Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI
- strokovno združenje
- Osnovni podatki
- Galerija
- Gradiva
- Podeljene nagrade
- Filmografija (0)
- Glasba
- Nagrade in nominacije
- Povezane osebe
- Povezane organizacije
Opis
Društvo slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI je ena izmed nacionalnih sekcij mednarodne zveze filmskih kritikov FIPRESCI (Fédération Internationale de la Presse Cinématographique) s sedežem v Münchnu, ki v različnih oblikah obstaja že skoraj sto let – vse od dvajsetih let 20. stoletja.
Društvo je edino slovensko poklicno združenje, ki povezuje slovenske filmske kritike, novinarje in druge publiciste in neprekinjeno obstaja že 21 let - od leta 1997.
Člani društva se že od začetkov delovanja društva v okviru članstva v mednarodni zvezi filmskih kritikov FIPRESCI redno udeležujejo mednarodnih filmskih festivalov kot člani žirij FIPRESCI in drugih filmskih dogodkov po vsem svetu.
Podeljene nagrade
FIPRESCI nagrada
Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.
Nagrada
Za močno igro, izčiščeno režijo in brezkompromisno osredotočenost zgodbe, za izjemen čut pri niansiranju čustev in odnosov med protagonisti filma ter celostno avtentično izgradnjo mikrokozmosa iz obrobja slovenskega vsakdana.
Nagrado slovenskih filmskih kritikov in kritičark na jubilejnem 20. Festivalu slovenskega filma pa podeljujemo pogumnemu in sodobnemu filmu, ki nas je prepričal na vseh nivojih svoje sporočilnosti. Realističen scenarij, ki razgalja tako krutost kot krhko naravo medčloveških odnosov, je omogočil razcvet neustrašnemu in drznemu ženskemu liku, kot ga v slovenskem filmu ne pomnimo. Presunljiva, surova in mogočna predstava Maruše Majer se nam zažre pod kožo in nas odkrito sooči z ranjeno psiho glavne akterke Mare. Občutljiv odnos med materjo in otrokom prikaže na premišljen, večplasten način, ki nas pretrese in priklene na sedež. Intenzivno zgodbo in igralsko magijo beleži hladna, a subtilna fotografija, ki nas v harmoniji z minimalistično in skoraj hipnotično glasbo popelje na tesnobno čustveno popotovanje v globine človeške ljubezni, sočutja in bolečine. Vse to govori o tem, da je delo mojstrsko orkestriral režiser, ki je iskren do svojega filma in gledalcev.
Mama je globok razmislek o figuri matere ter domišljen preplet fiktivnega in dokumentarnega. Pripoved gradi na poetičnih vizualnih in zvočnih motivih, s katerimi ustvari samosvoj simbolizem, ter na podobah krajev, matere in hčere, ki jih uokviri s tišino. Ne le, da te odražajo subtilnost avtorjevega pogleda in subtilnost kamere Marka Brdarja, temveč puščajo tudi dovolj praznega prostora, da se gledalec in gledalka v filmu ne počutita ujeta, ampak ga lahko doživljata skozi svoji osebni zgodbi. Mama v svoji sublimaciji bolečine ob avtorjevih filmih Oča ter Deklica in drevo predstavlja trilogijo »lepote in bolečine« in koherentno zaokrožuje celoten avtorjev opus.
Članice žirije FIPRESCI, ki smo tokrat izbirale med celovečernimi igranimi filmi, smo sklenile, da nagrado podelimo delu, ki ga ne odlikujeta samo drzna izbira motiva in njegova simbolna razsežnost, temveč tudi odlična izvedba filmske pripovedi na vseh ravneh –tako režije kot igre, fotografije, scenografije in glasbe. Nagrado FIPRESCI poklanjamo filmu Drevo.
Nagrado kritiške žirije 16. Festivala slovenskega filma prejme celovečerni prvenec Razredni sovražnik Roka Bička za izvirno psihološko dramo, v kateri za ta čas in prostor še posebno aktualno tematiko uspešno nadgradi s suverenim obvladovanjem filmske govorice. Z njo Bičku prek vešče izpeljanega dramaturškega loka in večplastne karakterizacije uspe v premišljeno doziranih odmerkih stopnjevati napetost med učitelji in učenci ter kritično pogledati skozi razpoke v šolskem sistemu. ki bi se česa moral naučiti tudi sam.
