Janez Kovič

Janez Kovič je eden redkih ustvarjalcev v zgodovini slovenskega filma, ki je z enako predanostjo, znanjem in ustvarjalno vizijo zaznamoval dve temeljni področji filmske ustvarjalnosti: scenografijo in produkcijo. V več kot štiridesetih letih aktivnega dela je soustvaril vizualni in produkcijski okvir za generacije slovenskega filma. Njegov opus obsega več kot 70 filmskih in televizijskih projektov, ki segajo od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja vse do danes. Svojo ustvarjalno pot je Kovič začel kot scenograf v obdobju, ko je bil slovenski film še del jugoslovanske kinematografije. Že od prvih del ga je odlikoval poseben smisel za filmski prostor, ki ni bil le ozadje zgodbe, temveč njen sestavni del. Leta 1982 se je izkazal kot odličen scenograf pri svojem prvem celovečernem projektu, filmu Razseljena oseba režiserja Marjana Cigliča. Za film Pustota je leta 1982 prejel zlato areno na Filmskem festivalu v Pulju, za scenografijo filma Do konca in naprej pa še eno zlato areno leta 1990. Nagrada Metoda Badjure za scenografijo mu je bila podeljena trikrat: leta 1984 za Nobeno sonce, leta 1987 za Hudodelce in leta 1991 za Ječarje. S tem se Jani Kovič uvršča med najbolj nagrajene scenografe v zgodovini slovenskega filma. Vzporedno s scenografskim delom je Kovič gradil svojo producentsko pot. Leta 1985 je soustanovil Studio 37, eno prvih organizacijskih struktur za neodvisno filmsko produkcijo v Jugoslaviji, ki je filmskim ustvarjalcem omogočila produkcijo zunaj državnih struktur. Temu je sledila graditev produkcijske hiše Studio Arkadena leta 1994, ki je postala eden ključnih produkcijskih subjektov na slovenskem in regionalnem filmskem prizorišču. Studio Arkadena je med drugim sodeloval pri produkciji dveh filmov, ki sta dosegla odmevne mednarodne uspehe. Film (A)torzija v režiji Stefana Arsenijevića je leta 2003 na Berlinalu prejel zlatega medveda za kratki film, bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljšega igranega kratkega filma in prejel evropsko filmsko nagrado. Že pred tem je bil na Berlinalu nagrajen tudi Hop, Skip & Jump (2000) Srdjana Vuletića, ki je prejel tudi vrsto drugih mednarodnih priznanj. Ti uspehi niso bili naključje. Bili so rezultat producentske vizije, ki je znala prepoznati avtorsko vrednost filmske zgodbe in jo podpreti do mednarodne uveljavitve. Kovič je s svojim producentskim delom dokazal, da je filmska produkcija umetniški poklic z jasno avtorsko identiteto. Posebno poglavje v opusu Janeza Koviča predstavljajo trije arhitekturni filmi o Plečniku, ustvarjeni med letoma 1991 in 1993 ter nagrajeni na mednarodnem filmskem festivalu v Barceloni. Bili so med prvimi slovenskimi filmskimi projekti z računalniško animacijo in kompozicijo. S tem je Kovič potrdil, da filmska produkcija ni omejena na igrane formate, temveč zna kompetentno vstopiti v vse žanrske in vsebinske zahteve. Pri Janezu Koviču je izjemno prav to, da ni nikoli izbiral med producentsko in scenografsko platjo sebe. V obeh vlogah je deloval hkrati in vzporedno. Ta dvojnost ni bila kompromis, temveč prednost: producent, ki razume filmski prostor do njegove najmanjše vizualne podrobnosti, in scenograf, ki ve, kaj pomeni projekt spraviti na noge v celoti. Tovrstna ustvarjalna sinteza je v slovenskem in širšem regionalnem filmskem prostoru resnična redkost. Z velikim ponosom in spoštovanjem podeljujemo Janezu (Janiju) Koviču prestižno nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2026 kot priznanje za njegov izjemni prispevek k slovenski kinematografiji.

Priznanje z diplomo.

Priznanje z diplomo.