FSF - Festival slovenskega filma
- Festivalske izdaje
- Filmografija (0)
- Glasba
- Nagrade in nominacije
- Povezane osebe
- Povezane organizacije
Opis
Festival slovenskega filma (FSF) je pregled slovenske avdiovizualne produkcije, ki vsako leto predstavi produkcijo celovečernih in kratkih igranih, dokumentarnih ter animiranih filmov, ki so nastali v Sloveniji v preteklem letu.Na festivalu se podeljuje nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo, ki je najuglednejša nagrada na področju filmskega ustvarjanja na slovenskem. Strokovna žirija festivala podeljuje nagrade Vesna za najvidnejše dosežke filmskih ustvarjalcev v preteklem letu. Vesna simbolizira moč junakinje iz legendarnega istoimenskega filma, ki ga je leta 1955 režiral František Čap, režiser češkega rodu, ki danes predstavlja enega stebrov zgodovine slovenskega filma.
Zanimivost
Festival je naslednik Tedna domačega filma v Celju, ustanovljenega v sedemdesetih letih 20. stoletja, ki se je po osamosvojitvi preimenoval v Slovenski filmski maraton in se preselil v Portorožu, kjer
Festival je naslednik Tedna domačega filma v Celju, ustanovljenega v sedemdesetih letih 20. stoletja, ki se je po osamosvojitvi preimenoval v Slovenski filmski maraton in se preselil v Portorožu, kjer po nekaj migracijah festival domuje še danes.
Festival slovenskega filma je nacionalni dogodek, na katerem se srečujejo filmski ustvarjalci, strokovna javnost, mednarodni gostje in drugi ljubitelji filma.
Kontaktni podatki
Galerija (34)
Videi (6)
Gradiva
Dnevnik (1951- )
Katalog Festivala slovenskega filma
Festivalske izdaje
2024
Dokumentarni film režiserja Martina Turka se na svojevrstni ravni sooči z dokaj neznano strastjo Jamesa Joycea in skupine tržaških zanesenjakov, ki so s Kinom Volta postavljali začetke slovenske kinematografske dejavnosti. Skozi proces nastajanja gledališke igre nam približa osebe izpred stoletja in večnacionalnost mesta v zalivu, ki se še danes odslikava ne le v filmski umetnosti, ampak tudi tukaj in zdaj.
V intimnem dokumentarnem dnevniku, ki secira dinamiko ljubezenskega odnosa, postane protagonist tudi film sam. Ko se sredi prostranih pokrajin znajdemo v utesnjenem primežu čustev, kadra in fička, se nam na nov in nepričakovan način odpirajo vprašanja o razmerjih med dokumentarnim in fikcijo, resničnim in izmišljenim, tistim, kar vidimo, in tistim, kar ostaja zakrito.
Zvonka Makuc je kot kostumografinja dala svojevrsten pečat slovenskemu filmu. Ustvarila je nekaj, kar je lepo, skromno in nevsiljivo, a se je številnim generacijam globoko vtisnilo v spomin. Lahko bi celo rekli, da se je njeno izjemno delo vtisnilo v našo skupno kolektivno podzavest. Ustvarila je kostumografije za številne slovenske in mednarodne žanrsko različne celovečerne filme, med katerimi se mnogi ponašajo z nagradami filmskih festivalov. Zvonkin prvi film Sreča na vrvici je eno najbolj priljubljenih del slovenske kinematografije in je zaznamoval celo vrsto generacij, bila pa je tudi kostumografinja Varuha meje , prvega celovečernega filma slovenske filmske režiserke Maje Weiss. Na svoji ustvarjalni poti se je Zvonka prvič srečala z modo in modnim oblikovanjem, ko se je odločila za vpis na Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki je tedaj s svojimi profesorji slovela po zelo liberalnem izobraževalnem odnosu. Med drugimi se je šolala tudi pri Alenki Bartl, legendi slovenske kostumografije. Dijaki Zvonkine generacije modnega oblikovanja so morali v svojih projektih pokazati veliko domišljije in iznajdljivosti, saj so ustvarjali z zelo skromnimi sredstvi. Vse to je Zvonki Makuc pri nadaljnji karieri prišlo zelo prav, saj filmske kostumografije tudi v najboljših časih filma skoraj nikoli niso bile dovolj finančno podprte. Svoje prve profesionalne korake je Zvonka sicer naredila v svet modnega novinarstva in svetovanja, da bi nato stopila na pot filmske, televizijske in gledališke kostumografinje. Sama pravi, da je njeno znanje kostumografije raslo s pomočjo nasvetov izkušenejših kolegov, z opazovanjem, z učenjem. Njeno kostumografsko delo so praviloma zaznamovale poglobljene študije celotnih projektov ter posameznih vlog akterjev, saj je vedno snovala kostumografije celostno ter kostum vedno postavljala v natančno premišljen časovni in socialni okvir posamezne filmske zgodbe. Zato so njene kostumografije zahtevne, dodelane in do potankosti premišljene. Zvonka Makuc je slovela tudi kot mojstrica historičnih kostumografij. Eno izmed njenih najbolj impresivnih del je bila kostumografija iz obdobja prve svetovne vojne v filmu Veter v mreži v režiji Filipa Robarja - Dorina, za katerega je bila tudi nagrajena z nagrado Metoda Badjure na Tednu domačega filma v Celju. V filmu Piran - Pirano v režiji Gorana Vojnovića je prav tako ustvarila mojstrovino, ko je pronicljivo prepletala obdobje druge svetovne vojne z današnjim časom. V svoji zbirki ima tudi zaslugo za najprestižnejšo nagrado v svetu filma, nagrado Ameriške filmske akademije oskar, saj je ustvarila kostumografijo za film Nikogaršnja zemlja (No Man's Land) režiserja Danisa Tanovića. Zvonka Makuc je kot vrhunska kostumografinja tudi odlična mentorica in inspiracija številnim mladim, ne samo kostumografom, temveč vsem filmskim ustvarjalcem. Občudujemo njen občutek za detajl, za nianse. Občudujemo njen spoštljiv, a kreativen in estetsko dovršen odnos do filmskih likov in njihovih življenj, njihovih poti skozi film. Občudujemo njeno radost do filmskega ustvarjanja, njeno pokončno držo, njen občutek za skupno dobro, njeno voljo. Zvonka Makuc je v filmski skupnosti dejavna skoraj pol stoletja in zanjo ustvarjanje filmov nikoli ni bilo filmska industrija, temveč vedno prostor, v katerem filmska družina podarja svojo ljubezen filmu. Poleg umetniškega ustvarjanja na filmu je Zvonka ustvarila niz kostumografij v domala vseh gledališčih po Sloveniji, sodelovala je z različnimi režiserkami in režiserji, ustvarila je kostumografije za veliko število TV nadaljevank, TV filmov, TV dram, dokumentarnih filmov, kratkih filmov, izobraževalnih oddaj. Zaradi njenega izjemnega umetniškega doprinosa slovenskemu filmu, televiziji in gledališču ter slovenski umetnosti nasploh je odločitev, da se nagrada Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2024 podeli Zvonki Makuc, več kot upravičena.
Gregor Božič je v kratkem filmu Mož, ki ni mogel molčati režiserja Nebojše Slijepčevića pokazal, kako močno izrazno sredstvo je lahko en sam majhen premik kamere in kako velik film je mogoče posneti na majhnem prostoru.
Filmu je uspelo iztrgati iz pozabe dragocen košček slovenske filmske zgodovine iz druge polovice 20. stoletja. Gledalcem bo olajšal razumevanje razmerij med glavnim tokom slovenske kinematografije in različnimi avantgardnimi gibanji ter njihovo vrednotenje znotraj kulturnega prostora nekdanje Jugoslavije.
Izpostavljamo delo Maje Weiss Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna, v katerem arhivski material postane kreativni in čustveni gradnik zgodbe.
Izpostavljamo delo Eme Kugler Nekoč v Posočju za režijske odločitve, s katerimi v odsotnosti gradiva iz pokrajine in ljudskega izročila ustvari živ spomenik poganske preteklosti, ki jo je izbrisalo kruto pokristjanjevanje.
Posebno omembo podeljujemo animiranemu filmu Maček med vrati Ane Čigon za humoren naskok na za slovensko okolje aktualno temo folklornega odnosa do meje in ograjic.
Posebej omenjamo eksperimentalni film Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili Sare Bezovšek, ki je spretno prelila svojo intermedijsko instalacijo v film, v katerem princip telefonskega zaslona preizkuša filmsko platno.
Glede na to, da je letošnji nabor študentskih filmov izjemno bogat, nas ne skrbi za prihodnost slovenskega filma. Težko je bilo izbrati in nepravično bi bilo, da bi nagrado podelile le enemu filmu v toliko različnih zvrsteh: igrani, dokumentarni, eksperimentalni in animirani film. Zato smo se odločile, da letošnjo vesno razrežemo na šest delov, saj smo jo želele podeliti šestim filmom, ki si jo enakovredno zaslužijo. Zaradi pravilnika festivala ta odločitev ni bila možna. Vesna se lahko podeli zgolj enemu filmu. Tako v skladu s pravilnikom podeljujemo šest posebnih omemb, simbolično pa jih še vedno smatramo kot podeljeno vesno in ob tem ponovno pozivamo k preoblikovanju pravilnika. Če pa vprašate nas, bi vsak od nagrajencev lahko vesno imel pri sebi dva meseca v letu.
Vsak od izpostavljenih filmov ima določene ustvarjalne presežke in prav te je treba prepoznati. Animirani film Onkraj obraza Anje Resman je filigransko delo, ki odraža avtoričino ustvarjalno zrelost. (Ne)srečen dan Karin Likar je igriva, duhovita, domiselna in vizualno sveža animacija. Okno Nela Jeraja Sedeja je pogumen družbenokritičen filmski eksperiment. Vmesnik Špele Koščak lahko doživimo kot spreten hommage filmski avantgardi skozi zvočni odtis današnjega časa. Izi Mlakar je uspelo s subtilnim vodenjem igralk in igralcev v filmu Grobo tkane niti stkati čustveno prepričljiv film. Po tem Davida Champaigneja je žanrsko dodelan minimalističen film, ki ga odlikuje dobro izpeljan dramaturški lok.
Film Odrešitev za začetnike odpira temo disfunkcionalne družine na izviren, drzen in humoren način ter jo prenaša v širši družbeni kontekst. Gre za pogumno in pronicljivo satiro, ki prinaša nov val energije v slovenski film.
Vsi verjamemo, da smo dobri, in na tem temelji naša identiteta. Tudi Hanna Slak gradi odnose med materjo in sinom na tej premisi ter pri tem spretno uporablja moč simbolizma. Ta dviga pripoved na višjo raven ekspresivnosti in dokazuje talent režiserke, ki je zmožna pritegniti gledalca v življenja svojih junakov.
Scenarij, v katerem je družbena satira uporabljena na izjemno intimen način, se izmika ustaljenim pripovednim konvencijam in zapušča varne meje realizma. Tu poetično diha s političnim, kar gledalca nenehno nagovarja h globljemu premisleku.
Olivia v interpretaciji Katarine Stegnar je tisti središčni lik filmskega mikrokozmosa, ki si nepopustljivo prizadeva ohraniti videz popolne družine, ob tem pa vztraja pri čustveni hladnosti in zakrčeni odmaknjenosti, s katero tlači svoje primarne vzgibe. Katarina Stegnar je oblikovala svoj lik z veliko notranjo intenziteto in brezkompromisno doslednostjo ter tako ustvarila enega najzagonetnejših ženskih likov v sodobni slovenski kinematografiji.
Marko Mandić je svojega Aleksandra razplastil v bitje, ki je ob vsem materialnem blagostanju prepolno šibkosti, strahov in predsodkov. V osebo, ki se pred bedo svoje dejanske eksistence zateka v sanjarije o popolni družini. In tudi v človeka, ki v sebi nosi zmožnost ljubiti. Potrebuje pa kar dober udarec v glavo, da je to ljubezen zmožen pokazati. Marko Mandić je svojo vlogo oblikoval tako, da smo mu v tem odločilnemu trenutku pripravljeni brezpogojno verjeti.
Otroka toksičnega razmerja med Olivio in Aleksandrom je z mladostno pristnostjo in energijo odigrala Mila Bezjak. Svoji junakinji je podelila neobičajno globino in zrelost, zaradi katere Agata znotraj disfunkcionalne družine učinkuje kot njena najsvetlejša točka.
V filmu Čao Bela, ki ga poganjajo otroški junaki, igra Krešimir Mikić moškega srednjih let, iščočega ravnotežje med izzivi, ki jih prinašata vloga očeta samohranilca in iskanje trajne ljubezni. Z minimalnimi gestami, brez odvečnih besed ustvari lik očeta, ki daje svoji hčerki prepričljivo čustveno podporo.
Fotografija Davida Hofmanna daje filmu Igrišča ne damo mladostno svežino, dramsko napetost in vtis spontane naključnosti. Hofmann osvetljuje osebe in snemalna mesta na način, ki podeljuje sliki očitno estetsko vrednost, ne da bi bil pri tem kakorkoli zmanjšan vtis avtentičnosti objektov pred kamero.
Glasbe v filmu Odrešitev za začetnike ni mogoče ločiti od gibljivih slik. Avtorja sta ustvarila glasbeno tkivo, ki je popolnoma v funkciji zgodbe o tragikomični družini in se ustrezno spaja z estetiko filma.
Najti pravo mero in bistvo zgodbe, ki bo bolečo osebno izkušnjo prenesla publiki brez stereotipov in odvečnih informacij, je bil brez dvoma velik izziv. Nanj se je montažer izjemno dobro odzval z izborom in razporeditvijo gradiva, s katerim je spretno povezal vse nivoje zgodbe – osebne, družinske, moralne in duhovne. Seveda tega ganljivega filma ne bi bilo brez režije v montaži.
Redko vidimo, da je filmska scenografija tako močan pripovedni element, ki je v neposrednem dialogu z igralci in dogajanjem. Na videz popoln in vizualno dovršen svet je tu nenehno prežet z občutkom nelagodja.
Kostumografija Katarine Šavs nas s svojo igrivostjo in avtentičnostjo popelje v okolje današnje mladine ter prispeva k čustvenemu prikazu sveta, ki mu pogosto ne znamo prisluhniti.
Tina Lasič Andrejević s svojo diskretno masko vseskozi podpira realistično zasnovo filma Niti besede in subtilno potencira doživljajska stanja likov, da igralske stvaritve tudi z njeno pomočjo zaživijo v vsej svoji polnosti.
Odmaknjen, skrivnosten in današnjemu čutenju težko dosegljiv svet starovercev nam film Nekoč v Posočju še posebej intenzivno približa s svojimi zvočnimi plastmi, ki jih je Boštjan Kačičnik mojstrsko združil v nedeljivo in ekspresivno celoto.
Hanna Slak je s pomočjo slovenskih koproducentov Mihe Černeca in Jožka Rutarja v nemškem prostoru in z nemškimi igralci ustvarila izvrstno intimno dramo o materi in sinu, o potlačenih in neizrečenih stvareh, ki čakajo, da privrejo na plano.
Film Igrišča ne damo! ne podcenjuje gledalcev in se ne boji na komunikativen in komičen način odpirati angažiranih tem v okviru žanra mladinskega filma.
Vesno za najboljši dokumentarni film podeljujemo filmu V mojih sanjah rase vsako noč drevo v režiji Vida Hajnška za absolutni ustvarjalni presežek. Film odlikuje subtilna poetika, v kateri čas in dih zastaneta. Človek, pokrajina, živali, zgodovina, tradicija se zlijejo v eno – Haloze.
Vesno za najboljši animirani film podeljujemo Trem tičicam Zarje Menart. Likovno izpopolnjena animacija pretanjeno govori o ženski biti. Podobe starodavnega ženskega zavezništva, povezanosti z naravo in rituali se prelivajo in ustvarjajo čustveno napetost.
Vel Vet Vel_festivalski film Miha Možine naskakuje filmske žanre in zvrsti in se razteguje med namenskim in eksperimentalnim. Skozi igrivo erotično formo nas zapelje tako, da pozabimo na njegov namen.
Vesno za posebne dosežke podeljujemo filmu Cent’anni Maje Doroteje Prelog za hrabrost pripovedi. Brez zavor prikazuje intimen odnos, ki se razvija po nepredvidljivih ovinkih življenja. Film postane odnos in odnos postane film.
Projekcije
2023
Film Mož brez krivde že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katerokoli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tenkočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah.
Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.
Rado Likon Prejemnik nagrade Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo 2023 Direktor fotografije Rado Likon, prvi slovenski diplomant prestižne praške filmske akademije FAMU, je s svojim neizmernim talentom in predanostjo zaznamoval slovensko kinematografijo in televizijski svet. Podelitev nagrade Milke in Metoda Badjure je priznanje za njegov prispevek k slovenskemu filmu in filmski dediščini. V drugi polovici 70. let je skupaj z režisersko generacijo, ki je vključevala Rajka Grlića, Lordana Zafranovića, Gorana Paskaljevića, Gorana Markovića in Emirja Kusturico, radikalno spremenil jugoslovanski film. S svojo izobrazbo se je Likon vpisal med izurjene direktorje fotografije, ki so popeljali slovenski film v novo smer. Rado Likon, rojen 13. januarja 1949 v Ljubljani, se je po magisteriju iz filmske in televizijske kamere na praški FAMU takoj vključil v profesionalno produkcijo slovenskega filma. Njegovo delo se razteza v dve časovni obdobji: klasično filmsko snemanje na trak in sodobno digitalno produkcijo. V vlogi direktorja fotografije je sodeloval pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih ter televizijskih delih. V slovenskem celovečernem filmu je pečat direktorja fotografije pustil v legendarnih filmih, kot so Poletje v školjki I in II, Leta odločitve, Razseljena oseba in Christophoros. Med televizijskimi deli izstopata nadaljevanki Primož Trubar in Julius Kugy, v katerih je s svetlobno atmosfero očaral gledalce ter ustvaril pristno vzdušje slovenskega visokogorja. Likon je svojo vsestranskost pokazal tudi na področju lutkovnega filma, zlasti s priljubljenimi Zverinicami iz Rezije. Njegova discipliniranost in ustvarjalnost sta ključna pri zapletenih posnetkih, ki segajo od igre svetlobe in sence do dinamičnih posnetkov, pri katerih kamera prečka snemalno os in ujame igralce z različnih zornih kotov. Likon je mojster ustvarjanja umetniških posnetkov, ki zajemajo pokrajine, običaje ter obraze slovenskih ljudi. Njegova filmska fotografija je vedno sovpadala s pripovedjo, ne glede na temo ali tehniko snemanja, njegov vpliv pa se je razširil tako na kinematografsko kot televizijsko občinstvo. Poleg svojih izjemnih filmskih dosežkov pa je Rado Likon tudi cenjen pedagog. Kot predavatelj na AGRFT in kot pedagog video tehnike na VŠU v Novi Gorici je delil svoje znanje in dragocene izkušnje s številnimi generacijami filmskih ustvarjalcev ter sodeloval z njimi kot mentor in član Združenja filmskih snemalcev (ZFS). Njegova zavezanost ohranjanju filmske dediščine se kaže v njegovem zavzetem sodelovanju pri restavriranju in digitalizaciji slovenskih filmov. S tem ne poglablja le svojega razumevanja in povezanosti s filmsko umetnostjo, temveč predvsem pomembno prispeva k ohranjanju naše bogate filmske dediščine in ima zato izjemen nacionalni pomen. Z velikim ponosom in spoštovanjem podeljujemo Radu Likonu prestižno nagrado Milke in Metoda Badjure kot priznanje za njegov izjemni prispevek k slovenskemu filmskemu svetu. Člani in članice komisije za nagrado Milke in Metoda Badjure v letu 2023: Lija Pogačnik, Špela Čadež, Sonja Prosenc, Andrej Košak, Milena Zupančič
Žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme s posebno omembo opozarja na kakovostne cineastične prvine filma Zemlja. Stiska mladih zakoncev, zaradi katere se napotita na negotovo migrantsko pot, in zapleti, do katerih prihaja pri tem, so vešče realizirani v maniri žanrskega filma. Od drugih filmov z migrantsko tematiko se Zemlja razlikuje po tem, da prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti. K uspešnemu dojemanju zgodbe veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo.
