DSR - Društvo slovenskih režiserjev

MARIJANA BRECELJ Nagrada bert za življenjsko delo na področju filmske igre

Utemeljevalci te nagrade smo si najprej zastavili na prvi pogled trivialno vprašanje: zakaj Marijano Brecelj večina znancev, prijateljev in sodelavcev kliče z ljubkovalno pomanjševalnico Marjanca. Ker je tudi v zrelih letih ohranila vedro, mladostno igrivost? Brez dvoma, a ji ime pristoji tudi zato, ker je to igrivost z nasmehom zrelosti ohranila ali pa morda celo gojila tudi v svojem ustvarjalnem življenju. Filmski režiserji pričakujemo, da bo igralec v oblikovanje filmskega lika vložil tudi veliko osebne prezence, seveda pa ta ni dovolj. Marijana Brecelj ima močno prezenco. Če bi ta hip delali zasedbo, bi lahko dolgo naštevali te lepe dimenzije njene pojavnosti: Radoživa. Sončna. Lucidna. Vesela. Topla. Močna. Iskrena. Duhovita. Moderna. In tako naprej. V svojih vlogah ne poskuša biti nekaj drugega, temveč samo drugačna. Z razvito igralsko veščino oziroma z igralsko modrostjo avtentičnost svoje osebne izkušnje prenese v karakterizacijo filmskega lika. Marijana Brecelj je igralka, ki odlično krmari ravnovesje med osebno prezenco in igro. Torej med tem, kar je in česar ne more spremeniti, in med tem, kar zna, oziroma se je naučila ali pa se − zelo verjetno − še vedno uči. To nikdar ni preprosto, meja med profesionalno igralsko storitvijo in osebnim angažmajem včasih izgine, prelevi se v čarobno sodelovanje na tanki meji med osebnim in profesionalnim, ki morda sploh ne potrebuje natančnega poimenovanja, je pa dragoceno, ker režiserju podari občutek, da se je z igralsko interpretacijo zgodila nadgradnja, da so bila − itak vedno velika − pričakovanja celo presežena. Skratka, ostane hvaležnost igralcu, ki je liku dodal nekaj, česar ni bilo niti na papirju niti v bujni avtorjevi domišljiji, pa se je kljub temu zgodilo. Marijana Brecelj sodi v generacijo, ki je izkusila različne faze slovenske kinematografije, in lahko bi rekli, da je kot igralka resnično zaživela, ko so se ustvarjalni odnosi pri filmu sprostili, kajti Marjanca je sproščena, odprta in zato neprimeren material za režijsko diktaturo. V nove, svobodnejše ustvarjalne razmere je stopila skupaj z mlajšo generacijo igralcev, ki so prinesli neforsirano, včasih bolj minimalistično, predvsem pa bolj realistično filmsko igro. Zato ni presenetljivo, da je večina in tudi najboljši del njenega filmskega in televizijskega opusa nastal v zadnjih letih. Mirno bi lahko rekli, da Marijana Brecelj sodi v mlajšo generacijo slovenskega igralstva. V to generacijo pa sodi tudi zato, ker jo lahko povabiš na odprto morje − priznala bo, da jo je strah, a bo šla s tabo. Brez dobre mere avanturizma so filmske zgodbe namreč zgolj dolgočasna industrija.

JANEZ HOČEVAR PREJEMNIK NAGRADE BERT ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IGRE Janez Hočevar, ki ga generacije gledalcev in poslušalcev poznajo pod vzdevkom “Rifle”, je posebne vrste igralski fenomen. Površen pogled ga kot enega najprepoznavnejših slovenskih obrazov zanesljivo umesti na sam vrh domačega komedijantstva, a če se podrobneje posvetimo njegovi dolgi in pestri ustvarjalni poti, spoznamo, da je ta polna meandrov in presenečenj, da Hočevar enakovredno sodi tudi med najbolj večplastne in niansirane interprete človeške narave. Del fenomena tiči tudi v naravi njegove pojavnosti: zdi se, da ga imamo gledalci v spominu enakega – enako starega, ne mladega ne starega (brezčasnega!), dobrohotno nasmejanega in sproščenega. In četudi njegovo pojavnost res zaznamuje sproščenost brezštevilnih umetniških interpretacij, je dobrohotnost le del igralčevega izrazoslovja. Morda bi njegov videz vsi v en glas razglasili za urbani, a bi nam že bežni razmislek ponudil Hočevarjevo enako prepričljivo “podeželsko” različico, pa malomeščansko, in zanesljivo še nekaj podob “med njivo in tovarno” (tako kot v času, ta igralec zlahka prehaja tudi v raznolikih prostorih). Če se ob tej priložnosti urno sprehodimo po le nekaj izbranih od mnogoterih poglavjih filmske poti Janeza Hočevarja (in, malone s slabo vestjo, povsem ob rob postavimo številne preostale filmske vloge in tudi igralčevo megasled, več desetletij vtisnjeno v različne sfere slovenske pop kulture), kaj hitro razumemo zgoraj zapisano: v Klopčičevem Cvetju v jeseni se Hočevar, na primer, pojavi kar v dveh, sicer epizodnih, a nadvse raznolikih vlogah; v filmu Učna leta izumitelja Polža Janeta Kavčiča je strogi oče, a ne papirnat mladostnikov antagonist, temveč skrbnik iz mesa in krvi; v Slakovi Butnskali se vešče prilagaja vratolomnemu toku filmske pripovedi in eklektičnemu loku razvoja svojega lika; v Kavarni Astoria Jožeta Pogačnika pa na plečih interpretacije lastnika kavarne v času spremembe družbenega reda polnovredno upodobi usodo posameznika in hkrati celega družbenega sloja na pomembnem zgodovinskem razpotju (za to vlogo je Hočevar prejel zlato areno na filmskem festivalu v Pulju). Pestra ustvarjalna pot Janeza Hočevarja je bržkone tudi posledica igralčeve strastne želje po svobodi: kot svobodnjak v svojem poklicu je lahko vloge (v filmu, na televiziji, radiu, v družbi …) izbiral, a mnoge med njimi je bil zavoljo preživetja “prisiljen” prevzeti. Vendar se zdi, da Hočevar raznovrstne vloge sprejema tako kot življenje samo: lahkotno, odprtih rok in srca, s spontanim razumevanjem soobstoja svetlobe in senc človekovega bivanja. Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, oktober 2023

Filmski izraz Olge Kacjan je osupljivo večplasten in za gledalca venomer čudovito begajoč: v razčlembi in prezentaciji likov se igralka vselej pogumno in brez zadržkov podaja na raziskovanja mnogoterih plasti človekovega obstoja. Z vsakim likom gledalcu ponuja (nikoli preprost) dostop do celovitih in zato zapletenih skrivnosti Človeka; v to vlogo Kacjan postavi svoje pojavnost, način igre in odnos do življenja, posledično do umetniškega izraza. Olga Kacjan na filmu redko nastopi v glavni vlogi, a vendarle se njeni liki (od igralke podarjeni, torej tudi naši) gledalcu zapišejo v spomin – nekoč, ko smo še vsi hodili v kino, tudi kolektivni. Že prva vloga v celovečernem filmu, slovenski klasiki Povest o dobrih ljudeh (France Štiglic, 1975), je razkrila igralko s presenetljivo, celo nezemeljsko filmsko prezenco. Na otočku človeških odnosov in hrepenenj je slepo dekle Katica, ki jo upodobi Kacjan, skoraj nestvarna, a tudi oprijemljivo iz mesa in krvi: kakor liki v grških tragedijah; sicer ne vidi, a gleda, spremlja, razume. Nežna Katica plaho tipa svet okoli sebe, a pri tem odločno zgrabi resnico. Nedolžen otrok je in hkrati ženska, ki (pri sebi in drugih) odkriva hrepenenje in ljubezen. Enako pomemben in nič manj skrivnosten je igralkin lik Kristine v Splavu meduze (Karpo Godina, 1980), v katerem se kot plašna podeželska učiteljica pusti zapeljati emancipaciji, odeti v nepredvidljiv plašč avantgarde. Kacjan lik poda kot krhko in zadržano in v isti igralski sapi hrabro žensko, ki se poda v širno neznano. Med številnimi razčlembe vrednimi vlogami Olge Kacjan pri filmu in na televiziji omenimo še svetovno protivojno klasiko Sama Peckinpaha Železni križec (Cross of Iron, 1977), v katerem kot ruska civilistka umori mladega nemškega vojaka – kar stori z enako mero poguma in strahu, sovraštva in sočutja. Tako kot njen bogat in raznolik gledališki opus, je bilo tudi njeno delo na filmu ovenčano s številnimi nagradami; če jih omenimo samo nekaj: prejela je Stopovo nagrado za igralko leta 1980 za vlogo v filmu Splav meduze, srebrno areno na Puljskem filmskem festivalu l. 1995 za glavno vlogo v filmu Povest o dobrih ljudeh in Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana za življenjsko delo (l. 2021). Iz filmskih vlog Olge Kacjan zaslutimo stalnico igralkinega umetniškega izraza: nežna, skoraj eterična telesnost, (nepredvidljivo, pretresljivo!) uglašena z ostrino misli in pogumom duha. Velika umetnica preko svojih vlog iskreno in brezkompromisno izraža celovito in načelno držo do intimnega in družbenega človeškega obstoja. Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, oktober 2022

