AIPA, k.o.

V "Pošvedranem klavirju" Miha Vipotnik mojstrsko raziskuje slovensko zgodovino in kulturo, vrtinec časa, ki povezuje preteklost z našo sedanjostjo. Film se odvija kot raziskovanje izgube, spomina in preobrazbe skozi prizmo zapuščenega klavirja Bösendorferja v kotu Studia 1 Radia Slovenija, ki v sebi nosi zgodbe, večje od njegovih črnih in belih tipk. V središču njegovega vizualnega in zvočnega vrtinca stoji Ciril Horjak, alias dr. Horowitz, čigar radijska prisotnost in interakcija z občinstvom dodajata filmu organsko dinamiko in sočutno raziskovanje. Horjakova sposobnost, da vpleta poslušalce v zgodbo, poudarja kolektivni spomin in pomen, ki ga nosi stari klavir, ter hkrati izpostavlja moč zgodbe in pripovedovanja. "Pošvedrani klavir" presega tradicionalne dokumentarne meje, je dokaz, da so lahko stari predmeti portal v razumevanje naše skupne preteklosti in pričevalci sprememb, ki oblikujejo sodobni svet. Preko te umetnine Vipotnik ne le ohranja, ampak tudi nadgrajuje zgodbo o klavirju, ki je postal simbol več kot le svoje fizične prisotnosti; postal je zgodba o izgubi, najdbi in neskončni možnosti pripovedi.

Na začetku je bila tema, natrgana s kriki nasilja in jasnim klicem na pomoč. Vsi so ga slišali, a nihče ni pritekel. Nočni napad pred domačim pragom in utopljeni begunci v Sredozemlju so postali del iste, prek zaslonov opazovane (ne)resničnosti. Vseprisotnosti zla ne zmoremo več mikrolocirati, zato tudi ne znamo odgovorno ukrepati. Odsotnost aktivnega moralnega delovanja nas peha v izgubo smisla nasploh, pri čemer s pasivno držo opazovalcev gladimo svoj utrip vse tja do ravne črte. In na koncu je spet le še tema, v katero penetrira zvok rešilca, ki tokrat prihaja po – nas? Film Opazovanje je brutalno luciden prerez postutopičnega razkroja skupnosti, v katerem smiselnosti preživetja drugih ne opazimo niti takrat, ko je ogroženo že naše lastno.

Dobri tv reklamni spoti so del sodobne zgodovine popularne kulture. So domislice o katerih se govori. Lesninine reklame s švedskim naglasom so bile točno to. V trenutku postale nekaj najbolj odbitega in duhovitega v podalpskem svetu. Odlični igralci v wes andersovski sceni in vzdušju kakopak stavijo na naš spomin in našo izkušnjo. Iz nje naredijo mem. Parodijo. Toda bolj pomembno je, da so duhoviti, šarmiriajo z elegantno roko in nenazadnje ne žalijo nasprotnika. Odlična zabava za vse.

Kratek, angažiran, subtilen in ironičen film povzame polpretekle tabuje o ženski seksualnosti. V senci mogočnega podjetja cerkve je bil seks namejen zgolj reprodukciji. Bog ne daj užitka. Naše babice se še spomnijo suhosti in hitrosti oplojevanja. Ob vzkliku »kakšen orgazem neki« se babica v animiniranem filmu žmohtno spušča v užitek. Naj živijo babičini orgazmi!

Dokumentarec je avtentična tv forma. In javna televizija ga mora negovati ter vzpodbujati. Vsak dokumentarec se mora začeti šokantno. Ravno to so naredili novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar in montažerka Lea Krmelj v dokumentarni pretresljivi zgodbi V žrelu kapitala. Zgodba o Salonitu Anhovo je zgodba o neskočnem pohlepu kapitala. Je dolgo trajajoča zgodba o ekološki katastrofi. Ja, vsi že dolgo vemo za azbest, azbestozo, vemo za sežigalnico nevarnih odpakov, ki jih vozijo od drugod. Kapital bi rad tja odlagal še več nevarnih odpadkov. Vemo za bolezni domačinov, ki več kot četrt stoletja bijejo svojo ekološko soško fronto. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. In še vedno nimajo čiste pitne vode. Njihova situacija je prvič združila 600 zdravnikov v skupnem prostestu. Anhovo je naša rak ran. Za nujno brco v neuničljivo telo kapitalizma, v našo vest in zavest gre nagrada Butnskala v roke Mojci Dumančič.