Pero je konceptualno filmsko delo, ki skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem, ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke. Boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja.
Čeprav je film le kratka študijska vaja, ima vse, kar imajo veliki. Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo. Ima vse elemente vrhunskega filma: dobro idejo in scenarij, kamero, režijo, predvsem pa vrhunsko igro vseh treh protagonistov. Režiser se prefinjeno igra s čustvi gledalcev in zgodbo spretno pripelje do dramatičnega vrhunca.
Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo. Borbike so film nasprotij. Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli.
»A ti sploh kej veš?« »Bol mal!« To je dialog z začetka filma in tudi kasneje v njem ni nič kaj dosti besed. Film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. In vendar v malih prostorih, s samo tremi nastopajočimi (bolje z dvema in pol) pulzira reka čustev, skritih travm, mladostnih zmot in razočaranj. Zakaj tako? Vzrokov ne vidimo. Vidimo le, da za junakinjo ni srečnega konca. Odide, kot je prišla, z naglavno ruto, zavozlano na zatilju. A to je le videz. Ona ni udomačena mačka, kot si predstavlja on, on ni njeno zatočišče, kot je pričakovala ona. Stari bi rekli: nista se razumela, mladi bi rekli: fuck! Nam pa je hudo ob tem prikazu danes tako pogoste, strašne nesinhronosti med ljudmi in med spoloma. Film se konča z njo na železniški postaji, simbolu sprememb, prihodov in odhodov, pa tudi sindroma Ane Karenine. Po režiserkini zaslugi je vse tekoče, verjetno domišljeno že v scenariju, odlično posneto, z dobro zvočno kuliso in zvokovno obdelavo. Zlasti pa: izvrstno odigrana ženska vloga! Za konec le vprašanje: kaj se je zgodilo s prgiščem žlic, ki jih je junakinja ob svojem odhodu vzela iz kuhinjskega predala v junakovi kuhinji?
Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.
V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tenkočuten in idejno domišljen. Precizna študija človeške krhkosti preko intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema.
Zvok v filmu Opazovanje pogosto deluje kot sprožilec dogajanja. Ob odsotnosti glasbe postane pomembno režijsko sredstvo. Ekspresivna zvočna podoba, zgrajena iz številnih zvočnih elementov, kot so medicinske aparature, sirene, telefoni, otroški jok ipd., ustvarja avtentično atmosfero in vzbuja vseprisoten občutek nelagodja.
Maska v filmu Zbudi me pomembno sooblikuje celostno podobo filma. Like dobro umesti v lokalno okolje, poudari njihovo osebnost in ozadje ter pri tem ne podleže tipizaciji.
Kostumografija v filmu Vzornik deluje sveže in pogumno. Drzno karakterizirira, ne boji se klišejev, ampak jih uporablja v svoj prid. V množici šolskega mikrokozmosa uspe razločiti vsakega pozameznika in indentificirati njegov značaj.
Scenografija v Opazovanju estetsko dopolnjuje in podpira žanr filma. Elementi, kot so madeži na preprogi, kupi smeti, staro pohištvo, prazni prostori, mišelovka ipd., pripovedujejo in hkrati kontekstualizrajo širšo zgodbo zunanjega sveta. Učinkovito izbrana hladna barvna paleta pa ustvarja kontrast rdečim uniformam reševalcev_k.
Sara Gjergek nas z montažo v Duhovnici skozi jasno razdelan in pronicljiv dramaturši lok popelje v življenje glavne protagonistke filma. Iz materiala uspe izluščiti vse najbolj pomembne postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja. Gre za kompakten film z množico informacij, ki se skozi igriv ritem razpirajo v intrigantno in sočutno zgodbo.
Glasba v eksperimentalnem filmu Ne misli, da bo kdaj mimo s ponavljajočim se minimalističnim motivom in bobnečimi tišinami pretresljivo naznanja minevanje časa ter v gledalcu_ki sproža intenzivne odzive in mešana občutja.
Filmska fotografija postane v filmu Varen kraj pomemben dramaturški element. Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven.
Jurij Drevenšek antagonista Damjana odigra polnokrvno in detajlirano. Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil.
Vesna Pernarčič kot prizemljena starejša sestra Špela uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis. S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu_ki vzbudi dodatno zanimanje.
Lik Roka je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, ki jo Henigman postopoma, prek iskanja lastne identitete, polni z vsebino. Niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postoma transformira.
Diana Kolenc kot Lara v filmu Opazovanje ustvari izrazito izčiščeno vlogo. Njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran. Z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom.
Scenarij za film Zbudi me pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma).
Ivan Gergolet v Možu brez krivde koplje goboko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje. Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta, prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane.
Zbudi me v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto. Pogumen in za današji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi.
Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nehnehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.
Projekcije
2022
Badjurovo nagrado za leto 2022 prejme Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka. Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.
Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«
Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.
Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022
Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.
Nagrada DSAF za končan študijski animirani film 2022. Čudovit film o spoznanju, da je lahko življenje tudi kaj več. Likovno unikatna risba in grotesknost karakterjev odlično povežeta vsebino in formo filma. Delo izkazuje popolno razumevanje filmskega jezika in animacije.
Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Prelepa upodobitev pustovanja, ki se ozira v preteklo slovensko slikarstvo in hkrati izkazuje izjemno svež in podoboživ vizualen izraz.
Posebna omemba DSAF za končan študijski animirani film 2022. Težak, moreč, in namenoma nerodno stiliziran film, ki pokaže, kako težko je zadihati s polnimi pljuči po dolgotrajni zlorabi in manipulaciji.
Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.
Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.
Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.
Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.
Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.
Med pogrešanjem izrazitih dramskih ženskih likov v letošnji filmski beri nas je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja.
Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano.
Alenka Kraigher kot Jana nam gre v vlogi afektirane malomeščanske vsiljivke na začetku filma strašno na živce. Postopoma spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.
V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura.
Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.
Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.
Presenetljivi preskoki in preizkusi prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje.
Scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.
Kostumografija nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja.
Maska v tem filmu je neopazna, a ves čas pristotna. V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.
Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.
Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.
Filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.
Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja.
Intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. (Zelo metal.)
Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.
Osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.
Pomembna zgodovinska tema položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem je pričarana skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.
Eksperimentalni film, ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja. Hipnotično, očarljivo delo Juša Premrova, avtorskega »one-man banda«, ki svoje popotovanje nadaljuje tudi v eksperimentalnem celovečercu Atlas.
Povprečna ocena: 4,52
Projekcije
2021
Strokovna komisija v sestavi Dušan Milavec (predsednik), Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović in Boris Petkovič je nagrado utemeljila takole:
Emilija Soklič je ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih delavk. Svojo strokovno pot je začela v povojnem letu 1946, ko jo je na podlagi predvojnega poznanstva k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov. Zaposlila se je kot prva vodja tehničnega oddelka Triglav filma in tako zaorala ledino v tipično moškem poklicu. Da ni bila nikoli izpostavljena soju luči, gre pripisati naravi njenega dela, ki je potekalo v ozadju filmskega ustvarjanja in zato javnosti ni bilo vidno, kaj šele znano. V času, ko je bila vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, kjer je delovala do leta 1955, je najprej nastalo mnogo kratkih filmov, obzornikov, sodelovala pa je tudi pri nastanku prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji. Temu so sledili mnogi drugi filmi, ki danes predstavljajo slovensko filmsko dediščino, med njimi »prvi Kekec« režiserja Jožeta Galeta. Slovenska filmska zgodovina bi bila brez prispevka gospe Emilije Soklič, ki je s požrtvovalnim delom zagotavljala vso potrebno tehnično podporo prvim produkcijskim korakom, bistveno siromašnejša.
Gospa Soklič je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Tehniške srednje šole. To so bili časi, ko se od žensk ni pričakovala udeležba v tehničnih poklicih. Kot vodja tehničnega oddelka je prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega filmskega podjetja, kar je med drugim pomenilo nabavo vse potrebne tehnične opreme za snemanje filmov iz tujine – naprav za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnih naprav, električne opreme. Njeno elektrotehnično znanje je bilo osnova, da je lahko v prvi meri skrbela za svetlobno tehniko ter kasneje za vso preostalo potrebno snemalno tehniko. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranijo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme. A tehnika ni bila njena edina strast; predvsem je skrbela za, kot jim je sama rada rekla, »mojo tehnično ekipo«, pionirje slovenskih filmov, za njihove pogoje dela in tudi ustrezno plačilo.
Med svojim delom v Triglav filmu je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Njuno sodelovanje je obrodilo sadove na začetku petdesetih let, ko sta skupaj razvila magnetni zapis zvoka. Ker je bil to pogoj za pridobitev številnih koprodukcijskih snemanj tujih filmskih ekip pri nas, je prehod na magnetni zapis, ki je bil že tako ali tako ogromna pridobitev za domačo filmsko produkcijo, blagodejno vplival tudi na razvoj domače filmske ustvarjalnosti. Vendar se inovacije na področju zvočne tehnike s tem niso končale. V sredini petdesetih let sta se z Rudijem Omoto popolnoma posvetila zvočnim inovacijam, saj sta poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko Inštituta za elektrozveze (kasneje ISKRA), kjer sta sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia. Takrat ustvarjene mešalne mize so bile ene prvih na svetu z integriranimi vezji in so danes del zbirke Tehničnega muzeja Slovenije. Gospa Soklič je svoje znanje že zelo kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko.
Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v razmerah, ki si jih danes težko predstavljamo, z minimalnimi finančnimi sredstvi in maksimalnim delovnim navdušenjem. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Emiliji Soklič priložnost, da izkažemo spoštovanje do pionirke filmskega poklica, predvsem pa do vrhunske inovatorke, ki je s sopotnikom izumiteljem spremenila zvokovne zapise slovenskega filma.
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Žirija podeljuje nagrado filmu, ki nas je osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja. Nagrado prejme film Morena.
Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.
V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.
Film Ameba si zasluži posebno omembo zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.
Posebno omembo žirija namenja prav tako izvrstnemu prvencu Inventura, ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.
Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.
Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.
Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.
Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.
Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.
Anuša Kodelja nas v vlogi Nine popolnoma očara s svojo svežino, razigrano drznostjo in izjemnim občutkom za humor. Postane naša »bestička«, sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.
Lik policijskega inšpektorja je bil na filmu viden že tolikokrat, da ga je težko odigrati na izviren način. Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.
Mitja Ličen je bil v koprodukcijskem filmu Telesce pred velikim izzivom: zgodba se dogaja pred več kot sto leti. To dramatično in čustveno pripoved, kjer se glavni junaki borijo za preživetje in se simbolno prebijajo skozi peklenske situacije, je direktor fotografije posnel tako, da se gledalec počuti del tega minulega sveta, njegovih grozovitosti in odrešitev.
Za pogumno rabo močnih glasbenih poudarkov in odmik od glasbe, ki se staplja z oblikovanjem zvoka. Glasba tu, namesto tega, prevzame vlogo še enega filmskega lika.
Družinska tragedija, tradicionalna albanska vas sredi gorskih brezpotij. Nova gospoda in uprava, svečeniki in odvetniki, proces snemanja, ki je trajal šest let. Vse to je montaža uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto. Glavni lik filma, dekle, ubito v družinskem sporu, ostaja prisoten v svoji bolečini, molku in pogledu njene matere. Moški liki – sosedje, sorodniki, uradniki in svečeniki – so okupirani z mačo temami: kdo je pomembnejši in kdo si je nagrabil več denarja. Sistem se je spremnil, a patriarhat je ostal.
Nagrado za najboljšo scenografijo prejme Neža Zinajić za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Številne lokacije, med njimi mnoge in vsem dobro znane ljubljanske vedute, študentska stanovanja, galerijski in zabaviščni prostori, stranišča in ordinacije, vse se odlično vklaplja v eklektični slog filma in vse deluje avtentično ter podpira like in režijo.
Nagrado za najboljšo kostumografijo prejme Matic Hrovat za film Prasica, slabšalni izraz za žensko. Za ulično modo, prenešeno v filmsko kostumografijo, ki odlično oriše like, zataknjene med otroštvom in odraslostjo.
Maska Martine Šubic Dodočić v filmu Oaza Ivana Ikića je izjemen prispevek k realnosti in specifičnosti ambienta filma, pri čemer nikoli ne eksploatira svojih pritagonistov.
V letošnji festivalski selekciji ime Julija Zornika, oblikovalca zvoka večine tekmovalnih filmov, močno izstopa. Lahko bi rekli, da je Julij Zornik razred zase, pa vendar smo se morali odločiti za en film, pri katerem je sodeloval kot oblikovalec zvoka. Zaradi sijajno oblikovane zvočne atmosfere prostora pod in nad morsko gladino, ki je zelo drugačna od tiste najpogosteje uporabljene v mediteranskih filmih, nagrado podeljujemo filmu Morena v režiji Antoanete Alamat Kusijanović.
V tem sklopu smo videli nekaj izjemnih umetniških filmov, ki so že obšli festivale po svetu in zagotovo sodijo v vrh evropske kinematografije, zato odločitev o tem, kateremu od njih dodeliti nagrado, ni bila lahka. Odločitev nam je nekoliko olajšalo pravilo, da lahko slovenski avtorji dobijo vesno tako za večinske kot za manjšinske koprodukcije, s čimer smo želeli poudariti njihovo kakovost. Nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo prejme prvenec italijanske režiserke Laure Samani Telesce. To je film izjemne vizualne moči in telesnosti, ki se s platna preliva v gledalca. Postavi nas v izkušnjo podeželskega življenja z začetka 20. stoletja, ne da bi pri tem zapadel v kič ali romantizacijo življenja naših babic in prababic. Preseneti nas s subtilnimi scenarističnimi obrati ter z uporabo slovenskih in italijanskih narečij. Obenem je nežen in krut. Vsekakor je to čudovit film, za katerega upamo, da bo skupaj z drugimi izjemnimi manjšinskimi koprodukcijami našel pot v slovenske kinematografe.
Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.
V kratkem igranem filmu Sestre, režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.
Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.
Film (Ne)vidni na gledalca naredi vtis z natančnim opazovanjem azilantov in prostovoljcev pod streho Ambasade Rog. Prevzel nas je angažiran pristop mladih avtorjev, ki pronicljivo in subtilno pristopajo k izbrani temi.
Vesno za posebne dosežke podeljujemo tenkočutnemu animiranemu filmu Babičino seksualno življenje, ki prikaže kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice. Avtorica se teme loteva na angažiran in ironičen način, z enostavno in učinkovito risbo ter fotografijo. Gre za ganljivo dokumentarno pripoved s ščepcem satiričnega humorja. Posebni dosežek vidimo v domiselni strukturi filma in odličnem načinu pripovedovanja, ki subtilno razgrinja tabu temo naše polpretekle zgodovine.
Kratki eksperimentalni film Vdor s pomočjo igre svetlobe in teme poganja zbirko v formaldehid shranjenih živalskih primerkov v nenehno gibanje. Avtorja filma manipulirata z abstraktnimi podobami, ki se gledalcu ne pustijo ujeti. Podobe skupaj z zvokom ustvarjajo nov, imaginaren in neskončen prostor gledalčevega občutenja.
Povprečna ocena: 4,74
Vesno za posebne dosežke podeljujemo izjemnemu slovenskemu doprinosu k filmu Kazenski strel v kategoriji manjšinske koprodukcije. Režiser, soscenarist, somontažer in producent Rok Biček nam z avtorskim pristopom v petnajstih minutah, polnih suspenza ter odlično vodene kamere in mladih igralcev, pokaže, da ima navidez nedolžna igra lahko resne posledice. Film od začetka do konca deluje kot vžigalna vrvica.
Projekcije
2020
Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Lun Sevnik se v študijski vaji z nizom nekonvencionalnosti ob igri moči protagonistov spretno poigra tudi z gledalcem. S premišljnim suspenzom, izrabo socialnega omrežja, vrhom v “videospotu”, izdelanim konceptom in podobnim – malodane mojstrovina!
V idilične podobe pokrajine vdira vztrajen, nadležen zvok avtoceste, ki razdira skupnost starega prebivalstva Gmajne. Film s posebnim posluhom za vaščane ponudi subjektivni zgodovinski pregled razvoja okolja, za katerega se zdi, da izginja.
Film Ne pozabi dihati nas popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo. Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.
Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo.
Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.
Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog.
Direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave.
Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje.
Montaža v filmu Atigona - kako si upamo! v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju.
Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.
Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.
V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.
Antigona – kako si upamo! je film, ki presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti.
Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.
Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.
Režiser Lun Sevnik je s filmom Igra nazorno pokazal, da lahko pripoved gledalca čustveno zadane tudi takrat, kadar je ta hladna, nezainteresirana in oddaljena. Dva fanta, ki pred našimi očmi načrtujeta samomor, v nas izzoveta občutke šoka, jeze in nemoči. Igro je žirija prepoznala kot drzen in izzivalen film, ki svojimi provokativnimi prijemi iz gledalcev iztisne močan čustveni odziv, kar je spretnost, ki uspeva velikim mojstrom filmske umetnosti
Režiserka Sara Kern s filmom Vesna Goodbye v kratki filmski formi prikaže izsek iz življenja desetletne deklice, ki mora zaradi družinskih dogodkov odrasti mnogo prehitro. Pripoved lahko vidimo kot bežen preblisk ali pa dramo z odprtim koncem, v obeh primerih je film kljub kratki dolžini žirijo prepričal do te mere, da bi mu ob nekoliko drugačnih pravilih zlahka podelili tudi kakšno nagrado v celovečernih kategorijah. Nagrada za najbolj izvirno delo naj predstavlja vzpodbudo za nadaljnjo nadgradnjo obetajočega pripovednega univerzuma, ki ga režiserka gradi v svojih kratkih filmih.
