Mož brez krivde

Debitantski dugometražni igrani film Čovjek bez krivnje talijanskog redatelja Ivana Gergoleta prati Angelu, pedesetogodišnju udovicu koja je izgubila muža zbog raka pluća od kojeg se razbolio kao posljedica izloženosti azbestnoj prašini.. Zaposlena je kao čistačica u bolnici u kojoj je, poslodavac njenog preminulog muža, smješten zbog moždanog udara. Angela ga je uvijek smatrala odgovornim za smrt njenog muža i mnogih drugih radnika. Činjenica da je izbjegao presudu na sudu u njoj budi bijes i bespomoćnost. Spletom okolnosti, Angeli se pruža prilika da mu se osveti. Redatelj Ivan Gergolet rodio se i odrastao u dijelu Italije gdje su posljedice trovanja asbestom uzrokovale nebrojene smrti. U nekim gradovima u skoro svim domaćinstvima barem je jedan član obitelji koji je pod rizikom da se razboli i umre. S druge strane, na sudovima nema niti krivih niti odgovornih za sva ta trovanja. Ovaj projekt premješta ovaj društveni sukob u polje obitelji, gdje izostanak pravde od strane nadležnih, vodi protagoniste od želje za osvetom do traženja načina da oproste.
Ivan Gergolet redatelj je iznimno uspješnog dugometražnog dokumentarca Ples s Marijom koji je prvi dokumentarni film izabran u selekciju Međunarodnog tjedna kritike na 71. Festivalu u Veneciji 2014. godine, gdje je primio nagradu CIVITAS Vitae te je nakon toga nominiran za najbolji dokumentarni film europske filmske nagrade (EFA) 2015.
Film je imao kinematografsku eksploataciju u Sloveniji, Italiji, Argenitni, Čileu, Hrvatskoj, Srbiji, Rusiji, Poljskoj i šire. Prikazan je na više od 50 međunarodnih festivala te osvojio 6 međunarodnih nagrada.

Dramaturško izpiljena drama, v kateri se družbeni konflikt, povezan s posledicami azbestoze ter nesprejemanja in nesankcioniranja odgovornosti za smrt številnih delavcev, odvija v zasebnem, celo intimnem. Angela je strežnica v bolnišnici, čustveno razrvana in osamljena vdova, ki se ne razume s hčerjo in za smrt svojega moža krivi njegovega delodajalca, direktorja ladjedelnice Francesca Goriana, proti kateremu je sodni proces že davno zastaral. Ko nenadoma dobi možnost, da se mu maščuje, se pripoved usmeri v stopnjevanje napetosti med osrednjimi liki v duhu chabrolovskega psihološkega trilerja. Scenarij odlikuje domišljena karakterizacija glavnih in stranskih likov ter dobro vmeščene tematike, povezane tako z zamejskimi Slovenci v Italiji, kot je nelagodje manjšinske identitete, kot s širšimi, družbeno-aktualnimi ekološkimi in delavskimi problemi.
Relevantnost teme se odseva skozi pripetost na resnično situacijo iz režiserjevega domačega okolja, kar zaznavamo tako skozi režijsko eksplikacijo kot tudi skozi predstavitev projekta in nastajajočemu filmu daje dodatno težo. Ideja in motivacija sta pristni, tehtni, predvsem pa se v scenariju čuti premišljenost orodja, s katerim se loteva tematike. Intimna zgodba je očiščena posploševanj, pripeta je na odnosno linijo, ki reflektira stanje družbe na najbolj intimen način. Scenariju uspe, da bralec čustvuje z Angelo v najtežjih notranjih bojih, ki se dotikajo zasramujočih čustev, kot je maščevanje in ostaja empatičen.
Odlika scenarija je tudi konstruktivnost konca, ki vzbuja upanje v človeško naravo zaradi odpuščanja ter univerzalnost in izvirnost teme dvigne na višjo, relevantnejšo raven.
Struktura scenarija je izščiščena, jasna, dramaturško polna, karakterizacija likov sega v arhetipsko prepoznavanje človeške narave, zato je pričakovana privlačnost za slovenski, in evropski, oziroma mednarodni kulturni prostor visoka. Občutiti je veliko opravljenega dela na scenariju, ki se je razvijal tudi na mednarodnih delavnicah (Mediteranski filmski inštitut, First film first). Odločitev za intimno zgodbo, ki v temi nosi aktualen problem azbesta, je scenarij dvignila na globljo in višjo raven.
Ker se obeta atmosfersko poln film, je pomembno stopnjevanje nians čustvovanja, ki so strukturno dobro plasirane skozi scenarij. Ključno je, da se komponenta erosa in tantanosa gradira, ne pa združuje, torej trenutek kjer se sovraštvo dotakne erotike, ne sme sovpadati z maščevanjem, saj sta dramaturško ti dve sredstvi vsaka zase premočni, ter bi se v filmu med sabo izničili. Glede na režiserjev odmevni dokumentarec Ples z Marijo, kjer tovrstno senzibiliteto nians pokaže, verjamemo, da bo gradacija čustev v filmu premišljena, večplastna ter globoka, kar nakazuje tudi režijski koncept.
V jezikovno mešani skupnosti, ki jo film razstira, lahko film na nivoju kompleksnosti zgodbe ter privlačnosti za slovenski, evropski in mednarodni prostor veliko pridobi ob tehtnem razmisleku, kje lahko vključi več slovenskega jezika kot kontrast Angelinemu ignoriranju slovenščine, saj lahko bolj razstre ne le stisko zamejskih Slovencev, temveč tudi absurd meja na področju, kjer je prepletanje dveh jezikov tako gosto.