DSR - Društvo slovenskih režiserjev

  • profesionalno združenje
Slovenija

Društvo slovenskih režiserjev je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje, v katerega se povezujejo slovenski režiserji, da uresničujejo svoje skupne stanovske, družbene, kulturne in narodne interese, z zavestnim delovanjem v prid razvoja slovenske nacionalne kinematografije in avdiovizualne kulture.

Kontaktni podatki

Društvo slovenskih režiserjev

naslov Kersnikova 12, Ljubljana, Slovenija
telefon +386 (0)1 23 55 779
e-pošta info@dsr.si
spletna stran http://www.dsr.si
Bert
za življenjsko delo
2019

Nagrada na področju filmske igre.

Vlado Novakje igralec par excellence, tako v gledališču kot na filmu.

Vlado sicer pravi, da je imel na začetku kariere z igro pred kamero precej težav. Mogoče zaradi zavedanja o »večnosti« trenutnega filmskega zapisa, ali pa zaradi navajenosti na gledališko igro, kjer ima igralec na voljo veliko več časa. Ko pa je začel film dojemati kot nekaj manj usodnega, mu je steklo – in mu teče še danes.

Doslej ima za sabo že več kot šestdeset različnih filmskih vlog. To je sicer precej manj kot v gledališču, kjer jih ima najmanj dvakrat več, a je za slovenske razmere še vedno zelo veliko.

Vlado meni, da je treba vlogo izbirati po kvaliteti in ne po kvantiteti, zato je večkrat privolil tudi v zelo majhne vloge. A pri še tako majhni zmeraj najde kaj zanimivega. Ponujenih vlog nima navade odklanjati. Je pa pri samem oblikovanju vlog kar siten in ga imajo zaradi tega nekateri režiserji »poln kufer«, spet drugi pa so mu neizmerno hvaležni, kadar kaj naredi po svoje. Zdi se, da vsako filmsko vlogo realizira brez prevelikega napora in kakšne posebne metode. Vedno je z dušo in srcem pri stvari. Strašno rad ima komične vloge, še posebej prepričljiv pa je pri upodabljanju malega človeka. Ima empatijo do preprostih malih ljudi, takih s tragično humornimi usodami, med katerimi je preživel velik del svojega življenja. Zato ni nenavadno, da je širšemu filmskemu občinstvu najbolj znan po vlogi avtomehanika Gajaša v filmski uspešnici Marka Naberšnika Petelinji zajtrk. Vlado se zna preleviti v kožo tudi povsem drugačnih likov, kot so na primer: advokat Karol Gatnik v filmu Umetni raj, doktor Zdravič v Primeru Feliks Langus, transvestit Balerina v Barabah!, paznik Albert v Zvenenjuv glavi, Silvijin oče v Traktorju, ljubezniin rock-n-rollu, pa psihiater Radek v filmu Marko skače, direktor Podbregar v Stanjušoka, delavec Maks Bigec v Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine in župan Franta v filmu Vsi proti vsem, če jih naštejemo samo nekaj.

Kljubka kovosti in priljubljenosti pri občinstvu Vlado svoje igralske kariere ne mistificira in zavrača privilegiran zvezdniški status.

Pred tremi leti se je poslovil od aktivnega igranja v mariborski Drami. Pravi, da se z upokojitvijo ni nič bistveno spremenilo. Sedaj lahko izbira, kaj bo delal, in delal bo samo tisto, kar ga zanima. Tako zdaj Vlado, na veselje filmskih ustvarjalcev in gledalcev, še pogosteje igra v filmih in televizijskih nadaljevankah, kjer nas že desetletja navdušuje s svojimi upodobitvami filmskih likov. In ostaja nepogrešljiv obraz slovenskega filma.

Društvo slovenskih režiserjev, oktober 2019

Bert
za življenjsko delo
2018

Na področju filmske igre.

Špela Rozin, po mnenju mnogih najlepša jugoslovanska igralka šestdesetih let, zagotovo pa tudi ena najbolj nadarjenih, je po znameniti Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas. Njen opus obsega več kot štirideset celovečernih igranih filmov različnih žanrov, od katerih je večino posnela v tujini. Film je bil in še vedno je njen medij, film ima rada in film je vedno imel rad njo.

Osnov filmske igre se je po tem, ko so jo kot srednješolko opazili na ulici v Ljubljani, naučila med poskusnimi snemanji in statiranjem v studiu Viba film. Po manjši vlogi v Babičevem Tri četrtine sonca (1959) in vlogi v triptihu Partizanske zgodbe (Stole Janković, 1960) jo je mlad režiser Mirko Grobler izbral najprej za vlogo v svojem kratkem filmu, zatem pa še za glavno vlogo v celovečercu Nočni izlet (1961).

