Mako Sajko is a director and screenwriter, who worked on Strupi (1964), Samomorilci, pozor! (1967) and Muzej zahteva (1967).
Awards 8 awards
Organizations DSR - Društvo slovenskih režiserjev

Cast (1)

osebno

Direction (17)

assistant director
assistant director
assistant director
assistant director
France Štiglic Award
lifetime achievement award
2021

Dokumentarna kinematografija je v slovenski filmski pokrajini tudi v 21. stoletju še v povojih: zares razvili nismo ne poučevanja ne produkcije in tudi ne prikazovanja dokumentarcev. Zato je nenavadno, da vendarle imamo svoje dokumentarne klasike, čeprav pičle, pogosto kratkometražnega formata in neredko osamelce v seznamih igranih filmov. Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi pa je bogati opus Maka Sajka, letošnjega prejemnika Nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov.

A Sajkove klasike so tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času – o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje.

Sajkov stalno buden (in neredko igrivo duhovit) družbeni angažma prevzema nežna, a silovita misel na človeka – pa naj je človek téma in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti … Leta 1962, ko so, na primer, hoteli ukiniti ljubljansko mestno tržnico (oziroma jo preseliti na obrobje), je posnel film Kaj za vas? in opozoril (povsem verjetno tudi pomagal zaustaviti) nerazumni urbanistični “napredek”. Danes razumemo, da bi morali za boljšo usodo Zemlje in proti človekovemu požrešnemu uničevalnemu “napredku” ukrepati že zdavnaj – in leta 1964 je Sajko posnel film, ki na to opozarja. Strupi je dokumentarni eksperiment, ki brez komentarja, zgolj z močjo slike, montaže in glasbe boleče prikaže strupeno uničevanje okolja. Tedanja oblast se je neusmiljeno odzvala zlasti na Samomorilci, pozor! (1967), saj je film premiero doživel na festivalu v Beogradu, kjer so ga videli svetovni novinarji – in poročali o visoki stopnji samomorov med mladimi v socialistnični republiki (film sicer govori o visoki stopnji samomorov v Sloveniji, a tujci so tematiko nevedno razširili na vso Jugoslavijo). Uradna politika filma sicer ni prepovedala, je pa poskrbela, da ni bilo več javnih projekcij. Promiskuiteta (1974) je duhovit, drzen in zeitgeistovski prikaz naslovne tematike oziroma vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih, šolstvu, zdravstvu, se pravi, življenju. Slavica exception (1971) pa eden izjemno redkih feminističnih filmskih klicev zgodovine slovenskega filma: film o striptizeti, ki poklic humanizira, saj ga prikaže z vidika Slavice, ki to delo opravlja.

To je le nekaj izjemnih naslovov opusa nagrajenca, ki je leta 1959 v Beogradu diplomiral iz študija režije, se izpopolnjeval v Parizu in Mṻnchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Leta 1969 je “za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!” prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Maka Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje je hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes – na številnih projekcijah, na festivalih, v učilnicah delavnic, šol in univerz in, ne nazadnje, v pogovorih in navdihu številnih filmarjev in vseh tistih, ki se filmu pustimo zapeljati na raznolike, tudi težavne poti.

Društvo slovenskih režiserjev, avgusta 2021

Documentary Name Plaque
special achievement award
2013
Badjura Award
lifetime achievement award
2009

Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli. Filmski problemi, o katerih govori Mako Sajko, nikakor niso samo njegovi, temveč predvsem obče prepoznavni. Izrazit avtorski pristop, vedno in povsod označuje samosvoj način, s katerim se Mako Sajko odziva času in dogodkom v njem. Močan ustvarjalni naboj, intenzivnost uporabe prav vseh filmskih izraznih sredstev, pogosto osvetljujejo zamolčane in samo na videz nepriljubljene teme. Avtor odlično obvlada filmsko pripoved, še prav posebna odlika njegovega ustvarjanja pa je tenkočuten smisel za humor. Skoraj vedno. Mako Sajko poskuša biti resnica sama, vedno objektivna, a hkrati sila prizadeta pripoved o svetu. Vsekakor je njegovo delo, potrjeno tudi z odmevnimi mednarodnimi in domačimi priznanji, še prav posebej zanimiva za filmsko vzgojo, za gledalca kateremu je senzibilnost temeljna lastnost. S cela in čisto do konca je Mako Sajko že desetletja predan filmu in vsem kar filmu pripada in ga dela t.i. sedma umetnost.

Metod Badjura Recognition Award
best directing
1978
Second Place
best directing
1968
Third Place
best directing
1965