FSF - Festival slovenskega filma

In a unique way, Martin Turk’s documentary explores the relatively unknown passion of James Joyce and a group of enthusiasts from Trieste who, with the Volta Cinema, laid the foundations of Slovenian film exhibition. Through the process of making a theatre play, we get to know the people from a century ago and the multinational character of the city by the bay, which is still reflected today not only in cinema, but also in the here and now.

In this intimate documentary diary, which dissects the dynamics of a romantic relationship, the film itself becomes a protagonist. When in the midst of vast landscapes, we find ourselves in the tight grip of emotions, the frame and a Zastava 750, questions about the relationship between documentary and fiction, the real and the fictional, what we see and what remains hidden, are raised in new and unexpected ways.

Slovene: Zvonka Makuc je kot kostumografinja dala svojevrsten pečat slovenskemu filmu. Ustvarila je nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin. Lahko bi celo rekli, da se je njeno izjemno delo vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest. Ustvarila je kostumografije za številne slovenske in mednarodne žanrsko različne celovečerne filme, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Zvonkin prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje , prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss. Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene. Zvonka Makuc je slovela tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Eno izmed njenih najbolj impresivnih del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja - Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran - Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je ustvarila kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja (No Man's Land) režiserja Danisa Tanovića. Zvonka Makuc je kot vrhunska kostumografinja tudi odlična mentorica in inspiracija številnim mladim, ne samo kostumografom, temveč vsem filmskim ustvarjalcem. Občudujemo njen občutek za detajl, za nianse. Občudujemo njen spoštljiv, a kreativen in estetsko dovršen odnos do filmskih likov in njihovih življenj, njihovih poti skozi film. Občudujemo njeno radost do filmskega ustvarjanja, njeno pokončno držo, njen občutek za skupno dobro, njeno voljo. Zvonka Makuc je v filmski skupnosti dejavna skoraj pol stoletja in zanjo ustvarjanje filmov nikoli ni bilo filmska industrija, temveč vedno prostor, v katerem filmska družina podarja svojo ljubezen filmu. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je Zvonka ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko število TV nadaljevank, TV filmov, TV dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov, izobraževalnih oddaj. Zaradi njenega izjemnega umetniškega doprinosa slovenskemu filmu, televiziji in gledališču ter slovenski umetnosti nasploh je odločitev, da se nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2024 podeli Zvonki Makuc, več kot upravičena.

In Nebojša Slijepčević’s short film The Man Who Could Not Remain Silent, Gregor Božič showed how powerful a means of expression one small camera movement can be and how big a film one can make in a small space.

The film has succeeded in plucking from oblivion a precious piece of Slovenian film history from the second half of the 20th century. It will help the audience understand the relationship between mainstream Slovenian cinema and the various avant-garde movements, and to appraise them within the cultural space of the former Yugoslavia.

We wish to highlight Maja Weiss’s work Snatched from the Source, in which archival material becomes the creative and emotional building block of the story.

We wish to highlight Ema Kugler’s Once Upon a Time in Soča Valley for her directorial choices, which, in the absence of lore and material from the location, create a living monument to a pagan past that has been erased by the cruelty of Christianisation.

Special mention goes to the animated film Catlands by Ana Čigon for its humorous take on the proverbial Slovenian attitude to borders and fences.

Special mention goes to Sara Bezovšek’s experimental film The Future … Is Just Like You Imagined, which skilfully translates her intermedia installation into a film, testing the principle of the telephone screen on the cinema screen.

Given the extremely rich selection of student films this year, we are not worried about the future of Slovenian cinema. It was difficult to choose, and it would be unfair to award the prize to just one film in so many different genres: fiction, documentary, experimental and animation. That is why we decided to cut this year’s Vesna into six parts, as we believe there are six films that deserve it equally. Due to the festival rules, this was not possible: the Vesna can only be awarded to one film. So, in accordance with the rules, we are awarding six special mentions, but we still consider them symbolically as the Vesna Award, while taking this opportunity to call again for a recast of the rules. But if you ask us, each of the winners should be allowed to keep the Vesna with them for two months of the year.

Each of the highlighted films stands out for certain creative aspects, and it is these that need to be recognised. Anja Resman’s animation Beyond the Face is an intricate work that reflects the artist’s creative maturity. Karin Likar’s (Un)Lucky Day is a playful, witty, imaginative and visually fresh animation. Nel Jeraj Sedej’s The Window is a brave social critique within a film experiment. Špela Koščak’s Interface can be experienced as a deft homage to avant-garde cinema through the sonic imprint of our times. Iza Mlakar has managed to weave an emotionally compelling film with her subtle direction of the actors in Threads. David Champaigne’s After is a genre-defining minimalist film distinguished by a well-executed dramaturgical arc.

Family Therapy raises the theme of the dysfunctional family in an original, bold and humorous way, placing it in a broader social context. This is a brave and insightful satire that brings a new wave of energy to Slovenian cinema.

We all believe we are good, and our identities are based on that. Hanna Slak builds the mother-son relationship on this premise, skilfully using the power of symbolism. This elevates the narrative to a higher level of expressiveness and demonstrates the talent of a director capable of drawing the audience into the lives of her characters.

Using social satire in a highly intimate way, the screenplay eschews established narrative conventions, moving beyond the safe confines of realism. Here, the poetic breathes with the political, constantly offering space for deeper reflection.

Katarina Stegnar as Olivia is the central character of the film’s microcosm who relentlessly strives to maintain the appearance of a perfect family, while insisting on the emotional coldness and strained detachment to represses her primary impulses. Katarina Stegnar has shaped her role with great inner intensity and uncompromising consistency, creating one of the most enigmatic female characters in contemporary Slovenian cinema.

Marko Mandić has nuanced his Alexander into a creature who, for all his material prosperity, is full of weakness, fears and prejudices. A person who, in the face of the misery of his real existence, takes refuge in fantasies of a perfect family. And also into a person who, deep down, has the capacity to love. But it takes a good knock on the head to show that love. Marko Mandić has shaped his role in such a way that, at that decisive moment, we are ready to believe in him unconditionally.

Mila Bezjak plays the child of the toxic relationship between Olivia and Aleksander with youthful authenticity and energy, giving her heroine an unusual depth and maturity that makes Agata, within her dysfunctional family, seem like its brightest spot.

In Ciao Bela, a film driven by child characters, Krešimir Mikić plays a middle-aged man trying to navigate the challenges of being a single father and finding lasting love. With minimal gestures, without superfluous words, he creates a father figure who gives his daughter compelling emotional support.

