FSF - Festival slovenskega filma

Dokumentarni film režiserja Martina Turka se na svojevrstni ravni sooči z dokaj neznano strastjo Jamesa Joycea in skupine tržaških zanesenjakov, ki so s Kinom Volta postavljali začetke slovenske kinematografske dejavnosti. Skozi proces nastajanja gledališke igre nam približa osebe izpred stoletja in večnacionalnost mesta v zalivu, ki se še danes odslikava ne le v filmski umetnosti, ampak tudi tukaj in zdaj.

V intimnem dokumentarnem dnevniku, ki secira dinamiko ljubezenskega odnosa, postane protagonist tudi film sam. Ko se sredi prostranih pokrajin znajdemo v utesnjenem primežu čustev, kadra in fička, se nam na nov in nepričakovan način odpirajo vprašanja o razmerjih med dokumentarnim in fikcijo, resničnim in izmišljenim, tistim, kar vidimo, in tistim, kar ostaja zakrito.

Zvonka Makuc je kot kostumografinja dala svojevrsten pečat slovenskemu filmu. Ustvarila je nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin. Lahko bi celo rekli, da se je njeno izjemno delo vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest. Ustvarila je kostumografije za številne slovenske in mednarodne žanrsko različne celovečerne filme, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Zvonkin prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje , prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss. Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene. Zvonka Makuc je slovela tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Eno izmed njenih najbolj impresivnih del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja - Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran - Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je ustvarila kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja (No Man's Land) režiserja Danisa Tanovića. Zvonka Makuc je kot vrhunska kostumografinja tudi odlična mentorica in inspiracija številnim mladim, ne samo kostumografom, temveč vsem filmskim ustvarjalcem. Občudujemo njen občutek za detajl, za nianse. Občudujemo njen spoštljiv, a kreativen in estetsko dovršen odnos do filmskih likov in njihovih življenj, njihovih poti skozi film. Občudujemo njeno radost do filmskega ustvarjanja, njeno pokončno držo, njen občutek za skupno dobro, njeno voljo. Zvonka Makuc je v filmski skupnosti dejavna skoraj pol stoletja in zanjo ustvarjanje filmov nikoli ni bilo filmska industrija, temveč vedno prostor, v katerem filmska družina podarja svojo ljubezen filmu. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je Zvonka ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko število TV nadaljevank, TV filmov, TV dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov, izobraževalnih oddaj. Zaradi njenega izjemnega umetniškega doprinosa slovenskemu filmu, televiziji in gledališču ter slovenski umetnosti nasploh je odločitev, da se nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2024 podeli Zvonki Makuc, več kot upravičena.

Gregor Božič je v kratkem filmu Mož, ki ni mogel molčati režiserja Nebojše Slijepčevića pokazal, kako močno izrazno sredstvo je lahko en sam majhen premik kamere in kako velik film je mogoče posneti na majhnem prostoru.

Filmu je uspelo iztrgati iz pozabe dragocen košček slovenske filmske zgodovine iz druge polovice 20. stoletja. Gledalcem bo olajšal razumevanje razmerij med glavnim tokom slovenske kinematografije in različnimi avantgardnimi gibanji ter njihovo vrednotenje znotraj kulturnega prostora nekdanje Jugoslavije.

Izpostavljamo delo Maje Weiss Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, v katerem arhivski material postane kreativni in čustveni gradnik zgodbe.

Izpostavljamo delo Eme Kugler Nekoč v Posočju za režijske odločitve, s katerimi v odsotnosti gradiva iz pokrajine in ljudskega izročila ustvari živ spomenik poganske preteklosti, ki jo je izbrisalo kruto pokristjanjevanje.

Posebno omembo podeljujemo animiranemu filmu Maček med vrati Ane Čigon za humoren naskok na za slovensko okolje aktualno temo folklornega odnosa do meje in ograjic.

Posebej omenjamo eksperimentalni film Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili Sare Bezovšek, ki je spretno prelila svojo intermedijsko instalacijo v film, v katerem princip telefonskega zaslona preizkuša filmsko platno.

Glede na to, da je letošnji nabor študentskih filmov izjemno bogat, nas ne skrbi za prihodnost slovenskega filma. Težko je bilo izbrati in nepravično bi bilo, da bi nagrado podelile le enemu filmu v toliko različnih zvrsteh: igrani, dokumentarni, eksperimentalni in animirani film. Zato smo se odločile, da letošnjo vesno razrežemo na šest delov, saj smo jo želele podeliti šestim filmom, ki si jo enakovredno zaslužijo. Zaradi pravilnika festivala ta odločitev ni bila možna. Vesna se lahko podeli zgolj enemu filmu. Tako v skladu s pravilnikom podeljujemo šest posebnih omemb, simbolično pa jih še vedno smatramo kot podeljeno vesno in ob tem ponovno pozivamo k preoblikovanju pravilnika. Če pa vprašate nas, bi vsak od nagrajencev lahko vesno imel pri sebi dva meseca v letu.

