Festival slovenskega filma Portorož

With a keen sense of rhythm and detail, The Mountain Won’t Move, an observational documentary by Petra Seliškar, provides an unvarnished yet poetic insight into the pastoral existence of three young brothers in the mountains of North Macedonia, where routine becomes both happiness and space for doubt. Against the backdrop of an apparent idyll, a deeper narrative of meaning, closeness, and transience emerges, only to ebb into the quietly poetic inevitability of existence. Throughout the film, the director keeps gently encouraging the audience to reflect on who is actually more “removed” from the concept of life.

Any individual liberation from social constraints takes place through a combination of recognising one’s own differences and finding common ground in the form of friendships. In Urška Djukić’s world, complex relationships are depicted in a cinematically balanced portrayal of the critical period of adolescence caught in the whirlwind of physical excitement and the allure of transcendence. For these reasons, we present the critics’ award for best Slovenian feature film to Little Trouble Girls.

Janez Bricelj je kot filmski montažer slike in zvoka v svoji bogati in dolgoletni karieri sodeloval pri več kot 170 filmskih in televizijskih delih ter tako ustvaril obsežen opus različnih filmskih montaž. Že od mladih let sta ga zanimala film in glasba, zato ne preseneča, da je v začetku 70-ih let pri Viba filmu oddal prošnjo za delo na področju montaže slike in zvoka. V tistem času so potrebovali asistenta montaže pri filmu Sreča na vrvici (1977), katerega montažer je bil legendarni Dušan Povh. Zaradi natančnosti in pozornosti, ki jo je namenil zvoku, je Bricelj kmalu iz asistenta montaže napredoval v montažerja zvoka. To je bila izjemno pomembna prelomnica v njegovem življenju, saj je po tem projektu v vlogi montažerja zvoka deloval v prvih letih svoje profesionalne poti. Med filmi, pri katerih je sodeloval kot montažer zvoka, lahko izpostavimo Praznovanje pomladi (1978) režiserja Franceta Štiglica, ki je na 25. Puljskem filmskem festivalu osvojil nagrado za najboljši zvok. Leta 1980 mu je Viba film omogočil študij ob delu na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Prvi celovečerni film, pri katerem je sodeloval kot montažer, je bil Poletje v školjki 2 (1988) režiserja Tuga Štiglica. V nadaljevanju kariere je montiral celovečerne filme številnih priznanih slovenskih filmskih ustvarjalcev, kot so Matjaž Klopčič, France Štiglic, Metod Pevec, Marko Naberšnik, Goran Vojnović idr. Za svoje delo pri celovečernem igranem filmu Piran - Pirano režiserja Gorana Vojnovića je leta 2010 na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado vesna za najboljšo montažo. Njegov opus zaznamuje tudi podpis pod montažo mnogih kratkih igranih, animiranih in dokumentarnih filmov, med katerimi je zagotovo treba izpostaviti film (A)torzija (2002) režiserja Stefana Arsenijevića. Ker je svojo profesionalno pot začel s snemanjem in montažo zvoka ter šele pozneje postal montažer slike, se pri delu z njim to še kako pozna. Po besedah njegovih stalnih sodelavcev film najraje primerja z glasbo. Film posluša. Zanj je filmski trak na montažni mizi partitura, ki jo je treba slišati in začutiti pravi ritem, v katerem bo najbolje zazvenela. Janez Bricelj pozna film do obisti, razume njegovo zapleteno naravo in predvsem to, kako občutljiv je, kako lahko že vsaka odvečna ali manjkajoča sličica vse spremeni. S filmom zato ravna previdno, lahko znova in znova pregleduje posamezne posnetke, izbira najboljše igralske izvedbe in določa pravo dolžino kadra in sekvence. Pri tem so potrebni potrpežljivost, marljivost in sposobnost za delo v skupini. Janez Bricelj vse te lastnosti ima in zato spada med najvidnejše filmske montažerje v Sloveniji. Poleg dela v profesionalnem okolju ne smemo spregledati tudi njegovega dela s študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Sodeloval je pri več kot 30 študijskih filmih. Z gotovostjo lahko rečemo, da je sodelovanje z njim študentom odpiralo meje mogočega v procesu montaže, kar se kaže tudi v uspešnem in plodnem nadaljevanju sodelovanja z nekaterimi od njih. Pri tem ni le montiral njihovih filmov, ampak jih je bogatil s svojim znanjem in izkušnjami ter nenazadnje tudi s svojo osebno držo. Ta je bila vedno spoštljivo zadržana ter hkrati izjemno sodelovalna in naklonjena mladim ustvarjalkam in ustvarjalcem. Janez Bricelj je bil vedno zvest filmu in poklicu, ki od montažerja zahteva samostojno ustvarjalno držo nekoga, ki se ne naslanja samo na scenarij, temveč v posnetem materialu išče predvsem potencial za dober film. Njegovo mojstrstvo v obvladovanju montažnih tehnik je slovenski kinematografiji vtisnilo neizbrisen pečat, zato nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2025 prejme Janez Bricelj.

