FNF - Festival neodvisnega filma

Film MODRI KONJ ŽELJA spremlja potovanje znamenite skulpture modrega konja, simbola gibanja za deinstitucionalizacijo oskrbe na področju duševnega zdravja. Nekaj, kar bi lahko ostalo le zanimiva reportaža, informativen prispevek, se razvije v ganljivo avdiovizualno izkušnjo, ki precizno žonglira z dvema platema umetniškega happeninga: surrealistično in globoko humanistično.

Stilistika snemanja pričara živost in avtentičnost vezano na nostalgično VHS spontanost. Kamera zajema na trenutke absurdne, a vendarle emocionalno polne kadre v razgibanih izrezih: od pronicljivo opaženih detajlov kadrov, ki nam približajo osebe, do simboličnih in radodarno opisnih podob.

Montaža iztisne esenco in temo poda na precizen, izviren način, začinjen s simboličnimi slikami in gestami, ki ne delujejo vsiljivo, temveč pridejo lahkotno, mimogrede. Film ne banalizira trpljenja, a ga tudi ne eksploatira s sentimentalnimi prijemi.

Gledalec ni le priča, temveč sopotnik surrealističnega in izjemno pomembnega potovanja nenavadnega konja, ki nosi željo po svobodi in dostojnem življenju. Ganljivost je happeningu že inherentna, vendar način, kako jo avtorji prikažejo, diha z lahkotnostjo, preciznostjo, humorjem in subtilno občutljivostjo, ki ne zapade ne v sentiment ne v moraliziranje.

Film vseskozi zavestno neguje in spoštuje dejstvo, da je tak dragulj lahko le rezultat enakovrednega prispevka motiviranih in ustvarjalnih posameznikov, ki sebe razumejo kot soavtorje.

Film Jana Fabrisa NEPRIJETNI DOGODEK nas z minimalističnim pristopom popelje v svet mlade protagonistke, ki se po travmatičnem dogodku znajde v primežu družbenih pritiskov, predsodkov in institucionalnih mehanizmov moči.

Izpostaviti je treba igro Pie Pleško, ki se je vloge Mimi lotila celostno in ustvarila kompleksen, večplasten lik. Njena igra je izjemno prepričljiva in na trenutke daje skoraj dokumentaren vtis. Pia stanj ne prikazuje, ampak jih naseli ter gledalca subtilno povabi v njeno bogato notranjost. Prav v tej zadržanosti in natančnosti se skriva moč njene interpretacije.

Film se skozi lik ravnateljice kritično dotakne tudi odziva okolice na tovrstne dogodke. Besede »časi so se spremenili, odnos ljudi pa je ostal isti« razkrivajo globoko zakoreninjene vzorce, v katerih se stigmatizira žrtve. Zgodba dodatno osvetli tudi dinamiko družbene moči ter opozarja, kako lahko družbeni položaj storilca vpliva na to, kako okolica interpretira dogodek in komu skupnost na koncu pripiše odgovornost.

Neprijetni dogodek tako na subtilen, a izjemno učinkovit način odpira izredno pomembne in aktualne teme, kot je vprašanje odgovornosti, (spolnega) nasilja in stigmatizacije žrtev. Žirija zato filmu Neprijetni dogodek podeljuje posebno omembo za izjemno igralsko interpretacijo in za občutljivo, obravnavo teme, ki zahteva pogum, natančnost in empatijo.

Čar raznolikih filmskih poetik se najbolj razkrije v tistih lastnostih, ki posamezen film jasno in nezamenljivo ločijo od drugega. Ta pestrost je razlog, da se vračamo v kinodvorane – in pred manjše zaslone - kot tudi, da je bilo delo te festivalske žirije nadvse izpopolnjujoče.