Vsak od izpostavljenih filmov ima določene ustvarjalne presežke in prav te je treba prepoznati. Animirani film Onkraj obraza Anje Resman je filigransko delo, ki odraža avtoričino ustvarjalno zrelost. (Ne)srečen dan Karin Likar je igriva, duhovita, domiselna in vizualno sveža animacija. Okno Nela Jeraja Sedeja je pogumen družbenokritičen filmski eksperiment. Vmesnik Špele Koščak lahko doživimo kot spreten hommage filmski avantgardi skozi zvočni odtis današnjega časa. Izi Mlakar je uspelo s subtilnim vodenjem igralk in igralcev v filmu Grobo tkane niti stkati čustveno prepričljiv film. Po tem Davida Champaigneja je žanrsko dodelan minimalističen film, ki ga odlikuje dobro izpeljan dramaturški lok.

Film Odrešitev za začetnike odpira temo disfunkcionalne družine na izviren, drzen in humoren način ter jo prenaša v širši družbeni kontekst. Gre za pogumno in pronicljivo satiro, ki prinaša nov val energije v slovenski film.

Vsi verjamemo, da smo dobri, in na tem temelji naša identiteta. Tudi Hanna Slak gradi odnose med materjo in sinom na tej premisi ter pri tem spretno uporablja moč simbolizma. Ta dviga pripoved na višjo raven ekspresivnosti in dokazuje talent režiserke, ki je zmožna pritegniti gledalca v življenja svojih junakov.

Scenarij, v katerem je družbena satira uporabljena na izjemno intimen način, se izmika ustaljenim pripovednim konvencijam in zapušča varne meje realizma. Tu poetično diha s političnim, kar gledalca nenehno nagovarja h globljemu premisleku.

Olivia v interpretaciji Katarine Stegnar je tisti središčni lik filmskega mikrokozmosa, ki si nepopustljivo prizadeva ohraniti videz popolne družine, ob tem pa vztraja pri čustveni hladnosti in zakrčeni odmaknjenosti, s katero tlači svoje primarne vzgibe. Katarina Stegnar je oblikovala svoj lik z veliko notranjo intenziteto in brezkompromisno doslednostjo ter tako ustvarila enega najzagonetnejših ženskih likov v sodobni slovenski kinematografiji.

Marko Mandić je svojega Aleksandra razplastil v bitje, ki je ob vsem materialnem blagostanju prepolno šibkosti, strahov in predsodkov. V osebo, ki se pred bedo svoje dejanske eksistence zateka v sanjarije o popolni družini. In tudi v človeka, ki v sebi nosi zmožnost ljubiti. Potrebuje pa kar dober udarec v glavo, da je to ljubezen zmožen pokazati. Marko Mandić je svojo vlogo oblikoval tako, da smo mu v tem odločilnemu trenutku pripravljeni brezpogojno verjeti.

Otroka toksičnega razmerja med Olivio in Aleksandrom je z mladostno pristnostjo in energijo odigrala Mila Bezjak. Svoji junakinji je podelila neobičajno globino in zrelost, zaradi katere Agata znotraj disfunkcionalne družine učinkuje kot njena najsvetlejša točka.

V filmu Čao Bela, ki ga poganjajo otroški junaki, igra Krešimir Mikić moškega srednjih let, iščočega ravnotežje med izzivi, ki jih prinašata vloga očeta samohranilca in iskanje trajne ljubezni. Z minimalnimi gestami, brez odvečnih besed ustvari lik očeta, ki daje svoji hčerki prepričljivo čustveno podporo.

Fotografija Davida Hofmanna daje filmu Igrišča ne damo mladostno svežino, dramsko napetost in vtis spontane naključnosti. Hofmann osvetljuje osebe in snemalna mesta na način, ki podeljuje sliki očitno estetsko vrednost, ne da bi bil pri tem kakorkoli zmanjšan vtis avtentičnosti objektov pred kamero.

Glasbe v filmu Odrešitev za začetnike ni mogoče ločiti od gibljivih slik. Avtorja sta ustvarila glasbeno tkivo, ki je popolnoma v funkciji zgodbe o tragikomični družini in se ustrezno spaja z estetiko filma.

Najti pravo mero in bistvo zgodbe, ki bo bolečo osebno izkušnjo prenesla publiki brez stereotipov in odvečnih informacij, je bil brez dvoma velik izziv. Nanj se je montažer izjemno dobro odzval z izborom in razporeditvijo gradiva, s katerim je spretno povezal vse nivoje zgodbe – osebne, družinske, moralne in duhovne. Seveda tega ganljivega filma ne bi bilo brez režije v montaži.

Redko vidimo, da je filmska scenografija tako močan pripovedni element, ki je v neposrednem dialogu z igralci in dogajanjem. Na videz popoln in vizualno dovršen svet je tu nenehno prežet z občutkom nelagodja.

Kostumografija Katarine Šavs nas s svojo igrivostjo in avtentičnostjo popelje v okolje današnje mladine ter prispeva k čustvenemu prikazu sveta, ki mu pogosto ne znamo prisluhniti.

