Indigo

Indigo raziskuje notranji svet nastopajočih ter uporablja precizno mizansceno in montažo za ustvarjanje samozavestne filmske metafore, ki govori o razmerju na prehodu.

Film, ki je z estetsko uporabo klasičnega filmskega jezika, enostavno zgodbo dvignil na raven sodobnih, vsakdanjih težav v medsebojnih odnosih. Zgodba sledi mladem paru, ki je zaprt v past čuvstvene pasivnosti. Brez očitnega izhoda se potikata po morebitnih kuloarih vzdušja, čuvstva in simbola. Kot jing in jang, kot črno in belo, se protagonisti spopadajo s svojimi strahovi in neizrečenimi ljubezenskimi motnjami. Filmska fotografija se spogleduje z estetsko tradicijo likovne umetnosti (Rene Magrit) in na ta način ustvarja romantično celoto med zadano zgodbo, minimalistično izvedbo protagonistov in idejo, ki je brezčasna. Kljub temu da se odnos med liki skozi cel film gradi v smeri poraza ljubezni, ritualno pranje nagih teles na koncu filma kot močan simbol dviguje idejo zmage ljubezni na višji stopnji. Izhajajoč iz točke, da mora umetnost oplemeniti, nas ta film s svojo rafinirano estetiko, s svojimi skritimi čuvstvi in uspešno izgrajenim vzdušjem, oplemenjuje in navdušuje.