Film KOTEL v režiji Thomasa Piercea si bomo zapomnili po pogumnem in drznem slogu, ki ga je iz prve vrste sodeč zaznamovala presenetljiva odsotnost stilistične zadržanosti. Slednje je v času, ko številni avtorji stavijo na dvoumnost in zadržanost, absolutno sveže in dobrodošlo, Kotel pa prav zato izstopa kot izrazito in učinkovito filmsko delo.

Film odlikujeta epska širina in izrazita ambicija. Gledalec večkrat občuti napetost, nezamenljivo podobno tisti ob opazovanju akrobata tik pred tveganim podvigom. Vendar je v rokah suverenega režiserja, ki je zahteven filmski izziv obvlada z natančno komponiranimi kadri, premišljeno izbiro lokacij, dosledno scenografijo in izrazitimi vizualnimi učinki, ki podpirajo dramatične obrate in premene te zgodbe.

Potopljeni v morasto, skoraj mitološko okolje ljudskega izročila spremljamo surovo in neizprosno zgodbo moške iniciacije. Igralski tandem nas s predanostjo vodi skozi fizično zahtevne prizore, prežete s potjo, solzami in krvjo. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj vse je zares potrebno, da se fant preoblikuje v moškega, za konec pa nas opomni, da imperativ moškosti prepogosto k mizi ne prinese drugega kot nasilje, neusmiljenost in uničenje, pri tem pa oblikuje svet zaznamovan z žalostjo, poln pošasti in izpraznjen nežnosti. Ekipa filma Kotel – bravo!

Kaj storiti v času, ko krizna žarišča in vojni obračuni vznikajo drug za drugim ter se s presenetljivo hitrostjo plastijo do točke, ko o številnih tragedijah niti ni več mogoče poročati? CAMP LIFE je intimen filmski portret, ki tega neravnovesja sicer ne more prevesiti, a kljub temu ponuja odgovor: klic vesti in moralne odgovornosti avtorjev, da povedo eno samo zgodbo in prenesejo del resničnosti protagonista, zaznamovanega z vojno in njenimi posledicami.

V času, ko nekatera velika filmska imena trdijo, da film ni in ne more biti politična gesta, se upravičeno sprašujemo, ali sploh še obstaja kaj, česar se politika ni dotaknila. Film je zato naletel na hvaležno občinstvo, ki je tovrstno pripoved prepoznalo kot nujno. Camp Life predstavi vsakdan v begunskem taborišču, kjer realnost vojne – torej politike – opredeljuje vsak vidik protagonistovega življenja: kaj lahko položi na mizo, v kakšnem prostoru živi, s kom in kako preživlja prosti čas ter koga ima rad. A še bolj neusmiljeno določa, česa ni, v kakšnih približkih prostora sploh obstaja in kaj sploh pomeni prosti čas, ko so temelji dostojnega življenja razstreljeni na prafaktorje.

Camp Life pa ni le odslikava socialne resničnosti posameznika, zaznamovanega z genocidom v Gazi, temveč se spričo bistrine duha protagonista, ki se odraža v njegovih dnevniških zapiskih – ti tvorijo hrbtenico pripovedi – razkrije tudi kot izrazito poetičen film, ki junakovo premišljevanje spretno prevaja v filmsko podobo. Prav tu leži največja kvaliteta filma, zaradi katere si Camp Life zasluži posebno omembo žirije. Protagonistova drža preseneča in navdihuje, saj individualni in kolektivni nesreči ne sledi brezup, temveč ravno nasprotno – upanje. Camp Life nas na to opomni. Hvala.

Deloma igrani dokumentarec Edi režiserja Jana Vrhovnika nam prikaže poletne počitnice kot jih je ustvarjalec v otroštvu preživljal z dedkom Edijem. Pri tem nam s čudovito fotografijo in izjemno kombinacijo realističnih, toplo hudomušnih in mojstrskih liričnih, skoraj nadrealističnih posnetkov sestavi podobo življenja vitalnega enainosemdesetletnika v vseh njenih plasteh, predvsem pa nanj pogledamo tudi kot zvedavi otrok, ki v ozadju črpa Edijeve takšne in drugačne »življenjske modrosti«. Prefinjena montaža in scenografija poskrbita, da s platna vstanejo devetdeseta v Sloveniji kot nostalgična vrnitev v neko otroštvo.

