Filip Robar-Dorin

Nagrade 14 nagrad

Zasedba (1)

režija (28)

direktor fotografije
direktor fotografije
Prešernova nagrada
za življenjsko delo
2019

Filip Robar Dorin je bil med letoma 1998 in 2002 drugi direktor Filmskega sklada RS. Slovenski film je postavil na evropski filmski zemljevid, saj je v času njegovega direktorovanja Slovenija postala pravnomočna članica Eurimagesa, evropskega sklada, ki finančno podpira koprodukcije, distribucijo in prikazovanje evropskih igranih in dokumentarnih filmov. Po poročanju STA je Filip Robar Dorin podpisal najmanj 30 dokumentarnih in igranih filmov, je avtor 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter desetih celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Šolane igralce je v svojih filmih soočil z močnimi naturščiki in igrano formo bogatil z dokumentarnimi prijemi.

Za film Veter v mreži (1989) je bil leta 1990 nagrajen z nagrado Prešernovega sklada. Odmevna je bila njegova filmska trilogija Opre Roma, ki vključuje filme Opre Roma iz leta 1983, Opre Roma II - Aven čhavora oz. Pridite otroci iz leta 2003 ter Opre Roma III - Pot v gaj iz leta 2011. Za svoja dela je bil Robar Dorin nagrajen v Sloveniji in tujini. Poleg nagrade Prešernovega sklada je med drugim leta 2010 prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, lani pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. V letih od 1985 do 1990 je na filmskem festivalu v Pulju prejel tri zlate arene, med drugim pa se ponaša z velikima nagradama festivalov v Beogradu (1983) in Mannheimu (1985).

V obrazložitvi, ki jo je spisala Varja Močnik, je zapisano, da je »kot scenarist in režiser v slovenski film pionirsko uvedel obliko dokumentarnega in igrano-dokumentarnega filma, v kateri filmski avtor postane aktivni soudeleženec snovi, ki jo predstavlja. Filip Robar Dorin je resnično udaren filmar, je raziskovalec in interpret, predan raziskovanju povsem lastnega filmskega izraza, a tudi prezrtih družbenih skupin, manjšin ter skritih dimenzij pomembnih gibanj in osebnosti v slovenski kulturi. Je ustanovitelj prve neodvisne filmske produkcije v Jugoslaviji, Filmske alternative, ki je napovedala razvoj močne slovenske neodvisne filmske produkcije; kot pisatelj in pedagog je svoje znanje in svojo strast do filma vse življenje širokogrudno delil z drugimi; kot direktor takratnega Filmskega sklada pa je začrtal mnoge kulturno-politične smernice, pomembne za razvoj slovenske filmske produkcije (zlasti nepogrešljivi so njegovo podpiranje mladih, neuveljavljenih režiserjev in sistematične produkcije prvencev, opozarjanje na nujnost podpore za razvoj in dodelavo scenarijev ter izrecna podpora kreativnemu dokumentarnemu filmu). V slovenskem filmu poznamo nemalo avtorjev z izjemnimi in inovativnimi opusi, a v dokumentarnem filmu le redke, in delo Filipa Robarja Dorina se iz sfere filmske umetnosti nedvomno pretaka v mnoge druge sfere slovenske kulture in ustvarjalnosti.

Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.

nagrada Franceta Štiglica
za življenjsko delo
2017

Nagrada Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije 2017

Filip Robar Dorin se je rodil v srbskem Boru, odraščal marsikje po Sloveniji, prvo veliko ljubezen srečal na Peloponezu, študiral v Ljubljani, leta 1968 v Ameriki protestiral proti vietnamski vojni, leto kasneje pa s filmsko diplomo zapuščal Columbia College v Chicagu in nadaljeval kot filmski predavatelj v Švici.

Ko se je spet ustalil v Sloveniji, je za nemir skrbel njegov ustvarjalni duh. Pravzaprav je že z diplomskim filmom v Chicagu napovedal svojo družbenokritično bojevitost. V 80-minutnem dokumentarcu Skid Row je meščane Chicaga opozoril na to, česar niso želeli videti: na bedno življenje obubožancev, brezdomcev in vseh drugih odrinjenih, ki jim cvetoči kapitalizem ni pustil živeti. In nikoli ni odnehal, nikoli ni želel s filmom komurkoli ugajati. Film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin.

S tremi filmi je svoj avtorski glas zastavil za romsko manjšino v Sloveniji. Prvič, na začetku osemdesetih, ko je posnel film Opre Roma, je bil za to potreben pionirski pogum in veličasten avtorski credo. Filip Robar Dorin ni bil med tistimi avtorji, ki so čakali na film, bil je neustavljiv. Svojih filmov si ni samo želel posneti, moral jih je posneti. Zato je še v prejšnji državi ustanovil lastno filmsko podjetje Filmske alternative, med prvimi je, če ni šlo drugače, zagrizel v nizkoproračunske pogoje. Težko bi med kolegi vseh generacij našli tako inventivnega, angažiranega in pravzaprav neustrašnega avtorja. Zapovedana režimska pozlata zanj ni bila ovira, da se ne bi lotil boleče teme. Malo je filmskih avtorjev, ki so tolikokrat obstali pred zaprtimi vrati in hkrati tolikokrat premagali odpor. Obenem pa je vedno bežal iz formalne togosti in iskal zelo izvirne avtorske rešitve, da je obravnavani temi zagotovil čim večjo filmsko kredibilnost. Šolane igralce je soočil z močnimi naturščiki, igrano formo je bogatil z dokumentarnimi prijemi.

Njegova specifična avtorska drža je bila prepoznana tudi v tujini. Za film Ovni in mamuti je leta 1985 dobil veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Mannheimu. Istega leta je za montažo tega filma prejel še puljsko zlato areno. Dve veliki nagradi je prejel tudi za film Veter v mreži: zlato areno za najboljšo režijo in nagrado Prešernovega sklada.

Filip Robar Dorin bi preživel tudi brez nagrad − ne bi pa mogel brez filma, čeprav ga je ta marsikdaj speljal na težka in samotna pota.

Februar 2017

Badjurova nagrada
za življenjsko delo
2010

Filip Robar Dorin je s svojimi filmi in svojo ustvarjalno energijo odločilno zaznamoval slovensko filmsko kulturo. Kot režiser igranih, dokumentarnih ter igrano-dokumentarnih filmov je prejemnik uglednih svetovnih in domačih nagrad. Inovator, ki je prepletal poteze igranega in dokumentarnega filma, še preden je to postala prevladujoča oblika filmskega izraza. Raziskovalec, predan odkrivanju prezrtih družbenih skupin in manjšin. Avtor, čigar portreti velikih zgodovinskih gibanj in osebnosti slovenske kulture odkrivajo njihove zastrte poteze. Neupogljiv ustvarjalec, ki je že v osemdesetih ustanovil neodvisno produkcijsko skupino ter napovedal kasnejši razvoj slovenske neodvisne filmske produkcije. Direktor Filmskega sklada, ki je stal in do zadnjega ostal na strani filmarjev in slovenskega filma. Neumoren iskalec, ki se je izobraževal doma in v tujini, ter svoje znanje in strast odkrivanja novega širokogrudno delil z drugimi kot pisec knjig in kot razgledan in načitan prijatelj, sogovornik in pedagog. Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.

zlata nagrada Metod Badjura
za režijo
1989

Nagrada z diplomo.

Badjurova nagrada
za vrhunske dosežke na filmskem področju
1989
Badjurova nagrada
za vrhunske dosežke na filmskem področju
1983