Filmi z majhnimi tržišči težko preživijo brez podpore javnih sredstev, a režiser Dejan Babosek s svojo filmografijo vedno znova dokazuje, da je zavidljiv celovečerni izdelek mogoče posneti tudi s povsem neodvisnimi prijemi. Preboj s svojim modelom neodvisnega financiranja predstavlja zgleden primer alternativne filmske produkcije pri nas in mu žirija za to podeljuje vesno za posebne dosežke.
Posneti celovečerni študijski film je težko, posneti dober celovečerni študijski film še toliko težje. A režiserju Sebastianu Koreniču Tratniku je uspelo prav to. Gmajna ponudi srce parajoč vpogled v slovensko podeželje, ki ga je modernizacija dobesedno presekala na pol, ga razčlovečila in odtujila, zaradi česar od njega ostajajo zgolj spomini in anekdote. Izjemna senzibilnost, s katero je režiser dal glas ljudem, ki jih družba nepravično potiska na obrobje in v preteklost, je več kot dovolj dober razlog, da žirija mlademu filmarju podeli vesno za posebne dosežke.
Povprečna ocena: 4,72 / 5.
Projekcije
2019
Film je čudovita umetnost, izjemno kompleksna, a hkrati preprosto neposredna v komunikaciji z gledalcem. A kljub čarobnosti filmskega izraza, ki lahko doseže um, čute in srce katerega koli in kakršnega koli človeka, se gledalci le poredko srečamo s filmi, za katere lahko trdimo, da so celostna umetnina – v kateri se brišejo ločnice med elementi, ki jo sestavljajo, pri kateri se konkretna snovnost njenega nastanka prelije v edinstveno psihofizično in metafizično doživetje gledalca. In filmi Andreja Zdraviča nam neredko omogočijo prav to: umetniško doživetje brez precedensa in brez primere. Trdimo lahko celo, da je ves njegov umetniški opus sklenjena celota, saj kljub temu, da se v njem menjajo predmeti obravnave, načini obravnave in ne nazadnje tehnologija snemanja, odseva neki določeni pogled na svet, avtorjevo posebno senzibilnost, ki nam z zvočno-vizualnimi impulzi na filmu venomer predstavlja utripanje ali ritem življenja (najsibo narave, urbanega okolja, tehnologije). Za celostno umetnino suvereno stoji celosten avtor, Andrej Zdravič, ki, tako rekoč nerazdružljiv s svojo snovjo in svojo umetnino, bdi nad vsemi fazami njenega nastanka in nad vsemi njenimi elementi.
Življenje Andreja Zdraviča je življenje, posvečeno filmu. Po osnovni izobrazbi v Ljubljani in Alžiru je začel študirati umetnostno zgodovino in etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se v tem obdobju navdušil nad fotografijo in glasbo. Leta 1973 je odšel v ZDA, kjer je študiral, diplomiral in magistriral na oddelku Center for Media Study na State University of New York/Buffalo, študij pa je poleg filmskih smeri vseboval tudi analogno sintezo zvoka in digitalni sampling. Pet let je živel in ustvarjal v okolju newyorške filmske avantgarde, a se je leta 1980, ker je želel posneti film o oceanu, preselil v San Francisco in tam ostal sedemnajst let. Poleg svojih del je v novem okolju ustvaril več filmov o mikrokirurški transplantaciji in šest let delal v Muzeju znanosti, umetnosti in človeške percepcije Exploratorium. Filmsko umetnost je predaval na ameriških univerzah UWM Milwaukee, San Francisco State University in drugod in kot gostujoči filmski avtor vodil seminarje na Stanford University, Royal College of Art, Falmouth University, Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani...
Za film Riverglass – V steklu reke (1997) je leta 1999 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2006 mu je Univerza v Ljubljani podelila priznanje za pomembna umetniška dela, za svoje ustvarjanje je prejel tudi številne nagrade po svetu, navsezadnje pa njegove filme obravnava več publikacij, posvečenih filmski umetnosti in teoriji, ekologiji in filozofiji. Zdravič je Slovenijo zastopal na Beneškem bienalu leta 1999 in na razstavi World Expo ’98. Njegove filme so prikazali na številnih samostojnih projekcijah in retrospektivah po svetu (Anthology Film Archives, Centre Pompidou, Deutsches Filmmuseum, Cankarjev dom, Slovenska kinoteka ...) ter predvajali na več televizijskih postajah (ZDF, RAISAT ART, ARTE, KCET Los Angeles ...) ali jih uvrstili kot eksponate v muzeje in galerije (ZKM Karlsurhe, MUSAC Léon, OCA Pavillion São Paulo, Alfred Ehrhardt Stiftung Berlin ...).
Andrej Zdravič je od leta 1973, ko ga je ob reki Soči in Jadranskem morju navdihnilo, kar je videl kot nenehen in večen ples narave, in je posnel svoj prvi film Ples kamere, ustvaril skoraj štirideset avtorskih filmov, ob tem pa tudi več video instalacij, v katerih raziskuje utrip življenja in narave, njenih nenehno prehajajočih energij in, v odnosu do človeka, duhovne razsežnosti teh prvinskih procesov. Njegovi filmi so zvočno-vizualne kompozicije, v katerih sta zvok in slika spojena v neločljivo govorico, med njima ni hierarhije, in skupaj tvorita film, ki na gledalca deluje totalno, preplavi ga, potopi vase. Zdravič sveta okoli sebe ne manipulira, temveč poskuša svojo zelo intimno izkušnjo okolja, v katerem se nahaja in ki ga (neskončno) fascinira, čim bolj natančno prenesti gledalcu. V svojih filmih največ prostora namenja naravnim pojavom, a v kakršno koli okolje vstopi kot filmski avtor (naj gre za naravo – reko, ocean, vznožje vulkana, oblake – ali urbano okolje – soseske New Yorka, operacijsko dvorano, kokpit reaktivnega letala), tja stopi nežno in tiho, vendar z naostrenimi čuti, s katerimi poišče zorne kote, ki najprecizneje prenašajo doživetje in energije prostorov, ki jih hoče predstaviti. Zdravičevi filmi so kompleksne umetnine, a avtor svojega procesa dela in snovi obravnave ne mistificira – in prav zato imajo neverjetno moč, da vsakemu gledalcu ponudijo njegovo lastno umetniško izkušnjo. Zaradi razloga, zakaj nastanejo, načina, na katerega nastanejo, in direktnosti, s katero delujejo na gledalca, so filmi Andreja Zdraviča filmi v najčistejšem pomenu besede.
Predsednica komisije za Badjurovo nagrado 2019 Varja Močnik
Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5.000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli avtorju prvenca.
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.
Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.
Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.
Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.
Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.
Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019
Junakinjo močni notranji občutek za pravičnost žene v tihi, a vztrajni upor proti navidez svetim pravilom in nepremakljivim strukturam moči. Njen boj je danes več kot aktualen. Izvrstno igro glavne protagonistke in močno zgodbo s ščepcem satiričnega humorja podpira ikonična in hkrati ironična vizualna podoba.
Vrtoglava Soma Sandre Jovanovske je preiskovanje (z)možnosti (animiranega) filma, ki s premišljeno uporabo ready-madeov izvirno obravnava temo odvisnosti. Kljub zahtevnosti problematike dopušča prostor interpretaciji.
Alzheimer Cafe Martina Drakslerja je ganljiv premislek o življenju in minljivosti, ki s spoštovanjem in igrivostjo v ospredje postavlja intimo vsakdana para v domu za ostarele.
Osupljiva filmska stvaritev z izjemno vizualno komponento in zaokroženostjo, ki v svojih številnih kvalitetah močno presega običajni okvir nacionalne kinematografije. Vsi elementi filmskega jezika v tej dodelani mojstrovini so uporabljeni premišljeno in subtilno, kar gledalcu omogoči izjemno emotivno in estetsko doživetje. Prepričani smo, da je ta film znanilec pomembne prelomnice za slovensko kinematografijo.
Redki filmi so tako precizni, premišljeni in poglobljeni ter v takšnem soglasju vseh kreativnih elementov, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerni prvenec Gregorja Božiča. S samosvojo poetiko in izvirnimi rešitvami mu uspe, da nas s filmskimi izraznimi sredstvi presenetljive avtorske in obrtne zrelosti popelje na čarobno popotovanje v svet kostanjevih gozdov.
Skozi izjemno delikatno zgodbo nam scenarista KatjaColja in Angelo Carbone razkrivata vso globino izgube otroka in soočanja z njo. Rahločutno in subtilno se skozi vrsto detajlov in situacij iz vsakdanjega življenja izoblikuje celostna mozaična podoba odtujenih medosebnih odnosov, katerih dinamika nas postopoma in neopazno vodi do močne emotivne katarze.
V lik uporniške Neže je Liza Marijina vnesla slojevitost in globino, ki subtilno namigujeta na skrita in potisnjena čustva,ki se skrivajo za navidezno grobostjo, nesramnostjo in samoironijo. Z natančnimi in dobro umerjenimi sredstvi ji uspe postopno razkrivanje emotivnega odpiranja svoje junakinje.
V interpretaciji Maria, »ta škrtega mizarja«, je Massimo De Frankovich uspel v enem zamahu skozi maestralno igralsko kreacijo pričarati celotno paleto različnih emocij in bogastvo notranjega sveta, ki se skriva za obrazom, otrdelim od teže življenjskih preizkušenj. Skozi dostojanstvo, toplino in plemenitost, ki jo nosi njegov lik, nam je približal pretresljivo usodo neke skupnosti.
Jana Zupančič nam je s svojo igralsko kreacijo približala notranje strahove in dileme na videz močne ženske. Z minimalističnimi, a natačno odmerjenimi izraznimi sredstvi je vnesla tesnobo in napetost v lik inšpektorice Kaje, ženske, ki poskuša za vsako ceno ubežati usodi neperspektivnega provincialnega življenja.
Milivoj Roš Miki je v svoji igralski bravuri v nekaj minutah filmske pripovedi uspel narediti tako močan vtis, da si filma brez njega ni mogoče zamisliti. Z neverjetno lahkotnostjo prehaja iz nastopaškega pripovedovanja v intimno in grenko izpoved. Miki nam je ponovno pokazal, kako močna in navdihujoča je lahko igralčeva karizma.
Z virtuoznim obvladovanjem igre svetlobe in senc direktor fotografije Ferran Paredes Rubio v slogu največjih mojstrov klasičnega slikarstva suvereno postavi piko na i vizualni mojstrovini, ki jo soustvarja v tesni simbiozi z režiserjevimi postavitvami kamere ter že omenjenimi komponentami scenografije, kostumografije in maske.
Izvirna glasba Hekle Magnúsdóttirob sozvočju že pozabljenih napevov in popevk prefinjeno gradi intuitivno naracijo in s tem vzpostavlja samostojen dramaturški sloj, ki s svojo sugestivno močjo rahločutno nadgradi igralske kreacije, s čimer ponese emotivnodoživetje gledalca na povsem nov nivo.
Gregor Božič je v kreativnem montažnem procesu s Beppejem Leonettijem in Benjaminom Mirguetom našel sozvočje vseh elementov filmskega jezika in jih preko preskokov v času ter nevidnih prehajanj med resničnim in nadnaravnim svetom, prepletanjem spominov in sanj povezal v čarobno filmsko pravljico.
Giovanna Ciriani tako s premišljenim občutkom za najmanjši detajl kot tudi celostnim izborom lokacij ustvari čaroben in hkrati izjemno prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temvečaktiven protagonist.
Transmedia Production, Deutsche Film-Und Fernsehakademie Berlin, RTV SlovenijaRežiser: Gregor Božič Utemeljitev:Katharina Jockwer in Mateja Fajt sta s skrbno domišljenim konceptom in pozornostjo na najmanjši detajl, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi na skrbno izrisanem socialnem okolju, ustvarili kostume, ki bodo ostali večni.
Barbara Morosetti je s subtilnim oblikovanjem maske skozi celotno pripoved natančno in dosledno podpirala igralce pri kreiranju njihove vloge, s čimer je bistveno pripomogla k nepozabnim podobam, ki so se vrnile iz preteklosti.
Zvočna slika se v soglasju z izvirno glasbo vzpostavlja kot eden izmed osrednjih pripovednih elementov. Večplastna in tehnična dovršenost zvoka je rezultat dela kreativne ekipe z jasno izdelanim avtorskim konceptom in individualnim pristopom k filmskemu zvoku.
Observacijski dokumentarec o zloglasni morilki Cammore, ki se po 24 letih vrne iz zapora v vsakdanjost južnoitalijanskega mesteca. Pretanjen scenarij, pogumna kamera in odlična režija nas popeljejo na napeto filmsko potovanje glavne protagonistke in njenega partnerja, ki jo je 24 let čakal, da se vrne domov. Kaj je ostalo od ljubezni in kdo je Christina Pinto? Avtorjema uspe na verodostojen in zaupljiv način prodreti v najintimnejšeplasti človeške duše in odstreti skrivnost, zakaj je Christina ubijala. Odlična montaža, glasba in celotna izvedba filma. Pretresljiv film.
V mediteranski atmosferi Rajase v finih detajlih zrcali odnos mladega para na počitnicah z vsemi malimi nevšečnostmi, v katerih se prepoznamo gledalci in se pravzaprav smejimo sami sebi. Lahkotnost in briljanca filma v vseh segmentih njegove izvedbe –scenarija, kamere, režije, igre. Odlična izvedba celotne ekipe filma odpira naš »periferni vid«.
Drzen in strasten film z imenitno Zorico Nuševo kot Petrunijo odpira vprašanje ženske v makedonski družbi in tradicionalnih okoljih. Spremljamo preobrazbo Petrunije, ki s svojo spontano akcijo razbija cerkvene in družbene tradicije in se spreminja v glasno zagovornico pravic žensk. Mojstrski film Teone Strugar Mitevske, ki dokazuje, da lahko s filmsko umetnostjo še vedno vplivamo na spremembe v družbi in spreminjamo svet.
Animatorka in avtorica filma Milanka Fabjančič riše in sanja. Polnokrvno izkorišča formo animiranega žanra. S pomočjo animiranih metamorfoz nas popelje v domišljijski svet Liliane in njenega vsakdana, v čas Metropolisa, tekočih trakov, ljudi številk. Liki in forme se svobodno spreminjajo iz ene podobe v drugo in pri gledalcu vzbujajo občutenje nadrealnega in domišlijskega. V polnosti je izkoristila svobodo izraza, ki jo omogoča zgolj animirani film. Liliana kljubuje z nasmeškom, saj je njeno srce polno ljubezni. Hudomušen animirani film z odlično Magnificovo glasbo. Svetlobo, ki jo Liliana nosi v srcu, ponotranjimo tudi gledalci.
Zrelost, občutek za sočloveka in jasna avtorska vizija Martina Drakslerja so osrednje kvalitete dokumentarnega filma Alzheimer Cafe, čigar pripoved je stkana v iskreno in zaokroženo filmsko celoto.
Umetnica, scenaristka in režiserka Ema Kugler z natančno dovršenostjo filmskega jezika in uporabo novih tehnologij avtentično pripoveduje zgodbo o »nas, ki smo, da kopljemo kosti«, izgubljeni kot fetusi v vesolju, iščoči pristnost »nečesa«. Ponudi tudi rešitev. Ekspresivna avdiovizualna umetnina avtorskih, igralskih in tehnoloških presežkov, filozofski in izjemno estetski film.
Buča na vroči strehi svetaje mnogo več kot le portret velikana slovenske poezije Tomaža Šalamuna. Predstavlja izjemen in dragocen dokument za slovensko kulturo, katerega vrednost bo le še rasla z vsakim dnem, ki bo minil.
S pridihom italijanskega neorealizma izpove zgodbo bosanskega vsakdana mlade družine v stiski in očeta, ki išče delo, a ga najde šele, ko pristane v zaporu. Univerzalna zgodba o socialno ranljivi družini z brezposelnim in preveč poštenim očetom, ki ne zmore pristati na korupcijo, čepravza ceno preživetja, je v današnjem koruptivnem svetu še kako aktualna na vseh koncih sveta. Režiser z občutljivo in pricizno režijo in z vodenjem odlične mednarodne filmske ekipe ustvari human film tenkočutnih občutij, visoke morale in etike.
Projekcije
2018
Režiser in scenarist Tugo Štiglic je zagotovo med najbolj prepoznavnimi imeni slovenskega mladinskega filma. Že v otroštvu je odigral eno glavnih vlog v Dolini miru (1956), enem najpomembnejših in tudi mednarodno najuspešnejših slovenskih filmov. Režiral ga je Tugov oče France Štiglic, pri katerem je Tugo, sicer diplomirani umetnostni zgodovinar, kasneje delal kot asistent režije. Asistiral je še pri številnih celovečernih igranih filmih drugih režiserjev (Sedmina Matjaža Klopčiča, Idealist Igorja Pretnarja, Ljubezen Rajka Ranfla itd.), med drugim pri vseh slovenskih mladinskih klasikah iz 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja: Sreča na vrvici, Učna leta izumitelja Polžain Ko zorijo jagode. V tistem obdobju je tudi režiral, predvsem kratke dokumentarne filme. Za film To človeka jezi,dokumentarni portret Justa Godniča, aktivista primorske protifašistične organizacije TIGR, je leta 1985 prejel zlato medaljo na beograjskem festivalu.S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki(1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike, ki jih je bilo občinstvo vajeno iz uspešnic Janeta Kavčiča in Rajka Ranfla, vnesel tudi popularno glasbo in ples.Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran,skupaj s Portorožem in solinami,vpisal na filmski trak za naslednjo generacijo. Odlično vodenje mladih igralcev naturščikov, spretno prepletanje resničnih najstniških težav in mladostnega idealizma z vizualno privlačnimi prizori in najlepšim sončnim zahodom v zgodovini slovenskega filma, pastelne barve in zvok »sintesajzerja«−Poletje v školjkije bil za generacijo otrok iz 80-ih ultimativni mladinski film.Še danes pa ostaja ena prvih in najpozitivnejših asociacij na otroštvo v desetletju pred osamosvojitvijo. V kinematografih si ga je ogledalo preko sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prixna filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint Maloju in grand prix v Szegeduna Madžarskem.Videokaseta s Poletjem v školjkije bila obvezna v vsakem gospodinjstvu in film je naslednjih 25 let obveljal za najboljše, kar slovenska kinematografija lahko ponudi mladim gledalcem.Dve leti kasneje je Poletje v Školjkidobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel.Po osamosvojitvi je posnel dva igrana TV filma po literarnih predlogah: Nasmeh pod pajčolanom(1993) po noveli Milana Puglja in Tantadruj(1994) po noveli Cirila Kosmača. S svojim naslednjim kinofilmom Patriot(1998),ustvarjenimpo scenariju Igorja Karlovška,je pokazal ambicije bolj hollywoodskega tipa in posnel enega redkih slovenskih akcijskih filmov, ki je povzemal stil in predvsem vizualno govorico popularnih ameriških trilerjev iz 80-ih in 90-ih let. Patriotv tem smislu ostaja slovenski filmski unikum, z leti pa je dobil status kultnega filma.Štiglicje pozneje posnel še tri mladinske filme: TV film Dvojne počitnice(2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, Pozabljeni zaklad(2002) po romanu Ivana Sivca in TV film Črni bratje(2010) po povesti Franceta Bevka, s katerim se je vrnil k temiupora proti fašizmu pred 2.svetovno vojno. V desetletjih delovanja na RTV SLO je režiral vrsto dokumentarnih, reportažnih, propagandnih in etnografskih filmov ter radijskih iger. Tugo Štiglic je ob canskiprojekciji restavriranega filma Dolina miru, v katerem je kot desetletnik prvič nastopil, izjavil: »Ob nastanku filma se kot otrok nisem zavedel brezčasnega sporočila tega filma, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar –njihova človečnost.« To bi lahko trdili tudi za filme nasploh. In Tugu Štiglicu se je posrečilo v vsehnjegovih filmih, še posebej pa v mladinskih, osvetliti ter nenasilno in nepridigarsko izpostaviti in povzdigniti prav to, človečnost. Predsednik Komisije za Badjurovo nagrado 2018 Miha Knific
Glavno nagrado podeljujemo skupinskemu filmu Metum. Odlikujejo ga dovršeni detajli v sicer stilizirani animaciji. Uporaba plastelina poudari otroško perspektivo strahu, film lahkotno naslovi tabuizirano temo.