Thanks to its distinctive cinematic language, building on careful interweaving of acting, sound, and camera work, Little Trouble Girls offers a unique aesthetic experience. By giving an insight into the existential complexity of adolescence, the film compellingly and thoughtfully unfolds a wide range of eternal themes – from friendship, love, and sexuality to solidarity and betrayal. The empathetic perspective consistently developed by the film opens up space for the organic coexistence of humour and seriousness, love and contempt, hope and fear.

The filmmaker Petra Seliškar has created an unforgettable documentary about a disappearing way of life. Her direction combines stunning landscapes with carefully observed personal details, creating a film that is both epic and intimate, and which could be described as one of the most beautiful films about boys ever made.

While elegantly reawakening childhood hopes and fears, the screenplay also delves into loss and the power of family connections across generations, doing so with a tinge of lightness and an understanding of a child’s view of the world.

The award for Best Actress in a Leading Role goes to Jara Sofija Ostan for her extraordinarily subtle portrayal of a young woman’s inner transformation. With little dialogue, which relies heavily on looks and gestures, Jara Sofija Ostan conveys a complex range of emotions – from fragility and shame to liberation and self-awareness. In her first role on film, Ostan captures, with outstanding authenticity, the contradictions and emotional complexity that give the film its profoundly human and authentic character. Characterised by grave honesty and emotional power, her acting is the film’s central pillar.

The award for Best Actor in a Leading Role goes to Ólafur Darri Ólafsson for his convincing performance that endows the dramedy Hidden People with a demonstration of the complexity of human intimacy. In the film, Ólafsson gives a subtle performance as a man who has lost his footing, skilfully manoeuvring between humour and tragedy while maintaining a consistent, precise acting style. With his unobtrusive presence, Ólafur Darri Ólafsson builds a strong emotional bond between his character and the audience.

The award for Best Actress in a Supporting Role goes to Mina Švajger for her role as Ana-Marija in Little Trouble Girls. Although powerful and attractive, her performance makes room for the lead actress to develop her complementary role. Throughout the film, Mina Švajger continues to surprise and deftly reveal new nuances of Ana-Marija’s personality. Her acting energy drives the emotional transformation of the main protagonist, adding layers of intensity, sensuality, and unpredictability to the film.

The award for Best Actor in a Supporting Role goes to Saša Tabaković for his both subtle and powerful rendering of an authority embodying social and generational pressures in Little Trouble Girls. Tabaković portrays the antagonist without patronising or judging him, thus allowing the audience to relate and understand his inner conflicts. Saša Tabaković crafts his supporting role with a perfect dramatic arc in which every movement carries meaning and emotion.

The director of photography, Gregor Božič, evocatively and flawlessly intertwines the light and shadow of the past and present, two periods separated by more than a century. His cinematography in the present revives feelings of past events and political traumas.

The award for Best Original Music goes to Relja Ćupić for his music in Fantasy. Ćupić’s compositions are an indispensable element of the film’s world, which is both magical and largely familiar. Ćupić’s music enhances the complexity of the protagonists’ journeys, creating a profoundly memorable viewing experience of being fully immersed in the film.

The editing in The Mountain Won’t Move shifts between being contemplative and exciting, just as the daily life it shows, thereby allowing the audience to experience the events in the same way as the protagonists. It is a perfect example of the so-called invisible editing, one which achieves its purpose without drawing attention to itself.

The award for Best Production Design goes to Maja Šavc for her outstanding work in Fantasy. Carefully designed scenes draw on the region’s multifaceted collective memory, creating a varied, dreamlike world tightly intertwined with the characters’ changing identities, relationships, and interactions.

