibilnost, ki nam z zvočno-vizualnimi impulzi na filmu venomer predstavlja utripanje ali ritem življenja (najsibo narave, urbanega okolja, tehnologije). Za celostno umetnino suvereno stoji celosten avtor, Andrej Zdravič, ki, tako rekoč nerazdružljiv s svojo snovjo in svojo umetnino, bdi nad vsemi fazami njenega nastanka in nad vsemi njenimi elementi.

Življenje Andreja Zdraviča je življenje, posvečeno filmu. Po osnovni izobrazbi v Ljubljani in Alžiru je začel študirati umetnostno zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se v tem obdobju navdušil nad fotografijo in glasbo. Leta 1973 je odšel v ZDA, kjer je študiral, diplomiral in magistriral na oddelku Center for Media Study na State University of New York/Buffalo, študij pa je poleg filmskih smeri vseboval tudi analogno sintezo zvoka in digitalni sampling. Pet let je živel in ustvarjal v okolju newyorške filmske avantgarde, a se je leta 1980, ker je želel posneti film o oceanu, preselil v San Francisco in tam ostal sedemnajst let. Poleg svojih del je v novem okolju ustvaril več filmov o mikrokirurški transplantaciji in šest let delal v Muzeju znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium. Filmsko umetnost je predaval na ameriških univerzah UWM Milwaukee, San Francisco State University in drugod in kot gostujoči filmski avtor vodil seminarje na Stanford University, Royal College of Art, Falmouth University, Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani...

Za film Riverglass – V steklu reke (1997) je leta 1999 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 mu je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela, za svoje ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade po svetu, navsezadnje pa njegove filme obravnava več publikacij, posvečenih filmski umetnosti in teoriji, ekologiji in filozofiji. Zdravič je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu leta 1999 in na razstavi World Expo ’98. Njegove filme so prikazali na številnih samostojnih projekcijah in retrospektivah po svetu (Anthology Film Archives, Centre Pompidou, Deutsches Filmmuseum, Cankarjev dom, Slovenska kinoteka ...) ter predvajali na več televizijskih postajah (ZDF, RAISAT ART, ARTE, KCET Los Angeles ...) ali jih uvrstili kot eksponate v muzeje in galerije (ZKM Karlsurhe, MUSAC Léon, OCA Pavillion São Paulo, Alfred Ehrhardt Stiftung Berlin ...).

Andrej Zdravič je od leta 1973, ko ga je ob reki Soči in Jadranskem morju navdihnilo, kar je videl kot nenehen in večen ples narave, in je posnel svoj prvi film Ples kamere, ustvaril skoraj štirideset avtorskih filmov, ob tem pa tudi več video instalacij, v katerih raziskuje utrip življenja in narave, njenih nenehno prehajajočih energij in, v odnosu do človeka, duhovne razsežnosti teh prvinskih procesov. Njegovi filmi so zvočno-vizualne kompozicije, v katerih sta zvok in slika spojena v neločljivo govorico, med njima ni hierarhije, in skupaj tvorita film, ki na gledalca deluje totalno, preplavi ga, potopi vase. Zdravič sveta okoli sebe ne manipulira, temveč poskuša svojo zelo intimno izkušnjo okolja, v katerem se nahaja in ki ga (neskončno) fascinira, čim bolj natančno prenesti gledalcu. V svojih filmih največ prostora namenja naravnim pojavom, a v kakršno koli okolje vstopi kot filmski avtor (naj gre za naravo – reko, ocean, vznožje vulkana, oblake – ali urbano okolje – soseske New Yorka, operacijsko dvorano, kokpit reaktivnega letala), tja stopi nežno in tiho, vendar z naostrenimi čuti, s katerimi poišče zorne kote, ki najprecizneje prenašajo doživetje in energije prostorov, ki jih hoče predstaviti. Zdravičevi filmi so kompleksne umetnine, a avtor svojega procesa dela in snovi obravnave ne mistificira – in prav zato imajo neverjetno moč, da vsakemu gledalcu ponudijo njegovo lastno umetniško izkušnjo. Zaradi razloga, zakaj nastanejo, načina, na katerega nastanejo, in direktnosti, s katero delujejo na gledalca, so filmi Andreja Zdraviča filmi v najčistejšem pomenu besede.

Predsednica komisije za Badjurovo nagrado 2019 Varja Močnik

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti navidez svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.

Vrtoglava Soma Sandre Jovanovske je preiskovanje (z)možnosti (animiranega) filma, ki s premišljeno uporabo ready-madeov izvirno obravnava temo odvisnosti. Kljub zahtevnosti problematike dopušča prostor interpretaciji.

Alzheimer Cafe Martina Drakslerja je ganljiv premislek o življenju in minljivosti, ki s spoštovanjem in igrivostjo v ospredje postavlja intimo vsakdana para v domu za ostarele.

Observacijski dokumentarec o zloglasni morilki Cammore, ki se po 24 letih vrne iz zapora v vsakdanjost južnoitalijanskega mesteca. Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija nas popeljejo na napeto filmsko potovanje glavne protagonistke in njenega partnerja, ki jo je 24 let čakal, da se vrne domov. Kaj je ostalo od ljubezni in kdo je Christina Pinto? Avtorjema uspe na verodostojen in zaupljiv način prodreti v najintimnejšeplasti človeške duše in odstreti skrivnost, zakaj je Christina ubijala. Odlična montaža, glasba in celotna izvedba filma. Pretresljiv film.

V mediteranski atmosferi Rajase v finih detajlih zrcali odnos mladega para na počitnicah z vsemi malimi nevšečnostmi, v katerih se prepoznamo gledalci in se pravzaprav smejimo sami sebi. Lahkotnost in briljanca filma v vseh segmentih njegove izvedbe –scenarija, kamere, režije, igre. Odlična izvedba celotne ekipe filma odpira naš »periferni vid«.

Zvočna slika se v soglasju z izvirno glasbo vzpostavlja kot eden izmed osrednjih pripovednih elementov. Večplastna in tehnična dovršenost zvoka je rezultat dela kreativne ekipe z jasno izdelanim avtorskim konceptom in individualnim pristopom k filmskemu zvoku.

Z virtuoznim obvladovanjem igre svetlobe in senc direktor fotografije Ferran Paredes Rubio v slogu največjih mojstrov klasičnega slikarstva suvereno postavi piko na i vizualni mojstrovini, ki jo soustvarja v tesni simbiozi z režiserjevimi postavitvami kamere ter že omenjenimi komponentami scenografije, kostumografije in maske.

Barbara Morosetti je s subtilnim oblikovanjem maske skozi celotno pripoved natančno in dosledno podpirala igralce pri kreiranju njihove vloge, s čimer je bistveno pripomogla k nepozabnim podobam, ki so se vrnile iz preteklosti.

Izvirna glasba Hekle Magnúsdóttirob sozvočju že pozabljenih napevov in popevk prefinjeno gradi intuitivno naracijo in s tem vzpostavlja samostojen dramaturški sloj, ki s svojo sugestivno močjo rahločutno nadgradi igralske kreacije, s čimer ponese emotivnodoživetje gledalca na povsem nov nivo.

Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.

V interpretaciji Maria, »ta škrtega mizarja«, je Massimo De Frankovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.

Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.

Gregor Božič je v kreativnem montažnem procesu s Beppejem Leonettijem in Benjaminom Mirguetom našel sozvočje vseh elementov filmskega jezika in jih preko preskokov v času ter nevidnih prehajanj med resničnim in nadnaravnim svetom, prepletanjem spominov in sanj povezal v čarobno filmsko pravljico.

Transmedia Production, Deutsche Film-Und Fernsehakademie Berlin, RTV SlovenijaRežiser: Gregor Božič Utemeljitev:Katharina Jockwer in Mateja Fajt sta s skrbno domišljenim konceptom in pozornostjo na najmanjši detajl, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi na skrbno izrisanem socialnem okolju, ustvarili kostume, ki bodo ostali večni.

Giovanna Ciriani tako s premišljenim občutkom za najmanjši detajl kot tudi celostnim izborom lokacij ustvari čaroben in hkrati izjemno prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temvečaktiven protagonist.