Kombinacija lahkotnega preigravanja, imitiranja in parodiranja žanrskih vzorcev, konkretnih (pop) kulturnih referenc in melodramatične zgodbe o Lani, ki iz nepojasnjenega razloga (beri: ljubezni) prenaša Tonijevo mestoma duhovito mestoma pa že objestno otročjost, se sestavi v igrivo pop film režiserja Perice Rajčiča. V njem ton neprestano niha in uspe zajeti tako seksi akcijske sekvence moške zadnjice v džinsu kot zloveščost lutke dojenčka, ki v zapuščenem gradu na podeželju kliče mamico. A vse to ne bi uspelo brez veščega obvladovanja filmskega jezika in ljubezni do ustvarjanja (žanrskega) filma.

Intimni film Ule Pogorevčnik nam odškrne vrata v življenje Longyja, brezdomca s psom, ki ga je nekoč srečala po čistem naključju in se spoprijateljila z njim. V njun odnos zdaj poseže kamera, toda spretna montaža posnetkov in postavitve kamere gledalcu ne dajejo občutka, da moti, ampak da gleda skozi režiserkine oči. Film odlikujejo človeški trenutki, ki obenem razkrivajo Longyjevo osebnost in razgaljajo življenje z njegovimi nestruženimi robovi. Gledalca bolj kot Longyjeva avtobiografska pripoved oziroma izpoved pritegnejo posnetki njegovega obraza in telesa, ki tudi brez besed govorijo o življenjskih izkušnjah in preizkušnjah.

Ameba Blaža Završnika je ambiciozen film, ki gledalca postavi v delavsko okolje Kamnika, potujeno s prenosom v bližnjo postapokaliptično in antiutopično prihodnost. V tej prihodnosti zmanjkuje vode, ljudje delajo za skrivnostne megalomanske korporacije ali pa se preživljajo s kriminalom in preprodajo, malim, od preostalega sveta odrezanim getom pa vladata avtoritarna policijska oblast in mafija, med katerima je že nemogoče ločiti. Film brez napora zakrije pomanjkanje produkcijskih sredstev, izvrstno fotografijo in nadrealistične posnetke nočnega življenja dopolnjujeta dovršena scenografija, polna drobnih detajlov, kostumografija, prepričljiva igra in seveda glasba, ki je brezšivno vpeta v okolje dogajanja in nosi svetoboljni duh filma.

Nagrada za najbolj celovito filmsko stvaritev gre filmu, ki je v vseh ozirih perfekten, čeprav vsakdanje življenje, ki ga tako zvesto, pogumno in nevsiljivo ponazarja, to vsekakor ni. Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo. Nagrada za najboljši film gre režiserju in pričevalcu Tomažu Gromu, za dokumentarni film, za katerega se zdi, da ga je režiralo kar življenje samo – Komaj čakam, da prideš.

Igrani film Profesionalna amaterja je komična drama, morda satira ali celo mockumentarec, ki z glavnima protagonistoma poskrbi za originalnost, svežino, izvirnost in humorno samorefleksijo. S svojskim ironičnim pristopom preizprašuje pogosto sila tanko mejo med umetnostjo in komercialo, s čimer (ne)hote ujame samo bistvo neodvisnega filma.

Stari znanci Festivala neodvisnega filma so se tokrat vrnili in udarili še močneje. Njihov najnovejši igrani film Robbery Casette Vol. 2 Play Again nam v tej vrtoglavi parodiji nepričakovanih preobratov na blockbusterske filmske uspešnice postreže z obilico akcije, dodelanih specialnih efektov, humorja in znanstvene fantastike, medtem ko njihov fan klub vpije po še.