Tina Lasič Andrejević s svojo diskretno masko vseskozi podpira realistično zasnovo filma Niti besede in subtilno potencira doživljajska stanja likov, da igralske stvaritve tudi z njeno pomočjo zaživijo v vsej svoji polnosti.

Odmaknjen, skrivnosten in današnjemu čutenju težko dosegljiv svet starovercev nam film Nekoč v Posočju še posebej intenzivno približa s svojimi zvočnimi plastmi, ki jih je Boštjan Kačičnik mojstrsko združil v nedeljivo in ekspresivno celoto.

Hanna Slak je s pomočjo slovenskih koproducentov Mihe Černeca in Jožka Rutarja v nemškem prostoru in z nemškimi igralci ustvarila izvrstno intimno dramo o materi in sinu, o potlačenih in neizrečenih stvareh, ki čakajo, da privrejo na plano.

Film Igrišča ne damo! ne podcenjuje gledalcev in se ne boji na komunikativen in komičen način odpirati angažiranih tem v okviru žanra mladinskega filma.

Vesno za najboljši dokumentarni film podeljujemo filmu V mojih sanjah rase vsako noč drevo v režiji Vida Hajnška za absolutni ustvarjalni presežek. Film odlikuje subtilna poetika, v kateri čas in dih zastaneta. Človek, pokrajina, živali, zgodovina, tradicija se zlijejo v eno – Haloze.

Vesno za najboljši animirani film podeljujemo Trem tičicam Zarje Menart. Likovno izpopolnjena animacija pretanjeno govori o ženski biti. Podobe starodavnega ženskega zavezništva, povezanosti z naravo in rituali se prelivajo in ustvarjajo čustveno napetost.

Vel Vet Vel_festivalski film Miha Možine naskakuje filmske žanre in zvrsti in se razteguje med namenskim in eksperimentalnim. Skozi igrivo erotično formo nas zapelje tako, da pozabimo na njegov namen.

Vesno za posebne dosežke podeljujemo filmu Cent’anni Maje Doroteje Prelog za hrabrost pripovedi. Brez zavor prikazuje intimen odnos, ki se razvija po nepredvidljivih ovinkih življenja. Film postane odnos in odnos postane film.

Film Mož brez krivde že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katerokoli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tenkočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah.

Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.

Rado Likon Prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2023 Direktor fotografije Rado Likon, prvi slovenski diplomant prestižne praške filmske akademije FAMU, je s svojim neizmernim talentom in predanostjo zaznamoval slovensko kinematografijo in televizijski svet. Podelitev nagrade Milke in Metoda Badjure je priznanje za njegov prispevek k slovenskemu filmu in filmski dediščini. V drugi polovici 70. let je skupaj z režisersko generacijo, ki je vključevala Rajka Grlića, Lordana Zafranovića, Gorana Paskaljevića, Gorana Markovića in Emirja Kusturico, radikalno spremenil jugoslovanski film. S svojo izobrazbo se je Likon vpisal med izurjene direktorje fotografije, ki so popeljali slovenski film v novo smer. Rado Likon, rojen 13. januarja 1949 v Ljubljani, se je po magisteriju iz filmske in televizijske kamere na praški FAMU takoj vključil v profesionalno produkcijo slovenskega filma. Njegovo delo se razteza v dve časovni obdobji: klasično filmsko snemanje na trak in sodobno digitalno produkcijo. V vlogi direktorja fotografije je sodeloval pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih ter televizijskih delih. V slovenskem celovečernem filmu je pečat direktorja fotografije pustil v legendarnih filmih, kot so Poletje v školjki I in II, Leta odločitve, Razseljena oseba in Christophoros. Med televizijskimi deli izstopata nadaljevanki Primož Trubar in Julius Kugy, v katerih je s svetlobno atmosfero očaral gledalce ter ustvaril pristno vzdušje slovenskega visokogorja. Likon je svojo vsestranskost pokazal tudi na področju lutkovnega filma, zlasti s priljubljenimi Zverinicami iz Rezije. Njegova discipliniranost in ustvarjalnost sta ključna pri zapletenih posnetkih, ki segajo od igre svetlobe in sence do dinamičnih posnetkov, pri katerih kamera prečka snemalno os in ujame igralce z različnih zornih kotov. Likon je mojster ustvarjanja umetniških posnetkov, ki zajemajo pokrajine, običaje ter obraze slovenskih ljudi. Njegova filmska fotografija je vedno sovpadala s pripovedjo, ne glede na temo ali tehniko snemanja, njegov vpliv pa se je razširil tako na kinematografsko kot televizijsko občinstvo. Poleg svojih izjemnih filmskih dosežkov pa je Rado Likon tudi cenjen pedagog. Kot predavatelj na AGRFT in kot pedagog video tehnike na VŠU v Novi Gorici je delil svoje znanje in dragocene izkušnje s številnimi generacijami filmskih ustvarjalcev ter sodeloval z njimi kot mentor in član Združenja filmskih snemalcev (ZFS). Njegova zavezanost ohranjanju filmske dediščine se kaže v njegovem zavzetem sodelovanju pri restavriranju in digitalizaciji slovenskih filmov. S tem ne poglablja le svojega razumevanja in povezanosti s filmsko umetnostjo, temveč predvsem pomembno prispeva k ohranjanju naše bogate filmske dediščine in ima zato izjemen nacionalni pomen. Z velikim ponosom in spoštovanjem podeljujemo Radu Likonu prestižno nagrado Milke in Metoda Badjure kot priznanje za njegov izjemni prispevek k slovenskemu filmskemu svetu. Člani in članice komisije za nagrado Milke in Metoda Badjure v letu 2023: Lija Pogačnik, Špela Čadež, Sonja Prosenc, Andrej Košak, Milena Zupančič

Žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme s posebno omembo opozarja na kakovostne cineastične prvine filma Zemlja. Stiska mladih zakoncev, zaradi katere se napotita na negotovo migrantsko pot, in zapleti, do katerih prihaja pri tem, so vešče realizirani v maniri žanrskega filma. Od drugih filmov z migrantsko tematiko se Zemlja razlikuje po tem, da prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti. K uspešnemu dojemanju zgodbe veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo.

Pero je konceptualno filmsko delo, ki skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem, ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke. Boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja.

Čeprav je film le kratka študijska vaja, ima vse, kar imajo veliki. Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo. Ima vse elemente vrhunskega filma: dobro idejo in scenarij, kamero, režijo, predvsem pa vrhunsko igro vseh treh protagonistov. Režiser se prefinjeno igra s čustvi gledalcev in zgodbo spretno pripelje do dramatičnega vrhunca.

Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo. Borbike so film nasprotij. Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli.

»A ti sploh kej veš?« »Bol mal!« To je dialog z začetka filma in tudi kasneje v njem ni nič kaj dosti besed. Film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. In vendar v malih prostorih, s samo tremi nastopajočimi (bolje z dvema in pol) pulzira reka čustev, skritih travm, mladostnih zmot in razočaranj. Zakaj tako? Vzrokov ne vidimo. Vidimo le, da za junakinjo ni srečnega konca. Odide, kot je prišla, z naglavno ruto, zavozlano na zatilju. A to je le videz. Ona ni udomačena mačka, kot si predstavlja on, on ni njeno zatočišče, kot je pričakovala ona. Stari bi rekli: nista se razumela, mladi bi rekli: fuck! Nam pa je hudo ob tem prikazu danes tako pogoste, strašne nesinhronosti med ljudmi in med spoloma. Film se konča z njo na železniški postaji, simbolu sprememb, prihodov in odhodov, pa tudi sindroma Ane Karenine. Po režiserkini zaslugi je vse tekoče, verjetno domišljeno že v scenariju, odlično posneto, z dobro zvočno kuliso in zvokovno obdelavo. Zlasti pa: izvrstno odigrana ženska vloga! Za konec le vprašanje: kaj se je zgodilo s prgiščem žlic, ki jih je junakinja ob svojem odhodu vzela iz kuhinjskega predala v junakovi kuhinji?

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.

V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tenkočuten in idejno domišljen. Precizna študija človeške krhkosti preko intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema.

Zvok v filmu Opazovanje pogosto deluje kot sprožilec dogajanja. Ob odsotnosti glasbe postane pomembno režijsko sredstvo. Ekspresivna zvočna podoba, zgrajena iz številnih zvočnih elementov, kot so medicinske aparature, sirene, telefoni, otroški jok ipd., ustvarja avtentično atmosfero in vzbuja vseprisoten občutek nelagodja.

Maska v filmu Zbudi me pomembno sooblikuje celostno podobo filma. Like dobro umesti v lokalno okolje, poudari njihovo osebnost in ozadje ter pri tem ne podleže tipizaciji.

Kostumografija v filmu Vzornik deluje sveže in pogumno. Drzno karakterizirira, ne boji se klišejev, ampak jih uporablja v svoj prid. V množici šolskega mikrokozmosa uspe razločiti vsakega pozameznika in indentificirati njegov značaj.

Scenografija v Opazovanju estetsko dopolnjuje in podpira žanr filma. Elementi, kot so madeži na preprogi, kupi smeti, staro pohištvo, prazni prostori, mišelovka ipd., pripovedujejo in hkrati kontekstualizrajo širšo zgodbo zunanjega sveta. Učinkovito izbrana hladna barvna paleta pa ustvarja kontrast rdečim uniformam reševalcev_k.

Sara Gjergek nas z montažo v Duhovnici skozi jasno razdelan in pronicljiv dramaturši lok popelje v življenje glavne protagonistke filma. Iz materiala uspe izluščiti vse najbolj pomembne postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja. Gre za kompakten film z množico informacij, ki se skozi igriv ritem razpirajo v intrigantno in sočutno zgodbo.

Glasba v eksperimentalnem filmu Ne misli, da bo kdaj mimo s ponavljajočim se minimalističnim motivom in bobnečimi tišinami pretresljivo naznanja minevanje časa ter v gledalcu_ki sproža intenzivne odzive in mešana občutja.