IVO BAN PREJEMNIK NAGRADE BERT ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE IGRE 2021

Ivo Ban je eden tistih igralcev, čigar obraz in glas sta že dolgo in trdno zasidrana v slovensko kulturno zakladnico in tudi v naš kolektivni spomin. Njegovo obličje različnih starosti in mnogoterih pojavnosti je nepogrešljiva nit, ki tke kulturno zgodovino tega prostora. A Ban ni kakšna oddaljena nedotakljiva ikona, je namreč eden tistih ljudi, ki jih na cesti spontano pozdravimo, saj se nam zdi, da ga osebno poznamo, da je del naših intimnih svetov. Tedaj pozdravljamo desetine njegovih metamorfoz, zaradi katerih se uvršča med velike filmske, gledališke, televizijske ali radijske igralce. Pojavnost Iva Bana je na prvi pogled povsem vsakdanja, a prav zaradi te “navadnosti”, videza slehernika, se lahko preoblikuje in prelevi v malone kogarkoli. Seveda pa je pojavnost le platno, škarje imajo v rokah Banovi nadarjenost, izkušnje in predanost, vsi zavezani igralskemu poklicu. Impresivna množina Banovih filmskih vlog, ki presega število petdeset (in govorimo le o filmskih vlogah, s televizijskimi se število dvigne na več kot sedemdeset), priča o zgoraj zapisanem, pa tudi o tem, da Bana zasedajo številni režiserji različnih izrazov, poetik, generacij, provenienc. A najglasneje govorijo Banove izvedbe same – raznovrsten in pisan niz mojstrsko upodobljenih likov.

Pričujoči zapis je lahko le kratek, plejada Banovih likov pa prostrana, zato jih izberimo zgolj peščico: pa ne kronološko, začeti kratkomalo moramo pri Banovi glavni vlogi v filmu Odpadnik (Božo Šprajc, 1988). Njegova upodobitev poštenega uslužbenca Ota Kerna, ki neuspešno opozarja na skorumpiranost vodstva tovarne, ki posledično prežema vse njeno delovanje, je prepričljiva, a predvsem izjemno pretresljiva. Lik, ki bi lahko ostal le reprezentacija ideje, zaživi v viharni izraznosti igralca. Ta “svoj” lik skozi film popelje od nezaupljivega negodovanja do meje norosti, preko zaljubljenosti in družinskih sporov do osebnega razpada. Ban je za vlogo prejel Stopovo nagrado igralec leta na 16. Tednu domačega filma v Celju in nagrado car konstantin na 23. Filmskih srečanjih v Nišu.

Veliko grenkobo nosi tudi Banova sicer komična interpretacija prostodušnega Tujčka v Nasvidenje v naslednji vojni (Živojin Pavlović, 1980).

Zelo drugače zagrenjen pa je Ban v filmu Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica? (Karpo Godina, 1982), v katerem zaseda vlogo tovariša Jana, ki predstavlja disciplinirano oblast rigidnih načel – Banov Jan je venomer prenapet antipod svobodnega jazza. Leta 1983 je Ban prejel nagrado Prešernovega sklada za “stvariteljske razsežnosti v filmskih vlogah”.

Spet povsem drugačen je (tudi v kolektivizacijo vpet) Vanč iz Moj ata, socialistični kulak (Matjaž Klopčič, 1987), ki, komediji primerno, z vso resnobnostjo podaja iskrivo humorne dialoge, pretaka ironijo (nesrečnih) okoliščin, ki jih, komediji navkljub, (le za svoje blagostanje skrbeč) kroji tudi sam. Že samo po peščici naštetih vlog razumemo, da Ban svojih likov nikoli ne predstavlja enoplastno, še tako “stranski” vselej organsko zaživijo v mnogoplastnosti življenja.

Ko torej na ulici srečujemo (in pozdravljamo) Iva Bana, se ob srečanjih v nas pogosto sprožijo različna čustva, vezana bodisi na zadnjo vlogo, v kateri smo velikega igralca videli, bodisi na tisto, ki se nam je nekoč neizbrisno zapisala v spomin, in tako se Ivu enkrat nasmehnemo, drugič zasmejimo, včasih pa nas vendarle spreleti nepojasnljiv srh. Ta srečanja se v stvarnem svetu morda zdijo le mimobežna, v pokrajinah čutov pa povzročijo nemir, zvezan z zaznavo in sprejemanjem filmskih likov, nosilcev marsikaterega bremena sporočilnosti filmov – ki razodevajo številne plati in plasti življenja.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, maj 2022

Nagrada na področju filmske igre.

Vlado Novakje igralec par excellence, tako v gledališču kot na filmu.

Vlado sicer pravi, da je imel na začetku kariere z igro pred kamero precej težav. Mogoče zaradi zavedanja o »večnosti« trenutnega filmskega zapisa, ali pa zaradi navajenosti na gledališko igro, kjer ima igralec na voljo veliko več časa. Ko pa je začel film dojemati kot nekaj manj usodnega, mu je steklo – in mu teče še danes.

Doslej ima za sabo že več kot šestdeset različnih filmskih vlog. To je sicer precej manj kot v gledališču, kjer jih ima najmanj dvakrat več, a je za slovenske razmere še vedno zelo veliko.

Vlado meni, da je treba vlogo izbirati po kvaliteti in ne po kvantiteti, zato je večkrat privolil tudi v zelo majhne vloge. A pri še tako majhni zmeraj najde kaj zanimivega. Ponujenih vlog nima navade odklanjati. Je pa pri samem oblikovanju vlog kar siten in ga imajo zaradi tega nekateri režiserji »poln kufer«, spet drugi pa so mu neizmerno hvaležni, kadar kaj naredi po svoje. Zdi se, da vsako filmsko vlogo realizira brez prevelikega napora in kakšne posebne metode. Vedno je z dušo in srcem pri stvari. Strašno rad ima komične vloge, še posebej prepričljiv pa je pri upodabljanju malega človeka. Ima empatijo do preprostih malih ljudi, takih s tragično humornimi usodami, med katerimi je preživel velik del svojega življenja. Zato ni nenavadno, da je širšemu filmskemu občinstvu najbolj znan po vlogi avtomehanika Gajaša v filmski uspešnici Marka Naberšnika Petelinji zajtrk. Vlado se zna preleviti v kožo tudi povsem drugačnih likov, kot so na primer: advokat Karol Gatnik v filmu Umetni raj, doktor Zdravič v Primeru Feliks Langus, transvestit Balerina v Barabah!, paznik Albert v Zvenenjuv glavi, Silvijin oče v Traktorju, ljubezniin rock-n-rollu, pa psihiater Radek v filmu Marko skače, direktor Podbregar v Stanjušoka, delavec Maks Bigec v Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine in župan Franta v filmu Vsi proti vsem, če jih naštejemo samo nekaj.

Kljubka kovosti in priljubljenosti pri občinstvu Vlado svoje igralske kariere ne mistificira in zavrača privilegiran zvezdniški status.

Pred tremi leti se je poslovil od aktivnega igranja v mariborski Drami. Pravi, da se z upokojitvijo ni nič bistveno spremenilo. Sedaj lahko izbira, kaj bo delal, in delal bo samo tisto, kar ga zanima. Tako zdaj Vlado, na veselje filmskih ustvarjalcev in gledalcev, še pogosteje igra v filmih in televizijskih nadaljevankah, kjer nas že desetletja navdušuje s svojimi upodobitvami filmskih likov. In ostaja nepogrešljiv obraz slovenskega filma.

Društvo slovenskih režiserjev, oktober 2019

Na področju filmske igre.

Špela Rozin, po mnenju mnogih najlepša jugoslovanska igralka šestdesetih let, zagotovo pa tudi ena najbolj nadarjenih, je po znameniti Iti Rini prva poklicna filmska igralka pri nas. Njen opus obsega več kot štirideset celovečernih igranih filmov različnih žanrov, od katerih je večino posnela v tujini. Film je bil in še vedno je njen medij, film ima rada in film je vedno imel rad njo.

Osnov filmske igre se je po tem, ko so jo kot srednješolko opazili na ulici v Ljubljani, naučila med poskusnimi snemanji in statiranjem v studiu Viba film. Po manjši vlogi v Babičevem Tri četrtine sonca (1959) in vlogi v triptihu Partizanske zgodbe (Stole Janković, 1960) jo je mlad režiser Mirko Grobler izbral najprej za vlogo v svojem kratkem filmu, zatem pa še za glavno vlogo v celovečercu Nočni izlet (1961).

