Do takrat pa …

Do takrat pa … je naturalistična igrana etuda, ki predvsem zaradi avtentičnosti igralske izvedbe spominja na lahkotnejše življenje nekega drugega časa, kar jo povzdigne na skorajda metafizični nivo. Igrivo in duhovito preigrava možnosti naključnega srečanja dveh popolnih tujcev, z vso zadrego odkrite simpatije, ki jo takšen stik nujno in tudi imanentno premore. Odločitev, če je srečanje usodno ali dejansko zgolj naključno, pa je inteligentno prepuščena gledalcu.

Ko se vse plasti filma zlijejo v takšno organsko celoto, so besede odveč. Težko govoriš o filmu, ker ti njegova pripoved govori dalje in si želiš, da bi njen odmev trajal čim dlje. Ujeti to polno sozvočje različnih in celo raznorodnih elementov je nekaj, čemur rečemo filmska magija. Nihče ne ve, kdaj se bo zgodila, ker je ni mogoče predvideti, lahko jo samo dopustiš. In podobno je tudi z nami, smo neznanci na neki poti, ki jo prečkajo neznanci, in ko enkrat zberemo dovolj moči, da vsaj enega od njih pustimo k sebi, se nam odpre pot do nas samih. Do takrat pa …