Mladi režiser je žirijo med drugim prepričal s svojim ostrim, detajlom naklonjenim očesom, s smislom za scenaristično dovršenost in z občutkom za delo z igralci, ki film povezujejo v izpopolnjeno celoto.
Soba 408 je senzibilna pripoved o odločitvah v odnosih dveh parov. Turk je v svoji narativnosti nepredvidljiv. In hkrati neizprosen.
V Lajfu so tipični najstniški problemi predstavljeni na enkraten in neponovljiv način, kot so nastopili v dveh celjskih družinah. Predvsem pa so uprizorjeni na krilih humorja, duhovitosti in komike, ki prežemajo vse situacije. Predstavljeni so na kar najboljši način, po katerem se izkaže, da starši niso samo takšni, kot jih vidijo njihovi otroci, prav tako pa tudi otroci niso samo takšni, kot jih vidijo ali si jih želijo videti njihovi starši. To pa je pomembneje od tega, da najstnikov v filmu ne igrajo pravi najstniki. V kontekstu letošnjega festivala je Lajf tudi eden redkih filmov, če ne celo edini, ki se odlikuje s humorjem, s humorjem v pomenu esprita, se pravi duhovitosti, se pravi duha.
Žirija ugotavlja, da v produkciji, ki ne dosega povprečja zadnjih let, izstopata filma Ruševine režiserja Janeza Burgerja in Predmestje režiserja Vinka Möderndorferja. Möderndorfer se je z izvrstno igralsko ekipo lotil brezkompromisne teme, ki ni pogosta v slovenskih filmih, vedno bolj pa napolnjuje naš vsakdanjik. Žirija Društva slovenskih filmskih kritikov zato filmu Predmestje podeljuje priznanje za najboljši celovečerni igrani film 7. festivala slovenskega filma.
Gre za film, ki ga majhne stvari – tako kot življenje – delajo, če ne velikega, pa nedvomno enkratnega in nepozabnega. Glavna junaka Šelestenja, moškega in žensko zgodnjih tridesetih let, srečamo, ko je njuno razmerje že temeljno načeto. Spoznavamo ju prek prepričljivo zgrajenih razmerij in vseskozi domišljen dialog, sicer veliko redkost sodobnega filma. Lapajnetov pretanjeni občutek za univerzalno krhkost medčloveških odnosov, pravzaprav glavno junakinjo filma, tako odsevata scenaristična in režijska premišljenost, ki ji senzibilnosti, lucidnosti in intelekta ne manjka.
Žirija kritikov Fipresci podeljuje svoje priznanje filmu V leru režiserja Janeza Burgerja v produkciji E-Motion filma iz Ljubljane. Žirija v sestavi Neva Mužič, Gorazd Trušnovec in Marjan Strojan se je soglasno odločila, da nagradi najbolj sveže, izvirno in duhovito delo letošnjega festivala, film s prepričljivo atmosfero, odlično kamero ter z dobro odigrano zgodbo, ki gradi na ljudeh, ne na konceptih.
Nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI
V intimnem dokumentarnem dnevniku, ki secira dinamiko ljubezenskega odnosa, postane protagonist tudi film sam. Ko se sredi prostranih pokrajin znajdemo v utesnjenem primežu čustev, kadra in fička, se nam na nov in nepričakovan način odpirajo vprašanja o razmerjih med dokumentarnim in fikcijo, resničnim in izmišljenim, tistim, kar vidimo, in tistim, kar ostaja zakrito.
Film odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca, s katerimi režiserka več let spremlja junakinjo, ko polna ljubezni in predanosti premaguje težave iz preteklosti in sedanjosti, od spolne zlorabe v otroštvu do težav materinstva in poklicnih krivic, ki jih doživlja kot evangeličanska duhovnica. Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.