Nagrada IRIDIUM v vrednosti 5. 000 EUR za postprodukcijske storitve se podeli režiserju filma, ki je prejel vesno za najboljši film.
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.
Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.
Letošnjo nagrado Kosobrin prejme Petra Trampuž.
Petro poznamo po delu tajnice režije, preizkusila pa se je tudi v režiji, scenaristiki in produkciji. Kot tajnica režije je sodelovala z »malimi« in »velikimi« avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini, arabščini …
Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije.
Svoje znanje je z leti nadgrajevala in ga vedno z veseljem dajala na razpolago tudi mladim avtorjem. Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje.
Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, 31. 08. 2018
Za močno igro, izčiščeno režijo in brezkompromisno osredotočenost zgodbe, za izjemen čut pri niansiranju čustev in odnosov med protagonisti filma ter celostno avtentično izgradnjo mikrokozmosa iz obrobja slovenskega vsakdana.
Za dosledno kritično refleksijo časa in današnje mlade generacije, ki v odnosu do protagonistov uspe biti hkrati humorna, trpka in ljubeča, ter za režijsko dovršen portret Ljubljane, ki v filmu nastopa kot svojstven karakter.
Posebno omembo namenjamo filmu Kar človek čuti avtorja Urha Pirca, ki ga v prvi vrsti odlikuje pristna igra. Film neposredno in realistično obravnava aktualno tematiko, poda izčiščeno in zaokroženo zgodbo.
Film Ne bom več luzerka je žirija prepoznala kot najbolj celovit filmski izdelek tega festivala. Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.
Enotna in trdna režija, v okviru katere nastaja zgodba, ki nas hkrati privlači in odbija, obenem navduši in potre, vsekakor pa do najmanjših podrobnosti razkrije kompleksno življenje mladine danes. Izjemen prvenec, v katerem režiser presenetljivo dobro upravlja prav vsak delček.
Scenarij filma Ne bom več luzerka izstopa s svojo dodelanostjo, premišljenostjo in očitnim poznavanjem tematike. Iz navidez pasivnega lika Špele ustvari močno in privlačno protagonistko, narativni presežek pa ustvarja v večplastnosti, vizualni pripovedi in bogatem podtekstu.
Igralka Judita Frankovid odigra lik Ane izredno rahločutno, prepričljivo, z izrazitim občutkom za emocijo, filmsko vsebino in izrečene besede. Vse omenjene elemente z unikatnim igralskim postopkom povezuje enkratne filmske trenutke in tako razpira vso tragiko lika, da bi lahko le ta delovala na gledalca. Čeprav na začetku filma vlogo Ane zastavi prizemljeno, pa po izgubi lastne identitete oprijemljivost lika postopoma transformira v vase zazrto bitje, ujeto v brezizhoden položaj.
Matej Zemljič je igralec, ki nas očara s svojim introvertiranim filmskim delovanjem. Njegov pristop k vlogi je diskreten in univerzalen. Postopoma, v enakomernem valovanju gradi lik Andreja v človeško bitje, ki je ujet med benignim mehanizmom vzgojnega doma ter travmatičnostjo družine in posledično notranje stiske. Odsotnost ljubezni in strah pred prihodnostjo izraža rahločutno in nevsiljivo, skoraj poetično. Njegova prisotnost je zadržana, kljub brutalnim situacijam. Temeljna ravnina, iz katere igralec izhaja, je občutje neznosnosti, v svoji bolečini pa vselej ostaja tih in zvezan vse do dejanja nasilja nad Željkom.
Živa Selan je igralka, ki žari. S svojo naravnostjo, drznostjo in odzivnostjo oblikuje vlogo, ki jo občutimo kot refleksijo neulovljivega in neoprijemljivega ustroja sveta. Dušljivost vsakdana, kot ga v popolni nemoči doživlja generacija, ki ne more priti do zaposlitve, se kaže v igralkini navidezni razigranosti in lahkotnosti. Njen izraz ni nikoli isti ali brezizrazen, nasprotno, s svojo sugestivno močjo in distanco do sveta ves čas sporoča: »Nisem dobro.«
Timon Šturbej je v vlogi Željka briljanten. Karizmatičen in suveren v vseh plasteh igralskega izraza. V svoji brezhibni transformaciji učinkovito dozira objestnost mladega prestopnika v gesti telesa in duha. Skozi ves film svobodno in fluidno preigrava vse emocije in združuje diaboličnost divje narave in mehkobe. Od prvega do zadnjega trenutka živi film scela v drži manipulativnega demona.
S skrbnim sestavljanjem kadrov je v tem vizualno zadovoljujočem filmu direktor fotografije ustvaril čutno vizualno izkušnjo, ki nas posrka vase. Svojo izjemno nadarjenost kaže v nadgradnji svojega sloga, saj je dodatno plastjo kompleksnosti še obogatil svoj umetniški in strokovni dosežek.
Ekipa skladateljev je ustvarila izjemno natančno in presenetljivo organsko glasbeno spremljavo k preizkušnjam in stiskam, s katerimi se srečuje vodilna junakinja zgodovinsko težkega filma. S svojim dosežkom so brez dvoma obogatili zvočno izkušnjo filma, saj so še podkrepili občutja in dogajanje v zgodbi.
Zlatjan Čučkov je z montažo filma Koliko se ljubiš? ustvaril konsistentno strukturo z jasnim dramaturškim lokom in ritmom, ki premišljeno in v pravih trenutkih razgalja večplastnost in kontroverznost protagonistke Viktorije. Pri observacijskem dokumentarcu je strukturiranje in osmišljanje ogromne količine posnetega materiala eden večjih avtorskih izzivov in Zlatjan je z njim opravil izvrstno.
Scenografu je uspela skrajno natančna poustvaritev prostora in vzdušja v Sloveniji leta 1992. Uspešna in zelo zahtevna naloga, ki vključuje vse od najmanjših naključnih podrobnosti do splošne upodobitve minulih časov, igra ključno vlogo pri doseganju pristnosti celotnega filma.
Kostumografska vizija Sanje Džeba v filmu Izbrisana ni le natančna raziskava mode devetdesetih, njeno delo je umetniški izraz, ki se ne postavlja v prvi plan, temveč zna sobivati z vsebino filma. Domišljen vizualni pristop je ves čas v uravnoteženem odnosu do situacij in prostora, s čimer doseže skladnost filmične kostumografije in pripomore k neilustrativnosti okolja. V karakterizaciji vlog logično podpira njihovo psihologijo in dosega učinek v dobro pripovedi filma.
Nataša Sevčnikar je v filmu Gajin svet ustvarila diskretno, a konsistentno masko vseh igralcev, ki v ravno pravi meri in z veliko občutka vizualno podpira nerealističen in poenostavljen svet otroškega in mladinskega filma.
Julij Zornik je v filmu Lep pozdrav iz svobodnih gozdov ustvaril presežek svojega dolgoletnega zvočnega ustvarjanja mnogih igranih in dokumentarnih filmov. Jasen in zrel avtorski koncept brez glasbe vzpostavlja minimalistično zvočno sliko kot ključen pripovedni element filma, sestavljen večinoma iz pripovednih glasov in šumov narave.
Nina Blažin je z občutljivim dokumentarnim pogledom vstopila v življenje dveh mladih odvisnikov; podala se je v svet, ki ga radi preslišimo in spregledamo. Portretiranca živita na eksistencialnem robu, vendar se tudi tam najde nekaj ljubezni in potrebe po lepoti. Svoja junaka nam je približala do najintimnejših plasti, hkrati pa je s plemenitim avtorskim občutkom ohranila njun človeški ponos. Kljub zahtevnemu dokumentarističnemu pristopu pa film uspe razmišljati tudi vizualno.
Blaž Kutin kratki film spretno izkorišča kot priložnost za raziskovalen odnos do filma, zato je Poslednji dan Rudolfa Nietscheja radikalna avdiovizualna avantura, bolj odsanjana kot posneta. Avtor pogumno izkorišča na videz preprosto resnico, da film ni samo to, kar pokaže in pove, ampak tudi kar zamolči in skrije. Tako gledalcu prepusti veliko svobode, da sam z aluzijo na velikega filozofa odkriva zgodbo o običajnem sleherniku.
Zimske muhe so očarljiv road movie, ki pa potuje predvsem skozi razburljivo in hkrati brezčasno pokrajino odraščanja. Film poišče otroka v nas, polnega nedolžnih užitkov, z vedno veliko željo po avanturi, raziskovanju in nenehnem popotovanju po sladkih bridkostih sveta. Olmo Omerzu vodi filmsko zgodbo z lahkotnostjo pravljice, jo bogati s prefinjenim humorjem, hkrati pa ohranja odgovoren odnos do teme.
Koyaa je že nekaj časa prepoznaven animiran junak, vsako leto je tudi gost tega festivala. Njegov avtor Kolja Saksida je lutkovno animacijo razvil do svetovno primerljive vrhunske kakovosti, hkrati pa je ostal zvest svojemu junaku in najmlajšemu občinstvu, ki mu slovenski film ponudi občutno premalo.
Čeprav smo v zadnjem času videli veliko filmov z begunsko tematiko, nas uspe Voyage voyage presenetiti. Temo obravnava apolitično, z jasno etično držo poveže tihotapca in njegovo blago v globoko humano sporočilo – vsi smo ljudje. Lun Sevnik prikaže zrel odnos do današnje družbene realnosti, suvereno uporablja filmski jezik in uspešno razvija svoj avtorski izraz.
Vesno za posebno izviren filmski dosežek prejme ekipa filma Zgodovina ljubezni, ki vzpostavlja unikaten in neobičajen avtorski izraz, ki film odpelje stran od pričakovanih avtorskih uzanc. Umetniško rahločutnost režiserke in scenaristke Sonje Prosenc podpirajo odlična fotografija Mitje Lična, mednarodna igralska in avtorska zasedba ter poslovna in povezovalna sposobnost producenta Roka Sečna.
Zabaven in aktualen mladinski film, ki se lahko zasluženo kosa z igranimi celovečerci ne glede na splošno sprejeto hierarhijo filmskih žanrov. S kakovostnimi filmi za mlado občinstvo vzgajamo bodoče obiskovalce kinematografov v Evropi. Gajin svet kot del tega prepotrebnega procesa uspešno in dostojno nadaljuje tradicijo mladinskih filmov v Sloveniji.
Nori dnevi nas malodane prestrašijo s filmskim ugibanjem, ali se za duševno obolelostjo morda ne skrivajo zgolj neskončna ranljivost življenja, človeška nemoč in sovražni demoni, ki krožijo med nami. Film brez moraliziranja odpira mučna vprašanja, kako se na duševne stiske odzovemo mi, kako reagira sistem, medicina, farmacija. Zaradi premišljene, čeprav zgolj navidezne odsotnosti avtorja ostane samo iskren, do surovosti prepričljiv dokument, ki na gledalca deluje skoraj fizično.
Projekcije
2017
Nagrada IRIDIUM se podeli dobitniku vesne za nagrado občinstva: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.
Film Janeza Burgerja Ivan je psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe. Osrednja protagonistka filma je oseba, ki ne spada nikamor oziroma ne pripada nikomur. Da bi postala to, kar mora postati, ji ne preostane drugega, kot da vzame stvari v svoje roke. Burger na pleča Maruše Majer postavi čustveno zahtevno psihološko zgodbo, ki jo skupaj spretno privedeta do zaključka brez kančka sentimentalnosti in patetike.
Anže Testen v filmu s hitro montažo spretno prepleta realno in imaginarno, s čimer poustvari čustveno doživljanje najstnice v duševni stiski.
Nagrada Teleking se podeli dobitniku vesne za najboljši celovečerni igrani film: postprodukcijske usluge v vrednosti 5. 000 EUR.
Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser, Rok Biček, posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.
Janez Burger je s svojim Ivanom ustvaril vrtoglav ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne izpusti vse do konca. Tako oblikovan film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji, a ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar tako ali drugače poznamo vsi ljudje, zaradi česar film v resnici nagovarja tudi širše občinstvo, Burgerjev četrti celovečerec pa odlikuje tudi drzen prikaz nehvaležnega mesta, ki je v družbi še vedno dodeljen ženski.
Hana Slak je pretresljivo zgodbo o rudarju, ki se kot neke vrste novodobna Antigona bori za dostojen pokop žrtev povojnih pobojev, podala z izjemno mero pripovednega občutka. Njen film tako odlikujejo odličen ritem, spretna dramaturška konstrukcija, učinkovita raba glasbenih vložkov in seveda tudi delo z igralci, ki jim je brez velikih besed uspelo pokazati, da so mali posamezniki praviloma največji ljudje.
Srđan Koljević, Melina Koljević, Janez Burger in Aleš Čar so pripravili čvrst scenarij, ki skozi osebno dramo glavne junakinje spretno naslavlja širše družbene probleme. Ključno pri tem je, da scenarij pri konstrukciji likov ne zapada v ceneno manihejstvo in da z razvojem dogodkov nekajkrat tudi močno preseneti – ne da bi pripovedni obrati delovali kakor koli prisiljeno.
Maruša Majer je svojemu liku brez zadržkov poklonila celo sebe; svoje telo, svoj duh, svojo ranljivost in svojo zdržljivost. Vživela se je v vlogo Mare, ki ji ob rojstvu sina Ivana ni bilo dano, da bi si oddahnila in si opomogla. Fizične in čustvene zlorabe so kot porodni krči, skozi katere se je Mara iz ženske prelevila v mater. Takrat je na njenem obrazu, ki je še vedno nosilo sledi te boleče transformacije, končno zasijal nasmeh.
Leon Lučev je s svojo večplastno interpretacijo oblikoval izjemno prepričljiv lik rudarja Alije. Lučev nas zadržano, naravno in minimalistično, ko pa to vloga zahteva, tudi eksplozivno potegne globoko v Alijeva stanja, prepričanja in odločnost, da bo za vsako ceno naredil pravo stvar. Z ekspresivnim pogledom in subtilno gesto mu uspeva izražati intenzivne emocije tudi takrat, ko ne govori, s čimer je oblikoval skrajno življenjski in hkrati tudi zelo impresiven igralski lik.
Ivanka Mežan jezaigrala lik ženske, ki je priča zadnjim vzdihljajem svojega ljubega moža. Sredi temačnega hodnika bolnišnice se odvija tiho, nemo poslavljanje, kjer obupano išče človeško prisotnost, a je nihče ne vidi ne sliši. Igralki je bila situacija izziv, da je z minimalno igro vsak trenutek vedno globlje odstrla pogled v srce in dušo svojega lika in s tem narekovala trajanje kadra in ritem celotne sekvence.
Brane Grubar je upodobil popotnika na obali počitniškega mesta, kjer se je poletje že zdavnaj poslovilo. Tudi sam se je prišel poslovit od pepela žare, ki jo skriva v naročju. Njegov pogled drsi po gladini morja in takrat ga, kot bi se navzel njegovega plimovanja, preplavijo čustva. Igralec je vztrajal v njihovem zanosu in njegov lik prepustil nekontroliranim gestam, ki so pepel ljubljene osebe namesto k morju, mehanično, samodejno nosile v njegova usta. S ponotranjeno igro Braneta Grubarja se je skoraj banalni pogreb spremeni v veličastno izpoved ljubezni.
Za Marka Brdarja je filmsko platno kot slikarsko platno, kamor sloj za slojem nanaša barve in njihove odtenke, sence in njihovo stopnjevanje, temo in svetlobo, ki dajejo filmom dodatno, čisto novo dimenzijo. Njegova kamera je kot občutljivo oko, ki živi za svoje like.
Damir Avdić je s svojo avtorsko glasbo v filmih Družinica in Ivan ustvaril diskretno a ekspresivno glasbeno ozadje, ki o dogajanju pogosto pove veliko več kot besede, ki jih izrekajo nastopajoči. Avdićeva glasba je tesnobna in lepa hkrati, zlasti pa je izjemno filmska, saj se je avtor namesto na glasbeni razvoj osredotočil na oblikovanje vzdušja. Njegovi glasbeni motivi tako redko obsegajo več kot zgolj nekaj akordov, vendar pa prav vsak od teh zadane natanko tja, kamor meri.
Vlado Gojun je s svojo občuteno montažo različne vsebinske poudarke, ki so značilni za film Rudar, sestavil v tekočo, ne pa tudi povsem gladko celoto. Ker je v jedru pripovedi eksistencialni nemir glavnega junaka, je namreč Gojun nekaj tega nemira z občasnimi ostrejšimi rezi ohranil tudi na ravni forme in na ta način dosegel, da film zveni tako v globino kot v širino.
Janez Prohinar je s svojo scenografijo simpatičen film o mladem košarkarju povzdignil na raven slikovite parabole o pomenu ljubezni, tovarištva in zvestobe.
Emil Cerar in Polonca Valentinčič sta s svojimi kostumi spretno poudarila tako počasno drsenje družine na socialni rob kot tudi raznovrstnost načinov, s katerimi se posamezni člani družine soočajo z izzivi revščine.
Tankočutno izdelana maska Alenke Nahtigal se Maruši Majer v filmu Ivan prilega kot druga koža. Nosi sledove njenega trpljenja ob rojstvu otroka in kasnejših fizičnih zlorab, sočasno pa deluje kot močan vizualni element, ki v gledalca prenese občutek njene skeleče bolečine, ki nas oplazi "{ la fleur de peau"...