David Hofmann’s cinematography gives Block 5 a youthful freshness, dramatic tension and an impression of spontaneous randomness. Hofmann illuminates the subjects and the filming locations in a way that gives the image an obvious aesthetic value, without in any way detracting from the authenticity of the objects in front of the camera.

The music in Family Therapy cannot be separated from the moving images. The composers have created a musical fabric that is entirely at the service of the story of a tragicomic family, and blends in with the aesthetics of the film.

Finding the right balance and the essence of the story to convey a painful personal experience to the audience without stereotypes and superfluous information was undoubtedly a challenge. The editor rose to it brilliantly with the selection and arrangement of the material, skilfully linking all levels of the story – personal, familial, moral and spiritual. That said, this poignant film would not exist without directorial input in the editing room.

Rarely do we see production design being such a strong narrative element, in direct dialogue with the actors and the action. The seemingly perfect and visually polished world is constantly imbued with a sense of unease.

With its playfulness and authenticity, Katarina Šavs’ costume design takes us into the universe of today’s youth and contributes to an emotional portrayal of a world that we often fail to hear.

Tina Lasič Andrejević’s discreet make-up design supports the realistic conception of Not a Word and subtly heightens the characters’ psychological states, helping the actors’ creations come to life in their fullness.

Although the remote, mysterious world of the Old Faith is difficult to relate to today, the one element of Once Upon a Time in Soča Valley that is particularly successful in how intensely it makes it accessible to us, are the sound layers that Boštjan Kačičnik has masterfully combined into an indivisible and expressive whole.

With the help of Slovenian co-producers Miha Černec and Jožko Rutar, Hanna Slak has created, in Germany and with German actors, an exquisite intimate drama about a mother and a son, about repressed and unspoken things waiting to resurface.

Block 5 does not underestimate its audience, nor is it afraid to raise pressing issues within the youth film genre in a communicative and humorous way.

The Vesna for Best Documentary is awarded to A Tree Grows in My Dreams Every Night by Vid Hajnšek, for a work of absolutely outstanding creativity. The film is distinguished by a subtle poetics in which time and breath stand still. Man, landscape, animals, history and tradition merge into one – the Haloze hills.

The Vesna for Best Animated Film goes to Zarja Menart’s Three Birds. This visually refined animation speaks subtly about woman’s nature. Images of ancient female alliances, connection to nature and rituals are intertwined to create emotional tension.

Vel Vet Vel_Festival Film by Miha Možina straddles film genres and modes and stretches between the intentional and the experimental. Through a playful erotic form, it seduces us in a way that makes us forget its intention.

Our Vesna for Special Achievement goes to Maja Doroteja Prelog’s Cent’anni for the bravery of its narrative. Without inhibitions, the film shows an intimate relationship that develops through the unpredictable twists and turns of life. A film becomes a relationship, and a relationship becomes a film.

Film Mož brez krivde že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katerokoli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tenkočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah.

Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.

Rado Likon Prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2023 Direktor fotografije Rado Likon, prvi slovenski diplomant prestižne praške filmske akademije FAMU, je s svojim neizmernim talentom in predanostjo zaznamoval slovensko kinematografijo in televizijski svet. Podelitev nagrade Milke in Metoda Badjure je priznanje za njegov prispevek k slovenskemu filmu in filmski dediščini. V drugi polovici 70. let je skupaj z režisersko generacijo, ki je vključevala Rajka Grlića, Lordana Zafranovića, Gorana Paskaljevića, Gorana Markovića in Emirja Kusturico, radikalno spremenil jugoslovanski film. S svojo izobrazbo se je Likon vpisal med izurjene direktorje fotografije, ki so popeljali slovenski film v novo smer. Rado Likon, rojen 13. januarja 1949 v Ljubljani, se je po magisteriju iz filmske in televizijske kamere na praški FAMU takoj vključil v profesionalno produkcijo slovenskega filma. Njegovo delo se razteza v dve časovni obdobji: klasično filmsko snemanje na trak in sodobno digitalno produkcijo. V vlogi direktorja fotografije je sodeloval pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih ter televizijskih delih. V slovenskem celovečernem filmu je pečat direktorja fotografije pustil v legendarnih filmih, kot so Poletje v školjki I in II, Leta odločitve, Razseljena oseba in Christophoros. Med televizijskimi deli izstopata nadaljevanki Primož Trubar in Julius Kugy, v katerih je s svetlobno atmosfero očaral gledalce ter ustvaril pristno vzdušje slovenskega visokogorja. Likon je svojo vsestranskost pokazal tudi na področju lutkovnega filma, zlasti s priljubljenimi Zverinicami iz Rezije. Njegova discipliniranost in ustvarjalnost sta ključna pri zapletenih posnetkih, ki segajo od igre svetlobe in sence do dinamičnih posnetkov, pri katerih kamera prečka snemalno os in ujame igralce z različnih zornih kotov. Likon je mojster ustvarjanja umetniških posnetkov, ki zajemajo pokrajine, običaje ter obraze slovenskih ljudi. Njegova filmska fotografija je vedno sovpadala s pripovedjo, ne glede na temo ali tehniko snemanja, njegov vpliv pa se je razširil tako na kinematografsko kot televizijsko občinstvo. Poleg svojih izjemnih filmskih dosežkov pa je Rado Likon tudi cenjen pedagog. Kot predavatelj na AGRFT in kot pedagog video tehnike na VŠU v Novi Gorici je delil svoje znanje in dragocene izkušnje s številnimi generacijami filmskih ustvarjalcev ter sodeloval z njimi kot mentor in član Združenja filmskih snemalcev (ZFS). Njegova zavezanost ohranjanju filmske dediščine se kaže v njegovem zavzetem sodelovanju pri restavriranju in digitalizaciji slovenskih filmov. S tem ne poglablja le svojega razumevanja in povezanosti s filmsko umetnostjo, temveč predvsem pomembno prispeva k ohranjanju naše bogate filmske dediščine in ima zato izjemen nacionalni pomen. Z velikim ponosom in spoštovanjem podeljujemo Radu Likonu prestižno nagrado Milke in Metoda Badjure kot priznanje za njegov izjemni prispevek k slovenskemu filmskemu svetu. Člani in članice komisije za nagrado Milke in Metoda Badjure v letu 2023: Lija Pogačnik, Špela Čadež, Sonja Prosenc, Andrej Košak, Milena Zupančič

Žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme s posebno omembo opozarja na kakovostne cineastične prvine filma Zemlja. Stiska mladih zakoncev, zaradi katere se napotita na negotovo migrantsko pot, in zapleti, do katerih prihaja pri tem, so vešče realizirani v maniri žanrskega filma. Od drugih filmov z migrantsko tematiko se Zemlja razlikuje po tem, da prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti. K uspešnemu dojemanju zgodbe veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo.