The award for Best Costume Design goes to Damir Raković for his excellent work in Fantasy. With courageous combinations of colours, textures, and traditions, Raković enhances the film’s dreamlike world, fully embracing the liberating eclecticism of contemporary popular culture.

The award for Best Make-up goes to Tinka Prpar for her work in Fantasy. Her playful yet confident approach effectively underpins the central topics the film explores: the vulnerability and resilience of the protagonists, who tellingly resist social and cultural norms and undergo inner transformations in the process.

In a film about a girl discovering her voice, sound designer Julij Zornik masterfully used a soundtrack of subtle noises to highlight, through sound, the protagonist’s emotional awakening. Whispers, breathing, clothes rubbing against skin, and barely perceptible sounds become a narrative element equal to the picture. Zornik is awarded for an acoustic landscape that we not only hear with our ears but also perceive with our bodies.

With the invaluable help of the Slovenian director of photography Gregor Božič, Croatian filmmaker Igor Bezinović made an utterly unique film about a brutal, bizarre event from the post-WWI era. An astounding combination of archive material and recreations, this is a living, breathing film that brings history to life in a way very few films have managed.

The award for Special Achievement goes to Fantasy for the originality, ambition, and courage distinguishing its fictional world. Its director, Kukla, and director of photography, Lazar Bogdanović, create a hypnotic vision of a world in the making, where élan vital not only questions tradition but transforms the material, auditory, and visual traces of the past that haunt the present into a force of renewal that manifests itself through the protagonists’ everyday actions.

A concise narrative film about the life of Hinko Smrekar. The thoughtful, well-paced narration and stylistically accomplished animation keep the viewer’s attention in suspense until the very last frame of his tragic fate.

Creatively blending black humour and absurdity, the film raises questions about mortality and compassion. Through outstanding direction and compelling performances, it reveals the senselessness of bureaucracy and the powerlessness of individuals in the face of its rules.

Warm, sincere, and artistically perfected, the film discusses loss, memory, and the love that remains. Using sophisticated stop-motion animation, it takes the audience into a world where sadness and beauty intertwine, gently raising the topics of transience and acceptance.

The film offers a humorous take on overcoming fear. With an imaginative use of animation, the filmmaker skilfully combines tension, fun, and warmth, demonstrating an honest creative expression that impresses with its masterful, technically accomplished execution.

The film celebrates the boldness and freedom of thinking outside established frameworks, providing in-depth insight into a vital part of Slovenian art history while inspiring today’s and future generations of artists, where the boundaries between the possible and the impossible become a testing ground for artistic expression.

In a unique way, Martin Turk’s documentary explores the relatively unknown passion of James Joyce and a group of enthusiasts from Trieste who, with the Volta Cinema, laid the foundations of Slovenian film exhibition. Through the process of making a theatre play, we get to know the people from a century ago and the multinational character of the city by the bay, which is still reflected today not only in cinema, but also in the here and now.

In this intimate documentary diary, which dissects the dynamics of a romantic relationship, the film itself becomes a protagonist. When in the midst of vast landscapes, we find ourselves in the tight grip of emotions, the frame and a Zastava 750, questions about the relationship between documentary and fiction, the real and the fictional, what we see and what remains hidden, are raised in new and unexpected ways.

Slovene: Zvonka Makuc je kot kostumografinja dala svojevrsten pečat slovenskemu filmu. Ustvarila je nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin. Lahko bi celo rekli, da se je njeno izjemno delo vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest. Ustvarila je kostumografije za številne slovenske in mednarodne žanrsko različne celovečerne filme, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Zvonkin prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje , prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss. Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene. Zvonka Makuc je slovela tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Eno izmed njenih najbolj impresivnih del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja - Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran - Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je ustvarila kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja (No Man's Land) režiserja Danisa Tanovića. Zvonka Makuc je kot vrhunska kostumografinja tudi odlična mentorica in inspiracija številnim mladim, ne samo kostumografom, temveč vsem filmskim ustvarjalcem. Občudujemo njen občutek za detajl, za nianse. Občudujemo njen spoštljiv, a kreativen in estetsko dovršen odnos do filmskih likov in njihovih življenj, njihovih poti skozi film. Občudujemo njeno radost do filmskega ustvarjanja, njeno pokončno držo, njen občutek za skupno dobro, njeno voljo. Zvonka Makuc je v filmski skupnosti dejavna skoraj pol stoletja in zanjo ustvarjanje filmov nikoli ni bilo filmska industrija, temveč vedno prostor, v katerem filmska družina podarja svojo ljubezen filmu. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je Zvonka ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko število TV nadaljevank, TV filmov, TV dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov, izobraževalnih oddaj. Zaradi njenega izjemnega umetniškega doprinosa slovenskemu filmu, televiziji in gledališču ter slovenski umetnosti nasploh je odločitev, da se nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2024 podeli Zvonki Makuc, več kot upravičena.