Nočni izlet jo je izstrelil. Zgodba z elementi filma noir, melodrame in trilerja, v kateri so glavni junaki ljubljanski študentje, t. i. zlata mladina, je v kinu doživela precejšen uspeh, še večji uspeh pa je doživela Špela Rozin v vlogi Vere, ki je delovala kot sproščeno, sodobno, urbano dekle, kakršnih v slovenskem filmu do tedaj gledalci niso bili vajeni. Ker je bila neobremenjena z »gledališko igro«, ki so jo kritiki pogosto očitali marsikaterim njenim kolegom, je bilo videti, kot da je pred kamero preprosto doma.

Tako so se ji odprle nove možnosti. Srbski režiser Jovan Živanović jo je angažiral za naslovno vlogo v filmu Nenavadno dekle (Čudna devojka, 1962), uspešnici, ki je bila prikazana na Mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu in distribuirana v mnogih državah sveta, med drugim v Južni Ameriki, ZDA in Kanadi. Veliko zaslug za uspeh filma je imela prav Špela v vlogi cinične in v ljubezni razočarane študentke Minje, ki jo je hrvaški kritik Nenad Polimac opisal kot »najzanimivejšo urbano junakinjo tega obdobja jugoslovanske kinematografije, enakovredno različico igralk sodobnega imidža, ki so tista leta dominirale v francoskih in italijanskih filmih«.

Isto leto je z Boštjanom Hladnikom posnela epizodno vlogo v Peščenem gradu, naslednje leto pa kot prva jugoslovanska igralka nastopila v poljskem filmu (segment Jana Rutkiewicza v novovalovskem triptihu Vikend). Kmalu zatem jo je Roger Corman izbral za vojni triler Skrita invazija, ki so ga snemali v Dubrovniku – v filmu je odigrala edini pomembnejši ženski lik, producenti pa so ji na plakatu in v filmski špici nadeli psevdonim Mia Massini.

Istega leta se je preselila v Rim, kjer je v slabem desetletju nastopila v skoraj dvajsetih filmih različnih žanrov, v katerih je jezdila, streljala, se zaljubljala v gangsterje, kavboje in mitološke junake – skratka, počela stvari, ki jih slovenske igralke na filmu niso imele prav pogosto priložnosti početi. Šestdeseta leta so bila zanjo izjemno produktivna – snemala je tako v Jugoslaviji kot v Italiji in posnela tudi do štiri filme letno, nekatere pod psevdonimoma Sheyla Rosin in Sheila Rossin. Pojavljala se je na naslovnicah filmskih revij in v takrat priljubljenih fotoromanih ter obveljala za zvezdnico mednarodnega formata.

Občasno je nastopala na ljubljanski, sarajevski in italijanski televiziji, pozneje je tudi režirala televizijske oglase in kratki igrani film. Za nastop v Osebni prtljagi (r. Janez Lapajne, 2009) jo je žirija 12. Festivala slovenskega filma (FSF) nagradila z vesno za posebne dosežke. Na slovenska platna se je vrnila letos, in sicer na 21. FSF z vlogo v filmu Ne bom več luzerka (r. Urša Menart, 2018).

Špela Rozin je v slovenski filmski zgodovini edinstvena, ne zgolj zaradi uspešne kariere v tujini in neizmerne fotogeničnosti in šarma, temveč tudi zaradi naravne suverenosti pred kamero, s katero je v slovenski film vnesla nekaj sodobne svežine, in neusahljive ljubezni do filma in filmskih ustvarjalcev.

na področju filmske igre.

Komaj pred nekaj tedni je Boris Cavazza prejel nagrado − ne berta, tega bo dobil 23. novembra − na festivalu v Piranu so ga ovenčali za igralski prispevek k slovenskemu filmu, in to je pospremil z besedami, da nagrad ne potrebuje, da bi rajši kakšno vlogo v filmu. In prav ima − film ga potrebuje in hoče, vedno ga je in vedno ga bo, tega ne moreta nadomestiti nobena nagrada in nobena utemeljitev. Seveda se lahko trudimo in nakladamo o neverjetni senzibilnosti, s katero blesti na platnu, pa nas bo takoj ustavil, ves nabrit in obešenjaški, z zabavljaškim izrazoslovjem, polnim kosmatih izrazov, ki pa se nezmotljivo vsakič izteče v inteligentno, človeško razpravo: bodisi kadar govori o svojih kolegih bodisi kadar govori o svojih filmih, ali pa o spominih, ko se je kot koščen mladenič potikal po rojstnem Milanu in v boksarskem ringu hotel postati moški, pa nato zašel na ladjo in postal mornar. In ker mu norci, bordeli in skrajnosti nikoli niso bili tuji, je šel na AGRFT, se tam počutil kot doma in postal igralec, nato pa več kot vse to, postal je »THE Moški« za vso Slovenijo in širše, naš filmski maček − kot Belmondo, a boljši igralec; kot Brando, a bolj zdrave pameti; kot Steve McQueen, a ni bil ne junak ne antijunak, predvsem pa sam o sebi nikoli ni govoril v presežnikih in naučenih frazah. Nikoli ni skrival, da je imel − kaj bi lepotičili, on tudi ne bi − »zajebano življenje«, ampak to ni bila ena od anekdot, to je bilo dejstvo, vsem znano, a hkrati le njegovo, intimno, dostojanstveno. Tri besede, ki veljajo tudi za vsako vlogo, ki jo je oblikoval.

In če sploh kdo, je lahko prav Boris Cavazza brez skrbi, da ga čaka še ogromno filmskih izzivov, in to po petdesetletni karieri na filmu (in seveda v gledališču, na radiu in na televiziji), ker še vedno deluje povsem brezčasen, skoraj samoumevno vitalen, kot da je v njegovem pogledu nešteto ključev za vse duše, v katere vstopa, ko ga gledajo. In gledali smo ga z veseljem in s strastjo in s ponosom, od začetkov v filmih Muke po Mati, Vdovstvo Karoline Žašler in To so gadi, do novejših vlog v filmih Primer Feliks Langus, Kratki stiki, Piran, Osebna prtljaga in v mnogih bravurah v kratkih filmih. Borisu Cavazzi maske veličine ni bilo nikoli treba nadevati ali odlagati, ker je nikoli ni potreboval − največji vedo, da zadošča, če si samo človek s človeškim obrazom.

Naj se ti na tem mestu, Boris, opravičimo za še eno nagrado. Dobiš film, samo da ga dobimo mi. Premalo je namreč slovenskih filmov, in kljub mnogim, v katerih si nastopil, je še vedno premalo slovenskih filmov z Borisom Cavazzo, enim in edinim. Iskrene čestitke!

Iva Zupančič se je rodila 23. januarja 1931 v Šmavru pri Trebnjem. Med vojno je bila kurirka in je zbirala sanitetni material za partizane. Med letoma 1951 in 1962 je bila angažirana v Mestnem gledališču ljubljanskem in v tem času (l. 1960) diplomirala na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Iz igre se je izpopolnjevala v Londonu in Parizu, v začetku 1960-ih pa je opravila še podiplomski študij dramske igre po metodi Stanislavskega na Državnem inštitutu za gledališko umetnost (Gitis) v Moskvi. Zatem je svojo igralsko pot do upokojitve nadaljevala v ljubljanski Drami.

Njeno prvo srečanje s filmsko igro je bilo v filmu Jara gospoda režiserja Bojana Stupice leta 1953. Vloga je bila sicer majhna, a že takrat je Iva Zupančič pokazala, da zanjo ni majhnih in velikih vlog, da šteje edinole igralska prepričljivost. In nadvse prepričljiva je bila tudi v vseh preostalih filmskih vlogah – če jih naštejemo le nekaj: Liza v Cvetju v jeseni, Lucija v Veselici, Esterina mama v Klopčičevih Iskanjih, ravnateljica v Šprajčevem filmu Krč, babica v filmu L .. kot ljubezen, pa v številnih televizijskih vlogah, vse do njene zadnje, vloge igralke v kratkometražnem igranem filmu Nejca Levstika Talenti leta 2014.

S svojimi imenitnimi kreacijami je Iva Zupančič seveda plemenitila tudi gledališke odre – najprej Mestnega gledališča ljubljanskega in potem do upokojitve ljubljanske Drame; sodelovala je pri avantgardnem, eksperimentalnem gledališču Oder 57, kjer je med drugim igrala v Smoletovi Antigoni in Zajčevih Otrocih reke. Naklonjena je bila tudi gledališkim iskanjem, inovativnim gledališkim režijam in eksperimentom − navsezadnje je ena od štirinajstih igralcev in igralk na svetu, ki so v gledališkem eksperimentu Noordung Dragana Živadinova nastopili v breztežnosti. Iva Zupančič je bila privržena tako klasičnim kot nekonvencionalnim pristopom, obojim se je predajala z neverjetno energijo in željo, da bi vsakič odkrila kaj novega in izjemnega.

