Koni Steinbacher je režiser in scenarist, ki je sodeloval pri Epidemija (1982), Študent (1975) in Telematerija (1973).
Nagrade 11 nagrad

Zasedba (1)

režija (24)

glavni animator
glavni animator
glavni animator
2 epizodi 1996-1997
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
glavni animator
direktor fotografije
direktor fotografije
direktor fotografije
glavni risar
glavni risar
1 epizoda 1997-1997
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
glavni risar
Badjurova nagrada
za življenjsko delo
2020

Strokovna komisija v sestavi Karpo Godina, Dušan Moravec, Aleš Pavlin, Olga Toni in Varja Močnik je odločila, da nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti v letu 2020 prejme avtor animiranih filmov Konrad “Koni” Steinbacher.

Konrad (Koni) Steinbacher: utemeljitev nagrade Metoda Badjure 2020

Konrad (Koni) Steinbacher je bil rojen leta 1940 v Zgornjem Prebukovju. Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem na Pohorju, nižjo gimnazijo pa v Slovenski Bistrici. Po končani osemletki so mu učitelji svetovali Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Kmalu je postal član filmskega krožka pod vodstvom filmske pedagoginje Mirjane Borčič, kjer je posnel svoj prvi dokumentarno-igrani film Umrl je zid. Po končanem študiju na šoli za oblikovanje in pedagoški akademiji se je leta 1964 kot likovni pedagog zaposlil v osnovni šoli v Izoli.

Tam je takoj organiziral filmski krožek, uvedel šolski kino, z otroki je razpravljal o skrivnostih filma, pisali so scenarije, le snemali niso, saj niso imeli kamer. V predmet likovne vzgoje je začel vnašati osnove filmske animacije.

Z ustanovitvijo filmskega krožka Zarja je Steinbacher na Obali vzpodbudil živahno amatersko filmsko dejavnost. V okviru krožka nastali kratki otroški animirani (več kot trideset enominutnih filmov), igrani in dokumentarni filmi so prejeli številna mednarodna in državna priznanja. Izpostaviti je treba zlasti prvi slovenski otroški animirani film Ribič (1967), ki ga je pod Steinbacherjevim vodstvom posnela skupina izolskih osnovnošolcev. Skupaj z mladimi filmskimi entuziasti je Steinbacher leta 1970 ustanovil Atelje animiranega filma (AAF) Koper in tudi sam začel delati filme. Člani koprskega AAF, med njimi so bili najdejavnejši in najuspešnejši prav Steinbacher, Janez Marinšek ter mlada Boris Benčič in Davorin Marc, so od začetka delovanja pobirali glavne nagrade na festivalih amaterskega filma, ki jih je bilo v tistem času po Jugoslaviji in v tujini zelo veliko. Za film Govornik sta Steinbacher in Marinšek na festivalih amaterskega filma prejela pomembne nagrade in priznanja (1970 – zlata plaketa za žanrski film, 14. festival amaterskega filma Jugoslavije, Ljubljana; 1971 – posebna nagrada za animirani film, Festival festivalov amaterskega filma Jugoslavije, Leskovac; 1972 – bronasta plaketa, Filmfestival der Nationen, Velden). Na mnogih domačih in mednarodnih festivalih amaterskega filma je tekmoval in bil nagrajen tudi Figov list (1971) (1971 – zlata plaketa za žanrski film, 8. festival amaterskega filma Slovenije, Maribor; posebna diploma za animirani film, 15. zvezni festival amaterskega filma, Sarajevo; 1972 – srebrna plaketa in posebna nagrada za najboljšo idejo, Filmfestival der Nationen, Velden). Številne nagrade in priznanja sta prav tako prejela filma Koeksistenca (1972 – diploma za najboljši animirani film in bronasta plaketa za selekcijo, 7. medklubski in avtorski festival amaterskega filma, Pulj; zlata plaketa za animirani film, 5. mednarodni festival amaterskega filma, Skopje; nagrada za najboljši animirani film, Festival festivalov amaterskega filma Jugoslavije, Leskovac; 1973 – bronasta plaketa, Evropski festival amaterskega filma, Varšava) in Superman (1972 – zlata plaketa v skupini filmov z zgodbo, 6. Concorso Dama Bianca, Sesljan pri Trstu; 1972 – diploma za najboljši animirani film in bronasta plaketa za selekcijo, 7. medklubski in avtorski festival amaterskega filma, Pulj; 1973 – zlata plaketa Železar Jesenice).

Leta 1974 sta z Janezom Marinškom kot profesionalna režiserja in animatorja debitirala pri takratnem Viba filmu s filmom Telematerija. Mejnik rojstva sodobnega avtorskega animiranega filma pri nas bi lahko postavili v leto 1975, ko je Steinbacher za Viba film posnel film Študent ter zanj prejel srebrno medaljo na festivalu Jugoslovanskega filma v Beogradu in priznanje Metoda Badjure za animacijo na Tednu domačega filma v Celju.