Boštjan Kačičnik je s svojim prispevkom ustvaril pestro in hkrati pretresljivo zvočno kuliso, ki zagotavlja, da gledalcev dogajanje ne zadane zgolj v srce, pač pa tudi v želodec.
Duhovit dokumentarec, ki nas pelje preko fizične do mentalne igre, dokler tudi igra sama ne izgine in v njej ostane samo pesem. Bivanjsko tesnobo, ki jo povzroči odsotnost Igre, avtor z ironično avtosamorefleksijo izkoristi, da se skupaj z njim spomnimo Igre, igranja in igrivosti.
Tomaž Gorkič v znanstveno fantastičnem filmu Apopotoza leta 2074 zgradi futuristično mesto, v katerem ljudje z identifikacijskimi čipi umirajo vsem na očeh. Njihova trupla izrabljajo v prehrambeni industriji in aluzija na nacizem je mogočna. Produkcijsko močan izdelek, ki z mračno atmosfero izpostavlja neposredni namig na iztrebljanje človeške identitete, obenem pa skrbvzbujajoče tesnobno preizprašuje prihodnost.
Vojni veterani skozi intimne zgodbe delijo dvom v lastne odločitve, ki jih je pogojevala tuja volja. Izbrana igralska zasedba in njihove bravure nas na pretresljiv način prestavijo v občutja preživelih.
Izjemna vizualna podoba navdihuje z univerzalno in pretresljivo vsebino. Kaže nam sliko enoumne množice sploščenih glav, ki ne dovoljuje drugače mislečih in ubija vsakršno rast posameznikove volje in moči. Virtuoznost zgodbe, režije, teksture, glasbe in animacije jemlje dih in nas prikuje na stol. Animirani film, ki je brez dvoma eden največjih presežkov letošnjega filmskega festivala.
Eno življenje v tisoč življenjih, ena zgodba v tisoč zgodbah. Svež in izviren impresionistični kolaž in avtor, ki je naredil izstopajoč film tudi brez klasične naracije. Vesna za najbolj izvirni avtorski prispevek.
Film na bizaren način prikaže razpad odnosa med odvisnikom,ki se sam počasi spreminja v rastlino in dekletom, ki njegovega vegetiranja ne odobrava. Odlična igra Lize Marije Grašič in Tinesa Špika, zamolkla fotografija Boja Nuvaka, dobra maska Mirjam Kavčič, ter duhovita in natančna režija Petra Bizjaka, pričara kompakten film, ki brez moraliziranja opozarja na nevarnost, da z odmikom v svet omame lahko postanemo samozadostno apatični.
Matjaž Ivanišin in Rajko Grlić sta s filmom Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba ustvarila tako doživeto meditacijo o izjemni vztrajnosti ljubezni kot tudi ekspresivno parabolo o staranju in veličasten poklon morda najmočnejši generaciji slovenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev. Ampak še pred vsem tem gre za film, ki bi s svojo izjemno toplino lahko talil ledenike, tudi tiste največje.
Dokumentarec ki nadgradi glasbo in grafiko te hvalnice norosti »Pljuni istini v oči«. Gledalca iz dvorane pospremi s hrepenenjem po tistem času in željo da še enkrat takoj posluša originalno vinilko z ovitkom v roki.
Projekcije
2016
Nagrada za dragocene filmske sodelavce.
Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.
Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.
Letošnjo nagrado Kosobrin, drugo po vrsti, prejme Emil Svetlik (Teleking).
Njegov impozanten opus govori sam zase. Pri mnogih projektih je pustil svoj nevsiljiv pečat, sodeloval pri izjemnih delih najboljših direktorjev fotografije in režiserjev doma in v regiji. Režiserji globoko cenimo njegovo strokovno znanje in občutek za filmsko sliko, nič manj pa tudi posvečen odnos do dela in sodelavcev ter njegovi umirjenost in prijaznost.
Mama je globok razmislek o figuri matere ter domišljen preplet fiktivnega in dokumentarnega. Pripoved gradi na poetičnih vizualnih in zvočnih motivih, s katerimi ustvari samosvoj simbolizem, ter na podobah krajev, matere in hčere, ki jih uokviri s tišino. Ne le, da te odražajo subtilnost avtorjevega pogleda in subtilnost kamere Marka Brdarja, temveč puščajo tudi dovolj praznega prostora, da se gledalec in gledalka v filmu ne počutita ujeta, ampak ga lahko doživljata skozi svoji osebni zgodbi. Mama v svoji sublimaciji bolečine ob avtorjevih filmih Oča ter Deklica in drevo predstavlja trilogijo »lepote in bolečine« in koherentno zaokrožuje celoten avtorjev opus.
Art kino mreža Slovenije podeljuje nagrado filmu, ki se spretno poigrava s konceptom grozljivega domačega in nas hkrati kliče nazaj k svobodi v čas brez pametnih telefonov, ko so imele besede toplino glasu, prijateljstvo pa je je veljalo za najvišje/največje zavezništvo. Film, ki nas spominja, da je odraščanje lahko težko, a če se na pot podaš s prijatelji, je vsaka ovira premostljiva - Pojdi z mano!
Preveč “kul”, da ga ne bi omenili. Srdohrd je naš skoraj enakovredni favorit med študijskimi kratkimi filmi. Stopa s pogumnimi koraki samosvojega avtorskega jezika in predstavlja unikatni pogled na nove slovenske kratke filme.
Sopostavljanje zgodovinske realnosti in fikcije v nagrajenem filmu povezuje fragmente v pomensko celoto in ustvarja novo resnico, hkrati pa problematizira naše sprejemanje te iste resnice in vsake druge, ki nam jo servirajo mediji. Z uporabo dokumentarne forme nas sili v razmislek o nekritičnem podeljevanju kredibilnosti in avtentičnosti vsebinam zgolj na podlagi oblike diskurza, ki ga asociiramo z resnico.
Izbrani kratki film o poskusu odraščanja tridesetletnikov v nenavadnem in svežem slogu sledi mladi avtorski estetiki in v dovršeni izvedbi humor prepleta z navihanim družbenim komentarjem.
Režiser, ki svoj navdih najde v dehumanizirani družbi, njenih zlaganih podobah in senzacionalizmu, se od tega oddalji in se osredotoči na intimen portret osebe, ki je sama produkt te družbe. Z minimalističnim pristopom dovoli gledalcu, da lik razume v vseh njenih razsežnostih in etičnih dilemah.
Natančno premišljen in zgrajen zmagovalni scenarij se zajeda v ranljivo družinsko tkivo, ga dekonstruira, premelje in novorojenega dostavi na konec filma.
Minimalistična igra in zadržana emocija zaznamujeta vzdušje filma in gledalca prikleneta na obraz lika, ki je od začetka do konca razpet med iskanjem resnice in hkrati njenim prikrivanjem.
Glavna moška vloga ustvarja popolno iluzijo resničnosti. Vanjo slepo verjamemo, čeprav nas film vedno znova opozarja, da stopamo po poti prevare.
Nagrajena ženska stranska vloga je ključna pri vzpostavljanju razmerja med materjo in hčerko. Ostalim likom v filmu nudi trden oprijem in jim pomaga rasti, zato smo jo kot dovršeno igralsko stvaritev dojeli kot nepogrešljivi del zgodbe.
Trojica medicinskih protagonistov s prepričljivimi igralskimi interpretacijami v filmu predstavlja zadnji zid hirajoče družbene morale, ki ji nikoli več ne bo treba pred vrata skušnjave.
Občuteno spajanje naturalizma in poetike nas v tihih podobah popelje na lirično potovanje dveh oseb.
V filmu, kjer si glavne vloge delijo čudovita pokrajina, četverica prijateljev ter strah pred neznanim, glasba poskrbi za čustveni kontekst in v pravi meri soustvarja in gradi atmosfero filma.
Montaža dinamično povezuje vsebino. Ker pa to vsebino tudi preigrava in spodbija, daje filmu dodatno kritično substanco, ki postane jedro filma.
S svobodo, ki jo nudi forma kratkega filma, nagrajeni študijski film subtilno in občutljivo nakaže travmatični dogodek, ki ga doživlja otrok.
En sam skrbno komponiran kader brez vsakršne intervencije nastavi ogledalo sodobnemu času in naši lastni neobčutljivosti.
Nadrealistični portret okajenega starca nas popelje na halucinatorno potovanje skozi noč, fascinira z dovršeno animirano podobo in zbode s prizemljitvijo, ki ji ne uide nihče.
Monokromatsko okolje in izpraznjene lokacije, v katerem se znajde glavni lik filma, so ključni element brezupne atmosfere med sončnim zahodom in novim dnem.
Brezčasno ukrojena kostumografija se v filmu nit za nitjo spreminja v vezno tkivo zgodbe in z vsakim kosom tkanine plasti človeške odnose.
Nagrajenca za animacijo skozi dolgotrajen in odlično izveden postopek “stop motion” tehnike vdihneta življenje lutkam in njihovemu svetu.
Nagrado za najboljši ton prejme ustvarjalec, ki z dodelanimi zvočnimi podobami oživlja naravo in ji dodeli vlogo petega filmskega lika, ki do zadnjega kadra odmeva med debli dreves.
Izbrani koprodukcijski film z dovršenim jezikom, subtilnimi režijskimi prijemi in vrhunsko igro sporoča, da različnost ni le stanje družbe, ampak pogoj za njen obstoj.
Na poti skozi neznano pokrajino, v napetem vzdušju, izbrani film odkriva kompleksni notranji svet mladostnikov in z dovršeno izvedbo slovenski mladinski film dviga na novo raven.
Projekcije
2015
Nagrada za dragocene filmske sodelavce. Prva podeljena brez pisne utemeljitve.
Nagrada za poprodukcijske storitve v podjetju Teleking.
"Če je odgovor na družbeno realnost smrt v slovenskem gozdu, je prav, da namesto samomora konec storimo pod ostrim rezilom sekire, na impotentno družbeno kritičnost pa nam odgovori Vintlr, ko nam pokaže, kdo je pravi dec. Idila nam resnobno in ironično, prav kakor žanru pritiče, na pladnju ponudi specifičen pogled na svet, v katerem skupaj živimo."
Projekcije
2014
Članice žirije FIPRESCI, ki smo tokrat izbirale med celovečernimi igranimi filmi, smo sklenile, da nagrado podelimo delu, ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh –tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe. Nagrado FIPRESCI poklanjamo filmu Drevo.
Letošnja strokovna žirija, ki jo sestavljamo Petra Božič (Art kino Odeon Izola), Mateja Lapuh (Mestni kino Ptuj) in Matjaž Marinič (Mestni kino Domžale), je med osmimi celovečernimi filmi v tekmovalnem programu izbrala film, ki gledalca vabi h kritičnemu razmisleku in refleksiji o slovenskem filmu skozi reprezentativne ženske vloge. Avtorica se je dokumentarnega filma lotila s strokovno predanostjo in spoštljivim odnosom do pogosto spregledane vloge žensk. Filmodlikujeta jasna zasnova in stopnjujoč ritem, ki ga režiserka izmenično zapolnjuje s humorjem in razmišljanjem o preteklosti in hkrati o prihodnosti ženskih vlog.Verjamemo, da lahko s prikazovanjem tega filma onovno obudimo zanimanje za slovensko filmsko kinematografijo, zato nagrado podeljujemo filmu Kaj pa Mojca? režiserke Urše Menart.
Člani žirije revije Stop, novinarka in urednica Stopovih filmskih strani Marjana Vovk, filmski kritik Bojan Kavčič in režiser Matevž Luzar, so se odločili, da naziv Stopov igralec ali igralka leta 2014 podelijo Ajdi Smrekar za vlogo Lučke v romantični komediji Pot v raj. Ajda v celovečerec prinaša svežino in energijo, ravno prav odmerjeno simpatično nadležnostjo osvoji gledalca in suvereno vodi svojo junakinjo od začetka do konca. V trenutku, ko se kot Lučka pojavi filmu, prevzame vajeti v svoje roke in nosi filmsko zgodbo do konca.
Za 125.000 gledalcev.
Celovečerni dokumentarni film BOJ ZA je prepričljiv in pretresljiv dokument našega časa. Film prinaša podobe in dogajanje pred ljubljansko Borzo, ki so dajali pečat prizadevanjem za bistvene spremembe v slovenski in svetovni družbi. Režiserju prepričljivega dokumentarnega filma o našem času, Siniši Gačiću, je uspelo vstopiti v samo srž protestniškega dogajanja in prikazati protagoniste tako v raznolikosti njihovih idej, njihovega delovanja, kot tudi njihovo katarzo in občutek nemoči.
Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.
Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.
Avtor filma PRESPANA POMLAD Dominik Mencej je filmsko zrela in kreativnosti polna osebnost, ki zelo dobro razume svoje filmske junake. Zanje skozi celotno pripoved ustvarja situacije, v katerih lahko vsi liki zaživijo v svoji polnosti. Tako kot prepričljivo zaživi film kot celota v rokah ustvarjalne in igralske ekipe. Žirija zato soglasno odloča, da kratki film PRESPANA POMLAD predstavlja dosežek takšne vrste, da ga nagradi z vesno za najbolj ši kratki film, vesno za najboljšo režijo in vesno za najboljši scenarij.
Lik Jasne v filmu PRESPANA POMLAD je zahtevna igralska naloga, ki znotraj kratke filmske forme zahteva kreacijo lika s kompleksnim prepletanjem emotivnih in duševnih stanj. Anja Novak je Jasna, suverena in zelo prepričljiva.
Lik Aleka v filmu DREVO je tenkočuten prikaz odraščanja v krutem okolju, kjer fant svojo transformacijo v moškega plača z življenjem.
Fotografija v filmu DREVO je dobro premišljen in estetiziran element, ki odločujoče soustvarja nadrealno realen svet filmske zgodbe.
Glasbi v filmu DREVO s premišljeno umestitvijo v dramaturgijo zgodbe uspe v filmsko pripoved vpeljati gosto in kompleksno glasbeno pokrajino, ki postane notranji svet glavnih junakov, spomin na nepovraten čas brez strahu.
V plesnem filmu VAŠHAVA se prepletajo tako likovni, zvočni, kot plesni elemeni v (verjetno) sklepno zgodbo sodelovanja med ustvarjalci filma s Sašom Podgorškom in plesno skupino En-Knap. Sozvočje vseh elementov v filmsko prepričljivo celoto pa je omogočil prav montažni kreativni proces, ki je eden izmed bolj pomembnih filmskih elementov filma VAŠHAVA.
ŠUOLNI IZ TRSTA je skrbno premišljena in domišljena miniatura, ki temelji po eni strani na etnologiji in po drugi strani na skrbno izrisanem socialnem okolju, v katerem so vsi liki prepričljivi in del tako socialnega kot naravnega okolja. Čeprav je film nastal (deloma) kot študentski, je v njem prikazanega ogromno profesionalnega vedenja in tehtnih ustvarjalnih premislekov.
Dokumentarni film REJNICA je slojevita, iskrena in zaokrožena filmska pripoved, skozi katero režiser Miha Možina s svojo zrelostjo in senzibilnostjo, iz prizora v prizor razkriva travme neštetih nesrečnih družinskih usod, ki se vse prepogosto prenašajo iz roda v rod.
Animirani film PRINC KI-KI-DO, POŠAST IZ MOČVIRJA, je duhovita pripoved z minimalistično likovno podobo.
Scenografija v kratkem filmu PRESPANA POMLAD ustvari prepričljiv filmski prostor, ki ni zgolj kulisa, temveč aktiven protagonist. Cel svet v točki pogleda.
Močna in uravnotežena pripoved v celovečernem prvencu BARBARI dosledno secira začarani krog brezupa ljudi z družbenega roba.
Oblikovanje maske v filmu INFERNO sprejme ponujeni izziv in skozi celotno pripoved natančno in dosledno prikaže širok razpon znanj in obrtne dovršenosti.
Večplastnost in tehnična dovršenost zvoka v filmu INFERNO je precizno strukturirana celota, ki je rezultat dela ekipe z izvrstnim posluhom za filmski zvok.
Za 50.000 gledalcev.
Projekcije
2013
Nagrado kritiške žirije 16. Festivala slovenskega filma prejme celovečerni prvenec Razredni sovražnik Roka Bička za izvirno psihološko dramo, v kateri za ta čas in prostor še posebno aktualno tematiko uspešno nadgradi s suverenim obvladovanjem filmske govorice. Z njo Bičku prek vešče izpeljanega dramaturškega loka in večplastne karakterizacije uspe v premišljeno doziranih odmerkih stopnjevati napetost med učitelji in učenci ter kritično pogledati skozi razpoke v šolskem sistemu. ki bi se česa moral naučiti tudi sam.
Za postavljanje novih mej z oblikovanjem pronicljive in inteligentne zabave za širšo publiko.
Restart nagrada za najboljši študijski film zajema postprodukcijske storitve v protivrednosti 6.300 EUR.
Igor Samobor v Razrednem sovražniku skozi celotno filmsko zgodbo stopa strogo suvereno in niti za trenutek ne popusti v svoji igralski drži, s katero prepričljivo upodablja načelnega učitelja, ki ne podleže izsiljevanju učencev. Z igralsko superiornostjo gradi dovršen lik, ki se gledalcu vtisne v spomin in pravzaprav nosi celotno filmsko zgodbo.
Teleking nagrada občinstva zajema postporodukcijske storitve v protivrednosti 7.000 EUR.
Film o paradoksu vzgoje, o tavanju brez cilja med permisivnim in avtoritarnim, o sodobni nesposobnosti posameznika, da se sestavi v kolektiv. Film nastane iz intimne nuje po kritičnem portretu šolskega sistema, vendar kmalu preraste v raziskovanje kolektivne družbene resničnosti. Počasi pada krinka za krinko mehanizmov družbenih struktur. Film se zaključi z eksistencialnim nelagodjem, ko platno v kinu postane kolektivno zrcalo.
Z vrhunsko avtorsko poetiko ustvari avtorica intimno zgodbo na območju med resničnostjo, fikcijo in fantazmo.
Za odločno in zrelo režijo, s katero zgradi intriganten pogled na sodobno življenje in ustvari nepozabljive filmske like.
Za sintezo besede in filmskega znaka v domišljeno pripovedovani zgodbi o potovanju v preteklost in srečni vrnitvi v prihodnost.
Za utelešenje karizmatične mlade ženske na prepihu življenja.
Za močno minimalistično igro pri ustvarjanju karizmatičnega ambivalentnega lika profesorja nemščine v filmu Razredni Sovražnik.
Za samoironično eleganco s katero uprizori lik avtoritete v precepu med institucionalno in osebno pozicijo v vlogi Ravnateljice v filmu Razredni Sovražnik.
Za preigravanje stereotipov subkulture z mladostno norostjo, temperamentom in svežino.
Za umirjeno in premišljeno obvladovanje pogleda.
Za melanholično spogledovanje s filmsko sliko.
Za doživeto strukturiranje potovanja z glavnim likom.
Za igriv in natančen filmski jezik.