Filmska fotografija postane v filmu Varen kraj pomemben dramaturški element. Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven.

Jurij Drevenšek antagonista Damjana odigra polnokrvno in detajlirano. Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil.

Vesna Pernarčič kot prizemljena starejša sestra Špela uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis. S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu_ki vzbudi dodatno zanimanje.

Lik Roka je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, ki jo Henigman postopoma, prek iskanja lastne identitete, polni z vsebino. Niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postoma transformira.

Diana Kolenc kot Lara v filmu Opazovanje ustvari izrazito izčiščeno vlogo. Njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran. Z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom.

Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma).

Ivan Gergolet v Možu brez krivde koplje goboko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje. Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta, prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane.

Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.

Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nehnehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.

Badjurovo nagrado za leto 2022 prejme Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka. Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.

Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«

Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.

Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022

Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film 2022. Čudovit film o spoznanju, da je lahko življenje tudi kaj več. Likovno unikatna risba in grotesknost karakterjev odlično povežeta vsebino in formo filma. Delo izkazuje popolno razumevanje filmskega jezika in animacije.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Prelepa upodobitev pustovanja, ki se ozira v preteklo slovensko slikarstvo in hkrati izkazuje izjemno svež in podoboživ vizualen izraz.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Težak, moreč, in namenoma nerodno stiliziran film, ki pokaže, kako težko je zadihati s polnimi pljuči po dolgotrajni zlorabi in manipulaciji.

Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.

Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.

Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.

Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.

Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.

Med pogrešanjem izrazitih dramskih ženskih likov v letošnji filmski beri nas je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja.

Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano.

Alenka Kraigher kot Jana nam gre v vlogi afektirane malomeščanske vsiljivke na začetku filma strašno na živce. Postopoma spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.

V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura.

Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.

Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.

Presenetljivi preskoki in preizkusi prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje.

Scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.

Kostumografija nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja.

Maska v tem filmu je neopazna, a ves čas pristotna. V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.

Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.

Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.

Filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.

Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja.

Intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. (Zelo metal.)

Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.

Osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.

Pomembna zgodovinska tema položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem je pričarana skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.

Eksperimentalni film, ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja. Hipnotično, očarljivo delo Juša Premrova, avtorskega »one-man banda«, ki svoje popotovanje nadaljuje tudi v eksperimentalnem celovečercu Atlas.

Povprečna ocena: 4,52

Strokovna komisija v sestavi Dušan Milavec (predsednik), Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič je nagrado utemeljila takole:

Emilija Soklič je ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih delavk. Svojo strokovno pot je začela v povojnem letu 1946, ko jo je na podlagi predvojnega poznanstva k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako zaorala ledino v tipično moškem poklicu. Da ni bila nikoli izpostavljena soju luči, gre pripisati naravi njenega dela, ki je potekalo v ozadju filmskega ustvarjanja in zato javnosti ni bilo vidno, kaj šele znano. V času, ko je bila vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, kjer je delovala do leta 1955, je najprej nastalo mnogo kratkih filmov, obzornikov, sodelovala pa je tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji. Temu so sledili mnogi drugi filmi, ki danes predstavljajo slovensko filmsko dediščino, med njimi »prvi Kekec« režiserja Jožeta Galeta. Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka gospe Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša.

Gospa Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Kot vodja tehničnega oddelka je prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega filmskega podjetja, kar je med drugim pomenilo nabavo vse potrebne tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine – naprav za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnih naprav, električne opreme. Njeno elektrotehnično znanje je bilo osnova, da je lahko v prvi meri skrbela za svetlobno tehniko ter kasneje za vso preostalo potrebno snemalno tehniko. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranijo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme. A tehnika ni bila njena edina strast; predvsem je skrbela za, kot jim je sama rada rekla, »mojo tehnično ekipo«, pionirje slovenskih filmov, za njihove pogoje dela in tudi ustrezno plačilo.

Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let, ko sta skupaj razvila magnetni zapis zvoka. Ker je bil to pogoj za pridobitev številnih koprodukcijskih snemanj tujih filmskih ekip pri nas, je prehod na magnetni zapis, ki je bil že tako ali tako ogromna pridobitev za domačo filmsko produkcijo, blagodejno vplival tudi na razvoj domače filmske ustvarjalnosti. Vendar se inovacije na področju zvočne tehnike s tem niso končale. V sredini petdesetih let sta se z Rudijem Omoto popolnoma posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (kasneje ISKRA), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. Takrat ustvarjene mešalne mize so bile ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije. Gospa Soklič je svoje znanje že zelo kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.

Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Žirija podeljuje nagrado filmu, ki nas je osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja. Nagrado prejme film Morena.

Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.

V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.

Film Ameba si zasluži posebno omembo zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.

Posebno omembo žirija namenja prav tako izvrstnemu prvencu Inventura, ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.

Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.

Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.

Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.

Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.

Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.

Anuša Kodelja nas v vlogi Nine popolnoma očara s svojo svežino, razigrano drznostjo in izjemnim občutkom za humor. Postane naša »bestička«, sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.