Nočni izlet jo je izstrelil. Zgodba z elementi filma noir, melodrame in trilerja, v kateri so glavni junaki ljubljanski študentje, t. i. zlata mladina, je v kinu doživela precejšen uspeh, še večji uspeh pa je doživela Špela Rozin v vlogi Vere, ki je delovala kot sproščeno, sodobno, urbano dekle, kakršnih v slovenskem filmu do tedaj gledalci niso bili vajeni. Ker je bila neobremenjena z »gledališko igro«, ki so jo kritiki pogosto očitali marsikaterim njenim kolegom, je bilo videti, kot da je pred kamero preprosto doma.

Tako so se ji odprle nove možnosti. Srbski režiser Jovan Živanović jo je angažiral za naslovno vlogo v filmu Nenavadno dekle (Čudna devojka, 1962), uspešnici, ki je bila prikazana na Mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu in distribuirana v mnogih državah sveta, med drugim v Južni Ameriki, ZDA in Kanadi. Veliko zaslug za uspeh filma je imela prav Špela v vlogi cinične in v ljubezni razočarane študentke Minje, ki jo je hrvaški kritik Nenad Polimac opisal kot »najzanimivejšo urbano junakinjo tega obdobja jugoslovanske kinematografije, enakovredno različico igralk sodobnega imidža, ki so tista leta dominirale v francoskih in italijanskih filmih«.

Isto leto je z Boštjanom Hladnikom posnela epizodno vlogo v Peščenem gradu, naslednje leto pa kot prva jugoslovanska igralka nastopila v poljskem filmu (segment Jana Rutkiewicza v novovalovskem triptihu Vikend). Kmalu zatem jo je Roger Corman izbral za vojni triler Skrita invazija, ki so ga snemali v Dubrovniku – v filmu je odigrala edini pomembnejši ženski lik, producenti pa so ji na plakatu in v filmski špici nadeli psevdonim Mia Massini.

Istega leta se je preselila v Rim, kjer je v slabem desetletju nastopila v skoraj dvajsetih filmih različnih žanrov, v katerih je jezdila, streljala, se zaljubljala v gangsterje, kavboje in mitološke junake – skratka, počela stvari, ki jih slovenske igralke na filmu niso imele prav pogosto priložnosti početi. Šestdeseta leta so bila zanjo izjemno produktivna – snemala je tako v Jugoslaviji kot v Italiji in posnela tudi do štiri filme letno, nekatere pod psevdonimoma Sheyla Rosin in Sheila Rossin. Pojavljala se je na naslovnicah filmskih revij in v takrat priljubljenih fotoromanih ter obveljala za zvezdnico mednarodnega formata.

Občasno je nastopala na ljubljanski, sarajevski in italijanski televiziji, pozneje je tudi režirala televizijske oglase in kratki igrani film. Za nastop v Osebni prtljagi (r. Janez Lapajne, 2009) jo je žirija 12. Festivala slovenskega filma (FSF) nagradila z vesno za posebne dosežke. Na slovenska platna se je vrnila letos, in sicer na 21. FSF z vlogo v filmu Ne bom več luzerka (r. Urša Menart, 2018).

Špela Rozin je v slovenski filmski zgodovini edinstvena, ne zgolj zaradi uspešne kariere v tujini in neizmerne fotogeničnosti in šarma, temveč tudi zaradi naravne suverenosti pred kamero, s katero je v slovenski film vnesla nekaj sodobne svežine, in neusahljive ljubezni do filma in filmskih ustvarjalcev.

Bert
za življenjsko delo
2017

na področju filmske igre.

Komaj pred nekaj tedni je Boris Cavazza prejel nagrado − ne berta, tega bo dobil 23. novembra − na festivalu v Piranu so ga ovenčali za igralski prispevek k slovenskemu filmu, in to je pospremil z besedami, da nagrad ne potrebuje, da bi rajši kakšno vlogo v filmu. In prav ima − film ga potrebuje in hoče, vedno ga je in vedno ga bo, tega ne moreta nadomestiti nobena nagrada in nobena utemeljitev. Seveda se lahko trudimo in nakladamo o neverjetni senzibilnosti, s katero blesti na platnu, pa nas bo takoj ustavil, ves nabrit in obešenjaški, z zabavljaškim izrazoslovjem, polnim kosmatih izrazov, ki pa se nezmotljivo vsakič izteče v inteligentno, človeško razpravo: bodisi kadar govori o svojih kolegih bodisi kadar govori o svojih filmih, ali pa o spominih, ko se je kot koščen mladenič potikal po rojstnem Milanu in v boksarskem ringu hotel postati moški, pa nato zašel na ladjo in postal mornar. In ker mu norci, bordeli in skrajnosti nikoli niso bili tuji, je šel na AGRFT, se tam počutil kot doma in postal igralec, nato pa več kot vse to, postal je »THE Moški« za vso Slovenijo in širše, naš filmski maček − kot Belmondo, a boljši igralec; kot Brando, a bolj zdrave pameti; kot Steve McQueen, a ni bil ne junak ne antijunak, predvsem pa sam o sebi nikoli ni govoril v presežnikih in naučenih frazah. Nikoli ni skrival, da je imel − kaj bi lepotičili, on tudi ne bi − »zajebano življenje«, ampak to ni bila ena od anekdot, to je bilo dejstvo, vsem znano, a hkrati le njegovo, intimno, dostojanstveno. Tri besede, ki veljajo tudi za vsako vlogo, ki jo je oblikoval.