Pero je konceptualno filmsko delo, ki skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem, ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke. Boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja.

Čeprav je film le kratka študijska vaja, ima vse, kar imajo veliki. Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo. Ima vse elemente vrhunskega filma: dobro idejo in scenarij, kamero, režijo, predvsem pa vrhunsko igro vseh treh protagonistov. Režiser se prefinjeno igra s čustvi gledalcev in zgodbo spretno pripelje do dramatičnega vrhunca.

Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo. Borbike so film nasprotij. Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli.

»A ti sploh kej veš?« »Bol mal!« To je dialog z začetka filma in tudi kasneje v njem ni nič kaj dosti besed. Film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. In vendar v malih prostorih, s samo tremi nastopajočimi (bolje z dvema in pol) pulzira reka čustev, skritih travm, mladostnih zmot in razočaranj. Zakaj tako? Vzrokov ne vidimo. Vidimo le, da za junakinjo ni srečnega konca. Odide, kot je prišla, z naglavno ruto, zavozlano na zatilju. A to je le videz. Ona ni udomačena mačka, kot si predstavlja on, on ni njeno zatočišče, kot je pričakovala ona. Stari bi rekli: nista se razumela, mladi bi rekli: fuck! Nam pa je hudo ob tem prikazu danes tako pogoste, strašne nesinhronosti med ljudmi in med spoloma. Film se konča z njo na železniški postaji, simbolu sprememb, prihodov in odhodov, pa tudi sindroma Ane Karenine. Po režiserkini zaslugi je vse tekoče, verjetno domišljeno že v scenariju, odlično posneto, z dobro zvočno kuliso in zvokovno obdelavo. Zlasti pa: izvrstno odigrana ženska vloga! Za konec le vprašanje: kaj se je zgodilo s prgiščem žlic, ki jih je junakinja ob svojem odhodu vzela iz kuhinjskega predala v junakovi kuhinji?

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.

V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tenkočuten in idejno domišljen. Precizna študija človeške krhkosti preko intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema.

Zvok v filmu Opazovanje pogosto deluje kot sprožilec dogajanja. Ob odsotnosti glasbe postane pomembno režijsko sredstvo. Ekspresivna zvočna podoba, zgrajena iz številnih zvočnih elementov, kot so medicinske aparature, sirene, telefoni, otroški jok ipd., ustvarja avtentično atmosfero in vzbuja vseprisoten občutek nelagodja.

Maska v filmu Zbudi me pomembno sooblikuje celostno podobo filma. Like dobro umesti v lokalno okolje, poudari njihovo osebnost in ozadje ter pri tem ne podleže tipizaciji.

Kostumografija v filmu Vzornik deluje sveže in pogumno. Drzno karakterizirira, ne boji se klišejev, ampak jih uporablja v svoj prid. V množici šolskega mikrokozmosa uspe razločiti vsakega pozameznika in indentificirati njegov značaj.

Scenografija v Opazovanju estetsko dopolnjuje in podpira žanr filma. Elementi, kot so madeži na preprogi, kupi smeti, staro pohištvo, prazni prostori, mišelovka ipd., pripovedujejo in hkrati kontekstualizrajo širšo zgodbo zunanjega sveta. Učinkovito izbrana hladna barvna paleta pa ustvarja kontrast rdečim uniformam reševalcev_k.

Sara Gjergek nas z montažo v Duhovnici skozi jasno razdelan in pronicljiv dramaturši lok popelje v življenje glavne protagonistke filma. Iz materiala uspe izluščiti vse najbolj pomembne postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja. Gre za kompakten film z množico informacij, ki se skozi igriv ritem razpirajo v intrigantno in sočutno zgodbo.

Glasba v eksperimentalnem filmu Ne misli, da bo kdaj mimo s ponavljajočim se minimalističnim motivom in bobnečimi tišinami pretresljivo naznanja minevanje časa ter v gledalcu_ki sproža intenzivne odzive in mešana občutja.

Filmska fotografija postane v filmu Varen kraj pomemben dramaturški element. Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven.

Jurij Drevenšek antagonista Damjana odigra polnokrvno in detajlirano. Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil.

Vesna Pernarčič kot prizemljena starejša sestra Špela uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis. S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu_ki vzbudi dodatno zanimanje.

Lik Roka je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, ki jo Henigman postopoma, prek iskanja lastne identitete, polni z vsebino. Niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postoma transformira.

Diana Kolenc kot Lara v filmu Opazovanje ustvari izrazito izčiščeno vlogo. Njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran. Z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom.

Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma).

Ivan Gergolet v Možu brez krivde koplje goboko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje. Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta, prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane.

Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.

Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nehnehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.

Badjurovo nagrado za leto 2022 prejme Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka. Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.

Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«

Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.

Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022

Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film 2022. Čudovit film o spoznanju, da je lahko življenje tudi kaj več. Likovno unikatna risba in grotesknost karakterjev odlično povežeta vsebino in formo filma. Delo izkazuje popolno razumevanje filmskega jezika in animacije.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Prelepa upodobitev pustovanja, ki se ozira v preteklo slovensko slikarstvo in hkrati izkazuje izjemno svež in podoboživ vizualen izraz.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Težak, moreč, in namenoma nerodno stiliziran film, ki pokaže, kako težko je zadihati s polnimi pljuči po dolgotrajni zlorabi in manipulaciji.

Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.

Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.

Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.

Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.

Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.

Med pogrešanjem izrazitih dramskih ženskih likov v letošnji filmski beri nas je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja.

Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano.

Alenka Kraigher kot Jana nam gre v vlogi afektirane malomeščanske vsiljivke na začetku filma strašno na živce. Postopoma spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.

V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura.

Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.

Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.

Presenetljivi preskoki in preizkusi prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje.

Scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.

Kostumografija nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja.

Maska v tem filmu je neopazna, a ves čas pristotna. V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.

Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.

Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.

Filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.

Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja.

Intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. (Zelo metal.)

Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.

Osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.

Pomembna zgodovinska tema položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem je pričarana skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.

Eksperimentalni film, ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja. Hipnotično, očarljivo delo Juša Premrova, avtorskega »one-man banda«, ki svoje popotovanje nadaljuje tudi v eksperimentalnem celovečercu Atlas.

Povprečna ocena: 4,52

Emilija Soklič was one of the first Slovenian women, and Slovenians in general, to work in film professionally. She started her career in the first post-WWII year of 1946, when the then director of Triglav Film, Marjan Pengov, invited her to join the nascent film studio, having known her since before the war. Soklič became the first head of the Technical Department at Triglav Film, blazing a trail in a typically male profession. Due to the nature of her job, Soklič has never been in the spotlight, her work done behind the scenes, away from the public eye or knowledge. When Soklič was the head of the Triglav Film Technical Department, a post she held until 1955, she first worked on several short films, newsreels, as well as the first Slovenian fiction feature ‘On Our Own Land’. This was followed by many other pieces of cinema that now make up Slovenian film heritage, including Jože Gale’s first film about ‘Kekec’. Slovenian film history would be much the poorer if it hasn’t been for Emilija Soklič, whose selfless service provided the technical support needed for the first film production efforts. Before World. Before World War II, Soklič was one of the first and very few women to graduate in electrical engineering from a secondary engineering school. This was a time when women were not expected to go into technical professions. As the head of the Technical Department, she undertook the difficult task of equipping the Slovenian film studio from scratch, purchasing abroad all the technical gear required to make films, such as sound and image recording devices, electronic devices and electrical equipment. Her electrical engineering knowledge was pivotal to her ability to manage at first the lighting gear and later the film production equipment at large. In 1951, under her professional guidance, Triglav Film bought two Vinten and Newall 35mm cameras. Now kept in the Slovenian Cinematheque as part of the film production equipment collection, these were, for a long time, the only two cameras used in Slovenia to make films. However, technical tools were not Soklič’s only passion: her primary concern was “her technical team”, as she liked to call them—the pioneers of Slovenian cinema, their working conditions and adequate pay.

During her tenure at Triglav Film, Soklič met Rudi Omota, and this was the start of a very close friendship and collaboration. The first results of their professional partnership came in the early 1950s when they developed magnetic sound recording, a prerequisite for getting foreign crews to work on co-productions on Slovenian soil. The transition to magnetic recording was a significant step forward for Slovenian cinema, and one that would have a positive impact on its creative potency in the years to come. This, however, was not the end of innovations in sound for Soklič and Omota: in fact, innovations became the primary focus for them at the Electroacoustics Department of the Institute for electronic communication (later ISKRA), where they both continued their careers in the mid-1950s. There, they collaborated on developing and making sound recording, editing, and reproduction equipment, especially for cinema, TV, and radio. Now kept in the Technical Museum of Slovenia, the mixing consoles created at the time were some of the first in the world to use integrated circuits. Very soon, Soklič started sharing her knowledge with young generations, teaching lighting engineering at the Cinema Engineering School, which opened for a brief period between the autumn of 1948 and the summer of 1950 as part of the Secondary Engineering School Ljubljana.

Emilija Soklič worked in circumstances that are now difficult to imagine, with a minimal budget and maximum enthusiasm. This took incredible amounts of sacrifice, courage, ingenuity, expertise, and compassion. Presenting the Badjura Lifetime Achievement Award to Emilija Soklič is, therefore, an opportunity to show respect to a pioneer film professional, but above all, an extraordinary innovator who, in collaboration with her fellow inventor, revolutionised sound recording in Slovenian cinema.

Dušan Milavec, Chair of the panel of judges for the 2021 Badjura Award

The judges for the 2021 Metod Badjura Award: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Boris Petkovič and Dušan Milavec as the chair.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Žirija podeljuje nagrado filmu, ki nas je osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja. Nagrado prejme film Morena.

Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.

V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.

Film Ameba si zasluži posebno omembo zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.

Posebno omembo žirija namenja prav tako izvrstnemu prvencu Inventura, ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.

Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.

Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.

Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.

Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.

Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.

Anuša Kodelja nas v vlogi Nine popolnoma očara s svojo svežino, razigrano drznostjo in izjemnim občutkom za humor. Postane naša »bestička«, sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.

Lik policijskega inšpektorja je bil na filmu viden že tolikokrat, da ga je težko odigrati na izviren način. Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.

Mitja Ličen je bil v koprodukcijskem filmu Telesce pred velikim izzivom: zgodba se dogaja pred več kot sto leti. To dramatično in čustveno pripoved, kjer se glavni junaki borijo za preživetje in se simbolno prebijajo skozi peklenske situacije, je direktor fotografije posnel tako, da se gledalec počuti del tega minulega sveta, njegovih grozovitosti in odrešitev.

Za pogumno rabo močnih glasbenih poudarkov in odmik od glasbe, ki se staplja z oblikovanjem zvoka. Glasba tu, namesto tega, prevzame vlogo še enega filmskega lika.

Družinska tragedija, tradicionalna albanska vas sredi gorskih brezpotij. Nova gospoda in uprava, svečeniki in odvetniki, proces snemanja, ki je trajal šest let. Vse to je montaža uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto. Glavni lik filma, dekle, ubito v družinskem sporu, ostaja prisoten v svoji bolečini, molku in pogledu njene matere. Moški liki – sosedje, sorodniki, uradniki in svečeniki – so okupirani z mačo temami: kdo je pomembnejši in kdo si je nagrabil več denarja. Sistem se je spremnil, a patriarhat je ostal.

Nagrado za najboljšo scenografijo prejme Neža Zinajić za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Številne lokacije, med njimi mnoge in vsem dobro znane ljubljanske vedute, študentska stanovanja, galerijski in zabaviščni prostori, stranišča in ordinacije, vse se odlično vklaplja v eklektični slog filma in vse deluje avtentično ter podpira like in režijo.

Nagrado za najboljšo kostumografijo prejme Matic Hrovat za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Za ulično modo, prenešeno v filmsko kostumografijo, ki odlično oriše like, zataknjene med otroštvom in odraslostjo.

Maska Martine Šubic Dodočić v filmu Oaza Ivana Ikića je izjemen prispevek k realnosti in specifičnosti ambienta filma, pri čemer nikoli ne eksploatira svojih pritagonistov.

