Paradise – Una nuova vita

Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.

Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.

Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.