Lik policijskega inšpektorja je bil na filmu viden že tolikokrat, da ga je težko odigrati na izviren način. Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.

Mitja Ličen je bil v koprodukcijskem filmu Telesce pred velikim izzivom: zgodba se dogaja pred več kot sto leti. To dramatično in čustveno pripoved, kjer se glavni junaki borijo za preživetje in se simbolno prebijajo skozi peklenske situacije, je direktor fotografije posnel tako, da se gledalec počuti del tega minulega sveta, njegovih grozovitosti in odrešitev.

Za pogumno rabo močnih glasbenih poudarkov in odmik od glasbe, ki se staplja z oblikovanjem zvoka. Glasba tu, namesto tega, prevzame vlogo še enega filmskega lika.

Družinska tragedija, tradicionalna albanska vas sredi gorskih brezpotij. Nova gospoda in uprava, svečeniki in odvetniki, proces snemanja, ki je trajal šest let. Vse to je montaža uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto. Glavni lik filma, dekle, ubito v družinskem sporu, ostaja prisoten v svoji bolečini, molku in pogledu njene matere. Moški liki – sosedje, sorodniki, uradniki in svečeniki – so okupirani z mačo temami: kdo je pomembnejši in kdo si je nagrabil več denarja. Sistem se je spremnil, a patriarhat je ostal.

Nagrado za najboljšo scenografijo prejme Neža Zinajić za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Številne lokacije, med njimi mnoge in vsem dobro znane ljubljanske vedute, študentska stanovanja, galerijski in zabaviščni prostori, stranišča in ordinacije, vse se odlično vklaplja v eklektični slog filma in vse deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Nagrado za najboljšo kostumografijo prejme Matic Hrovat za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Za ulično modo, prenešeno v filmsko kostumografijo, ki odlično oriše like, zataknjene med otroštvom in odraslostjo.

Maska Martine Šubic Dodočić v filmu Oaza Ivana Ikića je izjemen prispevek k realnosti in specifičnosti ambienta filma, pri čemer nikoli ne eksploatira svojih pritagonistov.

V letošnji festivalski selekciji ime Julija Zornika, oblikovalca zvoka večine tekmovalnih filmov, močno izstopa. Lahko bi rekli, da je Julij Zornik razred zase, pa vendar smo se morali odločiti za en film, pri katerem je sodeloval kot oblikovalec zvoka. Zaradi sijajno oblikovane zvočne atmosfere prostora pod in nad morsko gladino, ki je zelo drugačna od tiste najpogosteje uporabljene v mediteranskih filmih, nagrado podeljujemo filmu Morena v režiji Antoanete Alamat Kusijanović.

V tem sklopu smo videli nekaj izjemnih umetniških filmov, ki so že obšli festivale po svetu in zagotovo sodijo v vrh evropske kinematografije, zato odločitev o tem, kateremu od njih dodeliti nagrado, ni bila lahka. Odločitev nam je nekoliko olajšalo pravilo, da lahko slovenski avtorji dobijo vesno tako za večinske kot za manjšinske koprodukcije, s čimer smo želeli poudariti njihovo kakovost. Nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo prejme prvenec italijanske režiserke Laure Samani Telesce. To je film izjemne vizualne moči in telesnosti, ki se s platna preliva v gledalca. Postavi nas v izkušnjo podeželskega življenja z začetka 20. stoletja, ne da bi pri tem zapadel v kič ali romantizacijo življenja naših babic in prababic. Preseneti nas s subtilnimi scenarističnimi obrati ter z uporabo slovenskih in italijanskih narečij. Obenem je nežen in krut. Vsekakor je to čudovit film, za katerega upamo, da bo skupaj z drugimi izjemnimi manjšinskimi koprodukcijami našel pot v slovenske kinematografe.

Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.

V kratkem igranem filmu Sestre, režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.

Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.

Film (Ne)vidni na gledalca naredi vtis z natančnim opazovanjem azilantov in prostovoljcev pod streho Ambasade Rog. Prevzel nas je angažiran pristop mladih avtorjev, ki pronicljivo in subtilno pristopajo k izbrani temi.

Vesno za posebne dosežke podeljujemo tenkočutnemu animiranemu filmu Babičino seksualno življenje, ki prikaže kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice. Avtorica se teme loteva na angažiran in ironičen način, z enostavno in učinkovito risbo ter fotografijo. Gre za ganljivo dokumentarno pripoved s ščepcem satiričnega humorja. Posebni dosežek vidimo v domiselni strukturi filma in odličnem načinu pripovedovanja, ki subtilno razgrinja tabu temo naše polpretekle zgodovine.

Kratki eksperimentalni film Vdor s pomočjo igre svetlobe in teme poganja zbirko v formaldehid shranjenih živalskih primerkov v nenehno gibanje. Avtorja filma manipulirata z abstraktnimi podobami, ki se gledalcu ne pustijo ujeti. Podobe skupaj z zvokom ustvarjajo nov, imaginaren in neskončen prostor gledalčevega občutenja.

