Maja Weiss

So avtorji, ki sledijo času, in so tisti, ki ga premikajo. Maja Weiss sodi med slednje. Njena več kot petintridesetletna ustvarjalna pot ne obsega le izjemnega opusa, temveč v zgodovini slovenskega filma pušča trajen pečat. Kot prva režiserka v samostojni Sloveniji je posnela celovečerni igrani film Varuh meje in vstopila v prostor, ki je bil tedaj izrazito domena moških. Za ta korak sta bila potrebna pogum in trdna avtorska drža. Njen prvenec je požel izjemen mednarodni uspeh: na Berlinalu je prejel nagrado Manfreda Salzgeberja za najbolj inovativen evropski film, Maja Weiss pa vesno za režijo in nominacijo Evropske filmske akademije. S tem je slovenski film samozavestno postavila na svetovni zemljevid. Toda to ni bil osamljeni dosežek, temveč začetek raznolike ustvarjalne poti. Maja Weiss ni zgolj avtorica »fantastične romantike« igranih del, kot so lani ob predvajanju filma Instalacija ljubezni ob njeni šestdesetletnici zapisali v Kinoteki, je tudi najplodovitejša slovenska dokumentaristka ‒ dokumentarni film Cesta bratstva in enotnosti je bil na festivalu IDFA uvrščen med tri najboljše dokumentarne filme v tekmovalnem programu celovečernih digitalnih filmov, njena dela ‒ nagrajevana in prikazana po vsem svetu vse od zgodnjih portretov do mednarodno odmevnih filmov, ustvarjenih s Tomom Križnarjem ‒ pa so mdr. prejela tudi nagrado Amnesty International. Njeno ustvarjanje zaznamujeta jasna etična drža in občutljiva obravnava družbenih tem. Kamera Maje Weiss nikoli ni gledala stran od človeka, niti takrat, ko je bilo najtežje gledati. To potrjujejo filmi, kot so Fant, pobratim smrti, Židi na Slovenskem, Odkrivanje skritega spomina Angele Vode in Zajeti v izviru ‒ Slovenski otroci Lebensborna (za slednjega je lani prejela nagrado Štigličev pogled za izjemno režijo). Avtobiografski dokumentarec My Way 50 pa razkrije avtorico, ki kamero z iskrenostjo in humorjem pogumno obrne tudi proti sebi. Njena filmografija – pri večini svojih filmov je tudi scenaristka – obsega več kot petdeset naslovov, prikazanih na več kot 150 festivalih, in razkriva avtorico izjemnega razpona ‒ od igranega psihotrilerja do intimnega eseja, od biografskega portreta do politično angažiranega dokumentarca. Kot glasnica prezrtih je vedno verjela, da film ni le umetnost, temveč tudi moralna drža. Kot sama rada pove, se nikoli ne bo nehala učiti. Prav to je ena temeljnih lastnosti velikih avtorjev: ne mirujejo v doseženem, marveč ostajajo radovedni, odprti in vedno znova pripravljeni prisluhniti svetu okoli sebe. Ta notranji nemir ohranja njen pogled živ in njen film stalno v dialogu s časom. Njen vpliv pa vselej presega filmsko platno. Kot pedagoginja in mentorica že desetletja vodi filmske delavnice za otroke in mlade, mnogi med njenimi nekdanjimi varovanci danes soustvarjajo profesionalni filmski prostor. Je soustanoviteljica produkcijske hiše Bela film, dolgoletna članica strokovnih združenj ter nekdanja predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev; skupnosti, ki jo je pomagala oblikovati z isto predanostjo, s kakršno ustvarja filme. S svojo strokovno in osebno integriteto je vztrajno opozarjala tudi na pomen enakovrednejšega prostora za režiserke ter pomagala soustvarjati okolje, ki ga danes razumemo kot samoumevnega. Maja Weiss je pionirka, ne zato, ker je bila prva, temveč zato, ker za njo prostor ni bil več enak. Zato je danes povsem naravno, da nagrado za življenjsko delo – po 46 prejetih mednarodnih in nacionalnih nagradah – prejme avtorica, ena najvidnejših slovenskih filmskih režiserk, ki slovenskega filma ni le soustvarjala, temveč mu je dajala glas, širino in pogum. Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, februarja 2026

We wish to highlight Maja Weiss’s work Snatched from the Source, in which archival material becomes the creative and emotional building block of the story.

Slovene: Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

Viktorji 2012

Viktorji 2009

Viktorji 2009

Viktorji 2005

Viktorji 2003

Maja Weiss je pokazala močan in oseben režijski slog, katerega razpoznavnost in odlika je tudi ukvarjanje s sodobnimi relevantnimi temami, kot so nestrpnost, nacionalizem in strah do drugačnosti.

category: Alpine and foreign cultures

To create this exceptional work, the passion and courage loudly professed by so many film-makers in the adventure field was a mere conditio sine qua non, silently accepted as the undertaking began and uncommented when it was completed. In spite of crippling shooting conditions and an all but insane level of physical risk, the result is a document of professional appearance, written in a very personal hand. This film finally blasts a window into a wall of brutally imposed isolation no-one had dared to penetrate for more than a decade.

Dokumentarno delo nam posreduje iskreno zavzetost za usodo nubskega naroda, podvrženega strahotnemu genocidu. Avtorja sta dokumentarne fragmente uspela preliti v filmsko prepričljivo in humanitarno dejanje.

Viktorji 1999

Gre za resnično moderen dokumentarni film, road movie s smislom, ki je hkrati oseben in družbeno reflektiven. V tem težkem žanru je režiserki uspelo zaokrožiti strukturo, kljub barviti množici socialno in nacionalno mešanih likov, ki delujejo spontano in neposredno, saj avtorica ni režirala likov, marveč film.

Best Narrative Short Film - 15 minutes and Over