Jana Zupančič nam je s svojo igralsko kreacijo približala notranje strahove in dileme na videz močne ženske. Z minimalističnimi, a natačno odmerjenimi izraznimi sredstvi je vnesla tesnobo in napetost v lik inšpektorice Kaje, ženske, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega življenja.

Buča na vroči strehi svetaje mnogo več kot le portret velikana slovenske poezije Tomaža Šalamuna. Predstavlja izjemen in dragocen dokument za slovensko kulturo, katerega vrednost bo le še rasla z vsakim dnem, ki bo minil.

Animatorka in avtorica filma Milanka Fabjančič riše in sanja. Polnokrvno izkorišča formo animiranega žanra. S pomočjo animiranih metamorfoz nas popelje v domišljijski svet Liliane in njenega vsakdana, v čas Metropolisa, tekočih trakov, ljudi številk. Liki in forme se svobodno spreminjajo iz ene podobe v drugo in pri gledalcu vzbujajo občutenje nadrealnega in domišlijskega. V polnosti je izkoristila svobodo izraza, ki jo omogoča zgolj animirani film. Liliana kljubuje z nasmeškom, saj je njeno srce polno ljubezni. Hudomušen animirani film z odlično Magnificovo glasbo. Svetlobo, ki jo Liliana nosi v srcu, ponotranjimo tudi gledalci.

Skozi izjemno delikatno zgodbo nam scenarista KatjaColja in Angelo Carbone razkrivata vso globino izgube otroka in soočanja z njo. Rahločutno in subtilno se skozi vrsto detajlov in situacij iz vsakdanjega življenja izoblikuje celostna mozaična podoba odtujenih medosebnih odnosov, katerih dinamika nas postopoma in neopazno vodi do močne emotivne katarze.

Milivoj Roš Miki je v svoji igralski bravuri v nekaj minutah filmske pripovedi uspel narediti tako močan vtis, da si filma brez njega ni mogoče zamisliti. Z neverjetno lahkotnostjo prehaja iz nastopaškega pripovedovanja v intimno in grenko izpoved. Miki nam je ponovno pokazal, kako močna in navdihujoča je lahko igralčeva karizma.

V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva,ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.

Zrelost, občutek za sočloveka in jasna avtorska vizija Martina Drakslerja so osrednje kvalitete dokumentarnega filma Alzheimer Cafe, čigar pripoved je stkana v iskreno in zaokroženo filmsko celoto.

Umetnica, scenaristka in režiserka Ema Kugler z natančno dovršenostjo filmskega jezika in uporabo novih tehnologij avtentično pripoveduje zgodbo o »nas, ki smo, da kopljemo kosti«, izgubljeni kot fetusi v vesolju, iščoči pristnost »nečesa«. Ponudi tudi rešitev. Ekspresivna avdiovizualna umetnina avtorskih, igralskih in tehnoloških presežkov,filozofskiin izjemnoestetskifilm.

S pridihom italijanskega neorealizma izpove zgodbo bosanskega vsakdana mlade družine v stiski in očeta, ki išče delo, a ga najde šele, ko pristane v zaporu. Univerzalna zgodba o socialno ranljivi družini z brezposelnim in preveč poštenim očetom, ki ne zmore pristati na korupcijo, čepravza ceno preživetja, je v današnjem koruptivnem svetu še kako aktualna na vseh koncih sveta. Režiser z občutljivo in pricizno režijo in z vodenjem odlične mednarodne filmske ekipe ustvari human film tenkočutnih občutij, visoke morale in etike.

Drzen in strasten film z imenitno Zorico Nuševo kot Petrunijo odpira vprašanje ženske v makedonski družbi in tradicionalnih okoljih. Spremljamo preobrazbo Petrunije, ki s svojo spontano akcijo razbija cerkvene in družbene tradicije in se spreminja v glasno zagovornico pravic žensk. Mojstrski film Teone Strugar Mitevske, ki dokazuje, da lahko s filmsko umetnostjo še vedno vplivamo na spremembe v družbi in spreminjamo svet.

Režiser in scenarist Tugo Štiglic je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, kasneje delal kot asistent režije. Asistiral je še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polžain Ko zorijo jagode. V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi,dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki(1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, ki jih je bilo občinstvo vajeno iz uspešnic Janeta Kavčiča in Rajka Ranfla, vnesel tudi popularno glasbo in ples.Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran,skupaj s Portorožem in solinami,vpisal na filmski trak za naslednjo generacijo. Odlično vodenje mladih igralcev naturščikov, spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori in najlepšim sončnim zahodom v zgodovini slovenskega filma, pastelne barve in zvok »sintesajzerja«−Poletje v školjkije bil za generacijo otrok iz 80-ih ultimativni mladinski film.Še danes pa ostaja ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prixna filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint Maloju in grand prix v Szegeduna Madžarskem.Videokaseta s Poletjem v školjkije bila obvezna v vsakem gospodinjstvu in film je naslednjih 25 let obveljal za najboljše, kar slovenska kinematografija lahko ponudi mladim gledalcem.Dve leti kasneje je Poletje v Školjkidobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel.Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom(1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj(1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot(1998),ustvarjenimpo scenariju Igorja Karlovška,je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80-ih in 90-ih let. Patriotv tem smislu ostaja slovenski filmski unikum, z leti pa je dobil status kultnega filma.Štiglicje pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice(2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad(2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje(2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temiupora proti fašizmu pred 2.svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV SLO je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. Tugo Štiglic je ob canskiprojekciji restavriranega filma Dolina miru, v katerem je kot desetletnik prvič nastopil, izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar –njihova človečnost.« To bi lahko trdili tudi za filme nasploh. In Tugu Štiglicu se je posrečilo v vsehnjegovih filmih, še posebej pa v mladinskih, osvetliti ter nenasilno in nepridigarsko izpostaviti in povzdigniti prav to, človečnost. Predsednik Komisije za Badjurovo nagrado 2018 Miha Knific

Glavno nagrado podeljujemo skupinskemu filmu Metum. Odlikujejo ga dovršeni detajli v sicer stilizirani animaciji. Uporaba plastelina poudari otroško perspektivo strahu, film lahkotno naslovi tabuizirano temo.

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5. 000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli režiserju filma, ki je prejel vesno za najboljši film.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin prejme Petra Trampuž.

Petro poznamo po delu tajnice režije, preizkusila pa se je tudi v režiji, scenaristiki in produkciji. Kot tajnica režije je sodelovala z »malimi« in »velikimi« avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini, arabščini …

Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije.

Svoje znanje je z leti nadgrajevala in ga vedno z veseljem dajala na razpolago tudi mladim avtorjem. Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, 31. 08. 2018

Za močno igro, izčiščeno režijo in brezkompromisno osredotočenost zgodbe, za izjemen čut pri niansiranju čustev in odnosov med protagonisti filma ter celostno avtentično izgradnjo mikrokozmosa iz obrobja slovenskega vsakdana.

Posebno omembo namenjamo filmu Kar človek čuti avtorja Urha Pirca, ki ga v prvi vrsti odlikuje pristna igra. Film neposredno in realistično obravnava aktualno tematiko, poda izčiščeno in zaokroženo zgodbo.

Za dosledno kritično refleksijo časa in današnje mlade generacije, ki v odnosu do protagonistov uspe biti hkrati humorna, trpka in ljubeča, ter za režijsko dovršen portret Ljubljane, ki v filmu nastopa kot svojstven karakter.

Blaž Kutin kratki film spretno izkorišča kot priložnost za raziskovalen odnos do filma, zato je Poslednji dan Rudolfa Nietscheja radikalna avdiovizualna avantura, bolj odsanjana kot posneta. Avtor pogumno izkorišča na videz preprosto resnico, da film ni samo to, kar pokaže in pove, ampak tudi kar zamolči in skrije. Tako gledalcu prepusti veliko svobode, da sam z aluzijo na velikega filozofa odkriva zgodbo o običajnem sleherniku.

Scenografu je uspela skrajno natančna poustvaritev prostora in vzdušja v Sloveniji leta 1992. Uspešna in zelo zahtevna naloga, ki vključuje vse od najmanjših naključnih podrobnosti do splošne upodobitve minulih časov, igra ključno vlogo pri doseganju pristnosti celotnega filma.

