Poslednji heroj

hrvaško: Scenarij dugometražnog igranog filma, drame s elementima crne komedije, Posljednji heroj (Slovenija) potpisuju nagrađivana slovenska scenaristica Iza Strehar i redatelj filma Žiga Virc. Radnja prati Francea koji u malom slovenskom gradiću Kamno, pokušava spriječiti njemački trgovački lanac Kaufdorf da otvori trgovinu na mjestu kipa njegovog oca Johna, odlikovanog heroja NOB-a. Ovdje dolazimo do kompleksnosti odnosa između oca i sina, naime France se čitav život trudio dobiti očevo poštovanje očuvanjem uspomene na njegova herojska djela. Za pomoć u sprečavanju rušenja France
nastoji pridobiti kćer Vidu. France odluči upriličiti veliku očevu bitku koja se odigrala na mjestu gdje stoji kip, kako bi uvjerio Kaufdorf da tamo ne gradi trgovinu. Paralelno s pokušajem sprečavanja izgradnje, odvija se privatna drama Vide i njenog supruga Tonija. Scenarij je kvalitetno napisan i strukturiran te obiluje zanimljivim i nerijetko duhovitim dijalozima i situacijama. Priča u svojoj osnovi propituje kompleksnost odnosa u obitelji, s kojom smo svi mi suočeni pa je s te strane se vrlo lako povezati s likovima i pričom filma. Redateljska koncepcija je jasno i korektno napisana. Virc u njoj navodi motivaciju da snimi ovaj film te razrađuje suprotnosti između Franceovih ideja i modernog kapitalizma, simboliziranog shopping centrima. Što se tiče pristupa snimanju, on navodi da planira ići u realistične prikaze, bliske dokumentarnom filmu, korištenjem 35 mm trake. Glazba koju planira koristiti će biti iz vremena 40.-ih do 70.-ih godina prošlog stoljeća te bi trebala naglasiti opći dojam filma.

Komedija oziroma drama z elementi farse ali groteske naslavlja ideologizacijo zgodovine kot eno najpomembnejših tem naše preteklosti in iz nje izhajajoče pregovorne slovenske politične polarizacije v sedanjosti. France, varuh spomenika svojega očeta, partizanskega heroja, se upre mestni občini in nemški trgovski verigi, ki hočeta na zemljišču, kjer stoji spomenik, postaviti trgovski center. Njegovi someščani brez pomisleka izberejo trgovski center, France pa med aktom upora s peščico somišljenikov, prepričanih v svoje ideale, odkrije resnico lastne zaslepljenosti. Črnohumorna pripoved ironizira tipično slovensko levo ali desno ideologizacijo zgodovine in obenem ponuja nič manj kritičen pogled na današnjo ideologijo potrošništva, ki ljudi politično pasivizira.
Preizpraševanje idealizacije naših vrednot, verovanj in zgodovine, ki v luči novih zgodovinskih dejstev odzvenijo popolnoma drugače, daje v premislek kakršnokoli polarizacijo na za ali proti, ki je še vedno več kot prisotna na slovenskem prostoru. Umeščenost te dileme znotraj družbeno aktualnega vprašanja potrošništva je duhovita. Režijski koncept obljublja na eni strani ironično komedijo v stilu Tonija Erdmana, ki je globoko vpeta v slovenski prostor, ironizira pa tudi globalno potrošniško plitkost, na drugi strani pa surov, skoraj dokumentarističen izgled, ter glasbo iz 40-70 let prejšnjega stoletja. Vinilke in 35mm objektivi, brez olepševanja. Tudi sami delimo režiserjevo upanje, da bi gledalci odšli v kino gledat partizansko streljačino, iz kina pa odšli s premislekom o njih samih, prednikih ter količini rož na okenskih policah.
Režiserjeve predhodne reference na avdiovizualnem področju obljubljajo aktualen duhovit film, scenarij je nadgrajen s poglobljenejšo karakterizacijo ženskih likov, za kar gre verjetno zahvala soscenaristki Izi Strehar. Udeležba na delavnici Sources 2 na Norveškem je vidna, scenarij kompleksno predstavi štiri generacije in kaže, da zaradi umanjkanje intime cveti idealizacija.