Ultimo schiaffo

Obstaja tisti božič, ki ga vsi poznamo, tisti pomirjujoči, tisti z jaslicami, lučkami, jelko, in potem je tu še božič Petre in Jureta, odločno daleč od kakršne koli možne oblike topline (čustvene, duhovne, meteorološke). Brat in sestra živita pri temperaturah pod ničlo, na katere sta navajena, toda ledene temperature vasi in njenih maloštevilnih prebivalcev začenjajo predstavljati težavo: ali obstaja pot za pobeg za ljudi, kot sta onadva? Ali obstaja kakšna hipoteza o prihodnosti za par mladih, obupanih gorskih mojstrov? Denar. Potrebujeta denar. In zdi se, da previdno izginotje psa Marlowea, s posledičnim jamstvom za "velikodušno nagrado", obljublja več kot mnogi vsakdanji pripomočki. Legitimno in manj legitimno ... Po filmu Zoran, moj nečak idiot, se Matteo Oleotto še naprej primerja z mirnimi in bizarnimi barvami province, ter konstruira zgodbo, belo kot sneg in črno kot novice: Zadnja klofuta (Ultimo schiaffo). (Skoraj) božična glasba, kjer sobivata komedija in tragedija, in kjer vsak lik postane del katastrofalnega domino učinka.