Ekipa skladateljev je ustvarila izjemno natančno in presenetljivo organsko glasbeno spremljavo k preizkušnjam in stiskam, s katerimi se srečuje vodilna junakinja zgodovinsko težkega filma. S svojim dosežkom so brez dvoma obogatili zvočno izkušnjo filma, saj so še podkrepili občutja in dogajanje v zgodbi.

Igralka Judita Frankovid odigra lik Ane izredno rahločutno, prepričljivo, z izrazitim občutkom za emocijo, filmsko vsebino in izrečene besede. Vse omenjene elemente z unikatnim igralskim postopkom povezuje enkratne filmske trenutke in tako razpira vso tragiko lika, da bi lahko le ta delovala na gledalca. Čeprav na začetku filma vlogo Ane zastavi prizemljeno, pa po izgubi lastne identitete oprijemljivost lika postopoma transformira v vase zazrto bitje, ujeto v brezizhoden položaj.

Kostumografska vizija Sanje Džeba v filmu Izbrisana ni le natančna raziskava mode devetdesetih, njeno delo je umetniški izraz, ki se ne postavlja v prvi plan, temveč zna sobivati z vsebino filma. Domišljen vizualni pristop je ves čas v uravnoteženem odnosu do situacij in prostora, s čimer doseže skladnost filmične kostumografije in pripomore k neilustrativnosti okolja. V karakterizaciji vlog logično podpira njihovo psihologijo in dosega učinek v dobro pripovedi filma.

Zimske muhe so očarljiv road movie, ki pa potuje predvsem skozi razburljivo in hkrati brezčasno pokrajino odraščanja. Film poišče otroka v nas, polnega nedolžnih užitkov, z vedno veliko željo po avanturi, raziskovanju in nenehnem popotovanju po sladkih bridkostih sveta. Olmo Omerzu vodi filmsko zgodbo z lahkotnostjo pravljice, jo bogati s prefinjenim humorjem, hkrati pa ohranja odgovoren odnos do teme.

Vesno za posebno izviren filmski dosežek prejme ekipa filma Zgodovina ljubezni, ki vzpostavlja unikaten in neobičajen avtorski izraz, ki film odpelje stran od pričakovanih avtorskih uzanc. Umetniško rahločutnost režiserke in scenaristke Sonje Prosenc podpirajo odlična fotografija Mitje Lična, mednarodna igralska in avtorska zasedba ter poslovna in povezovalna sposobnost producenta Roka Sečna.

S skrbnim sestavljanjem kadrov je v tem vizualno zadovoljujočem filmu direktor fotografije ustvaril čutno vizualno izkušnjo, ki nas posrka vase. Svojo izjemno nadarjenost kaže v nadgradnji svojega sloga, saj je dodatno plastjo kompleksnosti še obogatil svoj umetniški in strokovni dosežek.

Julij Zornik je v filmu Lep pozdrav iz svobodnih gozdov ustvaril presežek svojega dolgoletnega zvočnega ustvarjanja mnogih igranih in dokumentarnih filmov. Jasen in zrel avtorski koncept brez glasbe vzpostavlja minimalistično zvočno sliko kot ključen pripovedni element filma, sestavljen večinoma iz pripovednih glasov in šumov narave.

Matej Zemljič je igralec, ki nas očara s svojim introvertiranim filmskim delovanjem. Njegov pristop k vlogi je diskreten in univerzalen. Postopoma, v enakomernem valovanju gradi lik Andreja v človeško bitje, ki je ujet med benignim mehanizmom vzgojnega doma ter travmatičnostjo družine in posledično notranje stiske. Odsotnost ljubezni in strah pred prihodnostjo izraža rahločutno in nevsiljivo, skoraj poetično. Njegova prisotnost je zadržana, kljub brutalnim situacijam. Temeljna ravnina, iz katere igralec izhaja, je občutje neznosnosti, v svoji bolečini pa vselej ostaja tih in zvezan vse do dejanja nasilja nad Željkom.

Timon Šturbej je v vlogi Željka briljanten. Karizmatičen in suveren v vseh plasteh igralskega izraza. V svoji brezhibni transformaciji učinkovito dozira objestnost mladega prestopnika v gesti telesa in duha. Skozi ves film svobodno in fluidno preigrava vse emocije in združuje diaboličnost divje narave in mehkobe. Od prvega do zadnjega trenutka živi film scela v drži manipulativnega demona.

Enotna in trdna režija, v okviru katere nastaja zgodba, ki nas hkrati privlači in odbija, obenem navduši in potre, vsekakor pa do najmanjših podrobnosti razkrije kompleksno življenje mladine danes. Izjemen prvenec, v katerem režiser presenetljivo dobro upravlja prav vsak delček.

Živa Selan je igralka, ki žari. S svojo naravnostjo, drznostjo in odzivnostjo oblikuje vlogo, ki jo občutimo kot refleksijo neulovljivega in neoprijemljivega ustroja sveta. Dušljivost vsakdana, kot ga v popolni nemoči doživlja generacija, ki ne more priti do zaposlitve, se kaže v igralkini navidezni razigranosti in lahkotnosti. Njen izraz ni nikoli isti ali brezizrazen, nasprotno, s svojo sugestivno močjo in distanco do sveta ves čas sporoča: »Nisem dobro.«

Scenarij filma Ne bom več luzerka izstopa s svojo dodelanostjo, premišljenostjo in očitnim poznavanjem tematike. Iz navidez pasivnega lika Špele ustvari močno in privlačno protagonistko, narativni presežek pa ustvarja v večplastnosti, vizualni pripovedi in bogatem podtekstu.

Film Ne bom več luzerka je žirija prepoznala kot najbolj celovit filmski izdelek tega festivala. Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.

Nori dnevi nas malodane prestrašijo s filmskim ugibanjem, ali se za duševno obolelostjo morda ne skrivajo zgolj neskončna ranljivost življenja, človeška nemoč in sovražni demoni, ki krožijo med nami. Film brez moraliziranja odpira mučna vprašanja, kako se na duševne stiske odzovemo mi, kako reagira sistem, medicina, farmacija. Zaradi premišljene, čeprav zgolj navidezne odsotnosti avtorja ostane samo iskren, do surovosti prepričljiv dokument, ki na gledalca deluje skoraj fizično.

Zabaven in aktualen mladinski film, ki se lahko zasluženo kosa z igranimi celovečerci ne glede na splošno sprejeto hierarhijo filmskih žanrov. S kakovostnimi filmi za mlado občinstvo vzgajamo bodoče obiskovalce kinematografov v Evropi. Gajin svet kot del tega prepotrebnega procesa uspešno in dostojno nadaljuje tradicijo mladinskih filmov v Sloveniji.

Nataša Sevčnikar je v filmu Gajin svet ustvarila diskretno, a konsistentno masko vseh igralcev, ki v ravno pravi meri in z veliko občutka vizualno podpira nerealističen in poenostavljen svet otroškega in mladinskega filma.

Nina Blažin je z občutljivim dokumentarnim pogledom vstopila v življenje dveh mladih odvisnikov; podala se je v svet, ki ga radi preslišimo in spregledamo. Portretiranca živita na eksistencialnem robu, vendar se tudi tam najde nekaj ljubezni in potrebe po lepoti. Svoja junaka nam je približala do najintimnejših plasti, hkrati pa je s plemenitim avtorskim občutkom ohranila njun človeški ponos. Kljub zahtevnemu dokumentarističnemu pristopu pa film uspe razmišljati tudi vizualno.

Zlatjan Čučkov je z montažo filma Koliko se ljubiš? ustvaril konsistentno strukturo z jasnim dramaturškim lokom in ritmom, ki premišljeno in v pravih trenutkih razgalja večplastnost in kontroverznost protagonistke Viktorije. Pri observacijskem dokumentarcu je strukturiranje in osmišljanje ogromne količine posnetega materiala eden večjih avtorskih izzivov in Zlatjan je z njim opravil izvrstno.

