Petra Seliškar

While slowly unfolding disappearing tradition in today’s society, Seliškar atmospherically captures both the rugged mountain landscape and the tender bonds between the main characters, brothers who refer to one another as director, hero, cowboy, and their apprentices. In humorous, overly mature, and sometimes angry interactions, their intimacy becomes palpable. They had to grow up far too quickly, spending months up there, learning to swear, smoke, and be cowboys. With no reception, no roads, no school, and minimal human connections, they seem to be the last ones standing and are forced to navigate their place in the world. The film's mesmerizing visual language and soundscape transported us into a meditative state, while profoundly questioning ways of life caught between the tension of freedom and purpose.

Through the daily lives of brothers who herd sheep in the mountains, the film delicately explores family, life, and the meaning of carrying on tradition in a changing world. By observing the younger brother, who dreams of leaving for a new life, and those who remain behind, it leaves a lasting impression.

Režiserka, producentka, scenaristka, raziskovalka arhivskega materiala in večkrat nagrajena dokumentaristka Petra Seliškar s filmi Telo (2023), Poletne počitnice (2025) in Gora se ne bo premaknila (2025) potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma – vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni. V njenem opusu se dokumentarno ne nanaša na resničnost kot predmet reprezentacije, temveč na odnos, ki nastaja v času in prostoru snemanja. V avtoričinem nizu filmov se čutno in miselno združujeta v enotno izkušnjo pogleda. Bližina, ki jo ti filmi vzpostavljajo, ni sentimentalna gesta, temveč način mišljenja sveta – način, kako se film odpove nadzoru in postane dogodek skupnega bivanja. Seliškar v ustvarjanju ne išče zgodbe, temveč posluša čas, njegov dih in njegove premore. In v tem leži bistvo njenega pristopa: film kot praksa pozornosti, ki vrača sposobnost poslušanja sveta. Kamera je tako zaupna, prisotna, organska; bližina ni pogled od zunaj, temveč soprisotnost, ki dopušča, da se življenje pred objektivom odvije v svojem ritmu. Njena poetika izhaja iz občutka za čas, prostor in odnose – iz potrpežljivosti, s katero se iz drobnih trenutkov oblikuje filmski svet. V svojih nedavnih filmih Telo, Poletne počitnice in Gora se ne bo premaknila dosledno razvija avtorsko držo, v kateri film postane način mišljenja, čutenja in sobivanja s svetom. Kot soustanoviteljica in programska svetovalka kreativnega festivala dokumentarnega filma MakeDox je odločilno zaznamovala razvoj dokumentarnega filma v (jugovzhodni) Evropi. Vzpostavila je prostor, kjer se srečujeta ustvarjalnost in skupnost, film in izkušnja.

The filmmaker Petra Seliškar has created an unforgettable documentary about a disappearing way of life. Her direction combines stunning landscapes with carefully observed personal details, creating a film that is both epic and intimate, and which could be described as one of the most beautiful films about boys ever made.

With a keen sense of rhythm and detail, The Mountain Won’t Move, an observational documentary by Petra Seliškar, provides an unvarnished yet poetic insight into the pastoral existence of three young brothers in the mountains of North Macedonia, where routine becomes both happiness and space for doubt. Against the backdrop of an apparent idyll, a deeper narrative of meaning, closeness, and transience emerges, only to ebb into the quietly poetic inevitability of existence. Throughout the film, the director keeps gently encouraging the audience to reflect on who is actually more “removed” from the concept of life.

Film subtilno in premišljeno prikazuje življenje treh bratov v gorah Severne Makedonije, nastal pa je v koprodukciji Slovenije, Francije in Severne Makedonije ter nosi pečat intimnega dokumentarnega opazovanja vsakdanjega življenja. Vsako leto trije bratje — Zekir, Zarif in Zani — preživijo več mesecev v gorah, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata vodita ovce po višjih pašnikih, najmlajši ostaja v spodnji koči in skrbi za krave. Njihov ritem je določen z delom, ki se ponavlja iz dneva v dan, a med tem ostajajo trenutki za igro, smeh in pogovor.

V tej odmaknjeni pokrajini se bratje soočajo z vprašanji odraščanja: kdo so kot posamezniki, kaj jih povezuje kot brate, in ali je v tem načinu življenja mogoče najti stabilnost, svobodo ter prihodnost. Film izstopa po občutljivem opazovanju, vizualni poetičnosti in čustveni iskrenosti, zaradi česar je žirija prepoznala njegov poseben prispevek k sodobni dokumentarni produkciji.

Montenegrin: Redateljica je oblikovala majstorski čist dokumentarni film koji podjednko fascinira pričom i estetikom. Meditativno dokumentarističko putovanje daje fascinantan uvid u život četvero braće obiteljskom tradicijom određenih za život pastira izoliranih na Šar planini. Film nameće pitanja o vrijednosti drevne povezanosti čovjeka i prirode te održivost tradicije stavlja pred ogledalo suvremenog trenutka.

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.

Ex aequo