In če sploh kdo, je lahko prav Boris Cavazza brez skrbi, da ga čaka še ogromno filmskih izzivov, in to po petdesetletni karieri na filmu (in seveda v gledališču, na radiu in na televiziji), ker še vedno deluje povsem brezčasen, skoraj samoumevno vitalen, kot da je v njegovem pogledu nešteto ključev za vse duše, v katere vstopa, ko ga gledajo. In gledali smo ga z veseljem in s strastjo in s ponosom, od začetkov v filmih Muke po Mati, Vdovstvo Karoline Žašler in To so gadi, do novejših vlog v filmih Primer Feliks Langus, Kratki stiki, Piran, Osebna prtljaga in v mnogih bravurah v kratkih filmih. Borisu Cavazzi maske veličine ni bilo nikoli treba nadevati ali odlagati, ker je nikoli ni potreboval − največji vedo, da zadošča, če si samo človek s človeškim obrazom.

Naj se ti na tem mestu, Boris, opravičimo za še eno nagrado. Dobiš film, samo da ga dobimo mi. Premalo je namreč slovenskih filmov, in kljub mnogim, v katerih si nastopil, je še vedno premalo slovenskih filmov z Borisom Cavazzo, enim in edinim. Iskrene čestitke!

Bert
za življenjsko delo
2017

Iva Zupančič se je rodila 23. januarja 1931 v Šmavru pri Trebnjem. Med vojno je bila kurirka in je zbirala sanitetni material za partizane. Med letoma 1951 in 1962 je bila angažirana v Mestnem gledališču ljubljanskem in v tem času (l. 1960) diplomirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Iz igre se je izpopolnjevala v Londonu in Parizu, v začetku 1960-ih pa je opravila še podiplomski študij dramske igre po metodi Stanislavskega na Državnem inštitutu za gledališko umetnost (Gitis) v Moskvi. Zatem je svojo igralsko pot do upokojitve nadaljevala v ljubljanski Drami.

Njeno prvo srečanje s filmsko igro je bilo v filmu Jara gospoda režiserja Bojana Stupice leta 1953. Vloga je bila sicer majhna, a že takrat je Iva Zupančič pokazala, da zanjo ni majhnih in velikih vlog, da šteje edinole igralska prepričljivost. In nadvse prepričljiva je bila tudi v vseh preostalih filmskih vlogah – če jih naštejemo le nekaj: Liza v Cvetju v jeseni, Lucija v Veselici, Esterina mama v Klopčičevih Iskanjih, ravnateljica v Šprajčevem filmu Krč, babica v filmu L .. kot ljubezen, pa v številnih televizijskih vlogah, vse do njene zadnje, vloge igralke v kratkometražnem igranem filmu Nejca Levstika Talenti leta 2014.

S svojimi imenitnimi kreacijami je Iva Zupančič seveda plemenitila tudi gledališke odre – najprej Mestnega gledališča ljubljanskega in potem do upokojitve ljubljanske Drame; sodelovala je pri avantgardnem, eksperimentalnem gledališču Oder 57, kjer je med drugim igrala v Smoletovi Antigoni in Zajčevih Otrocih reke. Naklonjena je bila tudi gledališkim iskanjem, inovativnim gledališkim režijam in eksperimentom − navsezadnje je ena od štirinajstih igralcev in igralk na svetu, ki so v gledališkem eksperimentu Noordung Dragana Živadinova nastopili v breztežnosti. Iva Zupančič je bila privržena tako klasičnim kot nekonvencionalnim pristopom, obojim se je predajala z neverjetno energijo in željo, da bi vsakič odkrila kaj novega in izjemnega.

