Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI

The film takes a dynamic approach merging documentary and fiction. This makes Antigone – How Dare We! come across not as an essay, but as a portrait or at least an outline of some of the socio-political developments of the present age, a time full of paradox and hypocrisy. With a telling selection and clever editing of the archive material, the director compensates for the crudeness of the pay and the metafictional aspect, thus pointing to the challenges in interpreting Antigone in the light of the pressing issues, while exploring how Antigone and Creon can speak to us today. Sceptical and ironic, yet never farcical, Antigone – How Dare We! raises more questions than it gives answers, mostly managing to avoid the generalisation and simplification often pervading the artistic and cultural expression today.

The award is presented for strong acting, refined direction and unrelenting focus of the story, for the exceptional feeling for nuancing emotions and relations among protagonists and for thoroughly authentic construction of the microcosm at the margin of Slovenian everyday life.

Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.

Mama je globok razmislek o figuri matere ter domišljen preplet fiktivnega in dokumentarnega. Pripoved gradi na poetičnih vizualnih in zvočnih motivih, s katerimi ustvari samosvoj simbolizem, ter na podobah krajev, matere in hčere, ki jih uokviri s tišino. Ne le, da te odražajo subtilnost avtorjevega pogleda in subtilnost kamere Marka Brdarja, temveč puščajo tudi dovolj praznega prostora, da se gledalec in gledalka v filmu ne počutita ujeta, ampak ga lahko doživljata skozi svoji osebni zgodbi. Mama v svoji sublimaciji bolečine ob avtorjevih filmih Oča ter Deklica in drevo predstavlja trilogijo »lepote in bolečine« in koherentno zaokrožuje celoten avtorjev opus.

Članice žirije FIPRESCI, ki smo tokrat izbirale med celovečernimi igranimi filmi, smo sklenile, da nagrado podelimo delu, ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh –tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe. Nagrado FIPRESCI poklanjamo filmu Drevo.

Nagrado kritiške žirije 16. Festivala slovenskega filma prejme celovečerni prvenec Razredni sovražnik Roka Bička za izvirno psihološko dramo, v kateri za ta čas in prostor še posebno aktualno tematiko uspešno nadgradi s suverenim obvladovanjem filmske govorice. Z njo Bičku prek vešče izpeljanega dramaturškega loka in večplastne karakterizacije uspe v premišljeno doziranih odmerkih stopnjevati napetost med učitelji in učenci ter kritično pogledati skozi razpoke v šolskem sistemu. ki bi se česa moral naučiti tudi sam.

Mladi režiser je žirijo med drugim prepričal s svojim ostrim, detajlom naklonjenim očesom, s smislom za scenaristično dovršenost in z občutkom za delo z igralci, ki film povezujejo v izpopolnjeno celoto.

Soba 408 je senzibilna pripoved o odločitvah v odnosih dveh parov. Turk je v svoji narativnosti nepredvidljiv. In hkrati neizprosen.

V Lajfu so tipični najstniški problemi predstavljeni na enkraten in neponovljiv način, kot so nastopili v dveh celjskih družinah. Predvsem pa so uprizorjeni na krilih humorja, duhovitosti in komike, ki prežemajo vse situacije. Predstavljeni so na kar najboljši način, po katerem se izkaže, da starši niso samo takšni, kot jih vidijo njihovi otroci, prav tako pa tudi otroci niso samo takšni, kot jih vidijo ali si jih želijo videti njihovi starši. To pa je pomembneje od tega, da najstnikov v filmu ne igrajo pravi najstniki. V kontekstu letošnjega festivala je Lajf tudi eden redkih filmov, če ne celo edini, ki se odlikuje s humorjem, s humorjem v pomenu esprita, se pravi duhovitosti, se pravi duha.

Žirija ugotavlja, da v produkciji, ki ne dosega povprečja zadnjih let, izstopata filma Ruševine režiserja Janeza Burgerja in Predmestje režiserja Vinka Möderndorferja. Möderndorfer se je z izvrstno igralsko ekipo lotil brezkompromisne teme, ki ni pogosta v slovenskih filmih, vedno bolj pa napolnjuje naš vsakdanjik. Žirija Društva slovenskih filmskih kritikov zato filmu Predmestje podeljuje priznanje za najboljši celovečerni igrani film 7. festivala slovenskega filma.

Gre za film, ki ga majhne stvari – tako kot življenje – delajo, če ne velikega, pa nedvomno enkratnega in nepozabnega. Glavna junaka Šelestenja, moškega in žensko zgodnjih tridesetih let, srečamo, ko je njuno razmerje že temeljno načeto. Spoznavamo ju prek prepričljivo zgrajenih razmerij in vseskozi domišljen dialog, sicer veliko redkost sodobnega filma. Lapajnetov pretanjeni občutek za univerzalno krhkost medčloveških odnosov, pravzaprav glavno junakinjo filma, tako odsevata scenaristična in režijska premišljenost, ki ji senzibilnosti, lucidnosti in intelekta ne manjka.