In Nebojša Slijepčević’s short film The Man Who Could Not Remain Silent, Gregor Božič showed how powerful a means of expression one small camera movement can be and how big a film one can make in a small space.

The film has succeeded in plucking from oblivion a precious piece of Slovenian film history from the second half of the 20th century. It will help the audience understand the relationship between mainstream Slovenian cinema and the various avant-garde movements, and to appraise them within the cultural space of the former Yugoslavia.

We wish to highlight Maja Weiss’s work Snatched from the Source, in which archival material becomes the creative and emotional building block of the story.

We wish to highlight Ema Kugler’s Once Upon a Time in Soča Valley for her directorial choices, which, in the absence of lore and material from the location, create a living monument to a pagan past that has been erased by the cruelty of Christianisation.

Special mention goes to the animated film Catlands by Ana Čigon for its humorous take on the proverbial Slovenian attitude to borders and fences.

Special mention goes to Sara Bezovšek’s experimental film The Future … Is Just Like You Imagined, which skilfully translates her intermedia installation into a film, testing the principle of the telephone screen on the cinema screen.

Given the extremely rich selection of student films this year, we are not worried about the future of Slovenian cinema. It was difficult to choose, and it would be unfair to award the prize to just one film in so many different genres: fiction, documentary, experimental and animation. That is why we decided to cut this year’s Vesna into six parts, as we believe there are six films that deserve it equally. Due to the festival rules, this was not possible: the Vesna can only be awarded to one film. So, in accordance with the rules, we are awarding six special mentions, but we still consider them symbolically as the Vesna Award, while taking this opportunity to call again for a recast of the rules. But if you ask us, each of the winners should be allowed to keep the Vesna with them for two months of the year.

Each of the highlighted films stands out for certain creative aspects, and it is these that need to be recognised. Anja Resman’s animation Beyond the Face is an intricate work that reflects the artist’s creative maturity. Karin Likar’s (Un)Lucky Day is a playful, witty, imaginative and visually fresh animation. Nel Jeraj Sedej’s The Window is a brave social critique within a film experiment. Špela Koščak’s Interface can be experienced as a deft homage to avant-garde cinema through the sonic imprint of our times. Iza Mlakar has managed to weave an emotionally compelling film with her subtle direction of the actors in Threads. David Champaigne’s After is a genre-defining minimalist film distinguished by a well-executed dramaturgical arc.

Family Therapy raises the theme of the dysfunctional family in an original, bold and humorous way, placing it in a broader social context. This is a brave and insightful satire that brings a new wave of energy to Slovenian cinema.

We all believe we are good, and our identities are based on that. Hanna Slak builds the mother-son relationship on this premise, skilfully using the power of symbolism. This elevates the narrative to a higher level of expressiveness and demonstrates the talent of a director capable of drawing the audience into the lives of her characters.

Using social satire in a highly intimate way, the screenplay eschews established narrative conventions, moving beyond the safe confines of realism. Here, the poetic breathes with the political, constantly offering space for deeper reflection.

Katarina Stegnar as Olivia is the central character of the film’s microcosm who relentlessly strives to maintain the appearance of a perfect family, while insisting on the emotional coldness and strained detachment to represses her primary impulses. Katarina Stegnar has shaped her role with great inner intensity and uncompromising consistency, creating one of the most enigmatic female characters in contemporary Slovenian cinema.

Marko Mandić has nuanced his Alexander into a creature who, for all his material prosperity, is full of weakness, fears and prejudices. A person who, in the face of the misery of his real existence, takes refuge in fantasies of a perfect family. And also into a person who, deep down, has the capacity to love. But it takes a good knock on the head to show that love. Marko Mandić has shaped his role in such a way that, at that decisive moment, we are ready to believe in him unconditionally.