V letošnji festivalski selekciji ime Julija Zornika, oblikovalca zvoka večine tekmovalnih filmov, močno izstopa. Lahko bi rekli, da je Julij Zornik razred zase, pa vendar smo se morali odločiti za en film, pri katerem je sodeloval kot oblikovalec zvoka. Zaradi sijajno oblikovane zvočne atmosfere prostora pod in nad morsko gladino, ki je zelo drugačna od tiste najpogosteje uporabljene v mediteranskih filmih, nagrado podeljujemo filmu Morena v režiji Antoanete Alamat Kusijanović.

V tem sklopu smo videli nekaj izjemnih umetniških filmov, ki so že obšli festivale po svetu in zagotovo sodijo v vrh evropske kinematografije, zato odločitev o tem, kateremu od njih dodeliti nagrado, ni bila lahka. Odločitev nam je nekoliko olajšalo pravilo, da lahko slovenski avtorji dobijo vesno tako za večinske kot za manjšinske koprodukcije, s čimer smo želeli poudariti njihovo kakovost. Nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo prejme prvenec italijanske režiserke Laure Samani Telesce. To je film izjemne vizualne moči in telesnosti, ki se s platna preliva v gledalca. Postavi nas v izkušnjo podeželskega življenja z začetka 20. stoletja, ne da bi pri tem zapadel v kič ali romantizacijo življenja naših babic in prababic. Preseneti nas s subtilnimi scenarističnimi obrati ter z uporabo slovenskih in italijanskih narečij. Obenem je nežen in krut. Vsekakor je to čudovit film, za katerega upamo, da bo skupaj z drugimi izjemnimi manjšinskimi koprodukcijami našel pot v slovenske kinematografe.

Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.

V kratkem igranem filmu Sestre, režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.

Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.

Film (Ne)vidni na gledalca naredi vtis z natančnim opazovanjem azilantov in prostovoljcev pod streho Ambasade Rog. Prevzel nas je angažiran pristop mladih avtorjev, ki pronicljivo in subtilno pristopajo k izbrani temi.

Vesno za posebne dosežke podeljujemo tenkočutnemu animiranemu filmu Babičino seksualno življenje, ki prikaže kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice. Avtorica se teme loteva na angažiran in ironičen način, z enostavno in učinkovito risbo ter fotografijo. Gre za ganljivo dokumentarno pripoved s ščepcem satiričnega humorja. Posebni dosežek vidimo v domiselni strukturi filma in odličnem načinu pripovedovanja, ki subtilno razgrinja tabu temo naše polpretekle zgodovine.

Kratki eksperimentalni film Vdor s pomočjo igre svetlobe in teme poganja zbirko v formaldehid shranjenih živalskih primerkov v nenehno gibanje. Avtorja filma manipulirata z abstraktnimi podobami, ki se gledalcu ne pustijo ujeti. Podobe skupaj z zvokom ustvarjajo nov, imaginaren in neskončen prostor gledalčevega občutenja.

Povprečna ocena: 4,74

A Vesna Award for special achievement goes to Slovenia’s outstanding contribution to the minority co-production Penalty Shot. In its fifteen suspenseful minutes, with an original approach, great camera work and superbly directed young cast, the director, co-screenwriter, co-editor, and producer Rok Biček shows how seemingly innocent play can end badly. From start to finish, the film is like a slow match burning.

The film takes a dynamic approach merging documentary and fiction. This makes Antigone – How Dare We! come across not as an essay, but as a portrait or at least an outline of some of the socio-political developments of the present age, a time full of paradox and hypocrisy. With a telling selection and clever editing of the archive material, the director compensates for the crudeness of the pay and the metafictional aspect, thus pointing to the challenges in interpreting Antigone in the light of the pressing issues, while exploring how Antigone and Creon can speak to us today. Sceptical and ironic, yet never farcical, Antigone – How Dare We! raises more questions than it gives answers, mostly managing to avoid the generalisation and simplification often pervading the artistic and cultural expression today.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

In his filmmaking exercise, Lun Sevnik employs a series of unconventional decisions in the protagonists’ power play to cleverly toy with the viewer. With its calculated suspense, use of social media, “video” as the high point, carefully made concept, etc., the film comes dangerously close to a masterpiece!

Idyllic images of landscape are disturbed by a persistent, irritating sound of the motorway that divides the old community of Gmajna. With a special sensitivity to the village population, the film is a subjective account of the history of a place that seems to be disappearing.

Don’t Forget to Breathe pulls us into a story of two young brothers that find themselves at a turning point. The reason why the director Martin Turk ventured into the youth film genre was to take a story for youngsters to a higher level and make it an auteur film. This was a successful attempt. In many aspects of filmmaking, Don’t Forget to Breathe is a perfectly complete film which the jury had no trouble recognising as the best film in this year’s selection of feature-length fiction films.

Primož Bezjak enters his role of the famed character of ancient Greek drama by being deliberately archaic, while coming across as modern and worldly. His hypnotic presence culminates in the scene where he stares ferociously through the camera, primarily at Antigone but also into the eyes and soul of the viewer, making them question their relationship with the world they live in.

Katarina Čas conquers her foreign-language role with incredible ease and fascinating self-possession. Even though her creative decisions in acting seem to be guided by the principle “Less is more”, her warmth disarms not only the protagonist, but also the audience. Despite her subtle expression, Katarina Čas creates a full-blooded female character.

Gojmir Lešnjak approaches his role very seriously despite this being a genre film, and although this frame of reference could easily push him too far, Lešnjak always stops just before this happens, administering gags with disciplined precision. Even if this is a supporting role, Lešnjak compellingly conjures up the entire array of emotions from malice and vengefulness to affection for the main characters, demonstrating once more that there are no big or small roles.

The cinematographer paints the remote countryside, where the protagonists are growing up, in subdued colours, and it is precisely their unobtrusiveness that subtly highlights the fierce yet repressed emotions of the main character and the delicate attachments that are growing and being torn between the brothers. All that remains unsaid but is gnawing at the protagonist, triggering his outbursts, can not only be deciphered but quite literally felt through the details of the sunlit, lush yet taciturn nature.

Throughout this documentary about lifelong inmates, its original music sustains the hopelessness of the situation these convicts have found themselves in, invoking anxiety when the viewer is first faced with the murderers, uilding up tension along the narrative arc and, with a crescendo near the end, ultimately eliciting forgiveness.

In a hybrid form, the editing in Antigone – How Dare We! strikes a balance between chaos and order, making a complex three-dimensional narrative into a functional whole. Boldly combining shots, it defines the narrative arc of the work that manages despite its feature-length form and inner complexity to hold the viewer’s attention and make them question the present situation in society.