Gre za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.
nagrada Nike Bohinc
Morda kdaj spet: trajnostno varovanje filmske dediščine
Prispevek Kristiana Božaka Kavčiča, podkrepljen z avtorjevim raziskovalnim delom in pogovori s stroko, na tehten in aktualen način osvetljuje problematiko digitizacije na področju ohranjanja filmske dediščine, njenih motivacij, ozadij, problemov in posledic. Še več, s trezno analizo pogosto samoumevnega in v marsičem zmotnega enačenja širših družbenih trendov digitalizacije in trajnostnosti, avtor preseže svojo že tako pomembno osrednjo tematiko varovanja filmske dediščine in napelje bralca k razmisleku o obravnavani problematiki znotraj celotnega filmskega področja in širše družbene realnosti.
Mia Hansen-Løve: potrpežljiva pripoved
Kritika filma Nekega lepega jutra Mie Hansen-Løve filmskega kritika in teoretika Oskarja Bana Brejca je natančna analiza posameznih ključnih filmskih prizorov, ki so postavljeni v kontekst režiserkinega filmskega opusa, celote filma in kritikove premišljene interpretacije. Z njo elegantno in tudi za širšo javnost zanimivo povezuje strukturo filma, montažo in igro ter vrednoti specifični filmski jezik v ekonomičnem, a učinkovitem jeziku kritike, ki pa si v poantah dovoli tudi nekaj poetičnosti, s katero se skuša približati večpomenski čarovniji obravnavanega filma.
Video kratki stik v 21. stoletju: turboekstraktivizem in nekrokapitalistična abstrakcija – intervju z Marino Gržinić
Pogovor Nine Cvar z Marino Gržinić preseže prepogosto behind-the-scenes mentaliteto filmskega intervjuja in opominja na moč te besedilne zvrsti kot forme, ki lahko s poglobljenimi nastavki bralca kategorično usmeri v nadaljnje raziskovanje in razmišljanje. Avtorica preko obsežnega poznavanja obravnavane tematike ter opusa intervjuvanke pravzaprav soustvari teoretsko besedilo, katerega vsebino je težko zajeti z nekaj besedami, vsekakor pa preko poizvedovanja o videoumetnosti izpostavi tiste vidike prepleta kapitalizma in umetnosti, ki so žal še vedno prepogosto prezrti.
Intervju Marine Gumzi z Isabelle Fauvel odlikujeta avtoričin angažma in poznavanje področja filmske produkcije. Pogovor zaznamujejo premišljena in izvirna vprašanja, ki odpirajo prostor za zavzet premislek stanja sodobne evropske filmske industrije.
Objavljeno v Ekran maj/junij 2022.
KAJ NAREDITI S FILMOM IN TEHNOLOGIJO? (Oskar Ban Brejc) Oskar Ban Brejc v svojem teoretskem eseju »Kaj narediti s filmom in tehnologijo?« premišljuje aktualno temo na način, ki bralcu organsko približa kompleksnost konceptov ter jih spretno in fluidno argumentira, opirajoč se na sodobno strokovno literaturo.
Objavljeno KINO! št. 48/2022.
... NAOKOLI ... (Anže Okorn) Besedilo Anžeta Okorna »... Naokoli …« odraža slog, ki ga avtor z recenzentskim in esejskim pisanjem razvija že več let. V slovenskem filmskem prostoru je Okorn eden redkih piscev z razpoznavnim stilom, ki presega ustaljene forme filmske kritike. S svojim raziskovanjem jezika in ritma tekst razpira drugačen pogled na film Joachima Trierja Najslabši človek na svetu.
Objavljeno v Ekran januar/februar 2022.
nagrada slovenskih filmskih kritikov in kritičark
plaketa društva slovenskih filmskih kritikov in kritičark
posebna omemba
Za dosledno kritično refleksijo časa in današnje mlade generacije, ki v odnosu do protagonistov uspe biti hkrati humorna, trpka in ljubeča, ter za režijsko dovršen portret Ljubljane, ki v filmu nastopa kot svojstven karakter.
Razširjeni podatki
Stik z uredništvom
Spoštovani, s pomočjo spodnjega obrazca nam lahko pišete. Veseli bomo vaših odzivov.