Mila

Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.

Sadeži pozabe je grenko-sladka, z nekaj prefinjenimi zamahi absurda v suvereno celoto oblikovana zgodba o brisanju in pisanju bolečih osebnih spominov, ki jo lahko beremo tudi kot aktualno parabolo o prostovoljni družbeni amneziji. Film se odvrti v spiralnih gibih, kakor jabolko, ki ga lupi njegov protagonist, tako da na koncu sadež pozabe kot jabolko spora pade z drevesa spoznanja – v gledalčevo naročje.

V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.