DSFU - Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev

Komisija (v sestavi Filip Robar Dorin, Miha Hočevar, Dunja Klemenc, Denis Valič in Maja Weiss, predsednica komisije) je soglasno sprejela odločitev, da se nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo v letu 2011 (uradna podelitev nagrade bo izvedena na Festivalu slovenskega filma v Portorožu) podeli gospodu Ljubu Struni za njegov izjemni ustvarjalni prispevek tako na področju domače filmske produkcije kot tudi pri številnih mednarodnih koprodukcijskih projektih.

Danes 81-letni Ljubo Struna je vse svoje življenje posvetil filmu. Začetek njegove profesionalne filmske poti sovpada z začetki slovenske povojne kinematografije - nanjo je namreč stopil že leta 1948. Njegovo delovanje v okviru domače filmske produkcije je bilo vsestransko, saj je nastopal v vlogah organizatorja, pomočnika direktorja, direktorja filma, fotografa, asistenta kamere, snemalca in številnih drugih. Osebno se je podpisal pod 39 domačih celovečernih igranih filmov, 35 tujih celovečernih filmov ter 207 dokumentarcev in kratkih igranih filmov.

Kot direktor filma in izvršni producent je sodeloval s številnimi režiserji: Francetom Štiglicem, Františkom Čapom, Igorjem Pretnarjem, Francetom Kosmačem, Boštjanom Hladnikom, Jožetom Galetom, Vojkom Duletičem, Janetom Kavčičem, Jožetom Babičem, Rajkom Ranflom, Makom Sajkom, Jožetom Pogačnikom, Milanom Ljubičem, Antonom Tomašičem, Andrejem Mlakarjem, Živojinom Pavlovićem, Francijem Slakom, Filipom Robarjem Dorinom, Žaretom Lužnikom in mnogimi drugimi. Zaradi odličnega, vedno strogo profesionalnega dela pri filmu, obvladovanja več tujih jezikov ter njegovih osebnostnih kvalitet so ga k sodelovanju povabili tudi mnogi tuji režiserji, med temi kar štirikrat Wolfgang Petersen in dvakrat Gillo Pontecorvo. Ljubo Struna se je uveljavil kot eden pionirjev, tistih posameznikov, ki so slovenskemu filmu odprli vrata mednarodnih koprodukcij. Sodeloval je s tujimi ekipami iz Nemčije, Italije, Francije, Avstrije in ZDA. Pri Gospodarski zbornici Slovenije je opravil tudi izpit za zunanjo trgovinsko registracijo.

Leta 1950 je bil Ljubo Struna med soustanovitelji Društva slov- enskih filmskih delavcev, najstarejšega stanovskega strokovnega filmskega društva na Slovenskem. Bil je med ustanovnimi člani podružnice Udruženja filmskih umetnika Srbije (UFUS) v Ljublja- ni, ki se je leta 1956 preimenovala v filmsko produkcijsko podjetje Viba film Ljubljana.

Redno zaposlen (Triglav film, Viba film) je bil 17 let, 25 let pa je deloval kot svobodni filmski ustvarjalec. Posvečal se je tudi filmski vzgoji in bil mentor filmskih krožkov.

Ljubo Struna se je rodil 2. marca 1930 v Mariboru. Ob začetku druge svetovne vojne je bil zaprt v nemškem taborišču v Mariboru, iz katerega so vsi člani njegove družine - z izjemo očeta, ki je bil preseljen v taborišče Rajhenburg - pobegnili v Ljubljano.

"Moja filmska dejavnost se je odražala tudi v moji čebelarski de- javnosti, ki sem jo gojil več kot 60 let." (Ljubo Struna)

Svojo veliko ljubezen do čebelarstva in produciranja filmov je združeval v niz filmov, na katere je ponosen ravno toliko kot na svoje sodelovanje pri velikih filmskih projektih, ki so zaznamovali slovensko kulturo in narod.

O svojem delu pri slovenskem in svetovnem filmu ter o filmski poti od laboranta do samostojnega producenta je spregovoril v brošuri Moje življenje s filmom, ki je izšla v samozaložbi.

Čas je, da neprecenljivo zgodovino slovenskega filma iz ust Ljuba Strune za kulturno zgodovino Slovenije zabeležijo tudi drugi mediji. Naj bo ta priložnost ob podelitvi Badjurove nagrade za življenjsko delo na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Filip Robar Dorin je s svojimi filmi in svojo ustvarjalno energijo odločilno zaznamoval slovensko filmsko kulturo. Kot režiser igranih, dokumentarnih ter igrano-dokumentarnih filmov je prejemnik uglednih svetovnih in domačih nagrad. Inovator, ki je prepletal poteze igranega in dokumentarnega filma, še preden je to postala prevladujoča oblika filmskega izraza. Raziskovalec, predan odkrivanju prezrtih družbenih skupin in manjšin. Avtor, čigar portreti velikih zgodovinskih gibanj in osebnosti slovenske kulture odkrivajo njihove zastrte poteze. Neupogljiv ustvarjalec, ki je že v osemdesetih ustanovil neodvisno produkcijsko skupino ter napovedal kasnejši razvoj slovenske neodvisne filmske produkcije. Direktor Filmskega sklada, ki je stal in do zadnjega ostal na strani filmarjev in slovenskega filma. Neumoren iskalec, ki se je izobraževal doma in v tujini, ter svoje znanje in strast odkrivanja novega širokogrudno delil z drugimi kot pisec knjig in kot razgledan in načitan prijatelj, sogovornik in pedagog. Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.