Gledališka kritika je o njenih odrskih kreacijah mdr. zapisala, da oblikuje vloge »z veliko umetniško silo, bogato izrazno in doživljajsko lestvico, talentom za igrivo vedenje in barvito, sproščeno dikcijo«. Za svoje gledališke vloge je bila nagrajena z najuglednejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi priznanji, z Borštnikovim prstanom za življenjsko delo, s priznanjem Prešernovega sklada za vlogo Ruth v Pinterjevi Vrnitvi, z Borštnikovim priznanjem za vlogo Elize Doolitle v Pygmalionu; pa z dvema novosadskima Sterijevima nagradama in z dvema zlatima lovorjevima vencema sarajevskega gledališkega festivala MES …

Ustvarila je za današnje čase nepredstavljivo število vlog, ogromno je igrala tudi v radijskih igrah in recitalih ter v televizijskih igranih sporedih. Enako kot velja za njene gledališke vloge, velja tudi za oblikovanje vlog v radijskih igrah in televizijskih igranih serijah, med drugim v Malih oglasih in Naši krajevni skupnosti: Iva Zupančič se je polnokrvno predajala vsemu, česar se je lotila.

Sledi, ki jih je s svojo igro pustila v slovenskem kulturnem prostoru, so globoke in nepozabne. Na srečo je vsaj del njenih raznolikih igralskih kreacij ohranjen na traku in tako iztrgan pozabi. Ob ogledu bomo tako vsakič znova očarani in navdušeni nad njeno vrhunsko ustvarjalnostjo.

Društvo slovenskih režiserjev ji bo za njen prispevek k slovenski kinematografiji 4. maja ob 18.00 v Slovenski kinoteki posthumno podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske in televizijske igre. Komisija za podelitev nagrade ji zaradi njene bolezni svoje odločitve žal ni mogla več posredovati.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od novembra leta 2016 dalje.

na področju filmske igre.

Film ima rad dobre igralce. Tudi dobri igralci imajo največkrat radi film. Žal jim film ljubezen zelo pogosto vrača z vedno istimi ali vsaj zelo podobnimi vlogami. Filmski igralec zlahka postane serijski duhovnik, okupatorski oficir, dobrodušna zguba, mračnogledi negativec ... Ko pomislimo, kaj je igral, koga je igral Boris Juh, se gotovo ne bomo spomnili nobenega karakterno omejenega vzorca, nasprotno, odpre se neslutena širina, paleta raznovrstnih likov, vtis je, kot bi jih izbiral sam. To mu ni uspelo samo na filmu, ampak tudi v gledališču, na radiu in na televiziji.

Če hočemo govoriti o igralski prezenci Borisa Juha, je nemogoče zadržati plaz odličnih predikatov: suverenost, plemenitost, premišljenost, toplina, zrelost, decentnost, odmerjenost in še bi lahko naštevali. Njegovi filmski liki imajo tisto nekaj, ob čemer besede postanejo šibke in je najbrž treba povedati preprosto − četudi bi se lahko zdelo poenostavljeno − Boris Juh na platnu izžareva nekaj posebnega, morda nekaj zelo svojega. Seveda pa lahko samo ugibamo, od kod igralec jemlje, kar nam daje, kako globoko v sebi je rudaril, ko je gradil svoj lik, kolikokrat se je na odrskih deskah ali pred kamero srečal z lastno življenjsko izkušnjo. Nam − udobno nameščenim gledalcem − je pomembno samo to, da je izmišljenim likom, papirnatim skeletom vdahnil prepričljivo dušo. Ni jih malo. Boris Juh je po nam znanih podatkih vdahnil 62 filmskih duš, ki so oživljale male in velike ekrane, gledaliških in radijskih raje nismo šteli. Borisu smo vedno verjeli, najsi je bil kompleksen erudit, preprost kmet ali španski borec, najbrž zato, ker so bili njegovi liki vedno v prvi vrsti polnokrvni ljudje. Igralska življenja Borisa Juha bodo ostala večna v številnih televizijskih dramah in nadaljevankah, kot so: Erazem in potepuh, Mali oglasi, Nora hiša, Primož Trubar, Vikend v Brightonu. Še težje si je brez Borisa Juha predstavljati celovečerne filme: Med strahom in dolžnostjo, Christophoros, Pustota, Iskanja, Nasvidenje v naslednji vojni.

Morda se bistvo njegove ustvarjalne uspešnosti skriva na začetku: umetniška pot Borisa Juha se je namreč začela z ljubeznijo do poezije; ta ga je pripeljala do besede, beseda k igri in igra na našo srečo k filmu. Morda se je prav iz te prve ljubezni rodil njegov izjemen posluh za besedo in ritem, pa tudi občutek za detajl in iskrena predanost neumornemu raziskovanju vsega človeškega.

V besedi igralec lahko povečamo začetnico tudi zato, ker Boris Juh nikoli ni delal samo zase, za svoj lik oziroma za svojo vlogo, vedno je delal prizor, predstavo, film, prednost je dajal celoti, v kateri svojega ustvarjalnega deleža ni nikdar silil na vrh avtorske piramide, čeprav je tja seveda ves čas sodil.

Vsega ni mogoče razložiti, kaj šele natančno utemeljiti. In tudi ni treba! Nenazadnje nagrajujemo presežek, zelo posebno ali celo osebno ustvarjalno skrivnost. Prav je, da se brez umnih in učenih razlag priklonimo čudovitemu opusu, ki je trajno obogatil slovenski film. Hvala, Boris.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od leta 2016 dalje.

Za scenarij RATRAK-PISTE. Odkupna nagrada v višini 1000 EUR izplača Društvo slovenskih režiserjev.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Utemeljitev:
Filmsko snemanje je vse prej kot naraven proces. Nek avtorski fantast si nekaj bolj ali manj na suho izmisli, v petih letih čakanja na film si vbije v glavo veličastne prizore, ko pa tako rekoč nenadoma res pride do realizacije, se izkaže, da je bilo v scenarističnem zanosu morda preveč zlahka zapisano: »prebija se skozi snežni metež«, »črepinje letijo po zraku«, »razjarjene množice protestirajo« in podobno. Vendar je pri filmu tako: če želiš posneti nekaj fantastičnega, moraš ostati realen. Pri tej realnosti pa režiserji včasih potrebujemo pomoč.

Jojo – mama in filmske špice ga poznajo pod imenom Matija Kozamernik – je v prvi vrsti odličen prevajalec avtorskih vizij in zahtev v jezik realnosti oziroma realizacije. To prevajanje je, glede na njegovo zahtevnost, gotovo najbolj nepriznana umetniška disciplina. Jojo je v njej prvak.

Na snemanju včasih »zagusti«, takrat »frontmeni« utihnemo in se ozremo v ozadje filmske ekipe: 'Jojo, kaj pa zdaj?' Čeprav ni in tudi ne bi mogel biti miren, navadno odgovori z mirnim glasom. Njegov odgovor seveda ni vedno enak, zveni pa v smislu: Še vedno smo, in bomo tudi tokrat.

Po duši roker z izjemnim žurerskim in plesnim talentom na snemanjih prisega na nekaj, čemur sam reče 'filmska higiena', z drugimi besedami: red, spoštovanje pristojnosti, sodelovanje, diskretnost in še marsikaj, kar dobro filmsko ekipo počloveči v ustvarjalni kolektiv.

Za režiserja je vedno olajšanje, če v odločilnih trenutkih sliši utrip še kakšnega srca, ki ni samo tiktakanje profesionalnega mehanizma, ampak bije zares, iz srca in za film. Pri filmu ni v navadi, ampak tako imenovani »opis del in nalog« bi bil v Jojotovem primeru zelo dolg: podnevi direktor, zvečer angel varuh, po potrebi policaj, vsak dan šofer in vremenoslovec, v prostih dnevih mirovni posrednik, da o jutranjih sendvičih ne govorimo. Po približno štiridesetih celovečernih filmih je ostal mlad, brez rutinskih skrivalnic in ciničnih prevlek, vedno v prvi bojni vrsti in zato seveda zelo dragocen sodelavec, kot je tudi podnaslovljena nagrada kosobrin.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, september 2019

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin prejme Petra Trampuž.