V svojih filmih sta se Steinbacher in Marinšek odločila za animacijo kolaža, ki ga zagrebška šola ni gojila. V tehniki kolaža sta ustvarjala tako rekoč pionirsko, saj se v njej tedaj tudi v tujini ni preizkušalo veliko avtorjev. Že v njunih amaterskih filmih, ki so nastali v okviru Ateljeja animiranega filma Koper, lahko zasledimo uporabo najrazličnejših materialov. Tako sta v filmu Figov list (1971), prvem slovenskem animiranem glasbenem videospotu za takrat zelo popularno skupino Faraoni, uporabila celo vrsto materialov, od golega animiranega telesa do razbitih kokošjih jajc. S podobnimi iskanji sta nadaljevala tudi pri profesionalnih filmih. A pri takratnem studiu Viba film je bila profesionalna organizacija proizvodnje animiranih filmov pomanjkljiva in avtorja nista imela stalne ekipe, ki bi delala izključno na tem področju. Zato sta se zavestno odločila za izogibanje ustaljeni natančnosti v risbi in animaciji ter sta raje raziskovala v smeri groteske oziroma grobosti, ki ju je ponujalo združevanje kolaža in klasične risbe na plastično folijo. Njun najpomembnejši amaterski film kot edini primer slovenskega animiranega filma v svojem delu Uvod u estetiku kinematografske animacije analizira tudi vodilni jugoslovanski teoretik animiranega filma Ranko Munitić: »… Močvirje (1976) med vsemi filmi prinaša najširši ‘izbor’ oblikovnih ‘surovin’: figure so izrezane iz papirja, njihove obleke so (včasih) narejene iz kosov tekstila, na omari se pojavijo barvne fotografije steklenic, sendvičev in peciva iz prehrambnih katalogov, sam teren močvirja, na katerem se film dogaja, pa je ‘zgrajen’ z direktnim nanašanjem na ozadje (a) grobih kosov lesonita, (b) naravne prsti, kamenčkov in peska ter (c) lužic prave vode, ki se postopoma spreminjajo v živo blato …«

Dogajanje v Močvirju razumemo kot metaforo za nauk, da razuzdano življenje vodi v pogubo. Odvija se v barvitem abstraktnem prostoru. V filmu se menjavajo tri tehnike animacije: v največji meri je prisotna risana animacija, pojavljata pa se tudi kolažna tehnika in lutkovna animacija. V kolažni tehniki spremljamo predvsem fotografije v obliki slik, kipov in knjig. Lutkovna animacija je uporabljena le za kratek čas, in sicer za prizor s tridimenzionalnim prikazom močvirja in vode. V filmu se zvrsti veliko inovativnih, likovno bogatih podob. Liki so risani s črno razgibano črto. Njihov volumen je poudarjen z uporabo dveh barv, na primer rumene in bele ali sive in bele, v kombinaciji z vijolično ali roza.

Animacija likov je zelo inovativna in eksperimentalna.

Tudi klasično animiran film Kamen (1984) se ponaša z izrednim ritmom in zabavno zgodbo. Delo je med drugimi očaralo mednarodno občinstvo in žirijo na festivalu Jugoslovanskega filma v Beogradu, ki mu je podelila veliko zlato medaljo. Zlate medalje na beograjskem festivalu je Steinbacher prejel še za film Epidemija (1982) ter delo Adam in Eva, eno od sedmih epizod satirične animirane serije za odrasle Kače (1987–88), ki jih je med letoma 1987 in 1988 ustvaril z Marinškom. Omenjena avtorja sta leta 1974 animirala filmsko špico za televizijsko nadaljevanko Mladost na stopnicah, ki jo je režiral France Štiglic. Steinbacher je po scenariju Dimitrija Kralja med letoma 1994 in 1998 režiral in animiral pet nadaljevanj igrano-animirane otroške serije Briši piši, v kateri se animirani liki v obliki svinčnika, radirke in šilčka podijo po ulicah mesta in poskušajo prepričati ljudi, naj ustavijo onesnaževanje okolja. Prav ekološki značaj zgodb in eksperimentiranje z umeščanjem animacije v igrani film sta izvirna elementa te animirane serije. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je Steinbacher prejel priznanje za film Večerja (2000) ter nagrado vesna za animirani film Mrtvaški ples (2010).

V svojem dolgoletnem ustvarjanju je Koni Steinbacher ustvaril mnogo amaterskih in kar 21 profesionalnih kratkometražnih animiranih filmov, svojega zadnjega – Legendo o srečnem hribu – je dokončal v letošnjem letu. Za opus animiranih filmov sta Steinbacher in Marinšek leta 1977 prejela nagrado Prešernovega sklada. Konija Steinbacherja prepoznavamo kot vrhunskega in pomembnega ustvarjalca animiranih filmov v domačem in mednarodnem prostoru. S filmi, ki jih je ustvaril, se je predstavil na številnih mednarodnih festivalih, pogosto pa se je vpisal tudi med prejemnike festivalskih nagrad. S svojim delovanjem na področju amaterskega in profesionalnega filmskega ustvarjanja ter na področju filmske vzgoje je Steinbacher odigral pionirsko vlogo ter postavil temelje za razvoj avtorskega animiranega filma pri nas.

Nagrada Saše Dobrila
za življenjsko delo
2015

Na področju animiranega filma.

posebna pohvala in priznanje
žirije
2000
priznanje Metod Badjura
za animirani film
1982

Priznanje z diplomo.

nagrada Prešernovega sklada
za animirani film
1977
priznanje Metod Badjura
za animirani film
1976
priznanje Metod Badjura
za animacijo
1975
ustanovitelj