Povprečna ocena: 4,74

Vesno za posebne dosežke podeljujemo izjemnemu slovenskemu doprinosu k filmu Kazenski strel v kategoriji manjšinske koprodukcije. Režiser, soscenarist, somontažer in producent Rok Biček nam z avtorskim pristopom v petnajstih minutah, polnih suspenza ter odlično vodene kamere in mladih igralcev, pokaže, da ima navidez nedolžna igra lahko resne posledice. Film od začetka do konca deluje kot vžigalna vrvica.

Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Lun Sevnik se v študijski vaji z nizom nekonvencionalnosti ob igri moči protagonistov spretno poigra tudi z gledalcem. S premišljnim suspenzom, izrabo socialnega omrežja, vrhom v “videospotu”, izdelanim konceptom in podobnim – malodane mojstrovina!

V idilične podobe pokrajine vdira vztrajen, nadležen zvok avtoceste, ki razdira skupnost starega prebivalstva Gmajne. Film s posebnim posluhom za vaščane ponudi subjektivni zgodovinski pregled razvoja okolja, za katerega se zdi, da izginja.

Film Ne pozabi dihati nas popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo. Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.

Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo.

Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.

Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog.

Direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave.

Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje.

Montaža v filmu Atigona - kako si upamo! v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju.

Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.

Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.

V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.

Antigona – kako si upamo! je film, ki presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti.

Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.

Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.

Režiser Lun Sevnik je s filmom Igra nazorno pokazal, da lahko pripoved gledalca čustveno zadane tudi takrat, kadar je ta hladna, nezainteresirana in oddaljena. Dva fanta, ki pred našimi očmi načrtujeta samomor, v nas izzoveta občutke šoka, jeze in nemoči. Igro je žirija prepoznala kot drzen in izzivalen film, ki svojimi provokativnimi prijemi iz gledalcev iztisne močan čustveni odziv, kar je spretnost, ki uspeva velikim mojstrom filmske umetnosti

Režiserka Sara Kern s filmom Vesna Goodbye v kratki filmski formi prikaže izsek iz življenja desetletne deklice, ki mora zaradi družinskih dogodkov odrasti mnogo prehitro. Pripoved lahko vidimo kot bežen preblisk ali pa dramo z odprtim koncem, v obeh primerih je film kljub kratki dolžini žirijo prepričal do te mere, da bi mu ob nekoliko drugačnih pravilih zlahka podelili tudi kakšno nagrado v celovečernih kategorijah. Nagrada za najbolj izvirno delo naj predstavlja vzpodbudo za nadaljnjo nadgradnjo obetajočega pripovednega univerzuma, ki ga režiserka gradi v svojih kratkih filmih.

Filmi z majhnimi tržišči težko preživijo brez podpore javnih sredstev, a režiser Dejan Babosek s svojo filmografijo vedno znova dokazuje, da je zavidljiv celovečerni izdelek mogoče posneti tudi s povsem neodvisnimi prijemi. Preboj s svojim modelom neodvisnega financiranja predstavlja zgleden primer alternativne filmske produkcije pri nas in mu žirija za to podeljuje vesno za posebne dosežke.

Posneti celovečerni študijski film je težko, posneti dober celovečerni študijski film še toliko težje. A režiserju Sebastianu Koreniču Tratniku je uspelo prav to. Gmajna ponudi srce parajoč vpogled v slovensko podeželje, ki ga je modernizacija dobesedno presekala na pol, ga razčlovečila in odtujila, zaradi česar od njega ostajajo zgolj spomini in anekdote. Izjemna senzibilnost, s katero je režiser dal glas ljudem, ki jih družba nepravično potiska na obrobje in v preteklost, je več kot dovolj dober razlog, da žirija mlademu filmarju podeli vesno za posebne dosežke.

Povprečna ocena: 4,72 / 5.

Film je čudovita umetnost, izjemno kompleksna, a hkrati preprosto neposredna v komunikaciji z gledalcem. A kljub čarobnosti filmskega izraza, ki lahko doseže um, čute in srce katerega koli in kakršnega koli človeka, se gledalci le poredko srečamo s filmi, za katere lahko trdimo, da so celostna umetnina – v kateri se brišejo ločnice med elementi, ki jo sestavljajo, pri kateri se konkretna snovnost njenega nastanka prelije v edinstveno psihofizično in metafizično doživetje gledalca. In filmi Andreja Zdraviča nam neredko omogočijo prav to: umetniško doživetje brez precedensa in brez primere. Trdimo lahko celo, da je ves njegov umetniški opus sklenjena celota, saj kljub temu, da se v njem menjajo predmeti obravnave, načini obravnave in ne nazadnje tehnologija snemanja, odseva neki določeni pogled na svet, avtorjevo posebno senzibilnost, ki nam z zvočno-vizualnimi impulzi na filmu venomer predstavlja utripanje ali ritem življenja (najsibo narave, urbanega okolja, tehnologije). Za celostno umetnino suvereno stoji celosten avtor, Andrej Zdravič, ki, tako rekoč nerazdružljiv s svojo snovjo in svojo umetnino, bdi nad vsemi fazami njenega nastanka in nad vsemi njenimi elementi.