The film is set in a mountain village that, with its deserted pub, winding empty streets and crossroads that lead nowhere, embodies the hopelessness and absurdity of the situation the protagonist has found himself in. The production designer deliberately highlights the protagonist’s sense of confinement through emptied-out, impersonal hotel rooms where time seems to have stopped and the hope which the protagonist tries to have for his future is both genuine and as fabricated as the neon-lit sites of his life decisions.

One realises that costume design is one of the essential elements of expression in Paradise – A Second Life as soon as Calogero, safely hidden behind a mask, can breathe somewhat more freely for the first time, after arriving in a place where he is supposed to start a new chapter in his life. This, however, is a highly contradictory chapter: both the protagonist and his antagonist can only survive if they remain hidden – in plain view. The costumes that the designer puts on the two characters layer after layer work not only as protection against the cold, but as camouflage for the adversaries in this tragicomical battle for survival.

From the very first scenes of Apples, its soundtrack takes the viewer into the inner world of the protagonist and locks them into his emotional states until the very end, making their experience of the film an emotional journey. The sound allows for narration beyond words and cinematography, thus representing a crucial aspect of this remarkable work.

Antigone – How Dare We! is a film that goes beyond the usual dividing line between fiction and documentary. With its formal and intellectual complexity, it makes a thought-provoking creation, grandiosely raising some of the issues that extend far beyond Slovenia’s borders. As this kind of ambition is rarely seen in the works produced in Slovenia, the jury presents the film with the Vesna Award for Best Documentary – and this should be merely the start of its successful international run.

A short film can speak to the viewer as a fragment of a larger whole, or as a carefully crafted miniature. With Bits, the director Áron Horváth Botka managed to create a work that brilliantly demonstrates the full potential of the short format, thanks to compelling directorial and acting performance and an extraordinary emotional effect that is perfectly comparable to that of a feature-length drama. Bits is one of the short films where there is nothing to add or take away, a film that achieves its full potential exactly as it is.

In the past decade, Greek cinema has made an extraordinary international breakthrough, and Slovenia is now part of the so-called Greek Weird Wave through a minority co-production. With its narrative ambiguity, Apples is on a par with the pivotal works of this wave, while the bold visual and narrative methods employed by the director Christos Nikou go deep into the core of the human pursuit of one’s own identity.

Lun Sevnik’s Playing illustrates that a narrative can strike emotionally even when it is cold, dispassionate, and aloof. Two boys planning suicide before our very eyes arouse shock, angers, and helplessness. The jury recognises Playing as a bold, challenging film whose provocative methods elicit a strong emotional response. This is a skill, something only great masters of cinema can achieve.

In Vesna Goodbye, the director Sara Kern shows a short period in the life of a 10-year old girl who is forced to grow up far too quickly after her family is upended by a tragic event. The story can be seen as a fleeting glimpse or an open-ended drama – whatever the case, the jury finds the film, despite its short format, compelling to the point that it would have easily considered it for awards in feature-length film categories if the rules allowed it. As it is, the Award for Best Original Work should be seen as encouragement to continue building on the promising narrative landscape the filmmaker has so far been developing in her short films.

Small market films have a difficult time making it without public funding. The filmography of Dejan Babosek demonstrates time and time again that a noteworthy feature can be made by pursuing an entirely independent path. The jury gives a Vesna Award for Special Achievement to Breakthrough for making a good example of alternative film production in Slovenia by employing an independent funding model.

Making a feature-length student film is hard, and making a good feature-length student film is even harder. Sebastian Korenič Tratnik achieves nothing less than that. Gmajna provides a heart-breaking insight into life in Slovenian countryside, a life that modernity has literally cut in half, dehumanising and alienating it, reducing it to memories and anecdotes. The extraordinary sensibility of the director in giving the voice to people who have been unfairly pushed to the brink and relegated to the past, is more than enough reason to present the young filmmaker with a Vesna Award for Special Achievement.

Povprečna ocena: 4,72 / 5.

Film je čudovita umetnost, izjemno kompleksna, a hkrati preprosto neposredna v komunikaciji z gledalcem. A kljub čarobnosti filmskega izraza, ki lahko doseže um, čute in srce katerega koli in kakršnega koli človeka, se gledalci le poredko srečamo s filmi, za katere lahko trdimo, da so celostna umetnina – v kateri se brišejo ločnice med elementi, ki jo sestavljajo, pri kateri se konkretna snovnost njenega nastanka prelije v edinstveno psihofizično in metafizično doživetje gledalca. In filmi Andreja Zdraviča nam neredko omogočijo prav to: umetniško doživetje brez precedensa in brez primere. Trdimo lahko celo, da je ves njegov umetniški opus sklenjena celota, saj kljub temu, da se v njem menjajo predmeti obravnave, načini obravnave in ne nazadnje tehnologija snemanja, odseva neki določeni pogled na svet, avtorjevo posebno senzibilnost, ki nam z zvočno-vizualnimi impulzi na filmu venomer predstavlja utripanje ali ritem življenja (najsibo narave, urbanega okolja, tehnologije). Za celostno umetnino suvereno stoji celosten avtor, Andrej Zdravič, ki, tako rekoč nerazdružljiv s svojo snovjo in svojo umetnino, bdi nad vsemi fazami njenega nastanka in nad vsemi njenimi elementi.

Življenje Andreja Zdraviča je življenje, posvečeno filmu. Po osnovni izobrazbi v Ljubljani in Alžiru je začel študirati umetnostno zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se v tem obdobju navdušil nad fotografijo in glasbo. Leta 1973 je odšel v ZDA, kjer je študiral, diplomiral in magistriral na oddelku Center for Media Study na State University of New York/Buffalo, študij pa je poleg filmskih smeri vseboval tudi analogno sintezo zvoka in digitalni sampling. Pet let je živel in ustvarjal v okolju newyorške filmske avantgarde, a se je leta 1980, ker je želel posneti film o oceanu, preselil v San Francisco in tam ostal sedemnajst let. Poleg svojih del je v novem okolju ustvaril več filmov o mikrokirurški transplantaciji in šest let delal v Muzeju znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium. Filmsko umetnost je predaval na ameriških univerzah UWM Milwaukee, San Francisco State University in drugod in kot gostujoči filmski avtor vodil seminarje na Stanford University, Royal College of Art, Falmouth University, Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani...

