Ivo Ban

Ivo Ban je nastopajoči, ki je sodeloval pri Strah (1974), Kormoran (1986) in Razseljena oseba (1982).
Nagrade 3 nagrade
Bert
za življenjsko delo
2021

IVO BAN PREJEMNIK NAGRADE BERT ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE IGRE 2021

Ivo Ban je eden tistih igralcev, čigar obraz in glas sta že dolgo in trdno zasidrana v slovensko kulturno zakladnico in tudi v naš kolektivni spomin. Njegovo obličje različnih starosti in mnogoterih pojavnosti je nepogrešljiva nit, ki tke kulturno zgodovino tega prostora. A Ban ni kakšna oddaljena nedotakljiva ikona, je namreč eden tistih ljudi, ki jih na cesti spontano pozdravimo, saj se nam zdi, da ga osebno poznamo, da je del naših intimnih svetov. Tedaj pozdravljamo desetine njegovih metamorfoz, zaradi katerih se uvršča med velike filmske, gledališke, televizijske ali radijske igralce. Pojavnost Iva Bana je na prvi pogled povsem vsakdanja, a prav zaradi te “navadnosti”, videza slehernika, se lahko preoblikuje in prelevi v malone kogarkoli. Seveda pa je pojavnost le platno, škarje imajo v rokah Banovi nadarjenost, izkušnje in predanost, vsi zavezani igralskemu poklicu. Impresivna množina Banovih filmskih vlog, ki presega število petdeset (in govorimo le o filmskih vlogah, s televizijskimi se število dvigne na več kot sedemdeset), priča o zgoraj zapisanem, pa tudi o tem, da Bana zasedajo številni režiserji različnih izrazov, poetik, generacij, provenienc. A najglasneje govorijo Banove izvedbe same – raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov.

Pričujoči zapis je lahko le kratek, plejada Banovih likov pa prostrana, zato jih izberimo zgolj peščico: pa ne kronološko, začeti kratkomalo moramo pri Banovi glavni vlogi v filmu Odpadnik (Božo Šprajc, 1988). Njegova upodobitev poštenega uslužbenca Ota Kerna, ki neuspešno opozarja na skorumpiranost vodstva tovarne, ki posledično prežema vse njeno delovanje, je prepričljiva, a predvsem izjemno pretresljiva. Lik, ki bi lahko ostal le reprezentacija ideje, zaživi v viharni izraznosti igralca. Ta “svoj” lik skozi film popelje od nezaupljivega negodovanja do meje norosti, preko zaljubljenosti in družinskih sporov do osebnega razpada. Ban je za vlogo prejel Stopovo nagrado igralec leta na 16. Tednu domačega filma v Celju in nagrado car konstantin na 23. Filmskih srečanjih v Nišu.

Veliko grenkobo nosi tudi Banova sicer komična interpretacija prostodušnega Tujčka v Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980).

Zelo drugače zagrenjen pa je Ban v filmu Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica? (Karpo Godina, 1982), v katerem zaseda vlogo tovariša Jana, ki predstavlja disciplinirano oblast rigidnih načel – Banov Jan je venomer prenapet antipod svobodnega jazza. Leta 1983 je Ban prejel nagrado Prešernovega sklada za “stvariteljske razsežnosti v filmskih vlogah”.

Spet povsem drugačen je (tudi v kolektivizacijo vpet) Vanč iz Moj ata, socialistični kulak (Matjaž Klopčič, 1987), ki, komediji primerno, z vso resnobnostjo podaja iskrivo humorne dialoge, pretaka ironijo (nesrečnih) okoliščin, ki jih, komediji navkljub, (le za svoje blagostanje skrbeč) kroji tudi sam. Že samo po peščici naštetih vlog razumemo, da Ban svojih likov nikoli ne predstavlja enoplastno, še tako “stranski” vselej organsko zaživijo v mnogoplastnosti življenja.

Ko torej na ulici srečujemo (in pozdravljamo) Iva Bana, se ob srečanjih v nas pogosto sprožijo različna čustva, vezana bodisi na zadnjo vlogo, v kateri smo velikega igralca videli, bodisi na tisto, ki se nam je nekoč neizbrisno zapisala v spomin, in tako se Ivu enkrat nasmehnemo, drugič zasmejimo, včasih pa nas vendarle spreleti nepojasnljiv srh. Ta srečanja se v stvarnem svetu morda zdijo le mimobežna, v pokrajinah čutov pa povzročijo nemir, zvezan z zaznavo in sprejemanjem filmskih likov, nosilcev marsikaterega bremena sporočilnosti filmov – ki razodevajo številne plati in plasti življenja.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, maj 2022

Stopova nagrada za igralca/igralko leta
za najboljšega igralca/igralko
1988
nagrada Prešernovega sklada
za igro
1983