;DSAF - Društvo slovenskega animiranega filma

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film 2022. Čudovit film o spoznanju, da je lahko življenje tudi kaj več. Likovno unikatna risba in grotesknost karakterjev odlično povežeta vsebino in formo filma. Delo izkazuje popolno razumevanje filmskega jezika in animacije.

V filmu toplih barv, z odlično zvočno sliko in z džezovskimi ritmi fluidno in brez odvečnih stranpoti se nam razkrije zgodba o dekletu, ki se spopada s popačeno percepcijo lastnega telesnega izgleda. To je zgodba, ki ji medij risane animacije neizmerno pristaja. Čestitamo za pogumno izbiro tematike in za izvedbo z odličnim občutkom za dramaturgijo.

Režiser pripravlja v vseh ozirih navdušujoče filmsko delo, v katerem bo z zanj značilno groteskno estetiko spregovoril o sublimnem občutju zaljubljenosti.

Za končan študijski film. Utemeljitev: Film z izvirno vizualno podobo, premišljeno animacijo in dinamično montažo doseže močno vizualizacijo zgodbe. Gre za pronicljiv prikaz borbe sodobnega človeka med vsakdanjo ukročenostjo in potlačeno divjo naravo. Pred nami je celovit in prepričljiv izdelek.

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film.

Komisija je nagrado podelila projektu, ki pogumno pristopa k obravnavi kompleksne tematike.

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film.

Komisija je nagrado podelila projektu, katerega avtor nas z dobro nadgrajeno rotoskopsko tehniko in zanimivo likovno podobo popelje v svet intimnosti.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Prelepa upodobitev pustovanja, ki se ozira v preteklo slovensko slikarstvo in hkrati izkazuje izjemno svež in podoboživ vizualen izraz.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Težak, moreč, in namenoma nerodno stiliziran film, ki pokaže, kako težko je zadihati s polnimi pljuči po dolgotrajni zlorabi in manipulaciji.

Nagradili smo film, ki nas s trdno formo, a prav potiho zapelje v iluzijo globine morja. Kot pesem se nam usidra v srce občutek poletja na morju.

Za končan študijski film. Utemeljitev: Za ambiciozno izveden žanrski film.

Za končan študijski film. Utemeljiitev: Za film, ki z učinkovito dramaturgijo predstavlja svež prispevek k žanru otroške grozljivke.

Za končan študijski film. Utemeljitev: Za izvirno interpretacijo doživljanja sveta slepega človeka skozi izčiščeno vizualno podobo in preprosto animacijo.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film.

Komisija podeljuje posebno omembo za študijski animirani film za domiselno poigravanje s preprosto risbo.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film.

Komisija prav tako podeljuje posebno omembo za študijski animirani film za simpatično prehajanje skozi ključne življenjske dogodke.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film.

Komisija je izbrala film, ki ga ocenjuje kot simpatičen projekt, ki s svojo naivnostjo doseže humoren učinek.

