Petra Seliškar

Medtem, ko v današnji družbi tradicija počasi izginja, Seliškar ujame tako duhà divje gorske pokrajine kot nežne vezi med glavnimi junaki, tremi brati, ki drug drugega imenujejo režiser, junak, kavboj, vajenec. V humornih, preveč zrelih in včasih jeznih interakcijah, njihova intimnost postane otipljiva. Odrasti so morali veliko prehitro, mesece so preživeli tam gor, se učili preklinjati, kaditi in biti kavboji. Brez cest, šol in minimalnih človeških stikov se zdi, da so zadnji preživeli, in v tem svetu so prisiljeni krmariti po svoje. Očarljiv vizualni jezik in zvočna kulisa filma nas popeljeta v meditativno stanje, hkrati pa globoko preizprašata načine življenja, ujete med razumevanjem svobode in smisla.

Film skozi vsakdanje življenje bratov, ki v gorah pasejo ovce, pretanjeno raziskuje družino, življenje in pomen ohranjanja tradicije v spreminjajočem se svetu. Z opazovanjem mlajšega brata, ki sanja o odhodu in novem življenju, ter tistih, ki ostajajo, film pusti globok in trajen vtis.

Režiserka, producentka, scenaristka, raziskovalka arhivskega materiala in večkrat nagrajena dokumentaristka Petra Seliškar s filmi Telo (2023), Poletne počitnice (2025) in Gora se ne bo premaknila (2025) potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma – vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni. V njenem opusu se dokumentarno ne nanaša na resničnost kot predmet reprezentacije, temveč na odnos, ki nastaja v času in prostoru snemanja. V avtoričinem nizu filmov se čutno in miselno združujeta v enotno izkušnjo pogleda. Bližina, ki jo ti filmi vzpostavljajo, ni sentimentalna gesta, temveč način mišljenja sveta – način, kako se film odpove nadzoru in postane dogodek skupnega bivanja. Seliškar v ustvarjanju ne išče zgodbe, temveč posluša čas, njegov dih in njegove premore. In v tem leži bistvo njenega pristopa: film kot praksa pozornosti, ki vrača sposobnost poslušanja sveta. Kamera je tako zaupna, prisotna, organska; bližina ni pogled od zunaj, temveč soprisotnost, ki dopušča, da se življenje pred objektivom odvije v svojem ritmu. Njena poetika izhaja iz občutka za čas, prostor in odnose – iz potrpežljivosti, s katero se iz drobnih trenutkov oblikuje filmski svet. V svojih nedavnih filmih Telo, Poletne počitnice in Gora se ne bo premaknila dosledno razvija avtorsko držo, v kateri film postane način mišljenja, čutenja in sobivanja s svetom. Kot soustanoviteljica in programska svetovalka kreativnega festivala dokumentarnega filma MakeDox je odločilno zaznamovala razvoj dokumentarnega filma v (jugovzhodni) Evropi. Vzpostavila je prostor, kjer se srečujeta ustvarjalnost in skupnost, film in izkušnja.

Režiserka Petra Seliškar je ustvarila nepozaben dokumentarec o izginjajočem načinu življenja. Njena režija usklajuje osupljive pokrajine z natančno opazovanimi osebnimi podrobnostmi, s čimer ustvarja film, ki je hkrati epski in intimen in ki bi ga lahko označili za enega najlepših filmov o fantih.

Gora se ne bo premaknila je opazovalni dokumentarni film Petre Seliškar, ki s pretanjenim občutkom za ritem in podrobnosti prinaša neolepšan, a poetičen vpogled v pastirsko eksistenco treh mladih bratov v severnomakedonskih gorah, kjer rutina postane obenem sreča in prostor za dvom. Na ozadju navidezne idile se izrisuje globlja pripoved o smislu, bližini in minevanju, ki se izteče v tiho poetično neizogibnost bivanja. Režiserka gledalca na nevsiljiv način vseskozi spodbuja k razmisleku o tem, kdo je dejansko bolj »odmaknjen« od pojma življenja.

Film subtilno in premišljeno prikazuje življenje treh bratov v gorah Severne Makedonije, nastal pa je v koprodukciji Slovenije, Francije in Severne Makedonije ter nosi pečat intimnega dokumentarnega opazovanja vsakdanjega življenja. Vsako leto trije bratje — Zekir, Zarif in Zani — preživijo več mesecev v gorah, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata vodita ovce po višjih pašnikih, najmlajši ostaja v spodnji koči in skrbi za krave. Njihov ritem je določen z delom, ki se ponavlja iz dneva v dan, a med tem ostajajo trenutki za igro, smeh in pogovor.

V tej odmaknjeni pokrajini se bratje soočajo z vprašanji odraščanja: kdo so kot posamezniki, kaj jih povezuje kot brate, in ali je v tem načinu življenja mogoče najti stabilnost, svobodo ter prihodnost. Film izstopa po občutljivem opazovanju, vizualni poetičnosti in čustveni iskrenosti, zaradi česar je žirija prepoznala njegov poseben prispevek k sodobni dokumentarni produkciji.

Režiserka Petra Seliškar je ustvarila mojstrsko čist dokumentarec, ki očara tako s svojo zgodbo kot z estetiko. Meditativno dokumentarno potovanje ponuja fascinanten vpogled v življenja štirih bratov, ki jim je družinska tradicija namenila, da živijo kot osamljeni pastirji na Šar planini. Film odpira vprašanja o vrednotah starodavne povezave med človekom in naravo ter postavlja trajnostno naravnanost tradicije kot ogledalo današnjemu času.

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.

Ex aequo