Zavod Sploh

Ne misli, da bo kdaj mimo je povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nehnehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.

Slovene: Nagrada za najbolj celovito filmsko stvaritev gre filmu, ki je v vseh ozirih perfekten, čeprav vsakdanje življenje, ki ga tako zvesto, pogumno in nevsiljivo ponazarja, to vsekakor ni. Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo. Nagrada za najboljši film gre režiserju in pričevalcu Tomažu Gromu, za dokumentarni film, za katerega se zdi, da ga je režiralo kar življenje samo – Komaj čakam, da prideš.