Koyaa je že nekaj časa prepoznaven animiran junak, vsako leto je tudi gost tega festivala. Njegov avtor Kolja Saksida je lutkovno animacijo razvil do svetovno primerljive vrhunske kakovosti, hkrati pa je ostal zvest svojemu junaku in najmlajšemu občinstvu, ki mu slovenski film ponudi občutno premalo.

Čeprav smo v zadnjem času videli veliko filmov z begunsko tematiko, nas uspe Voyage voyage presenetiti. Temo obravnava apolitično, z jasno etično držo poveže tihotapca in njegovo blago v globoko humano sporočilo – vsi smo ljudje. Lun Sevnik prikaže zrel odnos do današnje družbene realnosti, suvereno uporablja filmski jezik in uspešno razvija svoj avtorski izraz.

Nagrada IRIDIUM se podeli dobitniku vesne za nagrado občinstva: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Film Janeza Burgerja Ivan je psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe. Osrednja protagonistka filma je oseba, ki ne spada nikamor oziroma ne pripada nikomur. Da bi postala to, kar mora postati, ji ne preostane drugega, kot da vzame stvari v svoje roke. Burger na pleča Maruše Majer postavi čustveno zahtevno psihološko zgodbo, ki jo skupaj spretno privedeta do zaključka brez kančka sentimentalnosti in patetike.

Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.

Anže Testen v filmu s hitro montažo spretno prepleta realno in imaginarno, s čimer poustvari čustveno doživljanje najstnice v duševni stiski.

Nagrada Teleking se podeli dobitniku vesne za najboljši celovečerni igrani film: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.

Damir Avdić je s svojo avtorsko glasbo v filmih Družinica in Ivan ustvaril diskretno a ekspresivno glasbeno ozadje, ki o dogajanju pogosto pove veliko več kot besede, ki jih izrekajo nastopajoči. Avdićeva glasba je tesnobna in lepa hkrati, zlasti pa je izjemno filmska, saj se je avtor namesto na glasbeni razvoj osredotočil na oblikovanje vzdušja. Njegovi glasbeni motivi tako redko obsegajo več kot zgolj nekaj akordov, vendar pa prav vsak od teh zadane natanko tja, kamor meri.

Za Marka Brdarja je filmsko platno kot slikarsko platno, kamor sloj za slojem nanaša barve in njihove odtenke, sence in njihovo stopnjevanje, temo in svetlobo, ki dajejo filmom dodatno, čisto novo dimenzijo. Njegova kamera je kot občutljivo oko, ki živi za svoje like.

Tankočutno izdelana maska Alenke Nahtigal se Maruši Majer v filmu Ivan prilega kot druga koža. Nosi sledove njenega trpljenja ob rojstvu otroka in kasnejših fizičnih zlorab, sočasno pa deluje kot močan vizualni element, ki v gledalca prenese občutek njene skeleče bolečine, ki nas oplazi "{ la fleur de peau"...

Srđan Koljević, Melina Koljević, Janez Burger in Aleš Čar so pripravili čvrst scenarij, ki skozi osebno dramo glavne junakinje spretno naslavlja širše družbene probleme. Ključno pri tem je, da scenarij pri konstrukciji likov ne zapada v ceneno manihejstvo in da z razvojem dogodkov nekajkrat tudi močno preseneti – ne da bi pripovedni obrati delovali kakor koli prisiljeno.

Janez Burger je s svojim Ivanom ustvaril vrtoglav ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne izpusti vse do konca. Tako oblikovan film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji, a ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar tako ali drugače poznamo vsi ljudje, zaradi česar film v resnici nagovarja tudi širše občinstvo, Burgerjev četrti celovečerec pa odlikuje tudi drzen prikaz nehvaležnega mesta, ki je v družbi še vedno dodeljen ženski.

Maruša Majer je svojemu liku brez zadržkov poklonila celo sebe; svoje telo, svoj duh, svojo ranljivost in svojo zdržljivost. Vživela se je v vlogo Mare, ki ji ob rojstvu sina Ivana ni bilo dano, da bi si oddahnila in si opomogla. Fizične in čustvene zlorabe so kot porodni krči, skozi katere se je Mara iz ženske prelevila v mater. Takrat je na njenem obrazu, ki je še vedno nosilo sledi te boleče transformacije, končno zasijal nasmeh.

Hana Slak je pretresljivo zgodbo o rudarju, ki se kot neke vrste novodobna Antigona bori za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev, podala z izjemno mero pripovednega občutka. Njen film tako odlikujejo odličen ritem, spretna dramaturška konstrukcija, učinkovita raba glasbenih vložkov in seveda tudi delo z igralci, ki jim je brez velikih besed uspelo pokazati, da so mali posamezniki praviloma največji ljudje.

Vlado Gojun je s svojo občuteno montažo različne vsebinske poudarke, ki so značilni za film Rudar, sestavil v tekočo, ne pa tudi povsem gladko celoto. Ker je v jedru pripovedi eksistencialni nemir glavnega junaka, je namreč Gojun nekaj tega nemira z občasnimi ostrejšimi rezi ohranil tudi na ravni forme in na ta način dosegel, da film zveni tako v globino kot v širino.

Leon Lučev je s svojo večplastno interpretacijo oblikoval izjemno prepričljiv lik rudarja Alije. Lučev nas zadržano, naravno in minimalistično, ko pa to vloga zahteva, tudi eksplozivno potegne globoko v Alijeva stanja, prepričanja in odločnost, da bo za vsako ceno naredil pravo stvar. Z ekspresivnim pogledom in subtilno gesto mu uspeva izražati intenzivne emocije tudi takrat, ko ne govori, s čimer je oblikoval skrajno življenjski in hkrati tudi zelo impresiven igralski lik.

Dokumentarec ki nadgradi glasbo in grafiko te hvalnice norosti »Pljuni istini v oči«. Gledalca iz dvorane pospremi s hrepenenjem po tistem času in željo da še enkrat takoj posluša originalno vinilko z ovitkom v roki.

Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser, Rok Biček, posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.

Film na bizaren način prikaže razpad odnosa med odvisnikom,ki se sam počasi spreminja v rastlino in dekletom, ki njegovega vegetiranja ne odobrava. Odlična igra Lize Marije Grašič in Tinesa Špika, zamolkla fotografija Boja Nuvaka, dobra maska Mirjam Kavčič, ter duhovita in natančna režija Petra Bizjaka, pričara kompakten film, ki brez moraliziranja opozarja na nevarnost, da z odmikom v svet omame lahko postanemo samozadostno apatični.

Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta s filmom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba ustvarila tako doživeto meditacijo o izjemni vztrajnosti ljubezni kot tudi ekspresivno parabolo o staranju in veličasten poklon morda najmočnejši generaciji slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev. Ampak še pred vsem tem gre za film, ki bi s svojo izjemno toplino lahko talil ledenike, tudi tiste največje.

Tomaž Gorkič v znanstveno fantastičnem filmu Apopotoza leta 2074 zgradi futuristično mesto, v katerem ljudje z identifikacijskimi čipi umirajo vsem na očeh. Njihova trupla izrabljajo v prehrambeni industriji in aluzija na nacizem je mogočna. Produkcijsko močan izdelek, ki z mračno atmosfero izpostavlja neposredni namig na iztrebljanje človeške identitete, obenem pa skrbvzbujajoče tesnobno preizprašuje prihodnost.

Brane Grubar je upodobil popotnika na obali počitniškega mesta, kjer se je poletje že zdavnaj poslovilo. Tudi sam se je prišel poslovit od pepela žare, ki jo skriva v naročju. Njegov pogled drsi po gladini morja in takrat ga, kot bi se navzel njegovega plimovanja, preplavijo čustva. Igralec je vztrajal v njihovem zanosu in njegov lik prepustil nekontroliranim gestam, ki so pepel ljubljene osebe namesto k morju, mehanično, samodejno nosile v njegova usta. S ponotranjeno igro Braneta Grubarja se je skoraj banalni pogreb spremeni v veličastno izpoved ljubezni.

Eno življenje v tisoč življenjih, ena zgodba v tisoč zgodbah. Svež in izviren impresionistični kolaž in avtor, ki je naredil izstopajoč film tudi brez klasične naracije. Vesna za najbolj izvirni avtorski prispevek.

