DOKUDOC

Izrazno izviren, zgodovinsko zanimiv in politično aktualen film Fiume o Morte! Igorja Bezinovića predstavlja svež in izjemno avtentičen ustvarjalni vzlet dokumentarnega filma v širši regiji.

Film subtilno in premišljeno prikazuje življenje treh bratov v gorah Severne Makedonije, nastal pa je v koprodukciji Slovenije, Francije in Severne Makedonije ter nosi pečat intimnega dokumentarnega opazovanja vsakdanjega življenja. Vsako leto trije bratje — Zekir, Zarif in Zani — preživijo več mesecev v gorah, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata vodita ovce po višjih pašnikih, najmlajši ostaja v spodnji koči in skrbi za krave. Njihov ritem je določen z delom, ki se ponavlja iz dneva v dan, a med tem ostajajo trenutki za igro, smeh in pogovor.

V tej odmaknjeni pokrajini se bratje soočajo z vprašanji odraščanja: kdo so kot posamezniki, kaj jih povezuje kot brate, in ali je v tem načinu življenja mogoče najti stabilnost, svobodo ter prihodnost. Film izstopa po občutljivem opazovanju, vizualni poetičnosti in čustveni iskrenosti, zaradi česar je žirija prepoznala njegov poseben prispevek k sodobni dokumentarni produkciji.

“Govoriti o Radu Likonu pomeni govoriti o slovenskem, jugoslovanskem, evropskem filmu. Pomeni govoriti o rahločutnem in tehnično popolnemu zapisovalcu svetlobe, iskalcu lepote, kronistu sveta skozi umetniško in dokumentarno formo filma, dominantne umetnosti dvajsetega in pričujočega stoletja”, je o Likonu zapisal pisatelj, scenarist, režiser Tomaž Letnar.

Likon je eden najpomembnejših snemalcev in kronistov slovenskega filma. Njegov opus, ki presega sto naslovov, je izjemen po raznolikosti vsebin in žanrskih oblik. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi Badjurovo nagrado in Zlato areno v Puli za fotografijo, a njegov pomen najbolj potrjuje seznam eminentnih režiserjev, s katerimi je sodeloval, ter filmi in nadaljevanke, ki so se zapisali v slovensko kulturno zavest. Med njimi so Poletje v školjki, Leta odločitve, Razseljena oseba, Christophorus, Primož Trubar in Julius Kugy.

»Vsak dokumentarni film ima veliko moč, ki sem jo tudi sam občutil« pravi Likon, ki je prve dokumentarne filme ustvarjal že v času študija na praški filmski akademiji FAMU. Poseben pečat je pustil v dokumentarnih filmih, kot so Alma M. Karlin – samotno potovanje, Ita Rina – filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, Indija – dežela Gujerat, Franja, Cankar, Temni pokrov sveta, Vojna brez sovraštva ter Zbujeni v sanje. Značilnost njegovega pristopa je poetična izraznost in tehnična popolnost kadra, ki združuje lepoto in resnico. Igralka Milena Zupančič je o njem dejala: »Ko me Rado snema, sem vedno lepa.«

Ob snemanju novih del se je posvetil tudi restavriranju slovenske filmske dediščine. Z natančnostjo in globokim spoštovanjem do estetike avtorjev je obnovil vrsto ključnih del, med njimi Povest o dobrih ljudeh, Sreča na vrvici, Nasvidenje v naslednji vojni, Vesna, Kekec in Poletje v školjki.

Izjemna ustvarjalna pot in predanost filmu potrjujeta, da nagrada Dokumentarno ime DOKUDOC 2025 prihaja v prave roke.

Slovene: Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

Slovene: To je film z zlobo, ki je ne boste pozabili. Čutili boste izgubo ljudi in sovražili boste, da so lahko ljudje tako okrutni. Če smo pozabili, kako nora je lahko vojna - ta film nas bo na to vedno opominjal.

Slovene: To je zelo ustvarjalen, duhovit in močan film o tem, kako so babice doživljale spolno življenje. Je zanimiv, z inteligentno in duhovito animacijo in ima močan in osredotočen konec.

