A Atalanta

Film je izpostavil vrednost prijateljstva in potencial, ki se razvije, ko otroci med seboj sodelujejo. Ko to storijo, se lahko uprejo vsemu, kar ne spoštuje njih in okolja, v katerem delujejo. S privlačnim scenarijem in ustrezno glasbo film posreduje sporočilo, da ne smemo nikoli obupati in se boriti do konca, tudi ko se tisti, ki so proti nam, zdijo nepremagljivi.

Nagrado podeljuje švicarsko-italijanska Fondacija za pomoč, podporo in zaščito otrok filmu, ki najbolje promovira spoštovanje otrokovih pravic.

"Film smo izbrali zaradi njegove sposobnosti zajemanja perspektive mlajše generacije, ki je pripravljena na boj za boljšo prihodnost in pogosto postavlja izzive vesti odraslih. Film uporablja pristen in iskren jezik, podprt z režijo in kinematografijo, ki dajeta prednost resnici pred popolnostjo. Popelje nas na potovanje skozi medosebne odnose in našo povezanost s svetom okoli nas, pri čemer poudarja pomen tako individualne kot kolektivne zavzetosti. Opominja nas, da starost ni ovira za spremembo. Gre za globoko, spodbudno in pomembno razmišljanje."

Nagrado podeljuje žirija ECFA - Evropskega združenja za otroški film

Akcija, smeh, napetost in zabava so besede, s katerimi bi opisali film, ki bi si ga morali ogledati vsi naši vrstniki. Film nas uči, da se je vredno boriti za tisto, kar hočemo, in da je naš glas prav tako dragocen kot vsak drug. Nagrado KinoKino podeljujemo filmu, katerega tematika nam je bila najbolj zanimiva, zelo sta nam bili všeč tudi montaža ter igra in to je Igrišča ne damo! režiserja Klemna Dvornika.

Nagrado podeljuje otroška žirija, stara od 8 do 12 let.

Film Igrišča ne damo! ne podcenjuje gledalcev in se ne boji na komunikativen in komičen način odpirati angažiranih tem v okviru žanra mladinskega filma.

Za 25.000 gledalcev.

Zaradi formalne svežine in ekspresivne moči, ki zaznamujeta podajanje zgodbe o neznačilnem sestrstvu v izrazito dialektičnem družbenokulturnem kontekstu. Sodobno sestrstvo, ki brezkompromisno premaguje konformizem in tradicionalne sheme ter izraža močno voljo do preživetja v patriarhalni družbi z oblikovanjem novih pravil in zapovedi.

Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.