Jakob Vogrinec

Film MODRI KONJ ŽELJA spremlja potovanje znamenite skulpture modrega konja, simbola gibanja za deinstitucionalizacijo oskrbe na področju duševnega zdravja. Nekaj, kar bi lahko ostalo le zanimiva reportaža, informativen prispevek, se razvije v ganljivo avdiovizualno izkušnjo, ki precizno žonglira z dvema platema umetniškega happeninga: surrealistično in globoko humanistično.

Stilistika snemanja pričara živost in avtentičnost vezano na nostalgično VHS spontanost. Kamera zajema na trenutke absurdne, a vendarle emocionalno polne kadre v razgibanih izrezih: od pronicljivo opaženih detajlov kadrov, ki nam približajo osebe, do simboličnih in radodarno opisnih podob.

Montaža iztisne esenco in temo poda na precizen, izviren način, začinjen s simboličnimi slikami in gestami, ki ne delujejo vsiljivo, temveč pridejo lahkotno, mimogrede. Film ne banalizira trpljenja, a ga tudi ne eksploatira s sentimentalnimi prijemi.

Gledalec ni le priča, temveč sopotnik surrealističnega in izjemno pomembnega potovanja nenavadnega konja, ki nosi željo po svobodi in dostojnem življenju. Ganljivost je happeningu že inherentna, vendar način, kako jo avtorji prikažejo, diha z lahkotnostjo, preciznostjo, humorjem in subtilno občutljivostjo, ki ne zapade ne v sentiment ne v moraliziranje.

Film vseskozi zavestno neguje in spoštuje dejstvo, da je tak dragulj lahko le rezultat enakovrednega prispevka motiviranih in ustvarjalnih posameznikov, ki sebe razumejo kot soavtorje.

Žirija je podelila tri enakovredne glavne nagrade.

Odličen dokumentarni film Dedi gre na morje je kompleksna in mnogoplastna pripoved o družini, njenih članih in njihovih odnosih, o njihovi povezanosti. Je film o vzdušju – toplem, živem, neposrednem, družinskem vzdušju. Sestavljajo ga drobci raznolikih družinskih pripovedi, praznovanj, pogovorov, dopolnjujejo pričevanja s starih družinskih filmov. Vnuk z dedovo potjo na morje simbolno obnovi ritual nepozabnih družinskih voženj z avtomobilom in dramaturško raznolike ravni dogajanja poveže v celoto.

Moč dokumentarca je v neposrednosti in prepričljivosti pripovedi; avtor je del dogajanja, je tihi udeleženec, član družine, a hkrati snemalec. Filmski jezik je dodelan in s premišljenim kadriranjem, počasno, atmosfersko montažo, s prelivi in rezi soustvarja subtilno in sugestivno družinsko pripoved. Zvok je neločljivi del celote, prehaja med pomenljivimi tišinami in zvočnimi polnostmi in edini glasbeni vložek iz akcijskega filma je tukaj zato, da je dedi, sicer bolj nemi in tihi brezbesedni opazovalec dogajanja, izpostavljen kot glavni junak filma.