Kaj pa Ester?

Srednja šola se mi je zmeraj zdela super okolje za film, ker je tam navidez vse možno in vse dovoljeno. Do teh likov publika ni toliko obsojajoča, ker razume, da jim nič ni jasno. Zdi se mi, da je to podobno celotni življenjski izkušnji - kaj pa je življenje drugega kot eno samo odraščanje? Odraslost je kot nekakšna iluzija, v kateri se pretvarjamo, da nam je vse jasno ali bi nam vsaj moralo biti, pa je to daleč od resničnosti. Sam sem v srednji šoli že sanjal, da bom nekoč v slovenski film prinesel nekaj drugačnega in da moram narediti nekaj v tej smeri. Po dveh desetletjih vem, da je to nemogoče storiti sam, sem pa vsaj dosegel enega od svojih življenjskih ciljev, da se v kinu vrti moj film. Naslednji cilj pa je posneti še boljši film.