Za portretni roadmovie enega najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev, mentorjev in aktivistov.
Za temperamentno in humorno rušenje svetinj patriarhalne družbe.
Za duhovit in bistroviden portret regije.
Za natančno karakterizacijo posameznika in kolektiva.
Za produkcijsko, fabularno in emotivno prebujanje ustvarjalnega naboja regionalnega filma.
Za serijo angažiranih dokumentarnih intervencij, v katerih film pripeljejo na ulico in ulico v film.
Projekcije
2012
Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Slovenski filmski center nagrado Metod Badjura za življenjsko delo v letu 2012 podeljujeta gospe Aleki Bartl PrevoršeK in sicer za njeno izjemno avtorsko delo na področju filmske kostumografije, ki ga je ustvarila v nadvse plodnih 54-ih letih dela pri slovenskem filmu.
Svoj kostumografski debi je Alenka Bartl udejanjila leta 1954, v celovečernem filmu Greh režiserja Františka Čapa, ko so jo odgovorni pri Triglav filmu kot prvo diplomirano kostumografko z diplomo Akademije uporabnih umetnosti (smer kostumografija) v Beogradu, povabili k sodelovanju. Kasneje je Bartlova ustvarila še kostumografije za 20 celovečernih igranih filmov, 10 televizijskih dram in filmov, 3 televizijske nadaljevanke (Dekameron, Slike iz leta 1941, Kiklop), za 3 televizijske baletne predstave in opero, ter nekaj priredb slovenskih gledaliških dram.
Ustvarjalno in umetniško delo Alenke Bartl je še v največji meri zaznamovalo kreativno sodelovanje z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela 6 celovečernih kinematografskih filmov (Sedmina, Strah, Vdovstvo Karoline Žašler, Iskanja, Dediščina, Moja ata socialistični kulak) in 4 televizijske filme (Zadnja šolska naloga, Nori malar, Črna orhideja, Gospodična Mary). Tako kot Klopčičevi filmi so tudi njene vrhunske kostumografije doživele številna priznanja na svetovnih filmskih festivalih, vključno z Berlinom in Cannesom.
“Iskanja so pravzaprav eden mojih najljubših filmskih projektov in še danes sem vesela, da sem lahko sodelovala pri njem. To je razmišljanje o lepoti, o umetnosti ... Slika je čudežna. Po Tizianu ... Jaz sem želela, da sam kostum ni prevladoval v ambientu Benetk, da ni v prvem planu, da je nevsiljivo kostumografsko na igralcu, ki ima glavno vlogo ...”
Bartlova je po dvakrat sodelovala tudi s Francetom štiglicem (Pastirci, Praznovanje pomladi), Juretom Pervanjem (Do konca in naprej, Triangel) in Igorjem Pretnarjem (Pet minut raja, Idealist). Slednji je z delom Pet minut raja zmagal na festivalu jugoslovanskega filma v Pulju, Idealist pa je bil nagrajen tudi na festivalu v Moskvi.
Na festival v Cannes se je Bartlova znova vrnila z odlično kostumografijo iz Umetnega raja Karpa Godine, kjer je s kostumom okarakterizirala tudi velikega svetovnega režiserja Fritza langa in ob njem še pionirja slovenskega filma Karola Grossmana. Sodelovala je pri eni največjih uspešnic slovenskega filma, delu To so gadi Jožeta Bevca; nato pri Krču Boža šprajca, Kiklopu hrvaškega režiserja Antuna Vrdoljaka, pri epizodi Slovo Andreja Vitužnika, ki jo je Jane Kavčič prispeval za omnibus Tri zgodbe, in nenazadnje tudi pri črno-beli melodrami iz kmečkega življenja, Luciji Franceta Kosmača.
Kostumi Alenke Bartl so vedno vrhunski in izrazito avtorski, ne glede na to, ali je v filmu predstavljena zgodovinska ali sodobna tematika, ali v njem prevladuje realizem ali fantazijska dimenzija, ali gre za umetniški ali žanrski film. Njeni kostumi so vedno ravno prav opazni in hkrati neopazni. Kostum je pri njej vedno v funkciji filma in igralca ter njegove vloge, nikoli ni namenjen samemu sebi in razkazovanju.
“Kostumograf ni modni kreator! Ne snuje večernih, športnih, delovnih oblačil po napotkih centrov iz Pariza, Londona, Rima, temveč fiksira predstavo o Ofeliji in Jacinti, o Cyranoju, Don Juanu ali Kačurju ali kakšni sodobni vlogi,” pravi Bartlova in nadaljuje: “Res je, da se prav nikdar nisem držala historičnosti, ampak sem poskušala s svojim videnjem časa, vloge, dramaturgije, režije in vsega tega, kar je pisalo v scenariju. Vse sem poskušala narediti zelo avtorsko, zelo svobodno.”
Alenka Bartl je orala ledino na svojem področju avtorskega ustvarjanja. Kostumografijo kot stroko in poklic je utemeljevala tudi teoretično. Postavila je temelje slovenski katedri za kostumografijo. Več desetletij je kot pedagoginja in profesorica na AGRFT svoje izkušnje in znanje posredovala novim generacijam režiserjev in dramaturgov ter pri tem kot mentorica za kostumografijo sodelovala tudi pri nastajanju številnih študentskih filmov. Poučevala je tudi na šoli za oblikovanje ter na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Filmskim kostumografkam in kostumografom je izbojevala pravico do priznanja avtorskega dela: od zapisa na filmskih plakatih do uveljavitve kostumografije kot samostojne kategorije pri podeljevanju nagrad in priznanj (na primer na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju, kjer je kar trikrat prejela zlato areno za kostumografijo).
Alenka Bartl je bila izjemno ustvarjalna tudi v gledališču, saj je tekom svoje kariere ustvarila kostumografije za več kot 500 gledaliških in operno-baletnih predstav. Velikokrat je bila nagrajevana, med drugim tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko delo s področja kostumografije v letu 1989. Z nagrado Metod Badjura za življenjsko delo se slovenska filmska stroka priklanja izjemnemu avtorskemu prispevku Alenke Bartl, filmske kostumografke in pedagoginje.
Iskrene čestitke!
Komisija za podelitev nagrade Metod Badjura za življenjsko delo 2012(Dunja Klemenc, Denis Valič, Filip Robar-Dorin, Miha Hočevar, Maja Weiss, predsednica)
Zakaj? Zakaj pa ne? Vsi štirje glavni favoriti so bili približno enaki, vendar nas je med njimi najbolj prepričal prav Maksimovićev film. HVALA ZA SUNDERLAND nas je zabaval in se nas dotaknil. Čeprav je narejen površno, nam je kljub temu ostal v spominu.
Celostno gledano je bil študentski film NAD MESTOM SE DANI najboljši film festivala. V njem so spretno povezani prav vsi elementi filmske pripovedi. Prepričala nas je tematika, žanr (muzikal), izvrstna igra in dobra montaža, predvsem pa sproščen pristop k režiji filma.
Za spretno vodenje igralcev in tudi za mestoma zelo subtilno režijo, ki nas je skorajda pripravila do solz.
V Sloveniji so vrhunski scenariji redki in scenarij za film SREČEN ZA UMRET je eden izmed teh redkih scenarijev. Škoda je le, da ni dobil priložnosti v celoti zadihati skozi film.
Jana Zupančič plete v filmu VAJE V OBJEMU vlogo Tjaše z neverjetno subtilnostjo modernega filmskega izraza, obrnjena navznoter, v počasni gradaciji, od spoznanja, bolečine, do novega začetka. Bolečih trenutkov ne opisuje z besedami, slutimo jih skozi zastrte poglede, skozi držo celega telesa. Njena površina je sproščena, igriva, njena junakinja trdno in organizirano drži niti svojega življenja v rokah, skozi pore njene odlične igre pa prihajajo na dan zatajevane bolečine, strah, upanje, nemoč, hrepenenje . Pred nami je junakinja današnjega časa , ki dobesedno vadi vaje v objemu.
Grega Baković je ustvaril v filmu HVALA ZA SUNDERLAND nepozaben prizor, ko se pobit, vsega dostojanstva oropan mali človek upre in zakriči. Baković plete usodo Johana z minimalnimi, najfinejšimi izraznimi sredstvi, s silovitimi prehodi, zmehčanimi z obupanim pogledom, sramežljivim nasmehom, vedno je poln vsebine, topline. Njegov Johan je na videz preprost, pod površino pa živi človek z vrednotami, upanjem, poln ljubezni... pa tudi jeze, obupa, ki nas s svojo čistostjo prepriča , da sočustvujemo z njim do srečnega konca.
Uroš Fürst je upodobil v filmu VAJE V OBJEMU junaka našega časa. Njegov Uroš je skop v zunanjem izrazu, skoraj dolgočasen, njegova vsebina je skrita pod površino tako, da ves čas vzbuja zanimanje. Levitev njegovega junaka se dogaja skoraj neopazno, dokler se ne prižge v nori strasti ki, tako izgleda, preseneti njega samega , pa tudi nas, ki smo neme priče njegovega sprehoda čez rob. Sveža, moderna igra v najsijajnejši obliki.
Marjuta Slamič je v filmu ŠANGHAJ zasijala v polnosti, sočnosti. Bila je bolj ciganska, kot cigani sami. Deluje tako celostno, da se zdi močna in ulita kot monolit. V njej čutiš neskončno materinsko moč, mleko, solze, varnost, v njenih očeh pa sonce, ki sije na vse okoli sebe. Njena Phirav Pao je tradicionalna mati, ki v sebi nosi organsko erotiko, brezsramno in ponosno. Skozi njo verjameš v preživetje in nadaljevanje družine, sozvočje njene materinske moči in razigrane erotike, navdušuje.
Đurićev Zlatko v filmu HVALA ZA SUNDERLAND je bravurozno delo igralca, ki obvlada filmski detajl, ves čas na tanki meji med več in manj. Je poln duhovitosti in življenja, razkošen v izrazu. S pretanjenim posluhom za čas v katerem živi, je njegov Zlatko sluzast, izkoriščevalski tip, ki ga prepoznaš na ulici, pa se skozenj ves čas smejiš svoji neumnosti. Navdušuje njegova domišljija pri uporabi rekvizita, ki ga vrhunsko vplete v svoj lik.
Filmska fotografija Simona Tanška je sinteza osnovnih likovno oblikovalnih vizualnih elementov in veščine temeljnih zakonitosti filmskega prizora. V izrisovanju svetlobe je pozoren do zlitja svetlobe z režijskimi parametri gibanja v mizansceni in to je estetska komponenta v vizualni nadgradnji filma.
Glasba iz filma STO PSOV polaga temelje atmosferi v filmu in je tisto, kar ti po ogledu filma ostane najbolj v spominu.
Zato, ker je bil eden redkih filmov iz celovečernega programa, pri katerem nam ni bilo dolgčas.
Film, ki nas je s svojo idejo in humorjem končno zbudil in neizmerno nasmejal.
Ker je nismo opazili, kar je redkost v Slovenskem filmu.
SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.
SREČEN ZA UMRET je obrtniško najbolj dovršen film. Sodelovanje med kostumografinjo, scenografinjo in direktorjem fotografije je perfektno.
Za izjemno simpatičen in v vseh pogledih dovršen animirani film.
Žirija pozdravlja uvrstitev celovečernega dokumentarnega filma v program. Teme, ki jih avtorji izbirajo, so izjemno pomembne in zanimive, vendar smo mnenja, da jih ne uspejo v celoti izkoristiti. Filmi so tako večkrat razvlečeni, hitro zapadejo v ponavljanje in celo samo-promocijo. Izmed filmov v tekmovalnem dokumentarnem programu, se nam je zdel najbolj kompleksen in dovršen Kozoletov film DOLGE POČITNICE.
Ker ga nismo slišali in ker nas ni motil.
Projekcije
2011
Komisija (v sestavi Filip Robar Dorin, Miha Hočevar, Dunja Klemenc, Denis Valič in Maja Weiss, predsednica komisije) je soglasno sprejela odločitev, da se nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2011 (uradna podelitev nagrade bo izvedena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) podeli gospodu Ljubu Struni za njegov izjemni ustvarjalni prispevek tako na področju domače filmske produkcije kot tudi pri številnih mednarodnih koprodukcijskih projektih.
Danes 81-letni Ljubo Struna je vse svoje življenje posvetil filmu. Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije - nanjo je namreč stopil že leta 1948. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov.
Kot direktor filma in izvršni producent je sodeloval s številnimi režiserji: Francetom Štiglicem, Františkom Čapom, Igorjem Pretnarjem, Francetom Kosmačem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom, Vojkom Duletičem, Janetom Kavčičem, Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, Makom Sajkom, Jožetom Pogačnikom, Milanom Ljubičem, Antonom Tomašičem, Andrejem Mlakarjem, Živojinom Pavlovićem, Francijem Slakom, Filipom Robarjem Dorinom, Žaretom Lužnikom in mnogimi drugimi. Zaradi odličnega, vedno strogo profesionalnega dela pri filmu, obvladovanja več tujih jezikov ter njegovih osebnostnih kvalitet so ga k sodelovanju povabili tudi mnogi tuji režiserji, med temi kar štirikrat Wolfgang Petersen in dvakrat Gillo Pontecorvo. Ljubo Struna se je uveljavil kot eden pionirjev, tistih posameznikov, ki so slovenskemu filmu odprli vrata mednarodnih koprodukcij. Sodeloval je s tujimi ekipami iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in ZDA. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je opravil tudi izpit za zunanjo trgovinsko registracijo.
Leta 1950 je bil Ljubo Struna med soustanovitelji Društva slov- enskih filmskih delavcev, najstarejšega stanovskega strokovnega filmskega društva na Slovenskem. Bil je med ustanovnimi člani podružnice Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS) v Ljublja- ni, ki se je leta 1956 preimenovala v filmsko produkcijsko podjetje Viba film Ljubljana.
Redno zaposlen (Triglav film, Viba film) je bil 17 let, 25 let pa je deloval kot svobodni filmski ustvarjalec. Posvečal se je tudi filmski vzgoji in bil mentor filmskih krožkov.
Ljubo Struna se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zaprt v nemškem taborišču v Mariboru, iz katerega so vsi člani njegove družine - z izjemo očeta, ki je bil preseljen v taborišče Rajhenburg - pobegnili v Ljubljano.
"Moja filmska dejavnost se je odražala tudi v moji čebelarski de- javnosti, ki sem jo gojil več kot 60 let." (Ljubo Struna)
Svojo veliko ljubezen do čebelarstva in produciranja filmov je združeval v niz filmov, na katere je ponosen ravno toliko kot na svoje sodelovanje pri velikih filmskih projektih, ki so zaznamovali slovensko kulturo in narod.
O svojem delu pri slovenskem in svetovnem filmu ter o filmski poti od laboranta do samostojnega producenta je spregovoril v brošuri Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi.
Čas je, da neprecenljivo zgodovino slovenskega filma iz ust Ljuba Strune za kulturno zgodovino Slovenije zabeležijo tudi drugi mediji. Naj bo ta priložnost ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Mladi režiser je žirijo med drugim prepričal s svojim ostrim, detajlom naklonjenim očesom, s smislom za scenaristično dovršenost in z občutkom za delo z igralci, ki film povezujejo v izpopolnjeno celoto.
Nagrada vključiuje 15 kolutov 35 mm Kodak Vison 3 Color negativa in razvijanje negativa v Kodakovem laboratoriju v Budimpešti, vključno s pripravo materiala na TC, je nagrada za najboljšo fotografijo v protivrednosti 5000 €.
Nagrada vključuje 5 kolutov 16 mm Kodak Vision 3 v protivrednosti 800€ prejme avtor najboljšega študentskega filma.
Nagrada v obliki brezplačnih 1O ur - enodnevni termin barvne korekcije v vrednosti 2.900 €.
Podjetje Teleking je z vesno nagrajenemu kratkemu filmu Obisk v režiji Mihe Mazzinija podelilo še praktično nagrado v obliki brezplačnih 1O ur - enodnevni termin barvne korekcije v vrednosti 2.900 €.
Za glavno vlogo v filmu Stanje Šoka, s katero je po obrazložiti žirije ustvaril impresivno in neobremenjeno pojavnost v slovenskem filmu. Dodali so še: Zvezda je rojena.
Projekcije
2010
Filip Robar Dorin je s svojimi filmi in svojo ustvarjalno energijo odločilno zaznamoval slovensko filmsko kulturo. Kot režiser igranih, dokumentarnih ter igrano-dokumentarnih filmov je prejemnik uglednih svetovnih in domačih nagrad. Inovator, ki je prepletal poteze igranega in dokumentarnega filma, še preden je to postala prevladujoča oblika filmskega izraza. Raziskovalec, predan odkrivanju prezrtih družbenih skupin in manjšin. Avtor, čigar portreti velikih zgodovinskih gibanj in osebnosti slovenske kulture odkrivajo njihove zastrte poteze. Neupogljiv ustvarjalec, ki je že v osemdesetih ustanovil neodvisno produkcijsko skupino ter napovedal kasnejši razvoj slovenske neodvisne filmske produkcije. Direktor Filmskega sklada, ki je stal in do zadnjega ostal na strani filmarjev in slovenskega filma. Neumoren iskalec, ki se je izobraževal doma in v tujini, ter svoje znanje in strast odkrivanja novega širokogrudno delil z drugimi kot pisec knjig in kot razgledan in načitan prijatelj, sogovornik in pedagog. Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.
15 kolutov 35 mm Kodak Vison 3 Color negativa in razvijanje negativa v Kodakovem laboratoriju v Budimpešti, vključno s pripravo materiala na TC, je nagrada za najboljšo fotografijo v protivrednosti 5000€.
5 kolutov 16 mm Kodak Vision 3 v protivrednosti 800€ prejme avtor najboljšega študentskega filma.
Nagrada v vrednosti 1000€.
Podjetje TELEKING podarja nagrajencu za najboljši kratki film praktično nagrado v obliki brezplačne 4. urne barvne korekcije v vrednosti 2.600 €.
Podjetje Teleking je zmagovalnemu kratkemu filmu podelilo še praktično nagrado v obliki brezplačne 4. urne barvne korekcije v vrednosti 2.600 €.
Projekcije
2009
Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli. Filmski problemi, o katerih govori Mako Sajko, nikakor niso samo njegovi, temveč predvsem obče prepoznavni. Izrazit avtorski pristop, vedno in povsod označuje samosvoj način, s katerim se Mako Sajko odziva času in dogodkom v njem. Močan ustvarjalni naboj, intenzivnost uporabe prav vseh filmskih izraznih sredstev, pogosto osvetljujejo zamolčane in samo na videz nepriljubljene teme. Avtor odlično obvlada filmsko pripoved, še prav posebna odlika njegovega ustvarjanja pa je tenkočuten smisel za humor. Skoraj vedno. Mako Sajko poskuša biti resnica sama, vedno objektivna, a hkrati sila prizadeta pripoved o svetu. Vsekakor je njegovo delo, potrjeno tudi z odmevnimi mednarodnimi in domačimi priznanji, še prav posebej zanimiva za filmsko vzgojo, za gledalca kateremu je senzibilnost temeljna lastnost. S cela in čisto do konca je Mako Sajko že desetletja predan filmu in vsem kar filmu pripada in ga dela t.i. sedma umetnost.
