Kotel

Čar raznolikih filmskih poetik se najbolj razkrije v tistih lastnostih, ki posamezen film jasno in nezamenljivo ločijo od drugega. Ta pestrost je razlog, da se vračamo v kinodvorane – in pred manjše zaslone - kot tudi, da je bilo delo te festivalske žirije nadvse izpopolnjujoče.

Film KOTEL v režiji Thomasa Piercea si bomo zapomnili po pogumnem in drznem slogu, ki ga je iz prve vrste sodeč zaznamovala presenetljiva odsotnost stilistične zadržanosti. Slednje je v času, ko številni avtorji stavijo na dvoumnost in zadržanost, absolutno sveže in dobrodošlo, Kotel pa prav zato izstopa kot izrazito in učinkovito filmsko delo.

Film odlikujeta epska širina in izrazita ambicija. Gledalec večkrat občuti napetost, nezamenljivo podobno tisti ob opazovanju akrobata tik pred tveganim podvigom. Vendar je v rokah suverenega režiserja, ki je zahteven filmski izziv obvlada z natančno komponiranimi kadri, premišljeno izbiro lokacij, dosledno scenografijo in izrazitimi vizualnimi učinki, ki podpirajo dramatične obrate in premene te zgodbe.

Potopljeni v morasto, skoraj mitološko okolje ljudskega izročila spremljamo surovo in neizprosno zgodbo moške iniciacije. Igralski tandem nas s predanostjo vodi skozi fizično zahtevne prizore, prežete s potjo, solzami in krvjo. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj vse je zares potrebno, da se fant preoblikuje v moškega, za konec pa nas opomni, da imperativ moškosti prepogosto k mizi ne prinese drugega kot nasilje, neusmiljenost in uničenje, pri tem pa oblikuje svet zaznamovan z žalostjo, poln pošasti in izpraznjen nežnosti. Ekipa filma Kotel – bravo!