Ivanka Mežan jezaigrala lik ženske, ki je priča zadnjim vzdihljajem svojega ljubega moža. Sredi temačnega hodnika bolnišnice se odvija tiho, nemo poslavljanje, kjer obupano išče človeško prisotnost, a je nihče ne vidi ne sliši. Igralki je bila situacija izziv, da je z minimalno igro vsak trenutek vedno globlje odstrla pogled v srce in dušo svojega lika in s tem narekovala trajanje kadra in ritem celotne sekvence.

Janez Prohinar je s svojo scenografijo simpatičen film o mladem košarkarju povzdignil na raven slikovite parabole o pomenu ljubezni, tovarištva in zvestobe.

Boštjan Kačičnik je s svojim prispevkom ustvaril pestro in hkrati pretresljivo zvočno kuliso, ki zagotavlja, da gledalcev dogajanje ne zadane zgolj v srce, pač pa tudi v želodec.

Za Marka Brdarja je filmsko platno kot slikarsko platno, kamor sloj za slojem nanaša barve in njihove odtenke, sence in njihovo stopnjevanje, temo in svetlobo, ki dajejo filmom dodatno, čisto novo dimenzijo. Njegova kamera je kot občutljivo oko, ki živi za svoje like.

Damir Avdić je s svojo avtorsko glasbo v filmih Družinica in Ivan ustvaril diskretno a ekspresivno glasbeno ozadje, ki o dogajanju pogosto pove veliko več kot besede, ki jih izrekajo nastopajoči. Avdićeva glasba je tesnobna in lepa hkrati, zlasti pa je izjemno filmska, saj se je avtor namesto na glasbeni razvoj osredotočil na oblikovanje vzdušja. Njegovi glasbeni motivi tako redko obsegajo več kot zgolj nekaj akordov, vendar pa prav vsak od teh zadane natanko tja, kamor meri.

Emil Cerar in Polonca Valentinčič sta s svojimi kostumi spretno poudarila tako počasno drsenje družine na socialni rob kot tudi raznovrstnost načinov, s katerimi se posamezni člani družine soočajo z izzivi revščine.

Duhovit dokumentarec, ki nas pelje preko fizične do mentalne igre, dokler tudi igra sama ne izgine in v njej ostane samo pesem. Bivanjsko tesnobo, ki jo povzroči odsotnost Igre, avtor z ironično avtosamorefleksijo izkoristi, da se skupaj z njim spomnimo Igre, igranja in igrivosti.

Vojni veterani skozi intimne zgodbe delijo dvom v lastne odločitve, ki jih je pogojevala tuja volja. Izbrana igralska zasedba in njihove bravure nas na pretresljiv način prestavijo v občutja preživelih.

Izjemna vizualna podoba navdihuje z univerzalno in pretresljivo vsebino. Kaže nam sliko enoumne množice sploščenih glav, ki ne dovoljuje drugače mislečih in ubija vsakršno rast posameznikove volje in moči. Virtuoznost zgodbe, režije, teksture, glasbe in animacije jemlje dih in nas prikuje na stol. Animirani film, ki je brez dvoma eden največjih presežkov letošnjega filmskega festivala.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin, drugo po vrsti, prejme Emil Svetlik (Teleking).

Njegov impozanten opus govori sam zase. Pri mnogih projektih je pustil svoj nevsiljiv pečat, sodeloval pri izjemnih delih najboljših direktorjev fotografije in režiserjev doma in v regiji. Režiserji globoko cenimo njegovo strokovno znanje in občutek za filmsko sliko, nič manj pa tudi posvečen odnos do dela in sodelavcev ter njegovi umirjenost in prijaznost.

Art kino mreža Slovenije podeljuje nagrado filmu, ki se spretno poigrava s konceptom grozljivega domačega in nas hkrati kliče nazaj k svobodi v čas brez pametnih telefonov, ko so imele besede toplino glasu, prijateljstvo pa je je veljalo za najvišje/največje zavezništvo. Film, ki nas spominja, da je odraščanje lahko težko, a če se na pot podaš s prijatelji, je vsaka ovira premostljiva - Pojdi z mano!

Mama je globok razmislek o figuri matere ter domišljen preplet fiktivnega in dokumentarnega. Pripoved gradi na poetičnih vizualnih in zvočnih motivih, s katerimi ustvari samosvoj simbolizem, ter na podobah krajev, matere in hčere, ki jih uokviri s tišino. Ne le, da te odražajo subtilnost avtorjevega pogleda in subtilnost kamere Marka Brdarja, temveč puščajo tudi dovolj praznega prostora, da se gledalec in gledalka v filmu ne počutita ujeta, ampak ga lahko doživljata skozi svoji osebni zgodbi. Mama v svoji sublimaciji bolečine ob avtorjevih filmih Oča ter Deklica in drevo predstavlja trilogijo »lepote in bolečine« in koherentno zaokrožuje celoten avtorjev opus.

Preveč “kul”, da ga ne bi omenili. Srdohrd je naš skoraj enakovredni favorit med študijskimi kratkimi filmi. Stopa s pogumnimi koraki samosvojega avtorskega jezika in predstavlja unikatni pogled na nove slovenske kratke filme.

Minimalistična igra in zadržana emocija zaznamujeta vzdušje filma in gledalca prikleneta na obraz lika, ki je od začetka do konca razpet med iskanjem resnice in hkrati njenim prikrivanjem.

Trojica medicinskih protagonistov s prepričljivimi igralskimi interpretacijami v filmu predstavlja zadnji zid hirajoče družbene morale, ki ji nikoli več ne bo treba pred vrata skušnjave.

Monokromatsko okolje in izpraznjene lokacije, v katerem se znajde glavni lik filma, so ključni element brezupne atmosfere med sončnim zahodom in novim dnem.

Režiser, ki svoj navdih najde v dehumanizirani družbi, njenih zlaganih podobah in senzacionalizmu, se od tega oddalji in se osredotoči na intimen portret osebe, ki je sama produkt te družbe. Z minimalističnim pristopom dovoli gledalcu, da lik razume v vseh njenih razsežnostih in etičnih dilemah.

Natančno premišljen in zgrajen zmagovalni scenarij se zajeda v ranljivo družinsko tkivo, ga dekonstruira, premelje in novorojenega dostavi na konec filma.

En sam skrbno komponiran kader brez vsakršne intervencije nastavi ogledalo sodobnemu času in naši lastni neobčutljivosti.

S svobodo, ki jo nudi forma kratkega filma, nagrajeni študijski film subtilno in občutljivo nakaže travmatični dogodek, ki ga doživlja otrok.

Občuteno spajanje naturalizma in poetike nas v tihih podobah popelje na lirično potovanje dveh oseb.

Izbrani kratki film o poskusu odraščanja tridesetletnikov v nenavadnem in svežem slogu sledi mladi avtorski estetiki in v dovršeni izvedbi humor prepleta z navihanim družbenim komentarjem.

Nagrajenca za animacijo skozi dolgotrajen in odlično izveden postopek “stop motion” tehnike vdihneta življenje lutkam in njihovemu svetu.

Nadrealistični portret okajenega starca nas popelje na halucinatorno potovanje skozi noč, fascinira z dovršeno animirano podobo in zbode s prizemljitvijo, ki ji ne uide nihče.

Glavna moška vloga ustvarja popolno iluzijo resničnosti. Vanjo slepo verjamemo, čeprav nas film vedno znova opozarja, da stopamo po poti prevare.

Sopostavljanje zgodovinske realnosti in fikcije v nagrajenem filmu povezuje fragmente v pomensko celoto in ustvarja novo resnico, hkrati pa problematizira naše sprejemanje te iste resnice in vsake druge, ki nam jo servirajo mediji. Z uporabo dokumentarne forme nas sili v razmislek o nekritičnem podeljevanju kredibilnosti in avtentičnosti vsebinam zgolj na podlagi oblike diskurza, ki ga asociiramo z resnico.

Montaža dinamično povezuje vsebino. Ker pa to vsebino tudi preigrava in spodbija, daje filmu dodatno kritično substanco, ki postane jedro filma.