Soba 408 je senzibilna pripoved o odločitvah v odnosih dveh parov. Turk je v svoji narativnosti nepredvidljiv. In hkrati neizprosen.
Žirija publicistk in filmskih kritičark.
Za nastop v filmu Osebna Prtljaga, s katerim se je po dolgih letih vrnila v slovenski film.
Za humorni filmski pogled na slovensko vsakdanjost.
Ustvarjalci filma so zelo poglobljeno in natančno rekonstruirali čas in življenje ugledne slovenske publicistke Alme M. Karlin.
Nagrada je ček v vrednosti 1.000 evrov.
Ustvarjalci filma uspešno povezujejo elemente igranega filma, realnega ambienta in animacije v celoto pravljičnega sporočila H. C. Andersena.
Igor Samobor je sugestivno vstopil v prvi kader filma in ostal tak do konca.
Igralka elegantno in suvereno z minimalnim gledališkim izrazom obvladuje dvojni konflikt.
Avtorja sta z uspešno dramaturško roko stkala zgodbo o zamenjavi identitete.
Za suvereno vodenje igralcev in profesionalno obvladanje filmskega metiera.
Ker nas žanrsko in drzno vodi na rob človeškega obstoja.
Film na izviren, sugestiven in moderen način uporablja jezik filmske iluzije.
Projekcije
2008
Komisija za izbor nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju kinematografije v sestavi Dunja Klemenc kot predsednica, Roman Končar in Sreten Živojinović je na podlagi prispelih vlog za Badjurovega nagrajenca potrdila g. Milana Ljubića, dolgoletnega filmskega ustvarjalca, producenta in režiserja, pa tudi udeleženca številnih strokovnih polemik, srečanj in mednarodnih konferenc. Več o avtorju v nadaljevanju.
V Lajfu so tipični najstniški problemi predstavljeni na enkraten in neponovljiv način, kot so nastopili v dveh celjskih družinah. Predvsem pa so uprizorjeni na krilih humorja, duhovitosti in komike, ki prežemajo vse situacije. Predstavljeni so na kar najboljši način, po katerem se izkaže, da starši niso samo takšni, kot jih vidijo njihovi otroci, prav tako pa tudi otroci niso samo takšni, kot jih vidijo ali si jih želijo videti njihovi starši. To pa je pomembneje od tega, da najstnikov v filmu ne igrajo pravi najstniki. V kontekstu letošnjega festivala je Lajf tudi eden redkih filmov, če ne celo edini, ki se odlikuje s humorjem, s humorjem v pomenu esprita, se pravi duhovitosti, se pravi duha.
Asketska uporaba elementov filmske fotografije v koprodukcijskem filmu Ljubezen in drugi zločini pričara vzdušje, ki ga v filmih danes vidimo le redko. Izogiba se banalni všečnosti, kar je težko in pogumno, predvsem pa zrelo. Simon Tanšek svoj izjemni talent in širino dokazuje tudi s povsem drugačnimi pristopi v črno belem filmu Vučko ter visoko estetskem Every breath you take. Zato mu s spoštovanjem podeljujemo Kodakovo nagrado.
Topla in preprosta filmska pripoved, ki nikamor ne hiti, pa vendar se ne vleče. Z vsemi odtenki sive naslika paleto osamljenosti in nas nevsiljivo potegne v film. Zrelo delo mladega avtorja Matevža Luzarja. Komaj čakamo njegove naslednje projekte in upamo, da bo debitiral s celovečercem, še predno osivi.
Film Pokrajina št. 2 je prepričljiva in sodobna žanrska upodobitev še vedno aktualne in boleče tematike iz naše polpretekle zgodovine, ki dosega visoke produkcijske standarde, kakršni so sicer značilni za bolj razvite kinematografije.
Jan Cvitkovič v filmu Vem skonstruira malo mojstrovino, ki dekonstruira vsak konvencionalni pogled na film kot golo pripovedovanje zaključene zgodbe. Film prerašča v odprto metaforo, ki kot japonski haiku zadene na ravni čiste podobe, ki v sebi nosi vse in nič. Šus v glavo.
Režiser Vinko Möderndorfer spretno in trezno poveže vse elemente filma v intenzivno in prepričljivo celoto. Gledalca vodi in vpleta v zgodbo, ustvari izjemno atmosfero in celo plejado izvrstnih likov, odlično režira tako prizore seksa kot krvave umore. Ne kopiči kadrov brez potrebe, ohranja potrebno distanco in kaže veliko disciplino ter režijski talent.
Televizijski igrani film Hit poletja postavlja nove standarde TV produkcije. Avtorja scenarija se že na začetku dobro zavedata omejitev in okvirov, v katerih bo film nastal. Napišeta scenarij, ki ga med realizacijo ne bodo uničile okoliščine. Preprosta, a povsem verjetna zgodba pove veliko o ljudeh, našem času in prostoru na sproščen in všečen način.
Pritajen upor. Strah. Brezup. Težke besede. Ogromno besed. Nobenega spektakla. Nobenega glamurja. Ena dolga noč. Marjuta Slamič nas v filmu Za vedno z zadržano igro prepriča, da je vse res. Ali pa tudi ne.
Redki so filmi, v katerem se igralci lahko res razživijo in oblikujejo celovite vloge. Še redkeje se to zgodi v kratkem filmu. Vloga osamljenega, dobrodušno sitnega upokojenca v filmu Vučko je odigrana z briljantno dovršenostjo in se nas globoko dotakne. Čeprav smo z njim le dvajset minut, bo ostal z nami še dolgo. Evgen Car. Car.
Ob prizorih spolnosti v slovenskih filmih je pogosto nerodno tako igralcem kot gledalcem. Tokrat ne. Lik Maje Martine Merljak v popolnosti zaživi prvi trenutek, ko se pojavi na platnu. Vse je jasno. Neverjetna sproščenost, ki jo zmorejo le redki. Seks vedno vžge. Če vžge.
Živčen, siten, poskakujoč, debelušen, glasen, gobezdav, izmuzljiv, nastopaški, samovšečen, brez okusa, hinavski, precej nesposoben in nekoliko zabit. A dobrodušen. Lik, ki ga moraš imeti rad. Bojan Emeršič preseže svojo podobo televizijskega zvezdnika in nas ponovno spomni, kako dober igralec je.
Z izvirnim estetskim pristopom tako v sliki kot zvoku dokumentarni film preseže meje žanra, pridobi poetične razsežnosti in pove mnogo več, kot da zgolj dokumentarno govori o tem, kako je umrla neka vas. Film Mala apokalipsa Alvara Petriciga je v vseh pogledih nekaj posebnega. Zato nagrada za posebne dosežke.
Izrazito komorna zasnova filma Za vedno je za montažerja velik izziv. Jurij Moškon z rezi ne vsiljuje lažnega ritma, ne vzpostavlja umetne napetosti, ampak s primerno ritmiko zgradi čas in prostor pripovedi.
Produkcijske razmere v slovenski kinematografiji pogosto najbolj tepejo prav scenografski sektor. Dobri producenti se zavedajo, da je scenografija bistven element. Pravi človek na pravem mestu preseže omejitve in ustvari primerne prostore filma. Duško Milavec je s svojim estetskim čutom, avtorsko zavzetostjo, obrtnim znanjem in nenazadnje izborom sodelavcev pravi človek na pravem mestu. Pravi scenograf.
Vsekakor eden nespornih vrhuncev festivala, eden največjih dosežkov slovenske animacije in kratkega filma sploh. Z neverjetno natančnostjo in občutkom pove preprosto zgodbo, polno grenko sladke resnice. Z uporabo najmodernejše tehnike animacije se brez sramu postavi ob bok največjim in najbogatejšim studijem. Iz njegovega vrhunskega filma čikorja zadiši kot kafe. V imenu gledalcev se tudi mi zahvaljujemo avtorjevi soprogi za večletno potrpežljivost.
Slovenskemu filmu manjka žanrske raznolikosti. Televizijski srednjemetražni film Sonja je tako dobrodošla posebnost. Bizarni liki Milana Kleča in Janeza Burgerja dobijo s kreacijo maske Alenke Nahtigal živo, strašljivo podobo.
Pravo razmerje med vsemi elementi dobre filmske fotografije. Dušan Joksimovič z izrezi, kompozicijo, gibanjem kamere, izborom barv in osvetlitve izniči pogosto tako očitno mejo med režijo in fotografijo in s tem soustvari estetsko celovito filmsko delo.
Nevsiljiva glasba Boruta Kržišnika obogati film Pokrajina št.2 z nenavadno atmosfero in intenzivnostjo, vstopa na pravih mestih in stalno ohranja primeren nivo. Gledalec si ob odhodu iz dvorane pač ne požvižgava teme iz filma. In prav je tako.
Projekcije
2007
Film, ki je žirijo Desetega festivala slovenskega filma najbolj prevzel, zagotovo ni eden tistih, ki jih lahko gledamo z užitkom. Osrednja tema filma Otroci s Petrička, režiserja Mirana Zupaniča, je niz nenavadno krutih dogodkov. Vendar pa to tematiko obravnava z izredno občutljivostjo, neverjetno skrbjo za podrobnosti in z velikim spoštovanjem do žrtev, tako da na koncu z veseljem gledamo tako popolno delo, ki predstavi vsa razpoložljiva dejstva, hkrati pa nikakor ne more postati objekt politične instrumentalizacije.
Janezu Burgerju je uspelo realizirati izjemno preprosto in izvirno idejo v neverjetno doslednem in učinkovitem slogu.
S svojim celovečernim prvencem Marko Naberšnik dokaže prepričljivo dober čut za vodenje igralcev. Film gledalca tudi impresionira z natančnim opazovanjem komičnih in resnih vidikov življenja na podeželju.
Nagrado za najboljši scenarij dobi Marko Naberšnik za adaptacijo romana Ferija Lainščka. Scenarij popolnoma ujame vzdušje malih odročnih vasi, poleg tega pa brez zadržkov niza družbeno kritične komentarje, ki vzbujajo tako solze kot smeh.
S svojo (žal) ne prav veliko bero filmskih vlog je Silva Čušin s ponotranjeno igro zablestela v raznobarvni skali čustvenih valovanj, od nedavnega vdovstva, bolečine zaradi sinove grobosti, do odkritja moževe nezvestobe. Nazadnje pa se le utrne žarek nadaljevanja moževe predanosti glasbi v podobi tujega petnajstletnega otroka.
Nagrada za glavno moško vlogo gre Vladu Novaku za njegov pretanjen portret Gajaša, starejšega lastnika avtomehanične delavnice, čigar skrita strast je pop pevka Severina. Njegova igra ostane gledalcu v spominu še dolgo potem, ko se film že izteče.
Desi Muck, ki ima v filmu Instalacija ljubezni precej majhno vlogo, uspe upodobiti osebo iz mesa in krvi, ki v nekaj kratkih trenutkih razkrije vso globino osebnosti svojega lika; to pa ji uspe brez vsakršnega pretiravanja in zasenčevanja glavnih vlog.
Sandi Krošl je verjetno odigral svojo najmanjšo filmsko vlogo, a se je z impresivno, komaj zaznavno igro, vklopil v filmsko snovanje Hanne Slak.
Jaka Kovačič je s svojo montažo dokazal, da ima poleg smisla za drzno kombiniranje posnetkov z različnih perspektiv, tudi izrazito izostren čut za časovno dinamiko pri montaži spominov preživelih. Z inteligentno montažo uredi material na privlačen način, kar da filmu posebno jasnost in pričakovanje.
Življenjska in elegantna narava animacije je tako prepričljiva, da se je letošnja žirija odločila podeliti to nagrado filmu Prdci.
S platna zaslišimo zvoke, da gozd zasluti nesrečo. Komaj slišno šumenje skozi vejevje, čutni dotik lubja, nenehna šelestenja dajejo filmu razsežnost režiserkinega magičnega realizma.
Kamera snemalke Karine Kleszczewske radovedno in neprisiljeno odkriva svet pravljičnosti in resničnosti.
Žalostinke Bojane Šaljić Podešva oživljajo tragičnost vojne in njenih žrtev, a hkrati naznanjajo hrepenenje po morebitnem svetlejšem jutri.
Projekcije
2006
Peter Zobec je posnel veliko filmov, kratkih in dokumentarnih, daleč največ pa tistih, ki so jih podpisali drugi veliki režiserji. Pri največ filmih je sodeloval kot pomočnik režije, režiser množičnih prizorov, nekajkrat pa celo kot direktor filma. Morda je bil nekaterim režiserjem preveč nepogrešljiv, da bi našel čas zase, za svoje projekte, kot rečemo danes. Peter se ponavadi strinja, da tudi danes ne manjka dobrih slovenskih filmov, pogosto pa vendarle vztraja: ampak včasih je bila dobra kinematografija. Drži, s to kinematografijo se je zvezal v dolgotrajen zakon, ki je bil gotovo sklenjen iz ljubezni in zaprisežen profesionalni zvestobi. Marsikdaj je tudi ušel na filmska potovanja in sodelovanja: v Nemčijo, Avstrijo, Sovjetsko zvezo, obredel je Jugoslavijo, vendar se je z novimi izkušnjami vedno vračal k slovenskemu filmu. Njegova filmografija se srečuje z zvenečimi tujimi avtorskimi imeni: Živojin Pavlović, Wolfgang Petersen, Lordan Zafranović, Sam Packinpah, doma pa so ga k sodelovanju radi povabili: Boštjan Hladnik, Matjaž Klopčič, Jože Pogačnik in številni drugi. Ni režiral svojega celovečernega filma. Če pa bi zmontirali vse njegove prizore, bi morda dobili enega najlepših, filmsko najbogatejših slovenskih filmov. Če bi sestavili vse njegove filmske ideje, vse odkrite talente in z njegovo pomočjo povezane ustvarjalce, bi dobili nekaj kar bi zaman iskali v razvidu filmskih poklicev, dobili bi nekaj posebnega in izjemnega. Morda to, kar se zdi že na prvi pogled – sivo eminenco slovenskega filma.
Za umetniško kvaliteto slike in kreativni izbor luči.
Glasba v filmu Kratki stiki občutljivo sledi dramaturgiji filma, na nekaterih mestih pa zraste v zrelo in navdahnjeno glasbeno stvaritev.
Za jasno dramaturško funkcijo zvoka in za visok tehnični nivo.
Animirani film Dvorišče vzbuja upanje, da se začenja kakovost te zvrsti, ki je dosegala v minulih obdobjih slovenskega filma visoko raven, ponovno dvigati.
Za preciznost, s katero se v filmu razvijejo različne zgodbe in za notranji ritem posameznih sekvenc.
Boris Cavazza in Sebastijan Cavazza v filmu Kraki stiki za njuno antologijsko avtentično interpretacijo.
Za njeno interpretativno energijo in psihološko prefinjenost.
Za vlogo v srednjemetražnem filmu Moje male ljubice, kateri je dal odmerjeni in avtentični razpon med vitalnostjo in trpko sramežljivostjo.
Za njeno prefinjeno interpretacijo treh psihološko in karakterno povsem različnih likov.
Za premišljenost in spretnost, s katerim je napisana zgodba, ki ima veliko zapletov ter za artikulirano časovno strukturo.
Za zrelost vodenja in za luciden pogled, s katerim razvija zgodbo.
Režiser Martin Turk za čisto in v prispodobah pomenljivo poetično režijsko pisavo.
Za bogastvo pripovedi in emocionalno moč likov znotraj filma, ki je kompleksen in obenem univerzalen.
Projekcije
2005
DSFU v letu 2005 podeljuje Nagrado Metod Badjura za življenjsko delo gospodu Jožetu Pogačniku, režiserju, scenaristu, filmskemu kritiku. Njegov socialno in politično kritičen, občutljiv, angažiran in poetičen avtorski opus vsebuje igrane celovečerne filme ter dokumentarce različnih žanrov, s katerimi je temeljito zaznamoval slovenski film zadnjih petdeset let. Njegovo delo - filmi - so neprecenljivi, ne samo za slovensko filmsko in nacionalno zgodovino, temveč tudi za evropsko in svetovno.
Za brezhibno doslednost likovne čistosti slike.
Za svež elan in lirični odnos do osebnega spomina, s katerima ustvari svojsko fresko, s posebnim hommagem ženskim likom.
Za inventivno režijo, s katero Jan Cvitkovič usmerja dovršeni scenarij, s čimer uspešno spaja komedijo in tragedijo.
Za filmsko nadgradnjo plesnega projekta S.K.I.N. skupine En-Knap, v kateri izstopajo izjemno natančna zvočna, glasbena in vizualna kompozicija.
Za izredno natančnost režijskega postopka, ki se izraža v odličnosti vseh tehničnih in ustvarjalnih prvin.
Za pristnost zaokrožene zgodbe in občutljivost do kulturnega okolja, iz katerega izhaja.
Za zrelost, dovršenost in ustvarjalno samostojnost pri oblikovanju lika.
Za vehementno obvladovanje razpona izrazito različnih vlog.
Za prepričljivo upodobitev vsakdanjega človeka in njegovih negotovosti.
Za duhovni in fizični naboj njene igre.
Za sposobnost izžarevanja topline in strasti, ki ju zahteva lik.
Za skrajno izostreno in prefinjeno natančnost v zgradbi filma.
Za senzibilnost in avtentičnost, ki zaznamujeta melodično tkivo filma.
Za srčno igrivost in domiselnost animacije.
Projekcije
2004
Žirija ugotavlja, da v produkciji, ki ne dosega povprečja zadnjih let, izstopata filma Ruševine režiserja Janeza Burgerja in Predmestje režiserja Vinka Möderndorferja. Möderndorfer se je z izvrstno igralsko ekipo lotil brezkompromisne teme, ki ni pogosta v slovenskih filmih, vedno bolj pa napolnjuje naš vsakdanjik. Žirija Društva slovenskih filmskih kritikov zato filmu Predmestje podeljuje priznanje za najboljši celovečerni igrani film 7. festivala slovenskega filma.
Snemalec in direktor fotografije Bojan Kastelic je z izvrstno kamero – s pretanjenim občutkom za osvetlitev, za barve in za kompozicijo kadra – ustvaril izjemno vizualno podobo dokumentarnih filmov Potovka in Prijatelj čebelar in ponovno potrdil visoko, mednarodno primerljivo raven dokumentarisične vizualne estetike na slovenski nacionalni televiziji.
Scenarij za kratki film Sigmundove sanje, nastal po literarni predlogi Helene Resjan, skozi ljubezensko zgodbo govori o negotovosti sodobnega subjekta, ki se razpet med podzavest in nadjaz, težko uresničuje kot enkratna in neponovljiva osebnost. Nina N. Blažin je domiselno dramaturško prepletla različne časovne ravni in razsežnosti psihoanalize.