Slovene: Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

Slovene: Film o “gastarbajterjih,” delavcih, ki so se po drugi svetovni vojni v iskanju boljšega življenja selili iz Sloveniji v države Severne Evrope. Na inovativen in zelo oseben način pokaže, da so Slovenci narod migrantov. Recepte za različne etnične jedi postavi v središče zgodbe in razkrije, da je mešanje kultur najbolj običajen del človeškega življenja.

Dokudoc žirija, v sestavi Uja Irgolič, filmska montažerka, Jan Gogola jr., filmski režiser, Rok Biček, filmski režiser in producent, je složno podelila naziv DOKUDOC IZBRANI 2021 dokumentarnemu filmu ODPUŠČANJE, režiserke Marije Zidar. Dokudoc žirija je svojo odločitev pojasnila:

Filmska drama Odpuščanje (Reconciliation) govori o konkretnih in globalnih razmerah hkrati. Konflikt med dvema družinama hkrati ponazarja tudi konflikt med družbenimi konteksti v sodobnem svetu. Pomeni ideologij so nam skriti, prav tako kot obrazi sosedov. Če se kot pijanec plota držimo samo in predvsem tradicije, potem izgubimo priložnost spoznati sedanjost in tudi prihodnost. Kot primer v filmu lahko vidimo prizor, ko dva moška s sovražnih bregov med popravljanjem vodnjaka sodelujeta, a le dokler se ne začne razprava o hierarhiji tradicionalnih in verskih pravil. Režiserka Marija Zidar je z upodobitvijo likov dosegla tako zelo intimne odnose, da se gledalec lahko popolnoma vživi v zgodbo. Precizna uporaba kamere iz roke izraža vidno in nevidno napetost, ko akterji poskušajo vzpostaviti spravo. Film Odpuščanje intenzivno analizira osebni svet, v katerem smo postavili zidove tako okoli sebe kot tudi znotraj sebe.

Slovene: Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

Utemeljitev: Film Siniše Gačića Hči Camorre vsebuje vse bistvene elemente najboljšega filma – odličnega glavnega junaka, močna čustva, fantastično dostopnost protagonistov, jasen potek zgodbe, brezhiben vizualni pristop in filmsko montažo, narejeno z občutkom. Režiserju je uspelo vse te elemente povezati v močno, skladno, univerzalno, obzervacijsko filmsko izkušnjo, ki navdušuje občinstvo.

Utemeljitev: Žirija posebej omenja film KUHINJSKE ZGODBE Mihe Mohoriča. Kuhinja je v mnogih kulturah zelo pomemben prostor, saj v njem ljudje delijo svojo ljubezen, žalost, debatirajo in so preprosto skupaj. Filmski slog dobro ustreza vrsti pripovedi, ki jo je režiser želel deliti, kjer je tisto, kar je vsakdanje, povzdignjeno in pridobi globok pomen. Filmski jezik, črno-bela fotografija in neverjetna dostopnost protagonistov pomagajo gledalcu, da začuti prostor in intimnost.

Utemeljitev: Žirija posebej omenja film KORAK BLIŽE Jerneja Kastelca. Avtor prinaša temo migrantov in migracij v zgodbi spoznavanja in druženja slovenske družine in prispelih beguncev, novih sosedov, ki živijo v bližnji hiši. Družina iz Sirije si goreče želi ostati in živeti v Sloveniji, otroci pa iti v šolo. Zvedava soseda spodbudi spoznavanje s prišleki. Brez zgodovinskih in geopolitičnih dram in razlik si med seboj izmenjujejo izkušnje, običaje, kulinarične recepte, slovenske in sirijske, ter čustvene dileme in krize, ki so jih prestali v preteklih desetletjih. Najmlajša generacija komunicira brez predsodkov in svobodno. Zgrajeno prijateljstvo je iskreno. Film izžareva optimizem, zaradi česar je edinstven.