Mila Bezjak plays the child of the toxic relationship between Olivia and Aleksander with youthful authenticity and energy, giving her heroine an unusual depth and maturity that makes Agata, within her dysfunctional family, seem like its brightest spot.

In Ciao Bela, a film driven by child characters, Krešimir Mikić plays a middle-aged man trying to navigate the challenges of being a single father and finding lasting love. With minimal gestures, without superfluous words, he creates a father figure who gives his daughter compelling emotional support.

David Hofmann’s cinematography gives Block 5 a youthful freshness, dramatic tension and an impression of spontaneous randomness. Hofmann illuminates the subjects and the filming locations in a way that gives the image an obvious aesthetic value, without in any way detracting from the authenticity of the objects in front of the camera.

The music in Family Therapy cannot be separated from the moving images. The composers have created a musical fabric that is entirely at the service of the story of a tragicomic family, and blends in with the aesthetics of the film.

Finding the right balance and the essence of the story to convey a painful personal experience to the audience without stereotypes and superfluous information was undoubtedly a challenge. The editor rose to it brilliantly with the selection and arrangement of the material, skilfully linking all levels of the story – personal, familial, moral and spiritual. That said, this poignant film would not exist without directorial input in the editing room.

Rarely do we see production design being such a strong narrative element, in direct dialogue with the actors and the action. The seemingly perfect and visually polished world is constantly imbued with a sense of unease.

With its playfulness and authenticity, Katarina Šavs’ costume design takes us into the universe of today’s youth and contributes to an emotional portrayal of a world that we often fail to hear.

Tina Lasič Andrejević’s discreet make-up design supports the realistic conception of Not a Word and subtly heightens the characters’ psychological states, helping the actors’ creations come to life in their fullness.

Although the remote, mysterious world of the Old Faith is difficult to relate to today, the one element of Once Upon a Time in Soča Valley that is particularly successful in how intensely it makes it accessible to us, are the sound layers that Boštjan Kačičnik has masterfully combined into an indivisible and expressive whole.

With the help of Slovenian co-producers Miha Černec and Jožko Rutar, Hanna Slak has created, in Germany and with German actors, an exquisite intimate drama about a mother and a son, about repressed and unspoken things waiting to resurface.

Block 5 does not underestimate its audience, nor is it afraid to raise pressing issues within the youth film genre in a communicative and humorous way.

The Vesna for Best Documentary is awarded to A Tree Grows in My Dreams Every Night by Vid Hajnšek, for a work of absolutely outstanding creativity. The film is distinguished by a subtle poetics in which time and breath stand still. Man, landscape, animals, history and tradition merge into one – the Haloze hills.

The Vesna for Best Animated Film goes to Zarja Menart’s Three Birds. This visually refined animation speaks subtly about woman’s nature. Images of ancient female alliances, connection to nature and rituals are intertwined to create emotional tension.

Vel Vet Vel_Festival Film by Miha Možina straddles film genres and modes and stretches between the intentional and the experimental. Through a playful erotic form, it seduces us in a way that makes us forget its intention.

Our Vesna for Special Achievement goes to Maja Doroteja Prelog’s Cent’anni for the bravery of its narrative. Without inhibitions, the film shows an intimate relationship that develops through the unpredictable twists and turns of life. A film becomes a relationship, and a relationship becomes a film.

Film Mož brez krivde že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katerokoli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tenkočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah.

Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.