Gledališka kritika je o njenih odrskih kreacijah mdr. zapisala, da oblikuje vloge »z veliko umetniško silo, bogato izrazno in doživljajsko lestvico, talentom za igrivo vedenje in barvito, sproščeno dikcijo«. Za svoje gledališke vloge je bila nagrajena z najuglednejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi priznanji, z Borštnikovim prstanom za življenjsko delo, s priznanjem Prešernovega sklada za vlogo Ruth v Pinterjevi Vrnitvi, z Borštnikovim priznanjem za vlogo Elize Doolitle v Pygmalionu; pa z dvema novosadskima Sterijevima nagradama in z dvema zlatima lovorjevima vencema sarajevskega gledališkega festivala MES …

Ustvarila je za današnje čase nepredstavljivo število vlog, ogromno je igrala tudi v radijskih igrah in recitalih ter v televizijskih igranih sporedih. Enako kot velja za njene gledališke vloge, velja tudi za oblikovanje vlog v radijskih igrah in televizijskih igranih serijah, med drugim v Malih oglasih in Naši krajevni skupnosti: Iva Zupančič se je polnokrvno predajala vsemu, česar se je lotila.

Sledi, ki jih je s svojo igro pustila v slovenskem kulturnem prostoru, so globoke in nepozabne. Na srečo je vsaj del njenih raznolikih igralskih kreacij ohranjen na traku in tako iztrgan pozabi. Ob ogledu bomo tako vsakič znova očarani in navdušeni nad njeno vrhunsko ustvarjalnostjo.

Društvo slovenskih režiserjev ji bo za njen prispevek k slovenski kinematografiji 4. maja ob 18.00 v Slovenski kinoteki posthumno podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Komisija za podelitev nagrade ji zaradi njene bolezni svoje odločitve žal ni mogla več posredovati.

Bert
za življenjsko delo
2016

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od novembra leta 2016 dalje.

Bert
za življenjsko delo
2016

na področju filmske igre.

Film ima rad dobre igralce. Tudi dobri igralci imajo največkrat radi film. Žal jim film ljubezen zelo pogosto vrača z vedno istimi ali vsaj zelo podobnimi vlogami. Filmski igralec zlahka postane serijski duhovnik, okupatorski oficir, dobrodušna zguba, mračnogledi negativec ... Ko pomislimo, kaj je igral, koga je igral Boris Juh, se gotovo ne bomo spomnili nobenega karakterno omejenega vzorca, nasprotno, odpre se neslutena širina, paleta raznovrstnih likov, vtis je, kot bi jih izbiral sam. To mu ni uspelo samo na filmu, ampak tudi v gledališču, na radiu in na televiziji.

Če hočemo govoriti o igralski prezenci Borisa Juha, je nemogoče zadržati plaz odličnih predikatov: suverenost, plemenitost, premišljenost, toplina, zrelost, decentnost, odmerjenost in še bi lahko naštevali. Njegovi filmski liki imajo tisto nekaj, ob čemer besede postanejo šibke in je najbrž treba povedati preprosto − četudi bi se lahko zdelo poenostavljeno − Boris Juh na platnu izžareva nekaj posebnega, morda nekaj zelo svojega. Seveda pa lahko samo ugibamo, od kod igralec jemlje, kar nam daje, kako globoko v sebi je rudaril, ko je gradil svoj lik, kolikokrat se je na odrskih deskah ali pred kamero srečal z lastno življenjsko izkušnjo. Nam − udobno nameščenim gledalcem − je pomembno samo to, da je izmišljenim likom, papirnatim skeletom vdahnil prepričljivo dušo. Ni jih malo. Boris Juh je po nam znanih podatkih vdahnil 62 filmskih duš, ki so oživljale male in velike ekrane, gledaliških in radijskih raje nismo šteli. Borisu smo vedno verjeli, najsi je bil kompleksen erudit, preprost kmet ali španski borec, najbrž zato, ker so bili njegovi liki vedno v prvi vrsti polnokrvni ljudje. Igralska življenja Borisa Juha bodo ostala večna v številnih televizijskih dramah in nadaljevankah, kot so: Erazem in potepuh, Mali oglasi, Nora hiša, Primož Trubar, Vikend v Brightonu. Še težje si je brez Borisa Juha predstavljati celovečerne filme: Med strahom in dolžnostjo, Christophoros, Pustota, Iskanja, Nasvidenje v naslednji vojni.

Morda se bistvo njegove ustvarjalne uspešnosti skriva na začetku: umetniška pot Borisa Juha se je namreč začela z ljubeznijo do poezije; ta ga je pripeljala do besede, beseda k igri in igra na našo srečo k filmu. Morda se je prav iz te prve ljubezni rodil njegov izjemen posluh za besedo in ritem, pa tudi občutek za detajl in iskrena predanost neumornemu raziskovanju vsega človeškega.