Lun Sevnik je že s prvim študijskim filmom Voyage, Voyage nakazal izjemen in izviren avtorski profil. V drugem, kratkem igranem filmu Igra, se je suvereno soočil z eno najtežjih tem: samomorom. Zgodbo je drzno, vendar hkrati režijsko izjemno premišljeno vodil med virtualno potvorjenostjo življenja mladih in dejansko generacijsko izpraznjenostjo. Odlika njegovega magistrskega filma Morje med nama je v prvi vrsti avtorski pogum, ki si upa večinski del zgodbe potopiti v suspenz, dobesedno pod morsko globino, na plitvini vidnega ostanejo: neprijeten okus in komaj vidni ostanki zgodbe, ki bodo šli z gledalcem domov, na pot, da jih premisli in pri svetlobi dneva še enkrat doživi.

Pogosto se v lokalu vse izve. Šmuc bar je le eden od njih, kjer pa jo gost tudi faše; malo med rebra, pa višje in nižje, ni, da ni. Še zbrca ga lastnica. Napačnega sicer, ampak še dobro, da se ona pojavi, ker zgodbo tudi razplete. Z odlično igro in močno navzočnostjo to opravi izjemna gledališka in filmska igralka Mojca Funkl. V tej epizodi je kot prijateljica zaupanja vredna, čuteča in predana, ko se je treba lotiti problema, pa brez zadržkov, ostra in pogumna. Njen jezik je jasen in odločen, pogled in mimika tako zelo pristna, da bi si jo zaželel v vsakem lokalu. Ko izbruhne jeza, pa samo pejmo. Odlično se loti obiskovalca, verbalno in fizično in s tem pokaže zavzetost pri reševanju boleče zagate, v kateri se je znašla njena prijateljica. Pokaže pa tudi izjemno igro, jezikovno in fizično. Zaplet se tu za nekaj časa zadrži, potem ga pa z vso zagnanostjo reši. Vse bolj nepogrešljiva tudi v televizijskih serijah: Mojca Funkl!

Namrščena, trmasta mala razvajenka, ki ji nič ni prav, ki samo zahteva in pričakuje, da bo vse po njenem. To je Lučka, ki jo na videz varno, sicer pa tudi premožno družinsko okolje skuša obvarovati vsega hudega. Kaja Podreberšek jo zelo nazorno upodobi. Njena odsotnost čustvovanja, njen prezir do drugačnosti sta tako zelo pristno odigrani, da bi jo malo stresli za ramena in rekli, ej, dost je tvoje samopašnosti. Erika, sirote, nikakor ne sprejme, straši ga, podcenjuje. Ampak, ja... Ona se boji teme. Ona se boji vsega, kar je izven udobnega, zglancanega domovanja. Očala so njen zaščitni znak, skozi katera rine prezir do vsega, kar je drugačno, manj lepo in manj pričakovano. Ko se potepe z Erikom po skrivnostnih ulicah, kjer se valjajo prazne piksne in se sprehodita tudi kakšna miš in podgana, se Lučka prvič tudi za res čudi. In ko z Erikom iščeta Božička, tisto skrivnostno bitje, se tudi čisto iskreno prvič nasmeje. Kaja, super si!

Gaj Črnič, v vlogi sirote Erika, nas takoj nagovori, da mu bomo stali ob strani; da bomo navijali zanj. On sicer ne potrebuje nikogar, ki bi ga branil, ker ima v sebi dovolj moči in volje, da bo poiskal in tudi razumel izgubljeno. Pa še kapa, ta njegova povezanost z mamo, ga kot ščit varuje pred zlobnimi varovanci v domu. Kapa mu nudi toplo zavetje, ne le pred mrazom, ampak pod njo hrani tudi najlepše spomine na družino, ki svoje vloge ni zmogla speljati. Gaj odlično odigra Erikovo zataknjenost v družbi. Pod kapo najprej skriva žalosten in zaskrbljen pogled. Dobro ve, da je stisnjen v kot in zato poišče rešitev. Potep, božična avantura je dobra izbira. In ko kapo sname in jo podari Lučki, ki jo zebe, vidimo v Eriku tudi toplino, nasmeh in Gajevo lahkotno preobrazbo v igri. Kapo dol Gaj Črnič!

Ob taki mladini se nam ni treba bati za našo prihodnost, je dejal Gajin soigralec v filmu Košarkar naj bo 2. Gaja Filač je pravzaprav že prekaljena igralka mlajše generacije. Zasijala je na odru, tv serijah in na filmu. Ne samo doma, kalila se je tudi na tujih teve ekranih. »Če je moja domišljija otrok, potem je oder zanjo otroško igrišče, kamera pa sladica po kosilu. Dva popolnoma različna svetova. Ne bi izbirala. Le zakaj bi, ko pa lahko grem po igranju na igrišču na sladico,« je v intervjuju povzela vse dosedanje igralske izkušnje.