Rado Likon Prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2023 Direktor fotografije Rado Likon, prvi slovenski diplomant prestižne praške filmske akademije FAMU, je s svojim neizmernim talentom in predanostjo zaznamoval slovensko kinematografijo in televizijski svet. Podelitev nagrade Milke in Metoda Badjure je priznanje za njegov prispevek k slovenskemu filmu in filmski dediščini. V drugi polovici 70. let je skupaj z režisersko generacijo, ki je vključevala Rajka Grlića, Lordana Zafranovića, Gorana Paskaljevića, Gorana Markovića in Emirja Kusturico, radikalno spremenil jugoslovanski film. S svojo izobrazbo se je Likon vpisal med izurjene direktorje fotografije, ki so popeljali slovenski film v novo smer. Rado Likon, rojen 13. januarja 1949 v Ljubljani, se je po magisteriju iz filmske in televizijske kamere na praški FAMU takoj vključil v profesionalno produkcijo slovenskega filma. Njegovo delo se razteza v dve časovni obdobji: klasično filmsko snemanje na trak in sodobno digitalno produkcijo. V vlogi direktorja fotografije je sodeloval pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih ter televizijskih delih. V slovenskem celovečernem filmu je pečat direktorja fotografije pustil v legendarnih filmih, kot so Poletje v školjki I in II, Leta odločitve, Razseljena oseba in Christophoros. Med televizijskimi deli izstopata nadaljevanki Primož Trubar in Julius Kugy, v katerih je s svetlobno atmosfero očaral gledalce ter ustvaril pristno vzdušje slovenskega visokogorja. Likon je svojo vsestranskost pokazal tudi na področju lutkovnega filma, zlasti s priljubljenimi Zverinicami iz Rezije. Njegova discipliniranost in ustvarjalnost sta ključna pri zapletenih posnetkih, ki segajo od igre svetlobe in sence do dinamičnih posnetkov, pri katerih kamera prečka snemalno os in ujame igralce z različnih zornih kotov. Likon je mojster ustvarjanja umetniških posnetkov, ki zajemajo pokrajine, običaje ter obraze slovenskih ljudi. Njegova filmska fotografija je vedno sovpadala s pripovedjo, ne glede na temo ali tehniko snemanja, njegov vpliv pa se je razširil tako na kinematografsko kot televizijsko občinstvo. Poleg svojih izjemnih filmskih dosežkov pa je Rado Likon tudi cenjen pedagog. Kot predavatelj na AGRFT in kot pedagog video tehnike na VŠU v Novi Gorici je delil svoje znanje in dragocene izkušnje s številnimi generacijami filmskih ustvarjalcev ter sodeloval z njimi kot mentor in član Združenja filmskih snemalcev (ZFS). Njegova zavezanost ohranjanju filmske dediščine se kaže v njegovem zavzetem sodelovanju pri restavriranju in digitalizaciji slovenskih filmov. S tem ne poglablja le svojega razumevanja in povezanosti s filmsko umetnostjo, temveč predvsem pomembno prispeva k ohranjanju naše bogate filmske dediščine in ima zato izjemen nacionalni pomen. Z velikim ponosom in spoštovanjem podeljujemo Radu Likonu prestižno nagrado Milke in Metoda Badjure kot priznanje za njegov izjemni prispevek k slovenskemu filmskemu svetu. Člani in članice komisije za nagrado Milke in Metoda Badjure v letu 2023: Lija Pogačnik, Špela Čadež, Sonja Prosenc, Andrej Košak, Milena Zupančič

Žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme s posebno omembo opozarja na kakovostne cineastične prvine filma Zemlja. Stiska mladih zakoncev, zaradi katere se napotita na negotovo migrantsko pot, in zapleti, do katerih prihaja pri tem, so vešče realizirani v maniri žanrskega filma. Od drugih filmov z migrantsko tematiko se Zemlja razlikuje po tem, da prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti. K uspešnemu dojemanju zgodbe veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo.

Pero je konceptualno filmsko delo, ki skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem, ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke. Boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja.

Čeprav je film le kratka študijska vaja, ima vse, kar imajo veliki. Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo. Ima vse elemente vrhunskega filma: dobro idejo in scenarij, kamero, režijo, predvsem pa vrhunsko igro vseh treh protagonistov. Režiser se prefinjeno igra s čustvi gledalcev in zgodbo spretno pripelje do dramatičnega vrhunca.

Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo. Borbike so film nasprotij. Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli.

»A ti sploh kej veš?« »Bol mal!« To je dialog z začetka filma in tudi kasneje v njem ni nič kaj dosti besed. Film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. In vendar v malih prostorih, s samo tremi nastopajočimi (bolje z dvema in pol) pulzira reka čustev, skritih travm, mladostnih zmot in razočaranj. Zakaj tako? Vzrokov ne vidimo. Vidimo le, da za junakinjo ni srečnega konca. Odide, kot je prišla, z naglavno ruto, zavozlano na zatilju. A to je le videz. Ona ni udomačena mačka, kot si predstavlja on, on ni njeno zatočišče, kot je pričakovala ona. Stari bi rekli: nista se razumela, mladi bi rekli: fuck! Nam pa je hudo ob tem prikazu danes tako pogoste, strašne nesinhronosti med ljudmi in med spoloma. Film se konča z njo na železniški postaji, simbolu sprememb, prihodov in odhodov, pa tudi sindroma Ane Karenine. Po režiserkini zaslugi je vse tekoče, verjetno domišljeno že v scenariju, odlično posneto, z dobro zvočno kuliso in zvokovno obdelavo. Zlasti pa: izvrstno odigrana ženska vloga! Za konec le vprašanje: kaj se je zgodilo s prgiščem žlic, ki jih je junakinja ob svojem odhodu vzela iz kuhinjskega predala v junakovi kuhinji?

