Janez Burger

Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.

Nagrada Teleking se podeli dobitniku vesne za najboljši celovečerni igrani film: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.

Janez Burger je s svojim Ivanom ustvaril vrtoglav ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne izpusti vse do konca. Tako oblikovan film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji, a ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar tako ali drugače poznamo vsi ljudje, zaradi česar film v resnici nagovarja tudi širše občinstvo, Burgerjev četrti celovečerec pa odlikuje tudi drzen prikaz nehvaležnega mesta, ki je v družbi še vedno dodeljen ženski.

Srđan Koljević, Melina Koljević, Janez Burger in Aleš Čar so pripravili čvrst scenarij, ki skozi osebno dramo glavne junakinje spretno naslavlja širše družbene probleme. Ključno pri tem je, da scenarij pri konstrukciji likov ne zapada v ceneno manihejstvo in da z razvojem dogodkov nekajkrat tudi močno preseneti – ne da bi pripovedni obrati delovali kakor koli prisiljeno.

Film Janeza Burgerja Ivan je psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe. Osrednja protagonistka filma je oseba, ki ne spada nikamor oziroma ne pripada nikomur. Da bi postala to, kar mora postati, ji ne preostane drugega, kot da vzame stvari v svoje roke. Burger na pleča Maruše Majer postavi čustveno zahtevno psihološko zgodbo, ki jo skupaj spretno privedeta do zaključka brez kančka sentimentalnosti in patetike.

Janezu Burgerju je uspelo realizirati izjemno preprosto in izvirno idejo v neverjetno doslednem in učinkovitem slogu.

Za inventivno režijo, s katero Jan Cvitkovič usmerja dovršeni scenarij, s čimer uspešno spaja komedijo in tragedijo.

Režiser trdno drži vse niti v svojih rokah, ne dopusti obliki, da bi prerasla vsebino, pač pa tankočutno zgradi prepričljivo celoto, ne da bi čez široko platno na veliko napisal: To sem jaz naredil.

Če stojijo posamezni deli, stoji tudi celota. Ruševine, ki bodo še dolgo stale. Najboljši film letošnjega festivala.

Obrazložitev žirije občinstva:

Film V Leru se pogumno in poglobljeno loteva temeljnih eksistencialnih problemov mladih. Režiserju in igralcem je uspela umetniško polna in zrela upodobitev sodobne stvarnosti. Kljub temu, da se film loteva povsem vsakdanjih življenskih zgodb, niti za hip ne zdrsne v banalnost, oziroma v klišejsko upodabljanje stvarnosti. Film se odlikuje tudi po psihološko pronicljivih situacijah in dialogih, ki jih zaznamuje večplastnost in izvirnost.

Žirija kritikov Fipresci podeljuje svoje priznanje filmu V leru režiserja Janeza Burgerja v produkciji E-Motion filma iz Ljubljane. Žirija v sestavi Neva Mužič, Gorazd Trušnovec in Marjan Strojan se je soglasno odločila, da nagradi najbolj sveže, izvirno in duhovito delo letošnjega festivala, film s prepričljivo atmosfero, odlično kamero ter z dobro odigrano zgodbo, ki gradi na ljudeh, ne na konceptih.

Zaradi enostavnosti, nepretencioznosti in odlične karakterizacije, kjer stranski liki niso zanemarjeni in kjer forma večih mladih, smiselno sestavljenih in uravnoteženih zgodb sestavlja zaokroženo celoto. Žirija poudarja duhovite dialoge, ki funkcionirajo tudi po tem, ko so le-ti izgovorjeni.

Zaradi simpatične neposrednosti, zgovornega minimalizma in spretne uporabe vizualnih komponent v narativne namene. V leru je preprost film o preprostih ljudeh, brez olepšavanja in nepotrebnih dodatkov. Režiser ima izjemen občutek za kadriranje in detajl, za delo z igralci - naturiščiki, kar daje filmu podobo emocionalno toplega in zrelega dela.