Petro poznamo po delu tajnice režije, preizkusila pa se je tudi v režiji, scenaristiki in produkciji. Kot tajnica režije je sodelovala z »malimi« in »velikimi« avtorji, mladimi in starejšimi. Odkar deluje na filmu, je bila pozorna na dialoge v slovenščini, italijanščini, makedonščini, srbohrvaščini, angleščini, nemščini, arabščini …

Njen natančen nadzor nad posnetimi kadri in dragocene sugestije v času snemanja omogočajo režiserjem manj stresno montažo in večjo svobodo. Težko bi našli koga, ki je bolj pozoren na filmsko kontinuiteto in na vse male detajle, ki so tako pomembni pri ustvarjanju filmske magije.

Svoje znanje je z leti nadgrajevala in ga vedno z veseljem dajala na razpolago tudi mladim avtorjem. Režiserji močno cenimo njeno strokovno znanje, občutek za filmsko umetnost in posvečen odnos do dela in sodelavcev. Petra Trampuž je nepogrešljiva sodelavka tudi zato, ker je noro zaljubljena v filmsko ustvarjanje.

Društvo slovenskih režiserjev
Ljubljana, 31. 08. 2018

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce.

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) želi z letnim podeljevanjem nagrad kosobrin za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji in TV-ustvarjanju povečati prepoznavnost vseh neavtorskih poklicev v produktivni kinematografiji in TV-ustvarjanju. Nagrado kosobrin za dragocene filmske sodelavce DSR podeljuje letno na Festivalu slovenskega filma v Portorožu izbranemu posamezniku ali posameznici.

Dragoceni filmski sodelavci s svojim delom izkazujejo tako visoko profesionalno usposobljenost kot nadpovprečne rezultate, s čimer tudi s svojim neavtorskim prispevkom pripomorejo k dvigu kakovosti tako delovnega procesa kot končnega izdelka in so s svojim delom znatno zaznamovali področje produktivne kinematografije oz. televizijskega avdiovizualnega ustvarjanja.

Letošnjo nagrado Kosobrin, drugo po vrsti, prejme Emil Svetlik (Teleking).

Njegov impozanten opus govori sam zase. Pri mnogih projektih je pustil svoj nevsiljiv pečat, sodeloval pri izjemnih delih najboljših direktorjev fotografije in režiserjev doma in v regiji. Režiserji globoko cenimo njegovo strokovno znanje in občutek za filmsko sliko, nič manj pa tudi posvečen odnos do dela in sodelavcev ter njegovi umirjenost in prijaznost.

Nagrada za dragocene filmske sodelavce. Prva podeljena brez pisne utemeljitve.

Letošnji Štigličev nagrajenec za življenjsko delo je filmski in televizijski režiser Anton Tomašič.

Rodil se je 26. aprila 1937 v vasi Gradac nedaleč od Metlike. Kot absolvent AGRFT se je leta 1966 zaposlil na Radioteleviziji Slovenija, kjer je deloval vse do upokojitve l. 2004. Bil je eden najbolj dejavnih televizijskih režiserjev igranih vsebin, njegova filmografija šteje na desetine naslovov. Sprva je režiral predvsem otroške in mladinske oddaje, kot je denimo legendarna nadaljevanka o leteči pipi Trapollo HH 33 (1969). V naslednjih desetletjih je soustvaril množico televizijskih iger, nadaljevank in nanizank. Naj jih navedemo zgolj nekaj: po scenariju Dušana Jovanovića je posnel Avtostop (1973) in Soboto dopoldan (1976); po scenariju Janka Messnerja Vrnitev (1976); po Saši Vugi Gorjupo bajto (1978) in Rajnke takrat (1985); po Stanislavi Bergoč Vmesni čas (1987); po Milanu Jesihu Zrcalo (1990); po scenarijih Borisa Cavazze Trinajstico (1989), Primer Feliks Langus (1991) in Predsednika (1993); po Vitomilu Zupanu priljubljeno nanizanko Vest in pločevina (1974); po Antonu Ingoliču Žive vezi (1975); po Aleksandru Marodiću Resnični obraz Anite Novak (1984); po Igorju Karlovšku Dosjeji J. K. (1995) in Klan (1998). Vrnitev, ki obravnava položaj koroških Slovencev v času nacizma, mu je leta 1977 prinesla nagrado Prešernovega sklada, drama pa ostaja tako vznemirljiva, da je v Avstriji do danes še niso prikazali v integralni verziji. Za Antona Tomašiča je moralo biti boleče ozadje nadaljevanke Slike iz leta 1941 (1982); šlo je za na silo sestavljeno lepljenko posnetkov propadlega veleprojekta Dražgoška bitka, ki je bil zaradi preseženega proračuna in zakulisnih iger partijskih in filmskih veljakov ustavljen sredi snemanja. Kljub grenkemu vstopu v slovensko kinematografijo je Anton Tomašič kasneje posnel tri celovečerne igrane filme: po scenariju Borisa Cavazze je nastal Kormoran (1986); po scenarijih Marcela Buha Čisto pravi gusar (1987) in Rabljeva freska (1995). Medtem ko je bil slednji deležen vse prej kot prijaznega odziva kritike in občinstva, ostajata prva dva filma še vedno živa: Kormoran s sugestivno igralsko zasedbo, živim jezikom in prepričljivim seciranjem posledic alkoholizma ter Čisto pravi gusar kot ena od klasik slovenskega mladinskega filma. S to nagrado izražamo spoštovanje cenjenemu kolegu Antonu Tomašiču, ki je med sodelavci veljal za vrhunskega profesionalca in pokončnega človeka. Njegov opus je nastajal v časih, ko je bila produkcija igranih vsebin na nacionalni televiziji neprimerljivo obsežnejša od današnje in je tudi z izborom tem in estetskimi stremljenji neredko presegala današnjo produkcijo, ki se zaradi diktata gledanosti vse bolj podreja množičnemu okusu. Upajmo, da bo ta nagrada tudi spodbuda nacionalni radioteleviziji pri ohranjanju njene neprecenljive kulturne dediščine, katere del je tudi opus Antona Tomašiča.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk Februar 2024

Letošnji prejemnik Štigličeve nagrade za življenjsko delo je Jaka Judnič.

Rodil se je leta 1942, med strašno vojno, ki so ji sledila desetletja silovitih ekonomskih in družbenih sprememb. Kot otrok in mladostnik je bil priča velikim premikom in hitremu razvoju na vseh področjih. Tehnološki napredek je bil bliskovit, znanstvena dognanja osupljiva, človek se je sprehodil po Luni. Prišlo je do upora mladih generacij in seksualne revolucije, podivjala je glasba. Resničnost je postala kot film, nora in barvita.

Jaka se je torej na svetu znašel ob pravem času. Že med študijem na likovni akademiji se je usodno zaljubil v ustvarjanje gibljivih slik, še posebej, ko se je seznanil z deli zagrebške šole animiranega filma, ki je bila tedaj s svojimi filmi v svetovnem vrhu. Začel je ustvarjati animirane filme za televizijo. Za mladega ustvarjalca, predanega delu in perfekciji, je to seveda pomenilo risanje dan za dnem, brez odmora. Jakavo mamo je podoba garaškega animatorja tako zaskrbela, da ga je brez njegove vednosti prijavila za delo grafičnega oblikovalca – in bil je sprejet. Za to potezo smo ji lahko še danes hvaležni. V oglasni agenciji časopisa Delo so v tistem času postavljali temelje sodobnega domačega oglaševanja, ki se je sicer zgledovalo po tujih, zahodnih pristopih, a z nujnim upoštevanjem lokalnega. Prizadevanja so l. 1973 pripeljala do ustanovitve prve prave oglaševalske agencije, Studia Marketing.

Jaka se je torej znašel ob pravem času na pravem mestu. Naštevanje je vedno nepopolno, včasih krivično, a naj omenimo vsaj nekaj ključnih oseb in sodelavcev tistega zgodnjega obdobja: Jure Apih, Jernej Repovš, Ante Mahkota, Jani Bavčer, Rado Štoka, pozneje Zdravko Duša, Miro Kline, Peter Bergant, Bor Štiglic in še mnogi drugi. Jaka se je zaradi svojega izjemnega občutka za vizualno kmalu prelevil v režiserja in začel ustvarjati televizijske oglase. Njegove vizije so v filmske kadre sooblikovali mojstri svetlobe, snemalci Karpo Godina, Jure Pervanje, Rado Likon, Tine Perko, Lenart Vipotnik, Ubald Trnkoczy, ... Tudi sam poudarja, da ga je prav delo z vrhunskimi direktorji fotografije navdihovalo in omogočilo napredek tako njemu kot režiserju kot oglaševalski stroki nasploh.

Jaka se je torej znašel ob pravem času na pravem mestu, obdan s pravimi ljudmi. Ostalo je zgodovina, bogata in barvita. V tistem času so se pojavili daljinci, a po zaslugi Jake in njegove ekipe gledalci med reklamami nismo čutili potrebe po preklapljanju med programi. Mnogi smo imeli še črno-bele televizorje, a Judničeve reklame so bile na njih videti barvne. Tehnično dodelane, živahne, iskrive, duhovite, žgečkljive, estetske, izvirne, drugačne, nove. Z idejo! In pa, pomembno in presenetljivo, naše, domače! Ter izjemno učinkovite, saj so pripomogle h krepitvi mnogih izjemnih blagovnih znamk, večinoma slovenskih.