Do takrat pa … je naturalistična igrana etuda, ki predvsem zaradi avtentičnosti igralske izvedbe spominja na lahkotnejše življenje nekega drugega časa, kar jo povzdigne na skorajda metafizični nivo. Igrivo in duhovito preigrava možnosti naključnega srečanja dveh popolnih tujcev, z vso zadrego odkrite simpatije, ki jo takšen stik nujno in tudi imanentno premore. Odločitev, če je srečanje usodno ali dejansko zgolj naključno, pa je inteligentno prepuščena gledalcu.

Zmagovalni film je hkrati dokument in poezija. Odlično poznavanje filmskega ritma, montaže, zvoka in znanje kadriranja, ustvari zanimiv in prepričljiv portret največje ladijske luke pri nas, ki mu da piko na i subtilno vpeljan osebni odnos do nje in do mesta, ki ga tako močno zaznamuje.

Zmagovalni film je hkrati dokument in poezija. Odlično poznavanje filmskega ritma, montaže, zvoka in znanje kadriranja, ustvari zanimiv in prepričljiv portret največje ladijske luke pri nas, ki mu da piko na i subtilno vpeljan osebni odnos do nje in do mesta, ki ga tako močno zaznamuje.

Svojevrstna avtorska estetika slike in osebno izpovedna pripoved glavne akterke tega kratkega narativno eksperimentalnega filma, stke enovit in prepričljiv filmski svet, ki gledalca očara z zanimivim občutkom za taktilnost in detajl človeškega telesa. Intimen filmski portret je hkrati subtilen slikarski akt, ritmično dodelana poetična izpoved in samosvoj road- ter ego-trip v neznano.

Narava_Narava (1. nagrada festivala), režija Karl Vouk, za zvočno in vizualno dovršen filmski esej, ki s svojim kontrastivnim pristopom popolnoma ujame gledalčevo pozornost.

Štokholm (3. nagrada festivala), režija Luka Štigl, za domiselno idejo in produkcijsko izvedbo, ki kljub občasnim zdrsom v marsičem presega današnjo uradno sceno.

Film, ki je z estetsko uporabo klasičnega filmskega jezika, enostavno zgodbo dvignil na raven sodobnih, vsakdanjih težav v medsebojnih odnosih. Zgodba sledi mladem paru, ki je zaprt v past čuvstvene pasivnosti. Brez očitnega izhoda se potikata po morebitnih kuloarih vzdušja, čuvstva in simbola. Kot jing in jang, kot črno in belo, se protagonisti spopadajo s svojimi strahovi in neizrečenimi ljubezenskimi motnjami. Filmska fotografija se spogleduje z estetsko tradicijo likovne umetnosti (Rene Magrit) in na ta način ustvarja romantično celoto med zadano zgodbo, minimalistično izvedbo protagonistov in idejo, ki je brezčasna. Kljub temu da se odnos med liki skozi cel film gradi v smeri poraza ljubezni, ritualno pranje nagih teles na koncu filma kot močan simbol dviguje idejo zmage ljubezni na višji stopnji. Izhajajoč iz točke, da mora umetnost oplemeniti, nas ta film s svojo rafinirano estetiko, s svojimi skritimi čuvstvi in uspešno izgrajenim vzdušjem, oplemenjuje in navdušuje.

