Drago Ivanuša

Drago Ivanuša je gotovo eden najbolj dejavnih slovenskih skladateljev filmske in gledališke glasbe, pianist in harmonikar, ki je od leta 1991 ustvaril glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, 23 filmov in napisal tudi številne samostojne kompozicije za komorne glasbene skupine in orkester. Sodeloval je z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji in koreografi tako v slovenskih kot mednarodnih gledališčih. Ko je slovenska kinematografija v 90. letih doživljala preporod, je začel sodelovati z glavnimi filmskimi režiserji. Skupaj so ustvarili nekaj v mednarodnih krogih nagrajenih filmov. V avtorskem opusu Draga Ivanuše so skladbe za godalni kvartet, klavir, harmoniko, trobento, marimbo, klarinet, oboo, francoski rog, različne glasove, pevski zbor in simfonični orkester. Kot pianist in harmonikar je sodeloval z različnimi skupinami in glasbeniki v Sloveniji in tujini. Izdal je nekaj samostojnih albumov, pojavlja pa se tudi na posnetkih skupin, s katerimi je redno sodeloval, ter na nekaj 10 ploščah drugih avtorjev. Nastopil je na nekaterih pomembnejših svetovnih glasbenih festivalih, za glasbo za gledališče in film pa prejel tudi več nagrad. Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino. S pozornim poslušanjem nam kmalu postane jasno, da se njegova glasba napaja tako pri klasičnih jazz mojstrih kot pri starih, predvsem baročnih, a tudi sodobnih skladateljih. Klavirski solo nastopi Draga Ivanuše se pogosto označujejo kot »skrajno fizični« in s svojo prisotnostjo skoraj neločljivi od telesnosti same glasbe. Zaveza pianista, klavirja in glasbe tako rekoč zahteva od poslušalca premislek in dejanja – in na ta način glasba postaja apel za stvarni poseg v realnost sveta. Drago Ivanuša verjame, da klavir ravno zaradi svoje vloge in zgodovine najbolj natančno in kompleksno odzvanja družbo, njene konflikte in njeno lepoto. V preteklem letu je Drago Ivanuša zasnoval Kvintet MAGNETIK kot glasbeno raziskovanje notranjega glasu. Sam projekt MAGNETIK prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki v Ivanuševih kompozicijah iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. V glasbi se zrcali pogled na medsebojna razmerja in spore v našem hitro spreminjajočem se svetu in položaju posameznika sredi naraščajočega kaosa. Je utopija še mogoča? Ali družba sploh še obstaja? Je mogoča kakršna koli sprememba? Je lahko umetnost odgovor na vulgarnost in perverznost sveta? V zadnjih treh letih je Ivanuša napisal glasbo za 7 predstav – 2 v mednarodnem prostoru in 5 v Sloveniji. Za večkrat nagrajeno predstavo ALI - Strah ti poje dušo (SNG Drama), Drago Ivanuša ustvari neke vrste kubistični pejsaž, v katerem igra zvok vlogo komentatorja in hkrati ustvarja svet bavarskega malomeščanskega okolja 70. let preteklega stoletja. Ta dvojna uporaba glasbe (in zvoka na splošno), ki ponekod prevzema dominantno funkcijo, da bi se že v naslednjem trenutku potegnila nazaj in prepustila naturalističnim zvokom (kuhanja, televizije, vsakdanjih opravil ...), ne le da ustvarja enega najpomembnejših elementov predstave, ampak odkriva tudi nove možnosti oblikovanja zvoka in uporabo glasbe v slovenskem gledališkem prostoru. V trilogiji CEMENT (SNG Drama – Ljubljana, ZKM – Zagreb, BDP – Beograd) glasba na različen in samosvoj način postaja ključni element scenskega jezika. Pri svojem ozaveščanju lastne vloge včasih skromno in zadrževano sledi zgodbi, da bi že v naslednjem trenutku prevzela glavno mesto in v močnem in brezkompromisnem izrazu popeljala predstavo do vrhunca. Glasba postane tista, ki nam daje občutek, da je praznina uprizoritvenega prostora pravzaprav še en in morebiti edini glavni lik v predstavi. Med svojo večdesetletno kariero je Drago Ivanuša v sodelovanju s pomembnimi slovenskimi gledališkimi režiserji ustvaril glasbo za številne vrhunske predstave kot skladatelj, izvajalec in avtor glasbenih pokrajin ... Njegove kreacije na tem področju prepoznavamo kot nepredvidljiva, pogumna dela z značilnim avtorskim podpisom in popolno harmonijo z ostalimi elementi predstave. Za to vrsto senzibilnosti ne zadostuje le »dober posluh«, niti vrhunsko znanje in odprtost za divergentne glasbene stile, temveč predvsem sposobnost, da se uprizoritveno delo dojema v svoji celovitosti. Tisti, ki so imeli srečo, da so sodelovali z Ivanušo, vedo, da je v proces dela vključen od samega začetka, kar mu omogoča pregled nad celotnim procesom kot tudi nad kontekstom, v katerem predstava nastaja. Tak pristop, ki bi ga lahko imenovali tudi dramaturški, ne zapusti niti takrat, ko se prične delo na konkretnem materialu, pri čemer se vedno znova giblje od splošnega h konkretnemu, kjer ohranja to ravnovesje med čistim avtorskim in uporabnim. Prav ta odprtost, da vstopi v pogumni in neposredni dialog z vsemi elementi predstave, dela Ivanušo za izredno dragocenega sodelavca. Za to ni dovolj le samozavesten avtor, ki ustvarja nove in nepredvidljive svetove, ampak predvsem njegova sposobnost, da se ta magičnost vidi in prepoznava tudi v drugih elementih in gradnikih predstave. Sebastijan Horvat

Glasbe v filmu Ruševine skorajda ni. In tako je tudi prav. Ko butne, pa butne.