Žirija kritikov Fipresci podeljuje svoje priznanje filmu V leru režiserja Janeza Burgerja v produkciji E-Motion filma iz Ljubljane. Žirija v sestavi Neva Mužič, Gorazd Trušnovec in Marjan Strojan se je soglasno odločila, da nagradi najbolj sveže, izvirno in duhovito delo letošnjega festivala, film s prepričljivo atmosfero, odlično kamero ter z dobro odigrano zgodbo, ki gradi na ljudeh, ne na konceptih.

In this intimate documentary diary, which dissects the dynamics of a romantic relationship, the film itself becomes a protagonist. When in the midst of vast landscapes, we find ourselves in the tight grip of emotions, the frame and a Zastava 750, questions about the relationship between documentary and fiction, the real and the fictional, what we see and what remains hidden, are raised in new and unexpected ways.

Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.

Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.

Slovene: Morda kdaj spet: trajnostno varovanje filmske dediščine

Prispevek Kristiana Božaka Kavčiča, podkrepljen z avtorjevim raziskovalnim delom in pogovori s stroko, na tehten in aktualen način osvetljuje problematiko digitizacije na področju ohranjanja filmske dediščine, njenih motivacij, ozadij, problemov in posledic. Še več, s trezno analizo pogosto samoumevnega in v marsičem zmotnega enačenja širših družbenih trendov digitalizacije in trajnostnosti, avtor preseže svojo že tako pomembno osrednjo tematiko varovanja filmske dediščine in napelje bralca k razmisleku o obravnavani problematiki znotraj celotnega filmskega področja in širše družbene realnosti.

Slovene: Mia Hansen-Løve: potrpežljiva pripoved

Kritika filma Nekega lepega jutra Mie Hansen-Løve filmskega kritika in teoretika Oskarja Bana Brejca je natančna analiza posameznih ključnih filmskih prizorov, ki so postavljeni v kontekst režiserkinega filmskega opusa, celote filma in kritikove premišljene interpretacije. Z njo elegantno in tudi za širšo javnost zanimivo povezuje strukturo filma, montažo in igro ter vrednoti specifični filmski jezik v ekonomičnem, a učinkovitem jeziku kritike, ki pa si v poantah dovoli tudi nekaj poetičnosti, s katero se skuša približati večpomenski čarovniji obravnavanega filma.

Slovene: Video kratki stik v 21. stoletju: turboekstraktivizem in nekrokapitalistična abstrakcija – intervju z Marino Gržinić

Pogovor Nine Cvar z Marino Gržinić preseže prepogosto behind-the-scenes mentaliteto filmskega intervjuja in opominja na moč te besedilne zvrsti kot forme, ki lahko s poglobljenimi nastavki bralca kategorično usmeri v nadaljnje raziskovanje in razmišljanje. Avtorica preko obsežnega poznavanja obravnavane tematike ter opusa intervjuvanke pravzaprav soustvari teoretsko besedilo, katerega vsebino je težko zajeti z nekaj besedami, vsekakor pa preko poizvedovanja o videoumetnosti izpostavi tiste vidike prepleta kapitalizma in umetnosti, ki so žal še vedno prepogosto prezrti.

Intervju Marine Gumzi z Isabelle Fauvel odlikujeta avtoričin angažma in poznavanje področja filmske produkcije. Pogovor zaznamujejo premišljena in izvirna vprašanja, ki odpirajo prostor za zavzet premislek stanja sodobne evropske filmske industrije.

Objavljeno v Ekran maj/junij 2022.

KAJ NAREDITI S FILMOM IN TEHNOLOGIJO? (Oskar Ban Brejc) Oskar Ban Brejc v svojem teoretskem eseju »Kaj narediti s filmom in tehnologijo?« premišljuje aktualno temo na način, ki bralcu organsko približa kompleksnost konceptov ter jih spretno in fluidno argumentira, opirajoč se na sodobno strokovno literaturo.

Objavljeno KINO! št. 48/2022.

... NAOKOLI ... (Anže Okorn) Besedilo Anžeta Okorna »... Naokoli …« odraža slog, ki ga avtor z recenzentskim in esejskim pisanjem razvija že več let. V slovenskem filmskem prostoru je Okorn eden redkih piscev z razpoznavnim stilom, ki presega ustaljene forme filmske kritike. S svojim raziskovanjem jezika in ritma tekst razpira drugačen pogled na film Joachima Trierja Najslabši človek na svetu.

Objavljeno v Ekran januar/februar 2022.

The award is presented for a consistent critical reflection on the current time and young generation, which with regard to protagonists is humorous, bitter and loving at the same time; and for a comprehensive directorial portrait of Ljubljana, which appears in the film as a character of its own.