Nadja Velušček

Nadja Velušček je v desetletjih kontinuiranega ustvarjanja slovenski in evropski prostor obogatila z dragocenim, svojstvenim pogledom. Njen pogled je pronicljiv pogled ustvarjalke, ki pripoveduje svet iz periferije. To je pogled, ki je zaradi vztrajanja pri svoji specifični poziciji in identiteti na samozavesten način osvobojen gravitacijske teže filmskih in zgodovinskih centrov. Nadja Velušček je (v soavtorstvu z Anjo Medved) med drugim ustvarila odmevne dokumentarne filme, kot so Moja meja, Trenutek reke, Mesto na travniku in Vžgano v spominih. V svojem delu se kot dokumentaristka in arhivarka zanima za zgodovino goriške regije, kot se je zapisala v ljudeh: v njihovih pogledih, telesih, spominih; v tem, kako so se oblikovale njihove usode in prostor, v katerem prebivajo. Njeno ustvarjanje zaznamuje neakademski pristop k mediju filma. Najpomembnejša prvina tega pristopa je sposobnost prisluhniti, poslušati, dovoliti spominu, da se izlušči. S svojimi protagonisti je preživela ogromno časa, ki ni zabeležen na kameri. Ta čas je investicija, ki je omogočila, da je nastajal - in še naprej nastaja - posneti arhiv, zakladnica dragocenih osebnih pričevanj. Dokumentarni filmi, ki so nastajali skozi desetletja, so fragmenti te zakladnice; in vendar je vsak tudi celovit, zaokožen portret specifičnega prostora in vanj vtkanih usod. Filmi Nadje Velušček nosijo v sebi vse naštete kvalitete njenega dela: svojevrsten, pronicljiv pogled; oseben, subjektiven pristop; uvid v temeljito raziskane zgodovinske procese, zrcaljene v usodah lokalnih ljudi. Mnogo filmov Nadje Velušček je nastajalo mimo ali pa na robu institucionalne podpore. To, kar je omogočilo njihovo nastajanje, je bila avtoričina vztrajna ljubezen do filmskega medija, ki jo je gojila od začetkov Kinoateljeja v Gorici; in njena vztrajna ljubezen do krajev in prebivalcev regije z obeh strani vedno na novo začrtane meje. Specifična identiteta teh krajev in ljudi je skozi filme Nadje Velušček dobila svoj obraz, svoj glas, svoj izraz. Z besedami avtorice: »Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.« Nagrada za življenjsko delo naj bo po eni strani poklon dosedanjemu ustvarjanju, pa tudi vzpodbuda avtorici, da nadaljuje s svojim dragocenim delom; po drugi strani pa bo ta nagrada, tako vsaj upamo, prijazno potrdilo ključnim institucijam, da jo pri tem delu - tudi in predvsem v prihodnosti - podpirajo. Društvo slovenskih režiserjev in režiserk

Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

V sklopu človek - reka

Žirija letošnjega 17. mednarodnega festivala Alpi Giulie Cinema, ki se je zaključil 24. februarja, je v obrazložitvi nagrade zapisala, da se v filmu prodornost pogleda, ki ga nadgrajujeta odlična fotografija in mojstrska montaža, kljub počasnemu toku reke, ne omejuje le na ekstatično občudovanje številnih pokrajin. Prav tako pričevanja oseb pred kamero nimajo samo formalne ali didaskalične vloge. Film prek podob, obrazov in glasov pričevalcev od Julijskih Alp pa vse do Gradeža obširno in raznoliko predstavi različne kraje, ki jih prečka reka. S tem gledalca seznani s tamkajšnjim okoljem, z zgodovino in s številnimi protislovji obmejnega ozemlja.

italijansko: Professionalmente ineccepibile,il film, conserva in tutta l’opera il tono poetico e l’equilibrio espressivo di un racconto doloroso sulla memoria.