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.

V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tenkočuten in idejno domišljen. Precizna študija človeške krhkosti preko intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema.

Zvok v filmu Opazovanje pogosto deluje kot sprožilec dogajanja. Ob odsotnosti glasbe postane pomembno režijsko sredstvo. Ekspresivna zvočna podoba, zgrajena iz številnih zvočnih elementov, kot so medicinske aparature, sirene, telefoni, otroški jok ipd., ustvarja avtentično atmosfero in vzbuja vseprisoten občutek nelagodja.

Maska v filmu Zbudi me pomembno sooblikuje celostno podobo filma. Like dobro umesti v lokalno okolje, poudari njihovo osebnost in ozadje ter pri tem ne podleže tipizaciji.

Kostumografija v filmu Vzornik deluje sveže in pogumno. Drzno karakterizirira, ne boji se klišejev, ampak jih uporablja v svoj prid. V množici šolskega mikrokozmosa uspe razločiti vsakega pozameznika in indentificirati njegov značaj.

Scenografija v Opazovanju estetsko dopolnjuje in podpira žanr filma. Elementi, kot so madeži na preprogi, kupi smeti, staro pohištvo, prazni prostori, mišelovka ipd., pripovedujejo in hkrati kontekstualizrajo širšo zgodbo zunanjega sveta. Učinkovito izbrana hladna barvna paleta pa ustvarja kontrast rdečim uniformam reševalcev_k.

Sara Gjergek nas z montažo v Duhovnici skozi jasno razdelan in pronicljiv dramaturši lok popelje v življenje glavne protagonistke filma. Iz materiala uspe izluščiti vse najbolj pomembne postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja. Gre za kompakten film z množico informacij, ki se skozi igriv ritem razpirajo v intrigantno in sočutno zgodbo.

Glasba v eksperimentalnem filmu Ne misli, da bo kdaj mimo s ponavljajočim se minimalističnim motivom in bobnečimi tišinami pretresljivo naznanja minevanje časa ter v gledalcu_ki sproža intenzivne odzive in mešana občutja.

Filmska fotografija postane v filmu Varen kraj pomemben dramaturški element. Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven.

Jurij Drevenšek antagonista Damjana odigra polnokrvno in detajlirano. Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil.

Vesna Pernarčič kot prizemljena starejša sestra Špela uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis. S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu_ki vzbudi dodatno zanimanje.

Lik Roka je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, ki jo Henigman postopoma, prek iskanja lastne identitete, polni z vsebino. Niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postoma transformira.

Diana Kolenc kot Lara v filmu Opazovanje ustvari izrazito izčiščeno vlogo. Njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran. Z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom.

Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma).

Ivan Gergolet v Možu brez krivde koplje goboko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje. Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta, prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane.

Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.

Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nehnehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.

Badjurovo nagrado za leto 2022 prejme Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka. Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.

Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«

Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.

Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022

Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.

Nagrada DSAF za končan študijski animirani film 2022. Čudovit film o spoznanju, da je lahko življenje tudi kaj več. Likovno unikatna risba in grotesknost karakterjev odlično povežeta vsebino in formo filma. Delo izkazuje popolno razumevanje filmskega jezika in animacije.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Prelepa upodobitev pustovanja, ki se ozira v preteklo slovensko slikarstvo in hkrati izkazuje izjemno svež in podoboživ vizualen izraz.

Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Težak, moreč, in namenoma nerodno stiliziran film, ki pokaže, kako težko je zadihati s polnimi pljuči po dolgotrajni zlorabi in manipulaciji.

Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.

Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.

Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.

Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.

Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.

Med pogrešanjem izrazitih dramskih ženskih likov v letošnji filmski beri nas je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja.

Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano.

Alenka Kraigher kot Jana nam gre v vlogi afektirane malomeščanske vsiljivke na začetku filma strašno na živce. Postopoma spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.

V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura.

Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.

Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.