Od več kot tisoč oglasov iz njegovega opusa lahko mnoge uvrstimo v antologijo slovenskega televizijskega ustvarjanja. Naštejmo le nekaj naslovov oziroma akcij in serij: Cocta, Zastava 101, Fructal, Rad imam mleko, Frutek, Slovenija - moja dežela, Podarim - dobim, Radenska, in še in še ...

Za vselej se je zapisal tudi v zgodovino lutkovnega gledališča, saj je oblikoval lutki Sapramiška in Sovica Oka. Kot montažer pa je sodeloval pri zimzeleni uspešnici Poletje v školjki. Montaža, ki še danes deluje moderno, živahno in plesno. Nič presenetljivega, saj je tudi vse reklame iz časov filmskega traku montiral sam. Njegovi oglasi so brez dvoma sooblikovali nacionalni značaj. Naša dežela, Slovenija, je v njih prepoznavna, deluje kot prizorišče lepega, prijetnega filma. Tudi po zaslugi Jake Judniča sedemdeseta in osemdeseta v kolektivnem spominu takrat odraščajočih Slovencev nikakor niso svinčene ali sive barve, nasprotno, prav barvita so.

Če se ob pravem času na pravem mestu obdaš s pravimi ljudmi, delaš s srcem in z dušo, s pametjo, znanjem, predanostjo, vztrajno, nepopustljivo, pogumno in po svoje, morda postaneš legenda.

Jaka Judnič je med slovenskimi režiserji nesporna legenda. Naš poklon!

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk Februar 2023

HELENA KODER NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE ZA LETO 2022

Letošnja Štigličeva nagrajenka za življenjsko delo, cenjena gospa in kolegica Helena Koder, je pri filmu prvič sodelovala pri rosnih dvajsetih. Kot statistka. Ne čakaj na maj je bil naslov filma, je pa iz leta 1957. Režiral ga je František Čap, ki je, tako kot Helenina mama, svoje korenine prinesel s Češke. Ker vemo, da je imel naš sloviti režiser težave z obvladovanjem slovenskega jezika, lahko sklepamo, da je bila Helena ena izmed tistih, ki je njegova režiserska navodila najbolje razumela.

Čeprav povedano napol v šali, pa se ta ugotovitev še kako navezuje na obsežen opus, ki ga je Helena Koder kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov podarila slovenskemu in tudi tujemu občinstvu. Kajti prav razumevanje je tisto, kar krasi Helenin pristop. Vsakič, ne glede na tematiko. Pa ne razumevanje v smislu izrečenega, temveč predvsem občutek do življenja samega. Življenjem protagonistk in protagonistov njenih zgodb, katerim se približa osebno in s pretanjenim pogledom, dodaja močan čustveni naboj, ki prepriča še tako racionalnega gledalca. Za Heleno dokumentarizem ni zgolj ilustracija povedanega v komentarju. Kot je izjavila v enem izmed svojih redkih intervjujev, jo moti, da so posnetki Gaze in drugih bojišč – vsa ta groza, ki pa jo moramo videti, moramo vedeti, kaj se dogaja – zvedeni na dekoracijo, ljudje pa ponižani v ilustracijo za to, kar ima novinar povedati, namesto da bi nam slika pripovedovala svojo avtentično zgodbo. Dokumentarec brez tega naboja, brez tega, da je oseben, kratkomalo ni dober. Kako preroške besede tudi za današnji, aktualni čas.

Po vsem navedenem ne čudi, da je osrednji lik Heleninih filmov obraz. In to v bližnjem planu. Pa naj bo to obraz človeka, ali pa predmeta in okolja, v katerem se le-ta nahaja. Tak pristop, ki ga odlikujejo izjemno skrbna priprava tematike, pretanjen občutek za dramaturgijo in večplastnost, predvsem pa posebna avtorska estetska komponenta, poetičnost, s katero je slovenskemu dokumentarcu postavila zelo visok standard, je opazen v prav vseh delih, kjer se Helena Koder podpisuje, bodisi kot scenaristka bodisi kot režiserka bodisi kot kompletna avtorica. In pri slednjih gre za skoraj dvajset dokumentarcev, zato jih bomo izpostavili zgolj nekaj: film o intimnem trenutku ustvarjanja kiparja Jakova Brdarja Popolni torzo, ki nosi letnico 1993; pa leta 1997 posnete legendarne in večkrat nagrajene Magdalenice gospe Radojke Vrančič, kjer avtorica s pomočjo osrednje protagonistke s pretanjenim občutkom vstopa v zapleteni miselni in čustveni svet Marcela Prousta in s tem tudi v svet slehernika, in na koncu še Prizori iz življenja pri Hlebanjevih, ki kot nekakšna dokumentarna saga skozi letne čase priča o življenju na oddaljeni kmetiji, kjer se zdi, da so stoletja le čas, ki se ustavi, saj se boj za preživetje začenja vsako leto znova. Ta film, ki je bil prav tako realiziran leta 1997, zaznamuje tudi Helenino sodelovanje s svojim dolgoletnim življenjskim sopotnikom, skladateljem Urbanom Kodrom. Glasba, ki jo je napisal za ta film, je bila nagrajena na festivalu slovenskega filma.

Tvornega in kreativno izpolnjenega sodelovanja s Heleno Koder pa so bili deležni tudi mnogi priznani slovenski režiserji. Zelo težko je našteti vse, zato izpostavimo le tiste filme, kjer je Helenin duh navzoč v najbolj polni meri: Pri Miranu Zupaniču z golgoto Edvarda Kocbeka iz leta 2004 Pesnik v pogrezu zgodovine; pri Bogdanu Mrovljetu z istrsko poemo Materada in pisatelj Fulvio Tomizza iz leta 1990, pa z mističnim svetom kiparja Marka Pogačnika iz leta 1988 z naslovom Spreminjanja; leta 1985 pri Mitji Milavcu s pogledom v intimni svet vedeževalke Dežela smehljaja, pa leta 1984 pri Žaretu Lužniku z nenavadno zgodbo o nenavadni zgradbi Kolizej.

Okoli petdeset naslovov torej. Impozantno število. Sploh, če povzamemo Helenine besede iz prej omenjenega intervjuja: »Za dokumentarec je treba imeti čas, dobro ekipo in potrpljenje, to ni delo za nestrpne. Dober dokumentarec potrebuje dobro temo, ki mora biti obdelana osebno, avtorsko, predvsem pa mora imeti močan čustveni naboj, ki gledalca prepriča. Bolj ko se približa življenju, boljši je. Standardi morajo biti postavljeni visoko, potem se doseže vsaj nekaj.«

In Helena je v svoji dokumentaristični karieri brez dvoma presegla to »nekaj« in postala ena naših pomembnejših avtoric.

Naj se na koncu vrnemo na začetke njene filmske kariere, k filmu Kala iz leta 1958. Tam Helena Koder igra glavno žensko vlogo. No, eno izmed glavnih. Ker, kot pravi sama, ima tam glavno žensko vlogo psička Kala. Spet pravilen dokumentarističen pristop.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, maj 2022

Dokumentarna kinematografija je v slovenski filmski pokrajini tudi v 21. stoletju še v povojih: zares razvili nismo ne poučevanja ne produkcije in tudi ne prikazovanja dokumentarcev. Zato je nenavadno, da vendarle imamo svoje dokumentarne klasike, čeprav pičle, pogosto kratkometražnega formata in neredko osamelce v seznamih igranih filmov. Resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi pa je bogati opus Maka Sajka, letošnjega prejemnika Nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije: niz klasik, ogrlica filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije. In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov.

A Sajkove klasike so tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času – o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje.

Sajkov stalno buden (in neredko igrivo duhovit) družbeni angažma prevzema nežna, a silovita misel na človeka – pa naj je človek téma in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti … Leta 1962, ko so, na primer, hoteli ukiniti ljubljansko mestno tržnico (oziroma jo preseliti na obrobje), je posnel film Kaj za vas? in opozoril (povsem verjetno tudi pomagal zaustaviti) nerazumni urbanistični “napredek”. Danes razumemo, da bi morali za boljšo usodo Zemlje in proti človekovemu požrešnemu uničevalnemu “napredku” ukrepati že zdavnaj – in leta 1964 je Sajko posnel film, ki na to opozarja. Strupi je dokumentarni eksperiment, ki brez komentarja, zgolj z močjo slike, montaže in glasbe boleče prikaže strupeno uničevanje okolja. Tedanja oblast se je neusmiljeno odzvala zlasti na Samomorilci, pozor! (1967), saj je film premiero doživel na festivalu v Beogradu, kjer so ga videli svetovni novinarji – in poročali o visoki stopnji samomorov med mladimi v socialistnični republiki (film sicer govori o visoki stopnji samomorov v Sloveniji, a tujci so tematiko nevedno razširili na vso Jugoslavijo). Uradna politika filma sicer ni prepovedala, je pa poskrbela, da ni bilo več javnih projekcij. Promiskuiteta (1974) je duhovit, drzen in zeitgeistovski prikaz naslovne tematike oziroma vprašanja spolnosti v sodobnih odnosih, šolstvu, zdravstvu, se pravi, življenju. Slavica exception (1971) pa eden izjemno redkih feminističnih filmskih klicev zgodovine slovenskega filma: film o striptizeti, ki poklic humanizira, saj ga prikaže z vidika Slavice, ki to delo opravlja.