Nagrajena ženska stranska vloga je ključna pri vzpostavljanju razmerja med materjo in hčerko. Ostalim likom v filmu nudi trden oprijem in jim pomaga rasti, zato smo jo kot dovršeno igralsko stvaritev dojeli kot nepogrešljivi del zgodbe.

Nagrado za najboljši ton prejme ustvarjalec, ki z dodelanimi zvočnimi podobami oživlja naravo in ji dodeli vlogo petega filmskega lika, ki do zadnjega kadra odmeva med debli dreves.

V filmu, kjer si glavne vloge delijo čudovita pokrajina, četverica prijateljev ter strah pred neznanim, glasba poskrbi za čustveni kontekst in v pravi meri soustvarja in gradi atmosfero filma.

Na poti skozi neznano pokrajino, v napetem vzdušju, izbrani film odkriva kompleksni notranji svet mladostnikov in z dovršeno izvedbo slovenski mladinski film dviga na novo raven.

Izbrani koprodukcijski film z dovršenim jezikom, subtilnimi režijskimi prijemi in vrhunsko igro sporoča, da različnost ni le stanje družbe, ampak pogoj za njen obstoj.

Brezčasno ukrojena kostumografija se v filmu nit za nitjo spreminja v vezno tkivo zgodbe in z vsakim kosom tkanine plasti človeške odnose.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce. Prva podeljena brez pisne utemeljitve.

Letošnja strokovna žirija, ki jo sestavljamo Petra Božič (Art kino Odeon Izola), Mateja Lapuh (Mestni kino Ptuj) in Matjaž Marinič (Mestni kino Domžale), je med osmimi celovečernimi filmi v tekmovalnem programu izbrala film, ki gledalca vabi h kritičnemu razmisleku in refleksiji o slovenskem filmu skozi reprezentativne ženske vloge. Avtorica se je dokumentarnega filma lotila s strokovno predanostjo in spoštljivim odnosom do pogosto spregledane vloge žensk. Filmodlikujeta jasna zasnova in stopnjujoč ritem, ki ga režiserka izmenično zapolnjuje s humorjem in razmišljanjem o preteklosti in hkrati o prihodnosti ženskih vlog.Verjamemo, da lahko s prikazovanjem tega filma onovno obudimo zanimanje za slovensko filmsko kinematografijo, zato nagrado podeljujemo filmu Kaj pa Mojca? režiserke Urše Menart.

Članice žirije FIPRESCI, ki smo tokrat izbirale med celovečernimi igranimi filmi, smo sklenile, da nagrado podelimo delu, ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh –tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe. Nagrado FIPRESCI poklanjamo filmu Drevo.

Člani žirije revije Stop, novinarka in urednica Stopovih filmskih strani Marjana Vovk, filmski kritik Bojan Kavčič in režiser Matevž Luzar, so se odločili, da naziv Stopov igralec ali igralka leta 2014 podelijo Ajdi Smrekar za vlogo Lučke v romantični komediji Pot v raj. Ajda v celovečerec prinaša svežino in energijo, ravno prav odmerjeno simpatično nadležnostjo osvoji gledalca in suvereno vodi svojo junakinjo od začetka do konca. V trenutku, ko se kot Lučka pojavi filmu, prevzame vajeti v svoje roke in nosi filmsko zgodbo do konca.

Za 125.000 gledalcev.

Oblikovanje maske v filmu INFERNO sprejme ponujeni izziv in skozi celotno pripoved natančno in dosledno prikaže širok razpon znanj in obrtne dovršenosti.

Večplastnost in tehnična dovršenost zvoka v filmu INFERNO je precizno strukturirana celota, ki je rezultat dela ekipe z izvrstnim posluhom za filmski zvok.

Glasbi v filmu DREVO s premišljeno umestitvijo v dramaturgijo zgodbe uspe v filmsko pripoved vpeljati gosto in kompleksno glasbeno pokrajino, ki postane notranji svet glavnih junakov, spomin na nepovraten čas brez strahu.

Lik Aleka v filmu DREVO je tenkočuten prikaz odraščanja v krutem okolju, kjer fant svojo transformacijo v moškega plača z življenjem.

Fotografija v filmu DREVO je dobro premišljen in estetiziran element, ki odločujoče soustvarja nadrealno realen svet filmske zgodbe.

Dokumentarni film REJNICA je slojevita, iskrena in zaokrožena filmska pripoved, skozi katero režiser Miha Možina s svojo zrelostjo in senzibilnostjo, iz prizora v prizor razkriva travme neštetih nesrečnih družinskih usod, ki se vse prepogosto prenašajo iz roda v rod.

Močna in uravnotežena pripoved v celovečernem prvencu BARBARI dosledno secira začarani krog brezupa ljudi z družbenega roba.

Celovečerni dokumentarni film BOJ ZA je prepričljiv in pretresljiv dokument našega časa. Film prinaša podobe in dogajanje pred ljubljansko Borzo, ki so dajali pečat prizadevanjem za bistvene spremembe v slovenski in svetovni družbi. Režiserju prepričljivega dokumentarnega filma o našem času, Siniši Gačiću, je uspelo vstopiti v samo srž protestniškega dogajanja in prikazati protagoniste tako v raznolikosti njihovih idej, njihovega delovanja, kot tudi njihovo katarzo in občutek nemoči.

Lik Jasne v filmu PRESPANA POMLAD je zahtevna igralska naloga, ki znotraj kratke filmske forme zahteva kreacijo lika s kompleksnim prepletanjem emotivnih in duševnih stanj. Anja Novak je Jasna, suverena in zelo prepričljiva.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

Scenografija v kratkem filmu PRESPANA POMLAD ustvari prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temveč aktiven protagonist. Cel svet v točki pogleda.

Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.

V plesnem filmu VAŠHAVA se prepletajo tako likovni, zvočni, kot plesni elemeni v (verjetno) sklepno zgodbo sodelovanja med ustvarjalci filma s Sašom Podgorškom in plesno skupino En-Knap. Sozvočje vseh elementov v filmsko prepričljivo celoto pa je omogočil prav montažni kreativni proces, ki je eden izmed bolj pomembnih filmskih elementov filma VAŠHAVA.

ŠUOLNI IZ TRSTA je skrbno premišljena in domišljena miniatura, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi strani na skrbno izrisanem socialnem okolju, v katerem so vsi liki prepričljivi in del tako socialnega kot naravnega okolja. Čeprav je film nastal (deloma) kot študentski, je v njem prikazanega ogromno profesionalnega vedenja in tehtnih ustvarjalnih premislekov.

Animirani film PRINC KI-KI-DO, POŠAST IZ MOČVIRJA, je duhovita pripoved z minimalistično likovno podobo.

Za 50.000 gledalcev.

Nagrado kritiške žirije 16. Festivala slovenskega filma prejme celovečerni prvenec Razredni sovražnik Roka Bička za izvirno psihološko dramo, v kateri za ta čas in prostor še posebno aktualno tematiko uspešno nadgradi s suverenim obvladovanjem filmske govorice. Z njo Bičku prek vešče izpeljanega dramaturškega loka in večplastne karakterizacije uspe v premišljeno doziranih odmerkih stopnjevati napetost med učitelji in učenci ter kritično pogledati skozi razpoke v šolskem sistemu. ki bi se česa moral naučiti tudi sam.

Za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko.

Restart nagrada za najboljši študijski film zajema postprodukcijske storitve v protivrednosti 6.300 EUR.

Igor Samobor v Razrednem sovražniku skozi celotno filmsko zgodbo stopa strogo suvereno in niti za trenutek ne popusti v svoji igralski drži, s katero prepričljivo upodablja načelnega učitelja, ki ne podleže izsiljevanju učencev. Z igralsko superiornostjo gradi dovršen lik, ki se gledalcu vtisne v spomin in pravzaprav nosi celotno filmsko zgodbo.

Teleking nagrada občinstva zajema postporodukcijske storitve v protivrednosti 7.000 EUR.

Za sintezo besede in filmskega znaka v domišljeno pripovedovani zgodbi o potovanju v preteklost in srečni vrnitvi v prihodnost.