V besedi igralec lahko povečamo začetnico tudi zato, ker Boris Juh nikoli ni delal samo zase, za svoj lik oziroma za svojo vlogo, vedno je delal prizor, predstavo, film, prednost je dajal celoti, v kateri svojega ustvarjalnega deleža ni nikdar silil na vrh avtorske piramide, čeprav je tja seveda ves čas sodil.

Vsega ni mogoče razložiti, kaj šele natančno utemeljiti. In tudi ni treba! Nenazadnje nagrajujemo presežek, zelo posebno ali celo osebno ustvarjalno skrivnost. Prav je, da se brez umnih in učenih razlag priklonimo čudovitemu opusu, ki je trajno obogatil slovenski film. Hvala, Boris.

Bert
za življenjsko delo
2015

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

Bert
za življenjsko delo
2015

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

Bert
za življenjsko delo
2014

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

Bert
za življenjsko delo
2014

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

Kosobrin
izjemen doprinos
2019

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Kosobrin
izjemen doprinos
2018

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin prejme Petra Trampuž.

Petro poznamo po delu tajnice režije, preizkusila pa se je tudi v režiji, scenaristiki in produkciji. Kot tajnica režije je sodelovala z »malimi« in »velikimi« avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini, arabščini …

Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije.

Svoje znanje je z leti nadgrajevala in ga vedno z veseljem dajala na razpolago tudi mladim avtorjem. Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, 31. 08. 2018

Kosobrin
izjemen doprinos
2017

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Kosobrin
izjemen doprinos
2016

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin, drugo po vrsti, prejme Emil Svetlik (Teleking).

Njegov impozanten opus govori sam zase. Pri mnogih projektih je pustil svoj nevsiljiv pečat, sodeloval pri izjemnih delih najboljših direktorjev fotografije in režiserjev doma in v regiji. Režiserji globoko cenimo njegovo strokovno znanje in občutek za filmsko sliko, nič manj pa tudi posvečen odnos do dela in sodelavcev ter njegovi umirjenost in prijaznost.

Kosobrin
izjemen doprinos
2015

Nagrada za dragocene filmske sodelavce. Prva podeljena brez pisne utemeljitve.

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2020

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. V bistvu je renesančna umetnica, ki deluje zunaj vseh okvirov, v katere se v današnjem času skuša umestiti filmskega ustvarjalca.

Ema Kugler s svojimi deli uspešno premošča mejo med eksperimentalnimi in konvencionalno narativnimi filmi. Z izrazitim avtorskim vizualnim in splošneje filmskim jezikom, ki presega meje določenih žanrov in se napaja iz nezavednega in mitologije, avtorica gradi svojo realnost. Likovna govorica ima pri njej veliko, če ne kar glavno vlogo. Morda je ravno to tisto nekaj, kar dela njena dela tako zelo posebna in hkrati tudi edinstvena v slovenskem prostoru. Namesto osredinjanja na dogodke na osnovi vzročno-posledične logike Ema Kugler v izčiščene ali povsem prazne prostore naseljuje mentalne projekcije svojega lastnega in tudi kolektivnega nezavednega. Raziskuje tisto, kar se skriva zadaj. Tisto, kar je z besedami neopisljivo.

S celovečernim prvencem Fantom (2003) je postavila temelje za svoje nadaljnje filme in hkrati tudi gledalcu jasno sporočila, za kaj v njenih filmih gre – za fantome, za nekaj, kar nima fizičnega ekvivalenta v resničnosti in se kreira v umetničini mentalni krajini. S pomočjo sodobnih tehnologij jih Ema Kugler prevede v filmski jezik, skozi katerega jih gledalec lahko doživlja le kot slutnjo in ga s tem sočasno spodnese z udobne racionalno interpretacijske pozicije. Gre za čutno pustolovščino, v kateri lahko uživamo le, če smo se pripravljeni docela prepustiti neznanemu. Zato je pri njej podoba pomembnejša od besede, zvočna atmosfera pa vsaj toliko kot podoba. Ema Kugler je estetinja per se. Njeni filmi so primarno odsevi lepote, ki ji avtorica daje ultimativno veljavo. Lepota je na prvem mestu, zato so kadri njenih filmov izčiščeni vsega odvečnega. Ker deluje na polju nezavednega, se stalno giblje med erosom in tanatosom, med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo.

Avtorica je s svojim opusom edinstvena v slovenskem prostoru, saj zanjo značilno prepletanje različnih tehnik in umetniških praks praktično nima enakovrednega ustvarjalnega sopotnika. S specifičnim izrazom ustvarja že od l. 1993 in je do danes nanizala štirinajst avtorskih del, od tega pet celovečernih, šest kratkih in tri dokumentarne filme. Na mednarodnih festivalih je prejela številne nagrade, doma pa l. 2008 za film Le Grand Macabre mdr. tudi nagrado Prešernovega sklada.