Oba filma (ki prejmeta posebno priznanje, op.p.) dosegata standarde, ki jih slovenski dokumentarci dosežejo le redko.
Oba filma (ki prejmeta posebno priznanje, op.p.) dosegata standarde, ki jih slovenski dokumentarci dosežejo le redko.
Nagrada za študijski prvenec. Mladi režiser se je izognil pastem prvega igranega kratkega filma in ga uspel zaokrožiti v čvrsto estetsko in pripovedno celoto.
Če stojijo posamezni deli, stoji tudi celota. Ruševine, ki bodo še dolgo stale. Najboljši film letošnjega festivala.
Nina N. Blažin nadgradi stilne in pripovedne načine iz svojega prejšnjega študijskega igranega filma in na kratko pove veliko o ljudeh in času, ki ga živijo.
Tehnično dovršen, sugestibilen in obenem nevsiljiv zvok Hanne Preuss daje filmu Desperado Tonic novo, prostorsko dimenzijo.
Kamera diha z igralci in prostorom. Ne vsiljuje se ne z gibanjem, ne z barvami, ne s kompozicijo. Sledi zgodbi in ustvarja atmosfero. Preprosto in dovršeno.
Glasbe v filmu Ruševine skorajda ni. In tako je tudi prav. Ko butne, pa butne.
Prepričljiva in pretresljiva igra brez odvečnih elementov. Darko Rundek, verjamemo ti.
Režiser trdno drži vse niti v svojih rokah, ne dopusti obliki, da bi prerasla vsebino, pač pa tankočutno zgradi prepričljivo celoto, ne da bi čez široko platno na veliko napisal: To sem jaz naredil.
Prostori omnibusa Desperado Tonic so sveži in taki, kot jih v slovenskem filmu še nismo videli.
Vloga, ki ji težko rečemo stranska, zlahka pa ji rečemo moška. Disciplinirana, iskrena, dobro odmerjena bravura Matjaža Tribušona.
Igra izjemne intenzivnosti, ki si ne privošči pretiravanja. Doživeta razrvanost brez napak, Nataša Burger.
Nataša Matjašec se v tej zahtevni vlogi izogne nevarnosti, da bi »igrala« igralko. Izjemna čustvena stanja na platnu zaživijo brez patetike.
Projekcije
2003
Slovenci skoraj neradi ali preredko opazimo, da imamo izjemne filmske igralce. Še večkrat spregledamo velike igralke in igralce v manjših vlogah. Odločili smo se, da vsaj delno zapolnimo to vrzel. Marijana Brecelj je z izjemno upodobitvijo ene od izjemnih oseb v Pevčevem filmu Pod njenim oknom dokončno razbila stereotip slovenske matere in predvsem dokazala, da velike igralke iz vsake vloge vselej naredijo velike like.
Amigo Dimitra Anakieva in Simona Obleščaka je preprosto pomemben film. Režijsko, montažno in dramaturško premišljena celota predstavi redko preobrazbo človeka iz dokumentarca v junaka, oziroma antijunaka iz filmske fikcije. Duhovito delo, ki ga od začetka do konca odlikuje dosledno filmsko razmišljanje obeh avtorjev in njunih soustvarjalcev, nas je presunilo z neposrednostjo in dostojanstvom.
Celovečerni film Rezervni deli režiserja Damjana Kozoleta in producenta Danijela Hočevarja bogatijo markantni liki, njihove pretresljive usode in sposobnost občutenja časa ter prostora, v katerem živimo. Docela filmsko delo, ki ves čas opravičuje produkcijske standarde, uspe prikazati tihotapca s človeškim blagom kot človeka. Učinkovito, pošteno in nesprenevedavo povedana pomembna zgodba se spleta v pomemben film, ki si zasluži pomembno mesto v zakladnici slovenske kinematografije.
Film Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb je po mnenju strokovne žirije eden od biserov letošnjega festivala. Kredibilno delo socializira tabuizirano plast družbe. Režiser Florijan Skubic je že v svojem rosnem začetku dokazal, da s kariero filmskega ustvarjalca misli zelo resno, saj njegova avtorska zrelost presega pojem študentskega filma. Zato vesni za najboljši študentski film dodajamo še eno za najboljši kratki film 6. festivala slovenskega filma.
Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb odlikujeta popolna zgradba in režiserjev pogled na dogajanje, ki nikoli ne prestopi meje avtorskega in človeškega dostojanstva. Lep, diskreten in topel film psihiatrične bolnike preobraža v markantne like. Florijan Skubic se je izkazal z izjemno veščino oblikovanja dokumentarne zgodbe znotraj kratkega filma in občutljivo temo podal na osupljivo občuten način.
Metod Pevec je izoblikoval lepo, preprosto, univerzalno in vrhunsko filmsko zgodbo. Njegova pripoved o ženski, ki predstavlja generacijo na prehodu v srednja leta, je sentimentalna, toda nič kaj patetična in papirnata. Topla, občutena impresija vsakdanjika, ki v nobenem trenutku ni banalna, več kot dostojno nadaljuje t.i. renesanso slovenskega filma. Domišljena vsebina, ki jo poleg vešče napisanih dialogov krasi galerija dosledno izdelanih likov, bo zanesljivo pomembno vplivala na novo generacijo slovenskih filmskih ustvarjalcev. Nagovorila in očarala nas je s silovito človeškostjo.
Radislav Jovanov - Gonzo je v Rezervnih delih ustvaril popolno vzdušje filmske podobe. Uporaba izrazitih svetlobnih kontrastov, obrisov zanimivih obrazov in temačnost prostora dogajanja so primer odlične, dosledno postavljene in hkrati diskretne fotografije v vlogi filmske zgodbe, ki dodaja pomemben delež k doživetju filma.
Igor Leonardi je Rezervne dele obogatil z občuteno glasbo, ki ilustrira pripoved in zelo diskretno določa kulturne kode, ki se v njej pojavljajo. Čarobna filmska glasba v najboljšem pomenu sugestivno podpira film in gledalcu – poslušalcu neopazno zleze pod kožo.
Peter Musevski skozi lik Ludvika Zajca pooseblja kakovost filmskega igralca velikega formata, ki je v stanju, da igra tako, da zgleda kot da zares živi. Spontano igralčevo poigravanje z osebnostjo habitusa igralca in lika v gledalcu sproža občutenje tenkočutnega razumevanja stiske bivšega človeka.
Geografija Duše Polone Juh ne zajema le meja sveta ženske ampak simbolizira večno hrepenenje po neuresničeni ljubezni. Igralka je dodala izbrušen kamenček v mozaik velikih slovenskih filmskih igralk. Njena natančna igra, ki izžareva osamljenost in samoto ter omogoča prosto pot generacijski identifikaciji, je nosilni steber filma.
Projekcije
2002
Gre za film, ki ga majhne stvari – tako kot življenje – delajo, če ne velikega, pa nedvomno enkratnega in nepozabnega. Glavna junaka Šelestenja, moškega in žensko zgodnjih tridesetih let, srečamo, ko je njuno razmerje že temeljno načeto. Spoznavamo ju prek prepričljivo zgrajenih razmerij in vseskozi domišljen dialog, sicer veliko redkost sodobnega filma. Lapajnetov pretanjeni občutek za univerzalno krhkost medčloveških odnosov, pravzaprav glavno junakinjo filma, tako odsevata scenaristična in režijska premišljenost, ki ji senzibilnosti, lucidnosti in intelekta ne manjka.
Nagrada Kodak v višini 1.500 USD v protivrednosti sit (cca 320.000 SIT) v filmskem materialu.
Nagrado predstavljata certifikat v višini brutto 1.500 EUR in umetniška slika.
Zgodba gospoda P.F. je poseben film o zelo posebnem človeku, ki nas je navkljub dokumentarnemu pristopu popeljal v svet največje fikcije.
Nagrajenci dobijo dragocene ure švicarske znamke Edox.
Nagrajenci dobijo dragocene ure švicarske znamke Edox, Stopova obetavna igralka leta pa še štipendijo, vredno 700.000 tolarjev, ki jo podarja pokrovitelj Koprska banka d.d.
Nagrajenci dobijo dragocene ure švicarske znamke Edox.
Nagrajenci dobijo dragocene ure švicarske znamke Edox.
Mladi režiser je zrelo ustvaril in razpletel zgodbo, zasnovano na konfliktu ljubezni.
(A)torzija je spretno oblikovan film, ki je uspešno združil profesionalni potencial vseh sodelavcev.
Šelestenje prepriča s svojo enostavnostjo, skladnostjo in doslednim kreiranjem filmske govorice. Avtorji so s kolektivnim pristopom in čvrstim režijskim vodstvom uspeli odslikati in se iskreno dotakniti vsakodnevnih življenjskih zgodb v medčloveških odnosih. S kombinacijo specifične metode produkcije in univerzalne prepoznavnosti takšnih situacij se v gledalcu sproža intenziven čustven odziv.
Z lahkotnostjo, šarmom in inteligenco je Grega Zorc pokazal talent in sposobnost očarljivo interpretirati vloge v širokem razponu stilov in žanrov.
Direktor fotografije Ven Jemeršič je v filmu Ljubljana uspel mojstrsko, skoraj klinično, ujeti vizualni in bivanjski imaginarij in s tem podčrtati poetičnost filma.
Glasbo Saše Lošića odlikujeta odlična produkcija in diskretna umeščenost v pripovedno strukturo filma.
Iva Kranjc je prepričljivo ustvarila centralni lik filma in gledalca s prefinjeno nevsiljivostjo vodila skozi večplastno prepletanje realne in metafizične strukture zgodbe.
Obsežno, zahtevno in precizno opravljeno delo kostumografinje Marije Kobijeve je prispevalo k uspešnemu prikazu atmosfere Prešernove dobe.
Maja Weiss je pokazala močan in oseben režijski slog, katerega razpoznavnost in odlika je tudi ukvarjanje s sodobnimi relevantnimi temami, kot so nestrpnost, nacionalizem in strah do drugačnosti.
Omenjen scenografski dosežek je z vešče preigranimi vizualnimi komponentami suvereno zgradil mentalno pokrajino točno določenega časa.
Igrano dokumentarni film Tiigra ponuja prvi iskren razmislek o enem temeljnih odnosov v ustvarjanju filma, odnosu med režiserjem in igralcem, oziroma igralko.
Projekcije
2001
Nagrado prejmeta scenarist in režiser.
Nagrada Kodak v višini 1.500 USD (cca 340.000,00 sit) v filmskem materialu.
Nagrado predstavljata certifikat v višini brutto ATS 20.000,00 (okoli 300.000,00 sit) in umetniška slika. Certifikat v vrednosti nagrade lahko nagrajenec vnovči v obliki storitev Synchro Film v roku enega koledarskega leta.
Pavle Ravnohrib in Borut Veselko sta ustvarila izjemni vlogi poklicnega hazarderja in obupanca. Posebno vrednost njunih kreacij predstavlja igralsko dopolnjevanje v konfliktnih vlogah.
Sladke sanje z dobrim spominom na provincialno življenje v nekem slovenskem mestu v 70. letih nekdanje Jugoslavije in z vidika mladega junaka prikazujejo težave odraščanja v protislovnih pogojih. Film odlikujejo enostavnost, poetičnost in emocionalnost.
Piščalka na izredno strokoven in informativen način ter v klasični dokumentarni obliki predstavlja neko arheološko snov in vrača upanje v slovenski poljudnoznanstevni film.
Scenarij je ustvaril veliko raznolikost likov, domiselno zajel duh časa z začetka sedemdesetih let in s poetičnim žarom poudaril mladega junaka, ki mu je ljubezen do filma pomagala preživeti.
Dražen Štader je utvaril dinamičen in zanimiv film na podlagi vsakdanje situacije, v kateri je znal odkriti in dramatizirati realni problem medčloveških odnosov.
Radovan Čok je z domiselno uporabo svetlobe ustvarjalno prispeval k atmosferi filma.
Veronika Drolc je zahtevno vlogo odigrala dosledno in z veliko igralsko disciplino.
Alan Hranitelj je z nevsiljivo kostumografijo prispeval k natančnemu portretiranju posameznih likov.
Kvaliteta montažnega postopka je potrdila nelinearno naracijo filma in zmedeno psihologijo likov.
Ema Kugler je na izjemno ustvarjalen in profesionalen način uporabila izrazne možnosti videa in predstavila svojevrsten pogled na človeško zgodovino »moškega spola«.
Zdravko Pečenko v žanru televizijskega portreta izčrpno in zgoščeno predstavi fotografa Petra Lampiča in prek njegovega dela nekaj desetletij zgodovine Ljubljane.
Projekcije
2000
Fotografija v omenjenem filmu predstavlja samostojno avtorsko vrednost, v kateri sta vrhunski profesionalizem in znanje združena s fascinantno vizualizacijo.
Montaža z izjemno subtilnostjo poudarja specifično dinamiko filma.
Avtor je znal na sugestiven in eksakten način izluščiti srž prizorov in jih spojiti v globoko dojemljivo celoto.
Njuna scenografija doseže s skladnostjo in z dovršenostjo posameznih elementov izjemno izraznost in vizualno sugestijo.
Dokumentarno delo nam posreduje iskreno zavzetost za usodo nubskega naroda, podvrženega strahotnemu genocidu. Avtorja sta dokumentarne fragmente uspela preliti v filmsko prepričljivo in humanitarno dejanje.
Porno film je svojevrstna kombinacija avtorskega in žanrskega filma, najboljšega v svoji kategoriji.
Vrhunski film v strnjeni obliki in z izjemno distanco zaobjame krutost, absurdnost in bolečino sarajevske tragedije. Po mnenju žirije je to najboljša stvaritev tretjega portoroškega filmskega festivala.
Scenarij skozi preprosto dramaturško strukturo kompleksnost delikatne teme izrazi s pomočjo precizno postavljenih situacij.
Avtor na zafrkljiv način obravnava osamljenost posameznika v sodobni družbi. S skrajno minimalističnimi režijskimi in scenarističnimi prijemi uspe ustvariti prepričljivo refleksijo sedanjosti.
Za najboljše igrano televizijsko delo.
Projekcije
1999
Žirija kritikov Fipresci podeljuje svoje priznanje filmu V leru režiserja Janeza Burgerja v produkciji E-Motion filma iz Ljubljane. Žirija v sestavi Neva Mužič, Gorazd Trušnovec in Marjan Strojan se je soglasno odločila, da nagradi najbolj sveže, izvirno in duhovito delo letošnjega festivala, film s prepričljivo atmosfero, odlično kamero ter z dobro odigrano zgodbo, ki gradi na ljudeh, ne na konceptih.
Gre za resnično moderen dokumentarni film, road movie s smislom, ki je hkrati oseben in družbeno reflektiven. V tem težkem žanru je režiserki uspelo zaokrožiti strukturo, kljub barviti množici socialno in nacionalno mešanih likov, ki delujejo spontano in neposredno, saj avtorica ni režirala likov, marveč film.
Zaradi simpatične neposrednosti, zgovornega minimalizma in spretne uporabe vizualnih komponent v narativne namene. V leru je preprost film o preprostih ljudeh, brez olepšavanja in nepotrebnih dodatkov. Režiser ima izjemen občutek za kadriranje in detajl, za delo z igralci - naturiščiki, kar daje filmu podobo emocionalno toplega in zrelega dela.
Ker optimalno izkoristi formo dvominutnega filma in v tem času svojo dobro idejo izpelje g vseh funkcijah - narativni, vizualni, zvočni in simbolni.
Zaradi enostavnosti, nepretencioznosti in odlične karakterizacije, kjer stranski liki niso zanemarjeni in kjer forma večih mladih, smiselno sestavljenih in uravnoteženih zgodb sestavlja zaokroženo celoto. Žirija poudarja duhovite dialoge, ki funkcionirajo tudi po tem, ko so le-ti izgovorjeni.
Režiserka kaže svojevrstno senzibilnost, talent za domiselno montažo in kreativen pristop k zvoku, skozi katerega gradi specifično atmosfero, ki daje filmu neobičajen pečat.
Ne le, ker je bila žiriji glasba všeč, ampak ker avtor s svojimi narečnimi besedili in še posebej interpretacijo le teh pripomore k vsesplošnemu ironičnemu podtonu. Iztok Mlakar daje s svojo unikatno glasbo filmu povsem novo dimenzijo.
Hraniteljevi kostumi so vizualno podkrepili karakterizacijo vsakega izmed likov, hkrati pa so s svojo s historično raznolikostjo pripomogli k časovni nedoloèljivosti filma.
Za svež pristop k montaži, ki je odločilno pripomogla k dinamiki filma in njegovi končni vizualni identiteti.
Obrazložitev žirije občinstva:
Film V Leru se pogumno in poglobljeno loteva temeljnih eksistencialnih problemov mladih. Režiserju in igralcem je uspela umetniško polna in zrela upodobitev sodobne stvarnosti. Kljub temu, da se film loteva povsem vsakdanjih življenskih zgodb, niti za hip ne zdrsne v banalnost, oziroma v klišejsko upodabljanje stvarnosti. Film se odlikuje tudi po psihološko pronicljivih situacijah in dialogih, ki jih zaznamuje večplastnost in izvirnost.
Iz izbora triindvajsetih dokumentarnih oddaj se je žirija odločila, da nagradi dokumentarec "Hiša nasprotij" in sicer od treh, s pravilnikom opredeljenih nagrad (scenarij, režija, kamera) režijo Jasne Hribernik.
Motiv za HIŠO NASPROTIJ je elementarna in navidezno celo bizarna refleksija utripa mikro urbanega okolja, v katerem se stikata in razhajata dve razsežnosti človeškega bivanja. Tej refleksiji bi bilo mogoče zadostiti s preprosto in slikovito reportažno strukturo, vendar se je režiserka Jasna Hribernik odločila za kontrapunktično odslikavo dveh okolij, tržnice in semenišča.
Radovan čok je izkoristil možnosti, ki jih nudi filmski material. V exterieru, interieru, dnevnih in nočnih atmosferah je s svojo doslednostjo in kontinuiteto pripomogel k vizualizaciji filma.
Nagrado v višini 1000 USD v filmskem materialu.
Nagrada v obliki dragocene ure.
Nagrada v obliki dragocene ure.
Nagrada v obliki dragocene ure.
Glede na pravilnik o nagradah, ki dopušča možnost zgolj ene nagrade za igrane in ene za dokumentarne oddaje, se je žirija samostojno in soglasno odločila, da podeli posebno priznanje direktorju fotografije Janezu Kališniku za oddajo SKRIVNOSTNA NOTRANJOST BELE GORE iz dokumentarnega niza RAZGLEDI SLOVENSKIH VRHOV.
Projekcije
1998
Projekcije
1995
Razširjeni podatki
Stik z uredništvom
Spoštovani, s pomočjo spodnjega obrazca nam lahko pišete. Veseli bomo vaših odzivov.