Državno filmsko podjetje Triglav film je bilo ustanovljeno 13. septembra 1946. Pri Triglav filmu naj bi proizvajali umetniške dokumentarne, kulturne filme in obzornike. Spomladi leta 1947 je takratna republiška vlada sklenila, naj Športno društvo Trnovo prekine z delom ter da naj telovadni dom in letno telovadišče preideta v uporabo novoustanovljenega podjetja Triglav film, za potrebe filmskega studija. Čeprav na začetku ni bila predvidena produkcija kratkometražnih animiranih filmov, se je pod idejnim vodstvom Saše Dobrile skupina mladih zanesenjakov leta 1951 lotila filmskega animiranja lutk. Lutkovna tradicija v obliki lutkovnih gledališč je bila v Sloveniji precej bogata. Že pred drugo svetovno vojno je delovalo veliko amaterskih in tudi nekaj poklicnih lutkovnih odrov. Iz te tradicije se je ob ustanovitvi Triglav filma zgodila spontana pobuda za začetek proizvodnje animiranih lutkovnih filmov. Triglav film je v začetku petdesetih let že imel tehnično opremo za snemanje filmov, ki pa je bila večinoma zastarela in le delno obnovljena. Še posebej problematična je bila oprema za snemanje animiranih filmov, saj je bilo že tako zastarele aparature potrebno prirediti za snemanje sličice za sličico. Leta 1959 je Triglav film ustanovil poseben lutkovni oddelek, ki je poskrbel za redno in načrtno proizvodnjo. Začetek nepretrgane proizvodnje je vplival tudi na dvig kvalitete posnetih filmov. Filmska prizadevanja so popestrili številni novi sodelavci. Scenaristi: Žarko Petan, Tone Pavček, Janez Menart, Sašo Mali, Smiljan Rozman, Marta Koch, Vida Brest. Oblikovalci lutk in scene: Mara Kralj, Andra Avčin, Slavko Hočevar, Niko Matul, Mirko Lipužič, Marjan Amalietti. Režiserji: Zvone Sintič, Dušan Hrovatin, Dušan Povh. Snemalci: Janez Mally, Veka Kokalj, Silvo Hodnik, Marjan Pfeifer. Zanimivo je, da je bila ekipa animatorjev lutk pravzaprav najmanjša in najbolj stalna – Črt Škodlar, Dušan in Breda Hrovatin. Med njimi moramo izpostaviti predvsem Dušana Hrovatina, ki je kot animator sodeloval pri nastanku vseh lutkovnih animiranih filmov v produkciji Triglav filma (11 filmov!), razen pri filmih Saše Dobrile, ki je animiral sam.

Dušan Hrovatin se je rodil leta 1929 v Ljubljani. Svojo pot animatorja je začel v ljubljanskem lutkovnem gledališču leta 1953. Njegova posebnost je v tem, da je v posameznem filmu pogosto animiral vse nastopajoče lutke. V domačem animiranem filmu je ustvaril opus, ki je redek celo v svetovni filmski produkciji. Filmska pedagoginja Mirjana Borčič, ki je detaljno analizirala način dela Dušana Hrovatina, je ugotovila, da je bila zanj animacija gledaliških in filmskih lutk vedno velik izziv. Žlahtnost animacije se odraža v premikanju znotraj giba, kar opredeljuje pomen gibanja, s tem pa tudi lastnosti animiranega predmeta in Hrovatin je svoje izkušnje iz lutkovnega gledališča v dobri meri uporabil pri filmski animaciji lutke. Borčičeva nadalje ugotavlja: “V Hrovatinovi animaciji je prisotna sposobnost opazovanja in stilnega preoblikovanja neživega v živo. Predmeti, ki jih oživlja, zaživijo na estetski ravni in omogočajo gledalcu doživetje umetniškega dela. Brez občutljivosti za kinetično, ki je prav gotovo del njegovega doživljanja okolja, bi težko dosegal vse te učinke, ki se gledalcem zasidrajo v spomin. To delo zahteva ogromno zbranosti, potrpljenja ter vživljanja v koncept režiserja na eni strani, na drugi pa v karakter lika, ki ga posamezna lutka predstavlja. Študij giba, ki naj označi karakter lika, njegovo čustveno stanje in trenutni odnos do okolja, mu je narekoval tudi raziskovanje novih možnosti giba. To ga je oddaljilo od klasične lutke in pripeljalo do pomembne inovacije – izdelave novega skeleta lutke. Prvič je to uporabil v filmu Dušana Povha Intermezzo. Za animacijo v tem filmu je prejel nagrado za izreden preskok v animaciji lutkovnega filma.“ Dušan Hrovatin je ustvaril tudi nekaj reklamnih filmov: Vremenske napovedi za Lincoln productions USA (po njihovih skicah), reklamo v produkciji Viba filma za samopostrežne trgovine za italijansko podjetje in pri avstrijskem podjetju »Salzburg film« režiral in animiral namenski animirani film Plesni korak.