Mako Sajko, cineast, ki mu kamera nikakor ni samo orodje, temveč osnovno, subtilno, srčno in hkrati razumsko pomagalo pri udejanjanju samo njemu lastnih, vedno izrazno svežih, jasnih in glasnih zamisli. Filmski problemi, o katerih govori Mako Sajko, nikakor niso samo njegovi, temveč predvsem obče prepoznavni. Izrazit avtorski pristop, vedno in povsod označuje samosvoj način, s katerim se Mako Sajko odziva času in dogodkom v njem. Močan ustvarjalni naboj, intenzivnost uporabe prav vseh filmskih izraznih sredstev, pogosto osvetljujejo zamolčane in samo na videz nepriljubljene teme. Avtor odlično obvlada filmsko pripoved, še prav posebna odlika njegovega ustvarjanja pa je tenkočuten smisel za humor. Skoraj vedno. Mako Sajko poskuša biti resnica sama, vedno objektivna, a hkrati sila prizadeta pripoved o svetu. Vsekakor je njegovo delo, potrjeno tudi z odmevnimi mednarodnimi in domačimi priznanji, še prav posebej zanimiva za filmsko vzgojo, za gledalca kateremu je senzibilnost temeljna lastnost. S cela in čisto do konca je Mako Sajko že desetletja predan filmu in vsem kar filmu pripada in ga dela t.i. sedma umetnost.

Komisija za izbor nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju kinematografije v sestavi Dunja Klemenc kot predsednica, Roman Končar in Sreten Živojinović je na podlagi prispelih vlog za Badjurovega nagrajenca potrdila g. Milana Ljubića, dolgoletnega filmskega ustvarjalca, producenta in režiserja, pa tudi udeleženca številnih strokovnih polemik, srečanj in mednarodnih konferenc. Več o avtorju v nadaljevanju.

Peter Zobec je posnel veliko filmov, kratkih in dokumentarnih, daleč največ pa tistih, ki so jih podpisali drugi veliki režiserji. Pri največ filmih je sodeloval kot pomočnik režije, režiser množičnih prizorov, nekajkrat pa celo kot direktor filma. Morda je bil nekaterim režiserjem preveč nepogrešljiv, da bi našel čas zase, za svoje projekte, kot rečemo danes. Peter se ponavadi strinja, da tudi danes ne manjka dobrih slovenskih filmov, pogosto pa vendarle vztraja: ampak včasih je bila dobra kinematografija. Drži, s to kinematografijo se je zvezal v dolgotrajen zakon, ki je bil gotovo sklenjen iz ljubezni in zaprisežen profesionalni zvestobi. Marsikdaj je tudi ušel na filmska potovanja in sodelovanja: v Nemčijo, Avstrijo, Sovjetsko zvezo, obredel je Jugoslavijo, vendar se je z novimi izkušnjami vedno vračal k slovenskemu filmu. Njegova filmografija se srečuje z zvenečimi tujimi avtorskimi imeni: Živojin Pavlović, Wolfgang Petersen, Lordan Zafranović, Sam Packinpah, doma pa so ga k sodelovanju radi povabili: Boštjan Hladnik, Matjaž Klopčič, Jože Pogačnik in številni drugi. Ni režiral svojega celovečernega filma. Če pa bi zmontirali vse njegove prizore, bi morda dobili enega najlepših, filmsko najbogatejših slovenskih filmov. Če bi sestavili vse njegove filmske ideje, vse odkrite talente in z njegovo pomočjo povezane ustvarjalce, bi dobili nekaj kar bi zaman iskali v razvidu filmskih poklicev, dobili bi nekaj posebnega in izjemnega. Morda to, kar se zdi že na prvi pogled – sivo eminenco slovenskega filma.

DSFU v letu 2005 podeljuje Nagrado Metod Badjura za življenjsko delo gospodu Jožetu Pogačniku, režiserju, scenaristu, filmskemu kritiku. Njegov socialno in politično kritičen, občutljiv, angažiran in poetičen avtorski opus vsebuje igrane celovečerne filme ter dokumentarce različnih žanrov, s katerimi je temeljito zaznamoval slovenski film zadnjih petdeset let. Njegovo delo - filmi - so neprecenljivi, ne samo za slovensko filmsko in nacionalno zgodovino, temveč tudi za evropsko in svetovno.

Ob 80. letnici.

Ob 70. letnici.

Pavlovčeva scenografija je pokazala, da je mogoče na zelo omejenem prizorišču, kot je vlak s svojimi potniki in postajami, zasnovati občuten intimističen okvir, v katerega je postavljena zgodba mladega para sredi bežečega sveta.

Nagrada Metod Badjura za najbolj celovitega avtorja - študenta.

Nagrada Metod Badjura za najbolj celovitega avtorja - študenta.

Posebna nagrada Metod Badjura za mladega snemalca.

Za 150.000 gledalcev.

Za 200.000 gledalcev.

Za 125.000 gledalcev.

Za 125.000 gledalcev.

Za 125.000 gledalcev.

Za 175.000 gledalcev.

Za 150.000 gledalcev.

Za 125.000 gledalcev.

Za 125.000 gledalcev.

Za 100.000 gledalcev

Za 25.000 gledalcev

Za 50.000 gledalcev

Za 75.000 gledalcev

Za 25.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 150.000 gledalcev. Opuščeno ime Velika zlata rola.

Za 175.000 gledalcev. Opuščeno ime Velika zlata rola.

Za 75.000 gledalcev.

Za 100.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 100.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 75.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.

Za 50.000 gledalcev.

Za 25.000 gledalcev.