Trenutek reke

Na poti, ki jo Soča preteče od izvira do izliva, srečamo različne ljudi, ki imajo do te vode različen odnos, zato to ni film o reki, ampak film o našem odnosu do narave. Soča je bila vedno mejna reka. V svoji razmeroma kratki strugi povezuje dve popolnoma različni pokrajini, Alpe in Mediteran. In res se zdi, kot da je sestavljena iz dveh osebnosti. Ima tudi dve imeni. Soča je ženska. Isonzo je moški. Soča je voda protislovij; privlačna in nevarna. Znana po smaragdni barvi in krvavi fronti. Prva svetovna vojna v teh krajih ni uničila le življenj, vasi in polj, ampak tudi odnos, ki ga je tedanji človek gojil do narave. Preživeli so morali začeti iz niča in zdi se, da danes še vedno živimo v tem na hitro sklepanem svetu. Čigava je danes Soča? Slovenija jo z jezovi krade Italiji, Italija jo razsipava z nesmotrnim namakanjem. Gradbena podjetja jo pustošijo z izkopavanjem gramoza, medtem ko jo industrija zastruplja z odplakami. Kajaki jo kradejo ribičem, ribiči pa spet ribam, ki bi tudi rade imele svoj mir. V vsem tem kopičenju interesov pa pozabljamo, da je reka predvsem sama svoja in da je naloga, ki jo miljone let opravlja, dovolj pomembna za vse. Srečanja ob Soči odkrivajo protislovja, ki jih danes živimo v odnosu do narave. V primerjavi z življenjem reke, se človeško življenje zdi nepomembno in vendar človek danes lahko posega v zakone narave. V času, ko se odpravljajo politične meje, si moramo v odnosu do naše skupne reke, meje znati postavljati sami.