Za film Riverglass – V steklu reke (1997) je leta 1999 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 mu je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela, za svoje ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade po svetu, navsezadnje pa njegove filme obravnava več publikacij, posvečenih filmski umetnosti in teoriji, ekologiji in filozofiji. Zdravič je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu leta 1999 in na razstavi World Expo ’98. Njegove filme so prikazali na številnih samostojnih projekcijah in retrospektivah po svetu (Anthology Film Archives, Centre Pompidou, Deutsches Filmmuseum, Cankarjev dom, Slovenska kinoteka ...) ter predvajali na več televizijskih postajah (ZDF, RAISAT ART, ARTE, KCET Los Angeles ...) ali jih uvrstili kot eksponate v muzeje in galerije (ZKM Karlsurhe, MUSAC Léon, OCA Pavillion São Paulo, Alfred Ehrhardt Stiftung Berlin ...).

Andrej Zdravič je od leta 1973, ko ga je ob reki Soči in Jadranskem morju navdihnilo, kar je videl kot nenehen in večen ples narave, in je posnel svoj prvi film Ples kamere, ustvaril skoraj štirideset avtorskih filmov, ob tem pa tudi več video instalacij, v katerih raziskuje utrip življenja in narave, njenih nenehno prehajajočih energij in, v odnosu do človeka, duhovne razsežnosti teh prvinskih procesov. Njegovi filmi so zvočno-vizualne kompozicije, v katerih sta zvok in slika spojena v neločljivo govorico, med njima ni hierarhije, in skupaj tvorita film, ki na gledalca deluje totalno, preplavi ga, potopi vase. Zdravič sveta okoli sebe ne manipulira, temveč poskuša svojo zelo intimno izkušnjo okolja, v katerem se nahaja in ki ga (neskončno) fascinira, čim bolj natančno prenesti gledalcu. V svojih filmih največ prostora namenja naravnim pojavom, a v kakršno koli okolje vstopi kot filmski avtor (naj gre za naravo – reko, ocean, vznožje vulkana, oblake – ali urbano okolje – soseske New Yorka, operacijsko dvorano, kokpit reaktivnega letala), tja stopi nežno in tiho, vendar z naostrenimi čuti, s katerimi poišče zorne kote, ki najprecizneje prenašajo doživetje in energije prostorov, ki jih hoče predstaviti. Zdravičevi filmi so kompleksne umetnine, a avtor svojega procesa dela in snovi obravnave ne mistificira – in prav zato imajo neverjetno moč, da vsakemu gledalcu ponudijo njegovo lastno umetniško izkušnjo. Zaradi razloga, zakaj nastanejo, načina, na katerega nastanejo, in direktnosti, s katero delujejo na gledalca, so filmi Andreja Zdraviča filmi v najčistejšem pomenu besede.

Predsednica komisije za Badjurovo nagrado 2019 Varja Močnik

Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti navidez svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.

Vrtoglava Soma Sandre Jovanovske je preiskovanje (z)možnosti (animiranega) filma, ki s premišljeno uporabo ready-madeov izvirno obravnava temo odvisnosti. Kljub zahtevnosti problematike dopušča prostor interpretaciji.

Alzheimer Cafe Martina Drakslerja je ganljiv premislek o življenju in minljivosti, ki s spoštovanjem in igrivostjo v ospredje postavlja intimo vsakdana para v domu za ostarele.

Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.

Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.

Skozi izjemno delikatno zgodbo nam scenarista KatjaColja in Angelo Carbone razkrivata vso globino izgube otroka in soočanja z njo. Rahločutno in subtilno se skozi vrsto detajlov in situacij iz vsakdanjega življenja izoblikuje celostna mozaična podoba odtujenih medosebnih odnosov, katerih dinamika nas postopoma in neopazno vodi do močne emotivne katarze.

V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva,ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.

V interpretaciji Maria, »ta škrtega mizarja«, je Massimo De Frankovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.

Jana Zupančič nam je s svojo igralsko kreacijo približala notranje strahove in dileme na videz močne ženske. Z minimalističnimi, a natačno odmerjenimi izraznimi sredstvi je vnesla tesnobo in napetost v lik inšpektorice Kaje, ženske, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega življenja.

Milivoj Roš Miki je v svoji igralski bravuri v nekaj minutah filmske pripovedi uspel narediti tako močan vtis, da si filma brez njega ni mogoče zamisliti. Z neverjetno lahkotnostjo prehaja iz nastopaškega pripovedovanja v intimno in grenko izpoved. Miki nam je ponovno pokazal, kako močna in navdihujoča je lahko igralčeva karizma.

Z virtuoznim obvladovanjem igre svetlobe in senc direktor fotografije Ferran Paredes Rubio v slogu največjih mojstrov klasičnega slikarstva suvereno postavi piko na i vizualni mojstrovini, ki jo soustvarja v tesni simbiozi z režiserjevimi postavitvami kamere ter že omenjenimi komponentami scenografije, kostumografije in maske.

Izvirna glasba Hekle Magnúsdóttirob sozvočju že pozabljenih napevov in popevk prefinjeno gradi intuitivno naracijo in s tem vzpostavlja samostojen dramaturški sloj, ki s svojo sugestivno močjo rahločutno nadgradi igralske kreacije, s čimer ponese emotivnodoživetje gledalca na povsem nov nivo.

Gregor Božič je v kreativnem montažnem procesu s Beppejem Leonettijem in Benjaminom Mirguetom našel sozvočje vseh elementov filmskega jezika in jih preko preskokov v času ter nevidnih prehajanj med resničnim in nadnaravnim svetom, prepletanjem spominov in sanj povezal v čarobno filmsko pravljico.

Giovanna Ciriani tako s premišljenim občutkom za najmanjši detajl kot tudi celostnim izborom lokacij ustvari čaroben in hkrati izjemno prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temvečaktiven protagonist.

Transmedia Production, Deutsche Film-Und Fernsehakademie Berlin, RTV SlovenijaRežiser: Gregor Božič Utemeljitev:Katharina Jockwer in Mateja Fajt sta s skrbno domišljenim konceptom in pozornostjo na najmanjši detajl, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi na skrbno izrisanem socialnem okolju, ustvarili kostume, ki bodo ostali večni.

Barbara Morosetti je s subtilnim oblikovanjem maske skozi celotno pripoved natančno in dosledno podpirala igralce pri kreiranju njihove vloge, s čimer je bistveno pripomogla k nepozabnim podobam, ki so se vrnile iz preteklosti.