Zdi se, da je bil Dario Varga pripravljen na teve vlogo kriminalista preden so bile napisane domače literarne uspešnice. Preden smo snemali serije po uspešnih literarnih predlogah. Tih, nekomunikativen, oprezajoč, sumičav do vseh v njegovi bližini. Rentgenski vid, umirjena in fokusirana misel je kot puščica čakala na priložnost. Na tarčo. Na truplo. Na umor. Da nemara razblini tudi tisto temno snov v njem, morda nekaj iz družinske preteklosti, kar ga dela navidez hladnega in oddaljenega. V seriji Primeri inšpektorja Vrenka je vse našteto »zgolj« sprostil in utelesil tisto, kar je dolgo čakalo, da se sproži.

Rad ima vloge, ki mu niso pisane na kožo. Zahtevajo več raziskovanja, poglabljanja. In ko enkrat tako vlogo, ki je popolnoma drugačna od njega, začuti in najde, jo je še z večjim užitkom igra. In mi uživamo ko ga gledamo na odru, filmskih platnih ali doma pred teve ekranom. Kot duhovnika, reševalca, romantičnega junaka, avtista... pester nabor vlog za mladega igralca. Kolegi pri njem cenijo predanost delu. Ne preseneča torej, da je tudi magister igralskega užitka. Meryl Streep obveščamo, da ima v Sloveniji velikega oboževalca in se veselimo njunega skupnega dela.

Prvo od sedmih zvezd oriona je prejela televizijska serija PRIMERI INŠPEKTORJA VRENKA v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija, katere najbolj gledano epizodo 2. sezone (Obsedenosti, 1. del) si je lani ogledalo kar 273.705 gledalcev.

Tretjo zvezdo oriona je dobila serija V IMENU LJUDSTVA 3 v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija. Najbolj gledano epizodo (2. epizodo 3. sezone) si je lani ogledalo 200.095 gledalcev.

Četrta zvezda oriona je šla v roke ekipi celovečernega mladinskega filma KAPA v produkciji Senca Studia. Film si je ogledalo 173.222 gledalcev.

Peto zvezdo oriona si je prislužila 3. sezona humoristične serije JA, CHEF! v produkciji Pro Plusa. 1. & 2. epizodo 3. sezone si je ogledalo 152.654 gledalcev.

Šesta zvezda oriona je pripadla celovečernemu dokumentarnemu filmu DIVJA SLOVENIJA v produkciji Fotokoma. Ogledalo si ga je 116.984 gledalcev. Film Divja Slovenija je že drugič prejel nagrado zvezda oriona.

Sedme zvezde oriona pa se je razveselila ekipa celovečernega filma, komedije, PR' HOSTAR producentov Gorana Hrvaćanina, Dejana Krupića in Luke Marčetića. Ogledalo si ga je 113.186 gledalcev.

Drugo zvezdo oriona je ujela nadaljevanka Leninov park v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija, ki je s prvim delom k ogledu pritegnila 256.570 gledalcev.

Tretjo zvezdo oriona je dobila nadaljevanka Dolina rož v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija. Prvi del si je ogledalo 243.530 gledalcev.

Četrta zvezda oriona je šla v roke ekipi nadaljevanke V imenu ljudstva 2, prav tako v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija, katere prvi del druge sezone si je ogledalo 191.900 gledalcev.

Peto zvezdo oriona je prejela serija Sekirca v med v produkciji Pro Plus (peti del druge sezone si je ogledalo 144.077 gledalcev), šesto dokumentarni film o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film (138.362 gledalcev), sedmo pa nadaljevanka Trigrad v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija (prvi del si je ogledalo 137.966 gledalcev).

Peto zvezdo oriona je prejela serija Sekirca v med v produkciji Pro Plus (peti del druge sezone si je ogledalo 144.077 gledalcev), šesto dokumentarni film o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film (138.362 gledalcev), sedmo pa nadaljevanka Trigrad v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija (prvi del si je ogledalo 137.966 gledalcev).

Peto zvezdo oriona je prejela serija Sekirca v med v produkciji Pro Plus (peti del druge sezone si je ogledalo 144.077 gledalcev), šesto dokumentarni film o Ivanu Krambergerju Beli bojevnik v črni obleki v produkciji Bela film (138.362 gledalcev), sedmo pa nadaljevanka Trigrad v produkciji Javnega zavoda RTV Slovenija (prvi del si je ogledalo 137.966 gledalcev).

Prvo od sedmih zvezd oriona je prejela humoristična serija Ja, Chef! v produkciji Pro Plus, katere najbolj gledano epizodo (prvo epizodo prve sezone) si je lani ogledalo kar 272.692 gledalcev.

Fouth Star of Orion.

Fifth Star of Orion.

Fouth Star of Orion.

Fist Star of Orion.

Second Star of Orion.

Third Star of Orion.

Sixth Star of Orion.

Second Star of Orion.

Third Star of Orion.

Fouth Star of Orion.

Seventh Star of Orion.

Fifth Star of Orion.

First Star of Orion.

Sixth Star of Orion.