Mojca Dumančič

Dokumentarec je avtentična tv forma. In javna televizija ga mora negovati ter vzpodbujati. Vsak dokumentarec se mora začeti šokantno. Ravno to so naredili novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar in montažerka Lea Krmelj v dokumentarni pretresljivi zgodbi V žrelu kapitala. Zgodba o Salonitu Anhovo je zgodba o neskočnem pohlepu kapitala. Je dolgo trajajoča zgodba o ekološki katastrofi. Ja, vsi že dolgo vemo za azbest, azbestozo, vemo za sežigalnico nevarnih odpakov, ki jih vozijo od drugod. Kapital bi rad tja odlagal še več nevarnih odpadkov. Vemo za bolezni domačinov, ki več kot četrt stoletja bijejo svojo ekološko soško fronto. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. In še vedno nimajo čiste pitne vode. Njihova situacija je prvič združila 600 zdravnikov v skupnem prostestu. Anhovo je naša rak ran. Za nujno brco v neuničljivo telo kapitalizma, v našo vest in zavest gre nagrada Butnskala v roke Mojci Dumančič.