To je le nekaj izjemnih naslovov opusa nagrajenca, ki je leta 1959 v Beogradu diplomiral iz študija režije, se izpopolnjeval v Parizu in Mṻnchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Leta 1969 je “za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!” prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2009 pa Badjurovo nagrado za življenjsko delo.

Maka Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje je hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes – na številnih projekcijah, na festivalih, v učilnicah delavnic, šol in univerz in, ne nazadnje, v pogovorih in navdihu številnih filmarjev in vseh tistih, ki se filmu pustimo zapeljati na raznolike, tudi težavne poti.

Društvo slovenskih režiserjev, avgusta 2021

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Ema Kugler je multidisciplinarna umetnica, ki pri filmu deluje kot režiserka, scenaristka, montažerka, scenografka in kostumografka. Poleg ustvarjanja pri filmu se udejstvuje še v gledališču kot avtorica performansov in občasno tudi scenografij. V bistvu je renesančna umetnica, ki deluje zunaj vseh okvirov, v katere se v današnjem času skuša umestiti filmskega ustvarjalca.

Ema Kugler s svojimi deli uspešno premošča mejo med eksperimentalnimi in konvencionalno narativnimi filmi. Z izrazitim avtorskim vizualnim in splošneje filmskim jezikom, ki presega meje določenih žanrov in se napaja iz nezavednega in mitologije, avtorica gradi svojo realnost. Likovna govorica ima pri njej veliko, če ne kar glavno vlogo. Morda je ravno to tisto nekaj, kar dela njena dela tako zelo posebna in hkrati tudi edinstvena v slovenskem prostoru. Namesto osredinjanja na dogodke na osnovi vzročno-posledične logike Ema Kugler v izčiščene ali povsem prazne prostore naseljuje mentalne projekcije svojega lastnega in tudi kolektivnega nezavednega. Raziskuje tisto, kar se skriva zadaj. Tisto, kar je z besedami neopisljivo.

S celovečernim prvencem Fantom (2003) je postavila temelje za svoje nadaljnje filme in hkrati tudi gledalcu jasno sporočila, za kaj v njenih filmih gre – za fantome, za nekaj, kar nima fizičnega ekvivalenta v resničnosti in se kreira v umetničini mentalni krajini. S pomočjo sodobnih tehnologij jih Ema Kugler prevede v filmski jezik, skozi katerega jih gledalec lahko doživlja le kot slutnjo in ga s tem sočasno spodnese z udobne racionalno interpretacijske pozicije. Gre za čutno pustolovščino, v kateri lahko uživamo le, če smo se pripravljeni docela prepustiti neznanemu. Zato je pri njej podoba pomembnejša od besede, zvočna atmosfera pa vsaj toliko kot podoba. Ema Kugler je estetinja per se. Njeni filmi so primarno odsevi lepote, ki ji avtorica daje ultimativno veljavo. Lepota je na prvem mestu, zato so kadri njenih filmov izčiščeni vsega odvečnega. Ker deluje na polju nezavednega, se stalno giblje med erosom in tanatosom, med življenjem in smrtjo, svetlobo in temo.

Avtorica je s svojim opusom edinstvena v slovenskem prostoru, saj zanjo značilno prepletanje različnih tehnik in umetniških praks praktično nima enakovrednega ustvarjalnega sopotnika. S specifičnim izrazom ustvarja že od l. 1993 in je do danes nanizala štirinajst avtorskih del, od tega pet celovečernih, šest kratkih in tri dokumentarne filme. Na mednarodnih festivalih je prejela številne nagrade, doma pa l. 2008 za film Le Grand Macabre mdr. tudi nagrado Prešernovega sklada.

Društvo slovenskih režiserjev
Februar 2020

NAGRADA FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Zdravko Barišič je eden najuspešnejših slovenskih avtorjev kratkega filma (igranega in animiranega).

Upokojeni filmski animator, scenarist, režiser in producent se je rodil 28. 9. 1938 v Zenici (BiH, Jugoslavija) in se leta 1945 iz rodnega mesta z družino preselil v Slovenijo.

Po osnovni izobrazbi inženir je Barišič že v mladih letih vzljubil likovno upodabljanje. Kot samouk se je najprej preskušal v grafiki, tuširanju in slikanju z oljem, pozneje je prešel tudi na strip. Leta 1974 se je začel spoznavati s filmsko animacijo in ustvarjati kratke zgodbe.

Za filma Prilagajanje (1987) in Oblast (1987) je na Festivalu jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega filma v Beogradu prejel veliki medalji; animirani film Oblast je leta 1988 na berlinskem filmskem festivalu kot prvi slovenski film prejel zlatega medveda in bil predlagan za nominacijo za oskarja. V filmu Oblast je uporabljena kolažna tehnika, simboli so izrezani in nalepljeni v knjigo, vse drugo je animirana črta in pikselirana avtorjeva roka, ki jo riše.

Po osvojenem zlatem medvedu se je profesionalno posvetil filmu in pridobil status svobodnega umetnika. Leta 1990 je s filmskima ustvarjalcema Bojanom Jurcem in Konradom Steinbacherjem ustanovil podjetje ARF (Atelje za risani film).

Večina Barišičevih filmov postavlja v ospredje ontološke teme. Njegov kratkometražni igrani film Balkanska ruleta (1997) je bil leta 1998 uvrščen v tekmovalni program festivalov v Cannesu in Hong Kongu. Gre za triminutni film v treh kadrih o za Balkan prirejeni različici ruske rulete – v revolverju je namreč vseh šest nabojev. Prvi in zadnji kader od zgoraj prikazujeta mizo, na katero po strelu pade eden od obeh udeležencev. Režiser tako s skromnimi sredstvi spregovori o težavah, tegobah in ranah Balkana, ki so bile tedaj kronološko sicer bližje neslavni vojni, a tudi danes niso prav nič manj aktualne.

Leta 2001 je film Srdjana Vuletića Hop, skip and jump (2000) na berlinskem festivalu prejel nagrado Panorama Newyorške filmske akademije za najboljši kratki film. Scenarist je bil Zdravko Barišič, ki je za isti film leto prej na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejel nagrado za najboljši scenarij.

Zdravko Barišič je s svojim izvirnim avtorskim pristopom kot režiser ustvaril impozanten opus 26 kratkih filmov in se z njimi z zlatimi črkami zapisal v zgodovino slovenskega filma.

Komisija za Štigličeve nagrade v sestavi Damjan Kozole (predsednik), Urša Menart (namestnica predsednika) in Darko Sinko (član) je Štigličevo nagrado za življenjsko delo soglasno podelila režiserju Karpu Godini in v utemeljitvi zapisala:

Ko je Karpo Godina pred nekaj leti dobil eno od številnih nagrad na območju bivše Jugoslavije in ga je novinarka prosila, naj se ozre na svojo kariero in življenje, je izjavil: »Glavni občutek je, da se mi je življenje uresničilo skozi film. Moje življenje je enako film.«

O Karpu Godini in o njegovih filmih je bilo že mnogo povedanega in napisanega, pa kljub temu: njegovi kratki filmi, kot so Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in O ljubezenskih veščinah ali Film s 14441 sličicami, pa celovečerci Splav meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj, so pomemben del slovenske, pa tudi evropske filmske dediščine. Prikazani so bili na večini najprestižnejših filmskih festivalov − Umetni raj med drugim tudi v uradnem programu Cannesa − in na mnogih retrospektivah po vsem svetu. Zanje je Karpo Godina prejel veliko nagrad. Uveljavil pa se je tudi kot direktor fotografije in montažer − posnel je nekaj kultnih jugoslovanskih črnovalovskih filmov, med njimi z berlinskim zlatim medvedom nagrajeni film Zgodnja dela Želimirja Žilnika. Prejel je Badjurovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, pozneje pa za svoj izjemen ustvarjalni opus tudi Prešernovo nagrado.