Za odločno in zrelo režijo, s katero zgradi intriganten pogled na sodobno življenje in ustvari nepozabljive filmske like.

Za melanholično spogledovanje s filmsko sliko.

Za utelešenje karizmatične mlade ženske na prepihu življenja.

Za umirjeno in premišljeno obvladovanje pogleda.

Za natančno karakterizacijo posameznika in kolektiva.

Za samoironično eleganco s katero uprizori lik avtoritete v precepu med institucionalno in osebno pozicijo v vlogi Ravnateljice v filmu Razredni Sovražnik.

Za močno minimalistično igro pri ustvarjanju karizmatičnega ambivalentnega lika profesorja nemščine v filmu Razredni Sovražnik.

Film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se zaključi z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo.

Za produkcijsko, fabularno in emotivno prebujanje ustvarjalnega naboja regionalnega filma.

Za duhovit in bistroviden portret regije.

Za doživeto strukturiranje potovanja z glavnim likom.

Za serijo angažiranih dokumentarnih intervencij, v katerih film pripeljejo na ulico in ulico v film.

Za portretni roadmovie enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev, mentorjev in aktivistov.

Za igriv in natančen filmski jezik.

Za preigravanje stereotipov subkulture z mladostno norostjo, temperamentom in svežino.

Za temperamentno in humorno rušenje svetinj patriarhalne družbe.

Z vrhunsko avtorsko poetiko ustvari avtorica intimno zgodbo na območju med resničnostjo, fikcijo in fantazmo.

Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center nagrado Metod Badjura za življenjsko delo v letu 2012 podeljujeta gospe Aleki Bartl PrevoršeK in sicer za njeno izjemno avtorsko delo na področju filmske kostumografije, ki ga je ustvarila v nadvse plodnih 54-ih letih dela pri slovenskem filmu.

Svoj kostumografski debi je Alenka Bartl udejanjila leta 1954, v celovečernem filmu Greh režiserja Františka Čapa, ko so jo odgovorni pri Triglav filmu kot prvo diplomirano kostumografko z diplomo Akademije uporabnih umetnosti (smer kostumografija) v Beogradu, povabili k sodelovanju. Kasneje je Bartlova ustvarila še kostumografije za 20 celovečernih igranih filmov, 10 televizijskih dram in filmov, 3 televizijske nadaljevanke (Dekameron, Slike iz leta 1941, Kiklop), za 3 televizijske baletne predstave in opero, ter nekaj priredb slovenskih gledaliških dram.

Ustvarjalno in umetniško delo Alenke Bartl je še v največji meri zaznamovalo kreativno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela 6 celovečernih kinematografskih filmov (Sedmina, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Iskanja, Dediščina, Moja ata socialistični kulak) in 4 televizijske filme (Zadnja šolska naloga, Nori malar, Črna orhideja, Gospodična Mary). Tako kot Klopčičevi filmi so tudi njene vrhunske kostumografije doživele številna priznanja na svetovnih filmskih festivalih, vključno z Berlinom in Cannesom.

“Iskanja so pravzaprav eden mojih najljubših filmskih projektov in še danes sem vesela, da sem lahko sodelovala pri njem. To je razmišljanje o lepoti, o umetnosti ... Slika je čudežna. Po Tizianu ... Jaz sem želela, da sam kostum ni prevladoval v ambientu Benetk, da ni v prvem planu, da je nevsiljivo kostumografsko na igralcu, ki ima glavno vlogo ...”

Bartlova je po dvakrat sodelovala tudi s Francetom štiglicem (Pastirci, Praznovanje pomladi), Juretom Pervanjem (Do konca in naprej, Triangel) in Igorjem Pretnarjem (Pet minut raja, Idealist). Slednji je z delom Pet minut raja zmagal na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, Idealist pa je bil nagrajen tudi na festivalu v Moskvi.

Na festival v Cannes se je Bartlova znova vrnila z odlično kostumografijo iz Umetnega raja Karpa Godine, kjer je s kostumom okarakterizirala tudi velikega svetovnega režiserja Fritza langa in ob njem še pionirja slovenskega filma Karola Grossmana. Sodelovala je pri eni največjih uspešnic slovenskega filma, delu To so gadi Jožeta Bevca; nato pri Krču Boža šprajca, Kiklopu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka, pri epizodi Slovo Andreja Vitužnika, ki jo je Jane Kavčič prispeval za omnibus Tri zgodbe, in nenazadnje tudi pri črno-beli melodrami iz kmečkega življenja, Luciji Franceta Kosmača.

Kostumi Alenke Bartl so vedno vrhunski in izrazito avtorski, ne glede na to, ali je v filmu predstavljena zgodovinska ali sodobna tematika, ali v njem prevladuje realizem ali fantazijska dimenzija, ali gre za umetniški ali žanrski film. Njeni kostumi so vedno ravno prav opazni in hkrati neopazni. Kostum je pri njej vedno v funkciji filma in igralca ter njegove vloge, nikoli ni namenjen samemu sebi in razkazovanju.
“Kostumograf ni modni kreator! Ne snuje večernih, športnih, delovnih oblačil po napotkih centrov iz Pariza, Londona, Rima, temveč fiksira predstavo o Ofeliji in Jacinti, o Cyranoju, Don Juanu ali Kačurju ali kakšni sodobni vlogi,” pravi Bartlova in nadaljuje: “Res je, da se prav nikdar nisem držala historičnosti, ampak sem poskušala s svojim videnjem časa, vloge, dramaturgije, režije in vsega tega, kar je pisalo v scenariju. Vse sem poskušala narediti zelo avtorsko, zelo svobodno.”
Alenka Bartl je orala ledino na svojem področju avtorskega ustvarjanja. Kostumografijo kot stroko in poklic je utemeljevala tudi teoretično. Postavila je temelje slovenski katedri za kostumografijo. Več desetletij je kot pedagoginja in profesorica na AGRFT svoje izkušnje in znanje posredovala novim generacijam režiserjev in dramaturgov ter pri tem kot mentorica za kostumografijo sodelovala tudi pri nastajanju številnih študentskih filmov. Poučevala je tudi na šoli za oblikovanje ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Filmskim kostumografkam in kostumografom je izbojevala pravico do priznanja avtorskega dela: od zapisa na filmskih plakatih do uveljavitve kostumografije kot samostojne kategorije pri podeljevanju nagrad in priznanj (na primer na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je kar trikrat prejela zlato areno za kostumografijo).
Alenka Bartl je bila izjemno ustvarjalna tudi v gledališču, saj je tekom svoje kariere ustvarila kostumografije za več kot 500 gledaliških in operno-baletnih predstav. Velikokrat je bila nagrajevana, med drugim tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo s področja kostumografije v letu 1989. Z nagrado Metod Badjura za življenjsko delo se slovenska filmska stroka priklanja izjemnemu avtorskemu prispevku Alenke Bartl, filmske kostumografke in pedagoginje.

Iskrene čestitke!

Komisija za podelitev nagrade Metod Badjura za življenjsko delo 2012(Dunja Klemenc, Denis Valič, Filip Robar-Dorin, Miha Hočevar, Maja Weiss, predsednica)

Za spretno vodenje igralcev in tudi za mestoma zelo subtilno režijo, ki nas je skorajda pripravila do solz.

Jana Zupančič plete v filmu VAJE V OBJEMU vlogo Tjaše z neverjetno subtilnostjo modernega filmskega izraza, obrnjena navznoter, v počasni gradaciji, od spoznanja, bolečine, do novega začetka. Bolečih trenutkov ne opisuje z besedami, slutimo jih skozi zastrte poglede, skozi držo celega telesa. Njena površina je sproščena, igriva, njena junakinja trdno in organizirano drži niti svojega življenja v rokah, skozi pore njene odlične igre pa prihajajo na dan zatajevane bolečine, strah, upanje, nemoč, hrepenenje . Pred nami je junakinja današnjega časa , ki dobesedno vadi vaje v objemu.