Zvočna slika se v soglasju z izvirno glasbo vzpostavlja kot eden izmed osrednjih pripovednih elementov. Večplastna in tehnična dovršenost zvoka je rezultat dela kreativne ekipe z jasno izdelanim avtorskim konceptom in individualnim pristopom k filmskemu zvoku.

Observacijski dokumentarec o zloglasni morilki Cammore, ki se po 24 letih vrne iz zapora v vsakdanjost južnoitalijanskega mesteca. Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija nas popeljejo na napeto filmsko potovanje glavne protagonistke in njenega partnerja, ki jo je 24 let čakal, da se vrne domov. Kaj je ostalo od ljubezni in kdo je Christina Pinto? Avtorjema uspe na verodostojen in zaupljiv način prodreti v najintimnejšeplasti človeške duše in odstreti skrivnost, zakaj je Christina ubijala. Odlična montaža, glasba in celotna izvedba filma. Pretresljiv film.

V mediteranski atmosferi Rajase v finih detajlih zrcali odnos mladega para na počitnicah z vsemi malimi nevšečnostmi, v katerih se prepoznamo gledalci in se pravzaprav smejimo sami sebi. Lahkotnost in briljanca filma v vseh segmentih njegove izvedbe –scenarija, kamere, režije, igre. Odlična izvedba celotne ekipe filma odpira naš »periferni vid«.

Drzen in strasten film z imenitno Zorico Nuševo kot Petrunijo odpira vprašanje ženske v makedonski družbi in tradicionalnih okoljih. Spremljamo preobrazbo Petrunije, ki s svojo spontano akcijo razbija cerkvene in družbene tradicije in se spreminja v glasno zagovornico pravic žensk. Mojstrski film Teone Strugar Mitevske, ki dokazuje, da lahko s filmsko umetnostjo še vedno vplivamo na spremembe v družbi in spreminjamo svet.

Animatorka in avtorica filma Milanka Fabjančič riše in sanja. Polnokrvno izkorišča formo animiranega žanra. S pomočjo animiranih metamorfoz nas popelje v domišljijski svet Liliane in njenega vsakdana, v čas Metropolisa, tekočih trakov, ljudi številk. Liki in forme se svobodno spreminjajo iz ene podobe v drugo in pri gledalcu vzbujajo občutenje nadrealnega in domišlijskega. V polnosti je izkoristila svobodo izraza, ki jo omogoča zgolj animirani film. Liliana kljubuje z nasmeškom, saj je njeno srce polno ljubezni. Hudomušen animirani film z odlično Magnificovo glasbo. Svetlobo, ki jo Liliana nosi v srcu, ponotranjimo tudi gledalci.

Zrelost, občutek za sočloveka in jasna avtorska vizija Martina Drakslerja so osrednje kvalitete dokumentarnega filma Alzheimer Cafe, čigar pripoved je stkana v iskreno in zaokroženo filmsko celoto.

Umetnica, scenaristka in režiserka Ema Kugler z natančno dovršenostjo filmskega jezika in uporabo novih tehnologij avtentično pripoveduje zgodbo o »nas, ki smo, da kopljemo kosti«, izgubljeni kot fetusi v vesolju, iščoči pristnost »nečesa«. Ponudi tudi rešitev. Ekspresivna avdiovizualna umetnina avtorskih, igralskih in tehnoloških presežkov, filozofski in izjemno estetski film.

Buča na vroči strehi svetaje mnogo več kot le portret velikana slovenske poezije Tomaža Šalamuna. Predstavlja izjemen in dragocen dokument za slovensko kulturo, katerega vrednost bo le še rasla z vsakim dnem, ki bo minil.

S pridihom italijanskega neorealizma izpove zgodbo bosanskega vsakdana mlade družine v stiski in očeta, ki išče delo, a ga najde šele, ko pristane v zaporu. Univerzalna zgodba o socialno ranljivi družini z brezposelnim in preveč poštenim očetom, ki ne zmore pristati na korupcijo, čepravza ceno preživetja, je v današnjem koruptivnem svetu še kako aktualna na vseh koncih sveta. Režiser z občutljivo in pricizno režijo in z vodenjem odlične mednarodne filmske ekipe ustvari human film tenkočutnih občutij, visoke morale in etike.

Režiser in scenarist Tugo Štiglic je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, kasneje delal kot asistent režije. Asistiral je še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polžain Ko zorijo jagode. V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi,dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki(1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, ki jih je bilo občinstvo vajeno iz uspešnic Janeta Kavčiča in Rajka Ranfla, vnesel tudi popularno glasbo in ples.Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran,skupaj s Portorožem in solinami,vpisal na filmski trak za naslednjo generacijo. Odlično vodenje mladih igralcev naturščikov, spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori in najlepšim sončnim zahodom v zgodovini slovenskega filma, pastelne barve in zvok »sintesajzerja«−Poletje v školjkije bil za generacijo otrok iz 80-ih ultimativni mladinski film.Še danes pa ostaja ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prixna filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint Maloju in grand prix v Szegeduna Madžarskem.Videokaseta s Poletjem v školjkije bila obvezna v vsakem gospodinjstvu in film je naslednjih 25 let obveljal za najboljše, kar slovenska kinematografija lahko ponudi mladim gledalcem.Dve leti kasneje je Poletje v Školjkidobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel.Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom(1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj(1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot(1998),ustvarjenimpo scenariju Igorja Karlovška,je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80-ih in 90-ih let. Patriotv tem smislu ostaja slovenski filmski unikum, z leti pa je dobil status kultnega filma.Štiglicje pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice(2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad(2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje(2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temiupora proti fašizmu pred 2.svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV SLO je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. Tugo Štiglic je ob canskiprojekciji restavriranega filma Dolina miru, v katerem je kot desetletnik prvič nastopil, izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar –njihova človečnost.« To bi lahko trdili tudi za filme nasploh. In Tugu Štiglicu se je posrečilo v vsehnjegovih filmih, še posebej pa v mladinskih, osvetliti ter nenasilno in nepridigarsko izpostaviti in povzdigniti prav to, človečnost. Predsednik Komisije za Badjurovo nagrado 2018 Miha Knific

The award for best film goes to the collective work Metum. This stylised animation excels in refined details. The use of plasticine stresses the childlike perspective of fear, helping the film address a taboo topic in a light manner.