Društvo slovenskih režiserjev
Februar 2020

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2019

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Zdravko Barišič je eden najuspešnejših slovenskih avtorjev kratkega filma (igranega in animiranega).

Upokojeni filmski animator, scenarist, režiser in producent se je rodil 28. 9. 1938 v Zenici (BiH, Jugoslavija) in se leta 1945 iz rodnega mesta z družino preselil v Slovenijo.

Po osnovni izobrazbi inženir je Barišič že v mladih letih vzljubil likovno upodabljanje. Kot samouk se je najprej preskušal v grafiki, tuširanju in slikanju z oljem, pozneje je prešel tudi na strip. Leta 1974 se je začel spoznavati s filmsko animacijo in ustvarjati kratke zgodbe.

Za filma Prilagajanje (1987) in Oblast (1987) je na Festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu prejel veliki medalji; animirani film Oblast je leta 1988 na berlinskem filmskem festivalu kot prvi slovenski film prejel zlatega medveda in bil predlagan za nominacijo za oskarja. V filmu Oblast je uporabljena kolažna tehnika, simboli so izrezani in nalepljeni v knjigo, vse drugo je animirana črta in pikselirana avtorjeva roka, ki jo riše.

Po osvojenem zlatem medvedu se je profesionalno posvetil filmu in pridobil status svobodnega umetnika. Leta 1990 je s filmskima ustvarjalcema Bojanom Jurcem in Konradom Steinbacherjem ustanovil podjetje ARF (Atelje za risani film).

Večina Barišičevih filmov postavlja v ospredje ontološke teme. Njegov kratkometražni igrani film Balkanska ruleta (1997) je bil leta 1998 uvrščen v tekmovalni program festivalov v Cannesu in Hong Kongu. Gre za triminutni film v treh kadrih o za Balkan prirejeni različici ruske rulete – v revolverju je namreč vseh šest nabojev. Prvi in zadnji kader od zgoraj prikazujeta mizo, na katero po strelu pade eden od obeh udeležencev. Režiser tako s skromnimi sredstvi spregovori o težavah, tegobah in ranah Balkana, ki so bile tedaj kronološko sicer bližje neslavni vojni, a tudi danes niso prav nič manj aktualne.

Leta 2001 je film Srdjana Vuletića Hop, skip and jump (2000) na berlinskem festivalu prejel nagrado Panorama Newyorške filmske akademije za najboljši kratki film. Scenarist je bil Zdravko Barišič, ki je za isti film leto prej na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljši scenarij.

Zdravko Barišič je s svojim izvirnim avtorskim pristopom kot režiser ustvaril impozanten opus 26 kratkih filmov in se z njimi z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega filma.

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2018

Komisija za Štigličeve nagrade v sestavi Damjan Kozole (predsednik), Urša Menart (namestnica predsednika) in Darko Sinko (član) je Štigličevo nagrado za življenjsko delo soglasno podelila režiserju Karpu Godini in v utemeljitvi zapisala:

Ko je Karpo Godina pred nekaj leti dobil eno od številnih nagrad na območju bivše Jugoslavije in ga je novinarka prosila, naj se ozre na svojo kariero in življenje, je izjavil: »Glavni občutek je, da se mi je življenje uresničilo skozi film. Moje življenje je enako film.«

O Karpu Godini in o njegovih filmih je bilo že mnogo povedanega in napisanega, pa kljub temu: njegovi kratki filmi, kot so Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in O ljubezenskih veščinah ali Film s 14441 sličicami, pa celovečerci Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj, so pomemben del slovenske, pa tudi evropske filmske dediščine. Prikazani so bili na večini najprestižnejših filmskih festivalov − Umetni raj med drugim tudi v uradnem programu Cannesa − in na mnogih retrospektivah po vsem svetu. Zanje je Karpo Godina prejel veliko nagrad. Uveljavil pa se je tudi kot direktor fotografije in montažer − posnel je nekaj kultnih jugoslovanskih črnovalovskih filmov, med njimi z berlinskim zlatim medvedom nagrajeni film Zgodnja dela Želimirja Žilnika. Prejel je Badjurovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, pozneje pa za svoj izjemen ustvarjalni opus tudi Prešernovo nagrado.

Karpo je bil tudi pedagog na AGRFT; marsikateri delujoči slovenski režiser se je prav na njegovem prvem predavanju naučil v kamero vstaviti 16-milimetrski filmski trak. Karpovi liki posameznikov pogumno kljubujejo času, avtoritetam in uniformiranosti; njegovi filmi s provokativnostjo, ki je vselej tudi duhovita, z drzno kompozicijo kadrov in montažo ter z veseljem do eksperimentiranja in raziskovanja filmske forme še danes navdihujejo mlajše generacije filmskih avtorjev in gledalcev in so obenem še zmeraj nadvse aktualni.