Slovene: Nadja Velušček je avtorica dokumentarnih filmov, ki raziskujejo in šivajo spomine razdeljenega goriškega prostora. V tandemu s hčerko Anjo Medved sta posneli dvanajst dokumentarnih filmov, v katerih se ljudje spominjajo usodnih poglavij zgodovine, ki je bila v tem prostoru še posebej kruta. Iz njihovih pripovedi vznika presenetljiva, še nikoli slišana preteklost, ki presega nacionalne in ideološke delitve ter osvetljuje trenutke, ki so jih v stoletju razmejitev tudi povezovali. Njun dokumenarni opus je rezultat večletnega zbiranja spominov v prostoru, kjer isti datum pogosto obeležuje nasprotujoč spomin. Velušček s svojim delom povezuje in hkrati spoštuje bogastvo različnosti z zavedanjem, da mir ni nikoli bil in žal še vedno ni samoumeven.

Navdušuje jo govorjena beseda, ker je nepredvidljiva in presenetljiva. Z veliko radovednostjo in pričakovanjem pristopa k pripovedovalcem in jih pozorno posluša. Ko se najmanj nadeja, se pred kamero zgodi misel, resnica, poezija.

Nadja Velušček se je rodila, ko so začeli graditi Novo Gorico, in je odraščala skupaj z njo. Zaradi tesnega stika z nono in tetami, ki so po drugi svetovni vojni ostale na italijanski strani, je ta prostor vedno dojemala drugače kot so ga označevali zemljevidi, na katerih za mejo ni bilo ničesar. Morda je zato vedno želela povezovati Novo Gorico in Gorico, ti dve zelo različni mesti, in osvetljevati njuni zgodbi iz preteklosti skozi filmski medij.

»Zanimivo je snemati ljudi, ki nikoli niso napisali svojih spominov in jih tudi ne bodo, čeprav bi bile njihove zgodbe lahko roman ali film. Ti dragoceni ljudje so me naučili dojeti strašno resnico vojne, ki jo kot povojna generacija preko pleonastičnega šolskega pristopa nikoli nisem dovolj občutila. Preprosto usedem se pred nekoga, ki ima za seboj dolgo življenje, in ga prosim, naj mi pove, kaj je videl. Spomini so del nas, ne moremo se jim izogniti, lahko se z njimi le soočimo in jih spoštljivo povemo drug drugemu. Bomo potem morda boljši ljudje.«

Kot profesorica slovenskega in italijanskega jezika je učila na srednjih šolah v Novi Gorici in Gorici ter pri dijakih budila zanimanje za svet z druge strani. Skupaj z utemeljitelji filmske kulture v Novi Gorici Naškom Križnarjem, Silvanom Furlanom in Jožetom Dolmarkom je v okviru prve zaposlitve na Zvezi kulturnih organizacij prirejala filmske večere, režirala eksperimentalne mladinske predstave, dijake navduševala za odrsko uprizarjanje ter jih učila filmsko vzgojo. Snovala je radijske oddaje o filmu ter skoraj tri desetletja soustvarjala program čezmejne organizacije Kinoatelje, od festivalov Film video monitor in Nagrade Darko Bratina - poklona viziji dokumentarnih filmov.

S projekcijami na prostem se je vedno rada vračala med svoje pričevalce, v odročne in pogosto pozabljene kraje ob meji. Prav njim je s svojimi filmi postavila svojevrsten spomenik, ki priča, da je kljub političnemu nasilju vseh vrst tam od vedno obstajala in preživela posebna identiteta meje.

Ob podelitvi priznanja DOKUMENTARNO IME Nadji Velušček bo v sklopu festivala DOKUDOC javna projekcija njenega filma Moje meja iz leta 2002. Avtorica v njem skozi naracijo pripoveduje tudi svojo zgodbo iz otroštva v povojnem času.