Karpo je bil tudi pedagog na AGRFT; marsikateri delujoči slovenski režiser se je prav na njegovem prvem predavanju naučil v kamero vstaviti 16-milimetrski filmski trak. Karpovi liki posameznikov pogumno kljubujejo času, avtoritetam in uniformiranosti; njegovi filmi s provokativnostjo, ki je vselej tudi duhovita, z drzno kompozicijo kadrov in montažo ter z veseljem do eksperimentiranja in raziskovanja filmske forme še danes navdihujejo mlajše generacije filmskih avtorjev in gledalcev in so obenem še zmeraj nadvse aktualni.

Žirija pa želi ob občudovanju nagrajenčevega dela izpostaviti še njegovo pripadnost filmu. Karpo je bil, je in bo povsod, kjer je film: v Kinoteki, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na LIFFe v Cankarjevem domu, na filmskih festivalih po Evropi, na premierah debitantov in na retrospektivah starejših kolegov; vselej je tam, kjer je slovenski film. Njegova predanost filmu je popolna in nam vsem za vzor. Njegovo življenje je zares enako film.

Ko so ga pred nekaj tedni ob retrospektivi njegovih filmov v Splitu vprašali, ali si lahko predstavlja svoje življenje brez filma, je kratko odgovoril: »Ne!«. Tudi odgovor na vprašanje, ali si lahko predstavljamo slovenski film brez Karpa Godine, je kratek: »Ne!«

Ljubljana, februar 2018

Nagrada Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije 2017

Filip Robar Dorin se je rodil v srbskem Boru, odraščal marsikje po Sloveniji, prvo veliko ljubezen srečal na Peloponezu, študiral v Ljubljani, leta 1968 v Ameriki protestiral proti vietnamski vojni, leto kasneje pa s filmsko diplomo zapuščal Columbia College v Chicagu in nadaljeval kot filmski predavatelj v Švici.

Ko se je spet ustalil v Sloveniji, je za nemir skrbel njegov ustvarjalni duh. Pravzaprav je že z diplomskim filmom v Chicagu napovedal svojo družbenokritično bojevitost. V 80-minutnem dokumentarcu Skid Row je meščane Chicaga opozoril na to, česar niso želeli videti: na bedno življenje obubožancev, brezdomcev in vseh drugih odrinjenih, ki jim cvetoči kapitalizem ni pustil živeti. In nikoli ni odnehal, nikoli ni želel s filmom komurkoli ugajati. Film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin.

S tremi filmi je svoj avtorski glas zastavil za romsko manjšino v Sloveniji. Prvič, na začetku osemdesetih, ko je posnel film Opre Roma, je bil za to potreben pionirski pogum in veličasten avtorski credo. Filip Robar Dorin ni bil med tistimi avtorji, ki so čakali na film, bil je neustavljiv. Svojih filmov si ni samo želel posneti, moral jih je posneti. Zato je še v prejšnji državi ustanovil lastno filmsko podjetje Filmske alternative, med prvimi je, če ni šlo drugače, zagrizel v nizkoproračunske pogoje. Težko bi med kolegi vseh generacij našli tako inventivnega, angažiranega in pravzaprav neustrašnega avtorja. Zapovedana režimska pozlata zanj ni bila ovira, da se ne bi lotil boleče teme. Malo je filmskih avtorjev, ki so tolikokrat obstali pred zaprtimi vrati in hkrati tolikokrat premagali odpor. Obenem pa je vedno bežal iz formalne togosti in iskal zelo izvirne avtorske rešitve, da je obravnavani temi zagotovil čim večjo filmsko kredibilnost. Šolane igralce je soočil z močnimi naturščiki, igrano formo je bogatil z dokumentarnimi prijemi.

Njegova specifična avtorska drža je bila prepoznana tudi v tujini. Za film Ovni in mamuti je leta 1985 dobil veliko nagrado na mednarodnem festivalu v Mannheimu. Istega leta je za montažo tega filma prejel še puljsko zlato areno. Dve veliki nagradi je prejel tudi za film Veter v mreži: zlato areno za najboljšo režijo in nagrado Prešernovega sklada.

Filip Robar Dorin bi preživel tudi brez nagrad − ne bi pa mogel brez filma, čeprav ga je ta marsikdaj speljal na težka in samotna pota.

Februar 2017

UTEMELJITEV NAGRADE FRANCETA ŠTIGLICA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU FILMSKE IN TELEVIZIJSKE REŽIJE

Rajko Ranfl se je rodil leta 1937 v Šentvidu pri Planini in leta 1962 diplomiral na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Potem ga je ustvarjalna pot zanesla na RTV Slovenija, kjer je do leta 1974 v različnih uredništvih deloval kot novinar-redaktor, scenarist, režiser, direktor fotografije in montažer. Napisal je številne radijske igre in humoreske, kot novinar, scenarist in režiser pa zasnoval več dokumentarnih oddaj-portretov najznamenitejših slovenskih likovnih in gledaliških ustvarjalcev. Od leta 1974 do upokojitve je deloval kot svobodni umetnik.

Njegov opus obsega skoraj trideset kratkih, zvečine dokumentarnih filmov, in že eden prvih, Monstrum, mu je leta 1971 na mednarodnem filmskem festivalu v Locarnu prinesel srebrnega leoparda za najboljši kratki film. Posnel je pet celovečernih filmov: Mrtva ladja iz leta 1971 in Pomladni veter iz leta 1974, za katera je napisal tudi izvirni scenarij, sledijo še trije filmi, nastali po literarnih predlogah Branke Jurca, Miloša Mikelna in Marjana Rožanca: Ko zorijo jagode (1978); Živela svoboda (1987) in Ljubezen (1984). Za slednjega je leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada.

Ljubezen in vojna sta tudi prevladujoči temi v »ranflovskem« filmskem svetu, a se ju loteva na nekonvencionalen in svež način, najsi opisuje mladostnike, ki se šele tipaje uvajajo v skrivnostni svet odrasle ljubezni, ali pa odraščajoče oziroma odrasle udeležence in žrtve te usodne sile in sle, v kateri se prepletajo tudi mračnejši, ironični in katastrofični toni, le mestoma ublaženi s komičnostjo.

Njegov avtorski pečat in samosvojo filmsko poetiko je čutiti tako v filmih, posnetih po lastnih scenarijih, kot v tistih, ki so nastali po scenarijih drugih avtorjev. V svoje značajsko raznolike junake se je znal vživeti in jih tenkočutno, precizno in živo upodobiti na filmskem platnu.

In prav s tem pretanjenim občutkom za prikazovanje na videz vsakdanjih, preprostih tem, ki jih je znal tako zlahka prestaviti v učinkovito in očarljivo filmsko govorico različnih žanrov in zvrsti, se je zapisal v zgodovino slovenskega filma.

Nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev, prejme Rajko Ranfl.

DSR

Jože Pogačnik se je rodil leta 1932 v Mariboru, tam je obiskoval gimnazijo in maturiral. Študiral je režijo na ljubljanski AGRFT in pisal kritike za Dnevnik in Ljudsko pravico.

Režiral je blizu sto dokumentarcev in televizijskih filmov, med njimi so Primer strogo zaupno, Na stranskem tiru, Derby, Jutrišnje Delo, Snaga je pol zdravja, Ko sem majhen bil in Cukrarna, če jih naštejemo samo nekaj.

Za svoje dokumentarce je prejel ugledne svetovne nagrade: berlinskega srebrnega medveda leta 1972, beneškega srebrnega leva leta 1973, beograjski grand prix leta 1987, glavno nagrado v Oberhausnu leta1970, doma pa nagrado Prešernovega sklada leta 1966 in nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1980. Leta 2005 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Društvo slovenskih režiserjev, katerega eden od ustanovnih članov je, mu je kot prvemu med kolegi dodelilo naziv častnega člana.

Režiral je tudi tri celovečerne igrane filme, to so Grajski biki, Naš človek in Kavarna Astoria. Z ostrino prvenca iz leta 1967 si je nakopal jezo takratnih »odločevalcev« in se potem dolga leta boril z odrinjenostjo, obenem pa je z istim filmom navdihoval generacije prihajajočih filmarjev − tudi nas, ki ga danes s spoštovanjem in z občudovanjem hvaležno častímo.

Kot Mariborčan (sicer na začasnem delu v Ljubljani) je svojemu mestu in njegovim ljudem podaril »filmski spomenik« Kavarna Astoria in leta 1989 prejel za to režijo eno zadnjih »slovenskih« puljskih aren.

Njegova dela so barvita, tudi kadar uporablja črno-belo fotografijo, in grafično nazorna, tudi kadar slika z barvami. Vedno je angažiran in oster, obenem pa nežen in poetičen, in kot sam pravi, osredotočen na človeka, na obraz, saj je prav ta zrcalo duše.

Prvo nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev, prejme Jože Pogačnik.

DSR

Za režijo glasbenih spotov v letu 2020.