Žirija pa želi ob občudovanju nagrajenčevega dela izpostaviti še njegovo pripadnost filmu. Karpo je bil, je in bo povsod, kjer je film: v Kinoteki, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na LIFFe v Cankarjevem domu, na filmskih festivalih po Evropi, na premierah debitantov in na retrospektivah starejših kolegov; vselej je tam, kjer je slovenski film. Njegova predanost filmu je popolna in nam vsem za vzor. Njegovo življenje je zares enako film.

Ko so ga pred nekaj tedni ob retrospektivi njegovih filmov v Splitu vprašali, ali si lahko predstavlja svoje življenje brez filma, je kratko odgovoril: »Ne!«. Tudi odgovor na vprašanje, ali si lahko predstavljamo slovenski film brez Karpa Godine, je kratek: »Ne!«

Ljubljana, februar 2018

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2017

Nagrada Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije 2017

Filip Robar Dorin se je rodil v srbskem Boru, odraščal marsikje po Sloveniji, prvo veliko ljubezen srečal na Peloponezu, študiral v Ljubljani, leta 1968 v Ameriki protestiral proti vietnamski vojni, leto kasneje pa s filmsko diplomo zapuščal Columbia College v Chicagu in nadaljeval kot filmski predavatelj v Švici.

Ko se je spet ustalil v Sloveniji, je za nemir skrbel njegov ustvarjalni duh. Pravzaprav je že z diplomskim filmom v Chicagu napovedal svojo družbenokritično bojevitost. V 80-minutnem dokumentarcu Skid Row je meščane Chicaga opozoril na to, česar niso želeli videti: na bedno življenje obubožancev, brezdomcev in vseh drugih odrinjenih, ki jim cvetoči kapitalizem ni pustil živeti. In nikoli ni odnehal, nikoli ni želel s filmom komurkoli ugajati. Film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin.

S tremi filmi je svoj avtorski glas zastavil za romsko manjšino v Sloveniji. Prvič, na začetku osemdesetih, ko je posnel film Opre Roma, je bil za to potreben pionirski pogum in veličasten avtorski credo. Filip Robar Dorin ni bil med tistimi avtorji, ki so čakali na film, bil je neustavljiv. Svojih filmov si ni samo želel posneti, moral jih je posneti. Zato je še v prejšnji državi ustanovil lastno filmsko podjetje Filmske alternative, med prvimi je, če ni šlo drugače, zagrizel v nizkoproračunske pogoje. Težko bi med kolegi vseh generacij našli tako inventivnega, angažiranega in pravzaprav neustrašnega avtorja. Zapovedana režimska pozlata zanj ni bila ovira, da se ne bi lotil boleče teme. Malo je filmskih avtorjev, ki so tolikokrat obstali pred zaprtimi vrati in hkrati tolikokrat premagali odpor. Obenem pa je vedno bežal iz formalne togosti in iskal zelo izvirne avtorske rešitve, da je obravnavani temi zagotovil čim večjo filmsko kredibilnost. Šolane igralce je soočil z močnimi naturščiki, igrano formo je bogatil z dokumentarnimi prijemi.

Njegova specifična avtorska drža je bila prepoznana tudi v tujini. Za film Ovni in mamuti je leta 1985 dobil veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Mannheimu. Istega leta je za montažo tega filma prejel še puljsko zlato areno. Dve veliki nagradi je prejel tudi za film Veter v mreži: zlato areno za najboljšo režijo in nagrado Prešernovega sklada.

Filip Robar Dorin bi preživel tudi brez nagrad − ne bi pa mogel brez filma, čeprav ga je ta marsikdaj speljal na težka in samotna pota.

Februar 2017

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2016

UTEMELJITEV NAGRADE FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Rajko Ranfl se je rodil leta 1937 v Šentvidu pri Planini in leta 1962 diplomiral na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Potem ga je ustvarjalna pot zanesla na RTV Slovenija, kjer je do leta 1974 v različnih uredništvih deloval kot novinar-redaktor, scenarist, režiser, direktor fotografije in montažer. Napisal je številne radijske igre in humoreske, kot novinar, scenarist in režiser pa zasnoval več dokumentarnih oddaj-portretov najznamenitejših slovenskih likovnih in gledaliških ustvarjalcev. Od leta 1974 do upokojitve je deloval kot svobodni umetnik.