»V mojem življenju je bila gotovo najbolj čudna stvar meja, ki pa se je nisem zavedala, dokler je niso nekega dne za kratek čas popolnoma zaprli. In tako je nastal film Moja meja, v resnici moja, ker si dovolim osebno pripoved z namenom, da bi bolj prepričljivo govorila o vseh nas na Goriškem.« - Nadja Velušček

Alzheimer Cafe uporablja filmski jezik, ki spoštuje dokumentarno tradicijo in se oddaljuje od televizijskih dokumentarnih form, ki preplavljajo domačo produkcijo. Odličen tandem režije in kamere nas brez predsodkov popelje v svet starostnikov. Ta je kljub trpkost videti zabaven, zato se malo manj bojimo prihodnosti, v kateri mladi filmski avtorji obetajo kvalitetne dokumentarne izdelke.

Mako Sajko, Damjan Kozole, Siniša Gačić in Petra Seliškar, člani žirije 2019

Za izjemen prispevek k razvoju slovenskega dokumentarnega filma.

V tišini noči in ritmu narave, odhaja eno življenje, da bi se rešila druga. Intimno in bližnje, brez besed, ta odlična režijska miniatura pove mnogo več, kot nam prikazuje kamera. Preprosto, a močno avtorsko delo nas uči spoštovanja. To posvečeno dejanje izkaže več spoštovanja do svoje žrtve, kot ga mi eden do drugega.

Oliver Sertič, član žirije 2018

Dokumentarni film prikazuje sožitje med dvema karakterjema v eni osebi in njune zaplete ter kljub intimnim problemom doseže ravnotežje in rešitev. Režija odraža profesionalnost, dobro dramaturgijo in ritem filma.

Mako Sajko, član žirije 2018

Milena Olip družinsko in družbeno zgodbo o uporu človeka in manjšinskega ljudstva za obstoj predstavi z navdahnjenim in dobro uglašenim tkanjem sicer klasičnih pripovednih postopkov spominskih pripovedi, arhivskih utrinkov in rekonstrukcije zgodovinskega dogodka. Predvsem pa s srcem in poezijo, ki sta velikokrat spregledani temelj pristnih uporov. S tistim nežnim slovenskim srcem, ki se znova zdi, da se je najbolj ohranilo zunaj Slovenije. In nenazadnje ta lepi film prihaja v pravi čas, ko Slovenci v matični domovini množično zapirajo vrata in srca današnjim "brezzakoncem", ki so koroškim Slovencem pravzaprav bratje po usodi.

Vlado Škafar, član žirije 2018

V filmu ne najdemo besede humanizem, izžareva pa ves čas pomoč človeku in človeštvu. Opaža se, da nekateri čutijo dilemo, da bi opustili ekstremno medicino in pustili naravi, da naredi svoje, drugi pa občudujejo Avgustinovo moč, požrtvovalnost in vztrajnost. Tako humanitarnost ni samo parola, ampak jo globoko občutimo. Film vliva upanje v človeštvo.

Mako Sajko, član žirije 2019

Žirija se je soglasno odločila, da bo v središče festivala Dokudoc postavila film, ki obravnava aktualno tematiko na privlačen in temeljito filmski način. Film deluje na številnih ravneh in daje gledalcu prostor za interpretacijo posredovane vsebine na oseben in njemu primeren način, natanko na način, ki ga ta posebna tematika vzbuja v vseh nas. Zaupanje ustvarjalca filma v kompozicijo, avtorjevo razumevanje filmskega časa in prostora ter zavrnitev dramatiziranja skozi glasbo ali montažo poudarja resnost tega skoraj brezciljnega potovanja ljudi, izrinjenih iz domov in usmerjenih proti nerešljivemu položaju. Ta filmski biser nas sooča s kruto resničnostjo, ki nas približa pomoči potrebnim ljudem na begu pred vojno na Bližnjem vzhodu. Film predstavlja skrbi umetnikov glede trenutne situacije v svetu, prav tako pa tudi avtorjev mogočen filmski rokopis. Dokumentarni film »Borders« (Meje) je ogledalo časa, v katerem živimo.

Rada Šešić, Andrea Kuhn, Maja Malus Azhdari, članice žirije 2016