Za Hrovatinov razvoj na področju filmske animacije je bilo prav gotovo usodno sodelovanje z ananym poljskim avtorjem Edwardom Sturlisom, ki je leta 1962 v proizvodnji Triglav filma režiral film Klativitez. Hrovatin se je znal vživeti v razne koncepte in ob tem ostajal samosvoj in ustvarjalen. Razvejena paleta čustev in razpoloženj, iz filma v film drugačnih, je od Hrovatina zahtevala, da se vživlja v psihologijo posameznega lika in sinhronizira zbir neštetih gibov, ki ga opredeljujejo. Vse svoje izkušnje je Hrovatin združil v filmu Kitarist (1964), ki ga je po scenariju Janeza Menarta, s stilno različnimi lutkami Mare Kraljeve in ob glasbi Boruta Lesjaka, režiral in animiral sam. Za njegove lutkovne filme je značilna natančna animacija in duhovito kadriranje, kar je bilo opazno tudi v lutkovnih predstavah, kjer je uvajal izkušnjo filmske montaže.

Društvo slovenskega animiranega filma podeljuje letošnjo Nagrado Saša Dobrile za življenjsko delo na področju animiranega filma, za pionirski pristop in tehnične presežke pri animiranju in režiji lutkovnih animiranih filmov v Sloveniji, DUŠANU HROVATINU.

Ljubljana, 25.10.2021 Avtor besedila: Igor Prassel

Na področju animiranega filma.

Pomemben mejnik v zgodovini slovenskega avtorskega animiranega filma predstavlja leto 1984, ko je Zvonko Čoh za svoj avtorski prvenec Poljubi mehka me radirka dobil nagrado za najboljši film na prestižnem zagrebškem festivalu Animafest ter kot prvi slovenski avtor animiranega filma tudi glavno, zlato nagrado Metod Badjura na Tednu domačega filma v Celju. Film Poljubi mehka me radirka je v celoti risan s svinčnikom na papirju. Na papirju se zvrsti veliko različnih figur, ki mojstrsko spreminjajo obliko v številne metamorfoze.

Leta 1982 prvič animirani in na super-8 milimetrski trak posneti risani film Poskušaj migati dvakrat je prvo avtorsko sodelovanje med Zvonkom Čohom in Milanom Eričem. Film z istim naslovom sta ponovno do-risala in do-animirala leta 1986 v bolj profesionalnih produkcijskih pogojih. Film je nastal brez vnaprejšnjega zgodborisa, s svinčnikom na papir narisane vragolije pa sta risarska virtuoza še bolj detajlno obdelala in metamorfizirala.

Poseben in do danes edinstven prispevek k zgodovini slovenskega filma pa nedvomno predstavlja edini slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika?. Čoh in Erič sta skoraj deset let v klasični tehniki risbe na papir animirala zgodbo, ''ki jo je zapisalo življenje, zgodbo o zagnanosti, naivnosti, sebičnosti, maščevalnosti, lažeh, mleku, jušnih kockah in nenazadnje tudi o ljubezni''. Film je postal kulten že pred premierno projekcijo leta 1998. V filmu Amirja Muratovića Utrinki s snemanja (1995), animirano dokumentarni rekonstrukciji procesa ustvarjanja Socializacije bika?, sta Čoh in Erič sodelovala kot animatorja in soavtorja scenarija.

Umazana in na trenutke kaotična, neukročena linija narisanega, izostren občutek za podrobnosti in simulacija delovanja tehničnih aparatov so tisti elementi, ki dajejo filmu pravi avtorski pečat. Popolni animacijski učinek avtorja dosežeta v sekvenci, ki simbolizira evolucijo človeštva – od piktografije, prek egipčanskih piramid, srednjeveškega bojnega polja, na koncu parodirata celo Kubrickovo Odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968). Ta sekvenca zaradi dinamične montaže deluje kot nekakšen videoposnetek. Nasploh se v zgodbi junaki in antijunaki zelo veliko zasledujejo. Učinek realistične hitrosti gibanja ter dejstvo, da avtorja nista uporabljala računalniške grafike, nam povedo veliko o njunem fizičnem vložku v realizacijo tega filma. V zgodbi so prisotni še danes aktualni ekološki trenutki, ki bodo zanimivi tudi za bodoče generacije.

Na področju animiranega filma.

Na področju animiranega filma.