Presenetljivi preskoki in preizkusi prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje.

Scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.

Kostumografija nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja.

Maska v tem filmu je neopazna, a ves čas pristotna. V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.

Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.

Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.

Filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.

Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja.

Intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. (Zelo metal.)

Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.

Osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.

Pomembna zgodovinska tema položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem je pričarana skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.

Eksperimentalni film, ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja. Hipnotično, očarljivo delo Juša Premrova, avtorskega »one-man banda«, ki svoje popotovanje nadaljuje tudi v eksperimentalnem celovečercu Atlas.

Povprečna ocena: 4,52

Emilija Soklič was one of the first Slovenian women, and Slovenians in general, to work in film professionally. She started her career in the first post-WWII year of 1946, when the then director of Triglav Film, Marjan Pengov, invited her to join the nascent film studio, having known her since before the war. Soklič became the first head of the Technical Department at Triglav Film, blazing a trail in a typically male profession. Due to the nature of her job, Soklič has never been in the spotlight, her work done behind the scenes, away from the public eye or knowledge. When Soklič was the head of the Triglav Film Technical Department, a post she held until 1955, she first worked on several short films, newsreels, as well as the first Slovenian fiction feature ‘On Our Own Land’. This was followed by many other pieces of cinema that now make up Slovenian film heritage, including Jože Gale’s first film about ‘Kekec’. Slovenian film history would be much the poorer if it hasn’t been for Emilija Soklič, whose selfless service provided the technical support needed for the first film production efforts. Before World. Before World War II, Soklič was one of the first and very few women to graduate in electrical engineering from a secondary engineering school. This was a time when women were not expected to go into technical professions. As the head of the Technical Department, she undertook the difficult task of equipping the Slovenian film studio from scratch, purchasing abroad all the technical gear required to make films, such as sound and image recording devices, electronic devices and electrical equipment. Her electrical engineering knowledge was pivotal to her ability to manage at first the lighting gear and later the film production equipment at large. In 1951, under her professional guidance, Triglav Film bought two Vinten and Newall 35mm cameras. Now kept in the Slovenian Cinematheque as part of the film production equipment collection, these were, for a long time, the only two cameras used in Slovenia to make films. However, technical tools were not Soklič’s only passion: her primary concern was “her technical team”, as she liked to call them—the pioneers of Slovenian cinema, their working conditions and adequate pay.

During her tenure at Triglav Film, Soklič met Rudi Omota, and this was the start of a very close friendship and collaboration. The first results of their professional partnership came in the early 1950s when they developed magnetic sound recording, a prerequisite for getting foreign crews to work on co-productions on Slovenian soil. The transition to magnetic recording was a significant step forward for Slovenian cinema, and one that would have a positive impact on its creative potency in the years to come. This, however, was not the end of innovations in sound for Soklič and Omota: in fact, innovations became the primary focus for them at the Electroacoustics Department of the Institute for electronic communication (later ISKRA), where they both continued their careers in the mid-1950s. There, they collaborated on developing and making sound recording, editing, and reproduction equipment, especially for cinema, TV, and radio. Now kept in the Technical Museum of Slovenia, the mixing consoles created at the time were some of the first in the world to use integrated circuits. Very soon, Soklič started sharing her knowledge with young generations, teaching lighting engineering at the Cinema Engineering School, which opened for a brief period between the autumn of 1948 and the summer of 1950 as part of the Secondary Engineering School Ljubljana.

Emilija Soklič worked in circumstances that are now difficult to imagine, with a minimal budget and maximum enthusiasm. This took incredible amounts of sacrifice, courage, ingenuity, expertise, and compassion. Presenting the Badjura Lifetime Achievement Award to Emilija Soklič is, therefore, an opportunity to show respect to a pioneer film professional, but above all, an extraordinary innovator who, in collaboration with her fellow inventor, revolutionised sound recording in Slovenian cinema.

Dušan Milavec, Chair of the panel of judges for the 2021 Badjura Award

The judges for the 2021 Metod Badjura Award: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Boris Petkovič and Dušan Milavec as the chair.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Žirija podeljuje nagrado filmu, ki nas je osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja. Nagrado prejme film Morena.

Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.

V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.

Film Ameba si zasluži posebno omembo zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.

Posebno omembo žirija namenja prav tako izvrstnemu prvencu Inventura, ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.

Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.

Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.

Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.

Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.