Njegov opus obsega skoraj trideset kratkih, zvečine dokumentarnih filmov, in že eden prvih, Monstrum, mu je leta 1971 na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu prinesel srebrnega leoparda za najboljši kratki film. Posnel je pet celovečernih filmov: Mrtva ladja iz leta 1971 in Pomladni veter iz leta 1974, za katera je napisal tudi izvirni scenarij, sledijo še trije filmi, nastali po literarnih predlogah Branke Jurca, Miloša Mikelna in Marjana Rožanca: Ko zorijo jagode (1978); Živela svoboda (1987) in Ljubezen (1984). Za slednjega je leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Ljubezen in vojna sta tudi prevladujoči temi v »ranflovskem« filmskem svetu, a se ju loteva na nekonvencionalen in svež način, najsi opisuje mladostnike, ki se šele tipaje uvajajo v skrivnostni svet odrasle ljubezni, ali pa odraščajoče oziroma odrasle udeležence in žrtve te usodne sile in sle, v kateri se prepletajo tudi mračnejši, ironični in katastrofični toni, le mestoma ublaženi s komičnostjo.

Njegov avtorski pečat in samosvojo filmsko poetiko je čutiti tako v filmih, posnetih po lastnih scenarijih, kot v tistih, ki so nastali po scenarijih drugih avtorjev. V svoje značajsko raznolike junake se je znal vživeti in jih tenkočutno, precizno in živo upodobiti na filmskem platnu.

In prav s tem pretanjenim občutkom za prikazovanje na videz vsakdanjih, preprostih tem, ki jih je znal tako zlahka prestaviti v učinkovito in očarljivo filmsko govorico različnih žanrov in zvrsti, se je zapisal v zgodovino slovenskega filma.

Nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev, prejme Rajko Ranfl.

DSR

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2015

Jože Pogačnik se je rodil leta 1932 v Mariboru, tam je obiskoval gimnazijo in maturiral. Študiral je režijo na ljubljanski AGRFT in pisal kritike za Dnevnik in Ljudsko pravico.

Režiral je blizu sto dokumentarcev in televizijskih filmov, med njimi so Primer strogo zaupno, Na stranskem tiru, Derby, Jutrišnje Delo, Snaga je pol zdravja, Ko sem majhen bil in Cukrarna, če jih naštejemo samo nekaj.

Za svoje dokumentarce je prejel ugledne svetovne nagrade: berlinskega srebrnega medveda leta 1972, beneškega srebrnega leva leta 1973, beograjski grand prix leta 1987, glavno nagrado v Oberhausnu leta1970, doma pa nagrado Prešernovega sklada leta 1966 in nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1980. Leta 2005 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Društvo slovenskih režiserjev, katerega eden od ustanovnih članov je, mu je kot prvemu med kolegi dodelilo naziv častnega člana.

Režiral je tudi tri celovečerne igrane filme, to so Grajski biki, Naš človek in Kavarna Astoria. Z ostrino prvenca iz leta 1967 si je nakopal jezo takratnih »odločevalcev« in se potem dolga leta boril z odrinjenostjo, obenem pa je z istim filmom navdihoval generacije prihajajočih filmarjev − tudi nas, ki ga danes s spoštovanjem in z občudovanjem hvaležno častímo.

Kot Mariborčan (sicer na začasnem delu v Ljubljani) je svojemu mestu in njegovim ljudem podaril »filmski spomenik« Kavarna Astoria in leta 1989 prejel za to režijo eno zadnjih »slovenskih« puljskih aren.

Njegova dela so barvita, tudi kadar uporablja črno-belo fotografijo, in grafično nazorna, tudi kadar slika z barvami. Vedno je angažiran in oster, obenem pa nežen in poetičen, in kot sam pravi, osredotočen na človeka, na obraz, saj je prav ta zrcalo duše.

Prvo nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev, prejme Jože Pogačnik.

DSR

Štigličev pogled
za režijo
2020
Štigličev pogled
za režijo
2020
Štigličev pogled
za režijo
2019
Štigličev pogled
za režijo
2019
Štigličev pogled
za režijo
2019
Štigličev pogled
za režijo
2019
Štigličev pogled
za režijo
2018
Štigličev pogled
za režijo
2018
Štigličev pogled
za režijo
2018
Štigličev pogled
za režijo
2018
Štigličev pogled
za režijo
2018
Štigličev pogled
za režijo
2017
Štigličev pogled
za režijo
2017
Štigličev pogled
za režijo
2017
Štigličev pogled
za režijo
2017
Štigličev pogled
za režijo
2017
Štigličev pogled
za režijo
2016
Štigličev pogled
za režijo
2016
Štigličev pogled
za režijo
2015
Štigličev pogled
za režijo
2015
Štigličev pogled
za režijo
2015
Štigličev pogled
za režijo
2015
Štigličev pogled
za režijo
2015
ime
DSR - Društvo slovenskih režiserjev
Alternativna imena organizacije
Directors Guild of Slovenia

Stik z uredništvom