Samo Jurca

Samo Jurca je v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo ustvaril kompleksno zvočno podobo filma, v kateri z izjemnim občutkom gradi, prepleta in sestavlja zvoke: šume narave, izrazito avtorsko glasbo, zvok drobnih kretenj in korakov… Zvočna podoba filma pomensko poudari izpostavljene prizore, se imenitno poveže z vizualno podobo filma in ga prestavi v novo dimenzijo.

Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.