Zdenko Vrdlovec
Biografija
Galerija (1)
Gradiva
Dnevnik (1951- )
Filmografija (3)
zasedba (1)
scenarij (1)
sektor režija (1)
Nagrade in nominacije
Referenčne nagrade
Skrbnik filmskega spomina
Za Zdenka Vrdlovca je vsako priznanje premajhno. Njegov opus je preprosto prevelik, izredno temeljit, podkovan, strokovno suveren in kontinuiran. Zdi se, da je zanj glavna nagrada užitek v interpretaciji tega, kar v filmu – pa ne le v filmu – vidi, odkrije, zazna in semantično razvozla. Zdi se, da ta užitek nikoli ni ugasnil – vse od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v času »vzhodnih vetrov«, kot sam pravi, začel objavljati v reviji Ekran, pa skozi bogata osemdeseta leta in mnogo čez, ko je zavel »zahodni veter«, predvsem kot posledica francoskega razcveta filmske teorije, ki je odmevala v reviji Cahiers du Cinéma in jo je tudi Vrdlovec presežno prenašal v naš prostor.
V krogu različnih Ekranovih generacij kot tudi širše je Vrdlovec postal ključna referenca filmskega pisanja, človek, ki mu je skoraj nemogoče spodnesti filmske misli, saj jih cepi na filozofski, zgodovinski, sociološki ter kulturološki vidik, s čimer prešije svoje analize filmskega jezika; vsa ta zaledja pa elegantno pelje po poteh, ki so možne le znotraj žlahtne teoretske razprave. Vzorčna je njegova zgodnja knjiga o filmu Lepota prevare, s katero zakoliči smeri nadaljnjega pisanja; o filmskih pojmih pa razmišlja skozi filme zanj ikoničnih avtorjev, kot so Wilder, Bresson, Hitchcock, Godard, Wenders, Fassbinder, Vertov in Ford.
V zadnjem desetletju, odkar ni več novinar pri časopisu Dnevnik, kjer je bil zaposlen vse od sredine sedemdesetih let, ni opustil pisanja, ampak z njim nadaljuje z mehkejšim tempom, še večjo ustvarjalno svobodo in užitkom. Filozof, sociolog kulture, predavatelj filmske teorije, kritik in esejist, avtor monografij o Boštjanu Hladniku, Fritzu Langu, Johnu Cassavetesu, soavtor knjig o Františku Čapu, filmski komediji, o fotozgodovini slovenskega filma V kraljestvu filma, soavtor Filmografije slovenskih celovečernih filmov (1994–2003), Filmskega leksikona ter avtor monumentalne Zgodovine filma na Slovenskem 1896–2011 je lani s knjigo Matrica fikcije zaplaval še dlje: od neandertalca prek Fausta je pripotoval vse do začetka filma in njegovih modernih časov.
Zdenko Vrdlovec je skrbnik tako svetovnega zgodovinskega filmskega spomina kot slovenske kinematografije, ki je ni nekritično sesuval, ampak poglabljal njeno vednost, jo argumentirano analiziral in skrbel, da je Slovenija dobila filmsko teorijo, podprto s cinefilsko strastjo in širokim vedenjem. Vrdlovec nas sooča s spoznanjem, da v filmu in refleksiji filma ne zaostajamo za »velikimi«, čeprav nas usodno definira manko zunaj produkcijskega okvira – kritična masa, ekonomija, tradicija in posledično umetniški potencial.
V nekem trenutku se je zdelo, da je postal Ekran tudi z Vrdlovčevo participacijo akademija, kjer se je dobesedno rudarilo po kratki, še premalo ozaveščeni in z moderno filmsko teorijo ne sinhronizirani zgodovini. Vrdlovčev pogled je pripomogel, da smo Františka Čapa začeli gledati v novi luči, da so bile rehabilitirane podobe Boštjana Hladnika in številna pionirska dela, od Valentina Beštra, Karola Grossmanna, Metoda Badjure in Ferda Delaka do Maria Foersterja. V zbirki Imago, ki jo je urejal, je ob prevodih del, kot so Slepo polje Pascala Bonitzerja, Lekcija teme Andréja Bazina, Camera lucida Rolanda Barthesa, prispeval temeljne študije, s čimer je bistveno pripomogel k integraciji teh teoretskih tokov v slovenski prostor.
V sklepni misli pa je treba poudariti, da Vrdlovec poleg strokovnosti svojemu bralstvu uspe prenesti tudi užitek, prav takšen, kot ga sam izkuša ob gledanju filmov, ki se jim strastno in šarmantno posveča.
Majda Širca
Organizacije
Razširjeni podatki
Stik z uredništvom
Spoštovani, s pomočjo spodnjega obrazca nam lahko pišete. Veseli bomo vaših odzivov.