Muzika od Trsta do Trbiža

Film je nastal ob stoletnici Glasbene matice (1909-2009) s sedežem v Trstu in šolami v Gorici, Špetru, Trstu in Ukvah. Zakaj film ob stoletnici kulturne ustanove? Gre za dokumentarni film ob stoletnici Glasbene matice v Trstu in ne o njenih sto letih. V strnjenem loku, prek izsekov iz zgodovine in pričevanj gojencev in glasbenih ljudi pripoveduje namreč o sedanjem trenutku, o prostoru za mejo, o življenju neke skupnosti in njenem glasbenem in kulturnem ustvarjanju, kjer je zgodovina neko skupnost in njeno ustvarjanje pustila na drugi strani neke meje. Glasbena matica v Trstu se je rodila na pobudo ljubljanske leta 1909 in je sedaj predvsem popolna večstopenjska šolska ustanova, ki obsega tri pokrajine, kjer živijo Slovenci v Italiji: Tržaško, Goriško, Videmsko. Ima skupno 648 gojencev in je doslej izšolala skoraj 100 akademskih glasbenikov. Vse pa se začne z ustanovitvijo Narodnega doma v Trstu. Tam je imela Glasbena matica svoj prvi sedež in tam je doživela svoj prvi razcvet pred izbruhom prve svetovne vojne. S požigom tržaškega Narodnega doma leta 1920 se začenja zgodba pogromov, ki so jih preko 25 let doživljali primorski Slovenci. Begunci v Kraljevino SHS pa so s svojim znanjem in svojimi izkušnjami dejansko oplemeniti in obogatili slovensko glasbeno sceno v Ljubljani in Mariboru ter drugod po Jugoslaviji. Nov zgodovinski kontekst je obdobje po osvoboditvi leta 1945. Glasbena matica je vključena v politična prizadevanja po institucionalnem uveljavljanju Slovencev v Italiji. Leta 2001 italijanski parlament izglasuje zakon o globalni zaščiti Slovencev v Italiji, v katerem je zapisano, da se bo pri tržaškem konservatoriju odprla avtonomna slovenska sekcija. Do tega pa noče in noče priti. Meja se briše, mesto Trst pa kot da bi še vedno ostajalo za mejo. Poistovetenje mesta Trst s prestolnico Slovencev v Italiji postaja zato vedno bolj težavno, čeprav so glavne kulturne institucije Slovencev prav tam. Institucije že, kaj pa ljudje?