Matej Ocepek za filme «Snegokipar» in «Nategnil me je Jim Fuck» Močan oseben notranji glas, ki ga je sprožil avdio-vizualni umetnik Matej Ocepek, nam prinaša razburljiv in vznemirljiv vpogled v notranjost vsakega od nas. S kontrolirano brutalnostjo Ocepek ne pokuša podreti meje klasičnega filmskega jezika, ampak jih uspešno dviguje na novo raven, ki je samosvojna in avtentična. Uspešno meša najboljše tradicije filmske klasike z novodobno medijsko tehnologijo in v teh mejah ustvari povsem nov, prepoznavno raziskovalni žanr. V svojih filmih niti na čuvstveni niti na vizualni ravni ne skrbi za doživetje gledalca, ampak jih kot nekakšen šaman pelje čez svojo notranjo vizijo, meditativno in celovito. Sam avtor je glavni protagonist, performativni karakter tako postaja močni osebni pečat njegovega izraza, v katerega se ne dvomi, kateremu sledimo do konca in filmske teme. Njegovi filmi so osebne sanje, ki se jih kot gledalci udeležimo in se zbudimo bogatejši za novo iskušnjo, vedoč, da umetnost ni umrla, da je še zmeri živa, vesela, avtentična in trajna.

Film, ki na povsem inovativen način sproža večna vprašanja o odnosih med politiki in ljudstvu. Narejen v formi osebnega izkaza, zgodba glavnega protagonista, ki je tudi avtor filma, postane spovedni akt. Uporabljajoč priložnost praznika Osvodilne fronte, na katerem so se zbrale množice na Kongresnem trgu v Ljubljani, se avtor navidezno ravnodušno sprehaja med njimi in v notranjem monologu pripoveduje zgodbo. Kamera, ki mu sledi, je nekoliko skrita, tresoča in s tem prinaša občutek gledalčeve prisotnosti. V najboljši tradiciji filmov «jugoslovanskega črnega vala» Menendes razkriva vedno aktualni razdor med politiki in ljudstvom, posledično med ljudstvom samim, in neskrito komentira zlorabo častnih, zgodovinskih, antifašističnih dogodkov v dnevno-politične namene. Pogumno prinaša nujno potrebno nasprotnega mnenja, uporablja film kot način ozaveščanja, kamero pa kot orodje za boj proti laži in nekontrolirani politiki. «Trash» estetika avtorja nekoliko žanrovski omejuje, po drugi strani utrjuje njegova brutalno natančna opazovanja. Socialno samozavesten, politično nepristrasen, umetniško pogumen Menendes na novo osveži slovenski neodvisni film in postavi vprašanja, o katerih številni ljudje niti ne razmišljajo.

Coffee avtorice Urške Đukić je duhovita miniaturka z domišljeno fotografijo in s poskusom humorne nadgradnje v zvočni komponenti dela.

Moje lepe noge avtorice Coralie Girard je delo, ki se iskreno in brez pretenzij loteva krute družinske problematike na nejokav način. Izpovedi anonimnih žensk podaja z intimnim pogledom na žensko telo. Kdorkoli sprejema podobe dobesedno, se bo pogubil.

Žirija letošnjega festivala namenja Posebno priznanje Mitji Mančku, avtorju del Slovenia Tourist & Anti-Terrorist Guide, The Progress in Pravici je končno zadoščeno, saj je nakazal, da je moč s preprosto, a učinkovito animacijo in humorjem razgaljati družbeno aktualne teme.

Tomaž Gorkič že nekaj časa izkazuje posebno nagnjenje do brutalnega, duhovitega in intimnega koncepta filmskega ustvarjanja. Z Verigo mesa je svoje predano delo idejnega snovalca, montažerja, scenarista in režiserja, ki ga odlikuje tudi skrbno, premišljeno in profesionalno gibanje z izbrano in usposobljeno ekipi, prignal do nove točke, ki krvavo diši po daljši formi. Veriga mesa je plod dobrega poznavanja zgodovine in sedanjosti posebnega žanra, njegovega filmskega jezika, obenem pa tudi delo, ki srhljivo nazorno pokaže, kaj in kdo vse živi med nami in v nas, pa si tega prevečkrat nočemo ali ne znamo priznati.

Rudi Uran si zasluži posebno priznanje žirije, zaradi kontinuiranega angažmaja znotraj dokumentarnega filma, pri razkrivanju tabu tem na prostoru bivše SFRJ.