Komaj čakam, da prideš

Nagrada za najbolj celovito filmsko stvaritev gre filmu, ki je v vseh ozirih perfekten, čeprav vsakdanje življenje, ki ga tako zvesto, pogumno in nevsiljivo ponazarja, to vsekakor ni. Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo. Nagrada za najboljši film gre režiserju in pričevalcu Tomažu Gromu, za dokumentarni film, za katerega se zdi, da ga je režiralo kar življenje samo – Komaj čakam, da prideš.

Glasbenik in vsestranski umetnik Tomaž Grom s senzibilnim in igrivim prepletanjem raznovrstnega filmskega gradiva in fotografij pogumno vzpostavlja intimen in ganljiv dialog s svojimi spomini in notranjimi občutji. V kompleksni dokumentarni obliki, ki mestoma vključuje prvine domačega filma, podobe dihajo z avtorjevo glasbo.