Uroš Fürst je upodobil v filmu VAJE V OBJEMU junaka našega časa. Njegov Uroš je skop v zunanjem izrazu, skoraj dolgočasen, njegova vsebina je skrita pod površino tako, da ves čas vzbuja zanimanje. Levitev njegovega junaka se dogaja skoraj neopazno, dokler se ne prižge v nori strasti ki, tako izgleda, preseneti njega samega , pa tudi nas, ki smo neme priče njegovega sprehoda čez rob. Sveža, moderna igra v najsijajnejši obliki.

Ker je nismo opazili, kar je redkost v Slovenskem filmu.

Marjuta Slamič je v filmu ŠANGHAJ zasijala v polnosti, sočnosti. Bila je bolj ciganska, kot cigani sami. Deluje tako celostno, da se zdi močna in ulita kot monolit. V njej čutiš neskončno materinsko moč, mleko, solze, varnost, v njenih očeh pa sonce, ki sije na vse okoli sebe. Njena Phirav Pao je tradicionalna mati, ki v sebi nosi organsko erotiko, brezsramno in ponosno. Skozi njo verjameš v preživetje in nadaljevanje družine, sozvočje njene materinske moči in razigrane erotike, navdušuje.

Film, ki nas je s svojo idejo in humorjem končno zbudil in neizmerno nasmejal.

Za izjemno simpatičen in v vseh pogledih dovršen animirani film.

Glasba iz filma STO PSOV polaga temelje atmosferi v filmu in je tisto, kar ti po ogledu filma ostane najbolj v spominu.

SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.

SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.

Ker ga nismo slišali in ker nas ni motil.

Filmska fotografija Simona Tanška je sinteza osnovnih likovno oblikovalnih vizualnih elementov in veščine temeljnih zakonitosti filmskega prizora. V izrisovanju svetlobe je pozoren do zlitja svetlobe z režijskimi parametri gibanja v mizansceni in to je estetska komponenta v vizualni nadgradnji filma.

V Sloveniji so vrhunski scenariji redki in scenarij za film SREČEN ZA UMRET je eden izmed teh redkih scenarijev. Škoda je le, da ni dobil priložnosti v celoti zadihati skozi film.

Grega Baković je ustvaril v filmu HVALA ZA SUNDERLAND nepozaben prizor, ko se pobit, vsega dostojanstva oropan mali človek upre in zakriči. Baković plete usodo Johana z minimalnimi, najfinejšimi izraznimi sredstvi, s silovitimi prehodi, zmehčanimi z obupanim pogledom, sramežljivim nasmehom, vedno je poln vsebine, topline. Njegov Johan je na videz preprost, pod površino pa živi človek z vrednotami, upanjem, poln ljubezni... pa tudi jeze, obupa, ki nas s svojo čistostjo prepriča , da sočustvujemo z njim do srečnega konca.

Zakaj? Zakaj pa ne? Vsi štirje glavni favoriti so bili približno enaki, vendar nas je med njimi najbolj prepričal prav Maksimovićev film. HVALA ZA SUNDERLAND nas je zabaval in se nas dotaknil. Čeprav je narejen površno, nam je kljub temu ostal v spominu.

Zato, ker je bil eden redkih filmov iz celovečernega programa, pri katerem nam ni bilo dolgčas.

Đurićev Zlatko v filmu HVALA ZA SUNDERLAND je bravurozno delo igralca, ki obvlada filmski detajl, ves čas na tanki meji med več in manj. Je poln duhovitosti in življenja, razkošen v izrazu. S pretanjenim posluhom za čas v katerem živi, je njegov Zlatko sluzast, izkoriščevalski tip, ki ga prepoznaš na ulici, pa se skozenj ves čas smejiš svoji neumnosti. Navdušuje njegova domišljija pri uporabi rekvizita, ki ga vrhunsko vplete v svoj lik.

Celostno gledano je bil študentski film NAD MESTOM SE DANI najboljši film festivala. V njem so spretno povezani prav vsi elementi filmske pripovedi. Prepričala nas je tematika, žanr (muzikal), izvrstna igra in dobra montaža, predvsem pa sproščen pristop k režiji filma.

Žirija pozdravlja uvrstitev celovečernega dokumentarnega filma v program. Teme, ki jih avtorji izbirajo, so izjemno pomembne in zanimive, vendar smo mnenja, da jih ne uspejo v celoti izkoristiti. Filmi so tako večkrat razvlečeni, hitro zapadejo v ponavljanje in celo samo-promocijo. Izmed filmov v tekmovalnem dokumentarnem programu, se nam je zdel najbolj kompleksen in dovršen Kozoletov film DOLGE POČITNICE.

Komisija (v sestavi Filip Robar Dorin, Miha Hočevar, Dunja Klemenc, Denis Valič in Maja Weiss, predsednica komisije) je soglasno sprejela odločitev, da se nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2011 (uradna podelitev nagrade bo izvedena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) podeli gospodu Ljubu Struni za njegov izjemni ustvarjalni prispevek tako na področju domače filmske produkcije kot tudi pri številnih mednarodnih koprodukcijskih projektih.

Danes 81-letni Ljubo Struna je vse svoje življenje posvetil filmu. Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije - nanjo je namreč stopil že leta 1948. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov.

Kot direktor filma in izvršni producent je sodeloval s številnimi režiserji: Francetom Štiglicem, Františkom Čapom, Igorjem Pretnarjem, Francetom Kosmačem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom, Vojkom Duletičem, Janetom Kavčičem, Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, Makom Sajkom, Jožetom Pogačnikom, Milanom Ljubičem, Antonom Tomašičem, Andrejem Mlakarjem, Živojinom Pavlovićem, Francijem Slakom, Filipom Robarjem Dorinom, Žaretom Lužnikom in mnogimi drugimi. Zaradi odličnega, vedno strogo profesionalnega dela pri filmu, obvladovanja več tujih jezikov ter njegovih osebnostnih kvalitet so ga k sodelovanju povabili tudi mnogi tuji režiserji, med temi kar štirikrat Wolfgang Petersen in dvakrat Gillo Pontecorvo. Ljubo Struna se je uveljavil kot eden pionirjev, tistih posameznikov, ki so slovenskemu filmu odprli vrata mednarodnih koprodukcij. Sodeloval je s tujimi ekipami iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in ZDA. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je opravil tudi izpit za zunanjo trgovinsko registracijo.

Leta 1950 je bil Ljubo Struna med soustanovitelji Društva slov- enskih filmskih delavcev, najstarejšega stanovskega strokovnega filmskega društva na Slovenskem. Bil je med ustanovnimi člani podružnice Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS) v Ljublja- ni, ki se je leta 1956 preimenovala v filmsko produkcijsko podjetje Viba film Ljubljana.

Redno zaposlen (Triglav film, Viba film) je bil 17 let, 25 let pa je deloval kot svobodni filmski ustvarjalec. Posvečal se je tudi filmski vzgoji in bil mentor filmskih krožkov.

Ljubo Struna se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zaprt v nemškem taborišču v Mariboru, iz katerega so vsi člani njegove družine - z izjemo očeta, ki je bil preseljen v taborišče Rajhenburg - pobegnili v Ljubljano.

"Moja filmska dejavnost se je odražala tudi v moji čebelarski de- javnosti, ki sem jo gojil več kot 60 let." (Ljubo Struna)

Svojo veliko ljubezen do čebelarstva in produciranja filmov je združeval v niz filmov, na katere je ponosen ravno toliko kot na svoje sodelovanje pri velikih filmskih projektih, ki so zaznamovali slovensko kulturo in narod.

O svojem delu pri slovenskem in svetovnem filmu ter o filmski poti od laboranta do samostojnega producenta je spregovoril v brošuri Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi.

Čas je, da neprecenljivo zgodovino slovenskega filma iz ust Ljuba Strune za kulturno zgodovino Slovenije zabeležijo tudi drugi mediji. Naj bo ta priložnost ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Nagrada vključuje 5 kolutov 16 mm Kodak Vision 3 v protivrednosti 800€ prejme avtor najboljšega študentskega filma.

Nagrada vključiuje 15 kolutov 35 mm Kodak Vison 3 Color negativa in razvijanje negativa v Kodakovem laboratoriju v Budimpešti, vključno s pripravo materiala na TC, je nagrada za najboljšo fotografijo v protivrednosti 5000 €.