ŠterkijadaPredvideno dokončanje: 2023

Komično tragična avtobiografska drama režiserja Igorja Šterka daje neolepšan vpogled v čustveno dinamiko neobičajne družine, v kateri je odraščal in ki jo je zaznamovala očetova neobvladljiva strast do jadranja. Kljub znanemu razpletu zadnjega maratonskega jadralskega podviga Jureta Šterka, se scenarij ne bere kot režiserjeva psihoterapija ali obračunavanje s staršema, temveč kot fikcija, resničnejša od življenja samega. Zgodba o človeku, ki si je upal postaviti svobodo na prvo mesto – pred družino, pred eksistencialno varnost, pred lastno eksistenco. Pripoved je dobro in duhovito strukturirana, saj organsko izhaja iz režiserjeve biografije, ko je bil od otroških let nehote priča zgodam in nezgodam burnega zakonskega življenja svojih staršev. Šterki(j)ada je po eni strani režiserjev poklon očetu, po drugi pa v formi igranega filma objektivni prikaz neke disfunkcionalnosti.
Obetamo si zrelejše, intimno pripeto in s tem globljo zgodbo uveljavljenega avtorja, čigar odmevnost na avdiovizualnem področju tokrat obljublja ne samo vizualno poetično obarvan, temveč tudi poglobljen avtorski izraz, ki se dotika arhetipskih vprašanj življenja in smrti, zapuščanja, odgovornosti, ter z jasno in kompleksno karakterizacijo likov kot tudi z dialogi nosi svežino, pripetost na resnično zgodbo, vse to pa obljublja tudi mednarodno privlačnost in prepoznavnost. Univerzalnost, relevantnost in izvirnost teme je prepoznana ne le v preizpraševanju svobode in pustolovskega duha, temveč tudi v vprašanju odgovornosti do družine, otrok, v stiskah, ki se porajajo in dolgu, ki ga prelaga očetovska figura na otroka in s tem terja davek tam, kjer ga ne bi smelo biti. Zrela refleksija z ironičnim podtonom razgalja avtorjev premislek o življenju.

Velika razlika je med privatizmi in osebno zgodbo in Šterkijadi uspe tisto, kar se včasih zdi nemogoče - da skozi izrazito privatno pove univerzalno osebno. Zgodba režiserjevega in scenaristovega očeta in njegove družine je fascinantna, struktura filma je za tip zgodbe idealna, dialogi so duhoviti, poetični
trenutki lepi in primerno umeščeni. Spretno so uporabljeni različni žanrski prijemi, od izrazito komičnih do pretresljivih in melanholičnih. Filmu bo razvoj koristil, saj je mestoma preobložen s praznim dogajanjem, ampak komisija meni, da kaže projekt velik potencial za kinematografski, avtorski film; zgodbi se vidi, da nima drugih namenov kot povedati globoko osebno zgodbo, ki bo skozi veteransko in občutljivo avtorjevo oko v prihodnosti dobila, upamo, še vizualno obliko.