Življenje Andreja Zdraviča je življenje, posvečeno filmu. Po osnovni izobrazbi v Ljubljani in Alžiru je začel študirati umetnostno zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se v tem obdobju navdušil nad fotografijo in glasbo. Leta 1973 je odšel v ZDA, kjer je študiral, diplomiral in magistriral na oddelku Center for Media Study na State University of New York/Buffalo, študij pa je poleg filmskih smeri vseboval tudi analogno sintezo zvoka in digitalni sampling. Pet let je živel in ustvarjal v okolju newyorške filmske avantgarde, a se je leta 1980, ker je želel posneti film o oceanu, preselil v San Francisco in tam ostal sedemnajst let. Poleg svojih del je v novem okolju ustvaril več filmov o mikrokirurški transplantaciji in šest let delal v Muzeju znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium. Filmsko umetnost je predaval na ameriških univerzah UWM Milwaukee, San Francisco State University in drugod in kot gostujoči filmski avtor vodil seminarje na Stanford University, Royal College of Art, Falmouth University, Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani...

Za film Riverglass – V steklu reke (1997) je leta 1999 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 mu je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela, za svoje ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade po svetu, navsezadnje pa njegove filme obravnava več publikacij, posvečenih filmski umetnosti in teoriji, ekologiji in filozofiji. Zdravič je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu leta 1999 in na razstavi World Expo ’98. Njegove filme so prikazali na številnih samostojnih projekcijah in retrospektivah po svetu (Anthology Film Archives, Centre Pompidou, Deutsches Filmmuseum, Cankarjev dom, Slovenska kinoteka ...) ter predvajali na več televizijskih postajah (ZDF, RAISAT ART, ARTE, KCET Los Angeles ...) ali jih uvrstili kot eksponate v muzeje in galerije (ZKM Karlsurhe, MUSAC Léon, OCA Pavillion São Paulo, Alfred Ehrhardt Stiftung Berlin ...).

Andrej Zdravič je od leta 1973, ko ga je ob reki Soči in Jadranskem morju navdihnilo, kar je videl kot nenehen in večen ples narave, in je posnel svoj prvi film Ples kamere, ustvaril skoraj štirideset avtorskih filmov, ob tem pa tudi več video instalacij, v katerih raziskuje utrip življenja in narave, njenih nenehno prehajajočih energij in, v odnosu do človeka, duhovne razsežnosti teh prvinskih procesov. Njegovi filmi so zvočno-vizualne kompozicije, v katerih sta zvok in slika spojena v neločljivo govorico, med njima ni hierarhije, in skupaj tvorita film, ki na gledalca deluje totalno, preplavi ga, potopi vase. Zdravič sveta okoli sebe ne manipulira, temveč poskuša svojo zelo intimno izkušnjo okolja, v katerem se nahaja in ki ga (neskončno) fascinira, čim bolj natančno prenesti gledalcu. V svojih filmih največ prostora namenja naravnim pojavom, a v kakršno koli okolje vstopi kot filmski avtor (naj gre za naravo – reko, ocean, vznožje vulkana, oblake – ali urbano okolje – soseske New Yorka, operacijsko dvorano, kokpit reaktivnega letala), tja stopi nežno in tiho, vendar z naostrenimi čuti, s katerimi poišče zorne kote, ki najprecizneje prenašajo doživetje in energije prostorov, ki jih hoče predstaviti. Zdravičevi filmi so kompleksne umetnine, a avtor svojega procesa dela in snovi obravnave ne mistificira – in prav zato imajo neverjetno moč, da vsakemu gledalcu ponudijo njegovo lastno umetniško izkušnjo. Zaradi razloga, zakaj nastanejo, načina, na katerega nastanejo, in direktnosti, s katero delujejo na gledalca, so filmi Andreja Zdraviča filmi v najčistejšem pomenu besede.

Predsednica komisije za Badjurovo nagrado 2019 Varja Močnik

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti navidez svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.

Vrtoglava Soma Sandre Jovanovske je preiskovanje (z)možnosti (animiranega) filma, ki s premišljeno uporabo ready-madeov izvirno obravnava temo odvisnosti. Kljub zahtevnosti problematike dopušča prostor interpretaciji.

Alzheimer Cafe Martina Drakslerja je ganljiv premislek o življenju in minljivosti, ki s spoštovanjem in igrivostjo v ospredje postavlja intimo vsakdana para v domu za ostarele.

Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.

Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.

Skozi izjemno delikatno zgodbo nam scenarista KatjaColja in Angelo Carbone razkrivata vso globino izgube otroka in soočanja z njo. Rahločutno in subtilno se skozi vrsto detajlov in situacij iz vsakdanjega življenja izoblikuje celostna mozaična podoba odtujenih medosebnih odnosov, katerih dinamika nas postopoma in neopazno vodi do močne emotivne katarze.

V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva,ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.

V interpretaciji Maria, »ta škrtega mizarja«, je Massimo De Frankovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.