FNF - Festival neodvisnega filma

Nagrada za najbolj celovito filmsko stvaritev gre filmu, ki je v vseh ozirih perfekten, čeprav vsakdanje življenje, ki ga tako zvesto, pogumno in nevsiljivo ponazarja, to vsekakor ni. Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo. Nagrada za najboljši film gre režiserju in pričevalcu Tomažu Gromu, za dokumentarni film, za katerega se zdi, da ga je režiralo kar življenje samo – Komaj čakam, da prideš.

Igrani film Profesionalna amaterja je komična drama, morda satira ali celo mockumentarec, ki z glavnima protagonistoma poskrbi za originalnost, svežino, izvirnost in humorno samorefleksijo. S svojskim ironičnim pristopom preizprašuje pogosto sila tanko mejo med umetnostjo in komercialo, s čimer (ne)hote ujame samo bistvo neodvisnega filma.

Stari znanci Festivala neodvisnega filma so se tokrat vrnili in udarili še močneje. Njihov najnovejši igrani film Robbery Casette Vol. 2 Play Again nam v tej vrtoglavi parodiji nepričakovanih preobratov na blockbusterske filmske uspešnice postreže z obilico akcije, dodelanih specialnih efektov, humorja in znanstvene fantastike, medtem ko njihov fan klub vpije po še.

Do takrat pa … je naturalistična igrana etuda, ki predvsem zaradi avtentičnosti igralske izvedbe spominja na lahkotnejše življenje nekega drugega časa, kar jo povzdigne na skorajda metafizični nivo. Igrivo in duhovito preigrava možnosti naključnega srečanja dveh popolnih tujcev, z vso zadrego odkrite simpatije, ki jo takšen stik nujno in tudi imanentno premore. Odločitev, če je srečanje usodno ali dejansko zgolj naključno, pa je inteligentno prepuščena gledalcu.

Zmagovalni film je hkrati dokument in poezija. Odlično poznavanje filmskega ritma, montaže, zvoka in znanje kadriranja, ustvari zanimiv in prepričljiv portret največje ladijske luke pri nas, ki mu da piko na i subtilno vpeljan osebni odnos do nje in do mesta, ki ga tako močno zaznamuje.

Zmagovalni film je hkrati dokument in poezija. Odlično poznavanje filmskega ritma, montaže, zvoka in znanje kadriranja, ustvari zanimiv in prepričljiv portret največje ladijske luke pri nas, ki mu da piko na i subtilno vpeljan osebni odnos do nje in do mesta, ki ga tako močno zaznamuje.

Svojevrstna avtorska estetika slike in osebno izpovedna pripoved glavne akterke tega kratkega narativno eksperimentalnega filma, stke enovit in prepričljiv filmski svet, ki gledalca očara z zanimivim občutkom za taktilnost in detajl človeškega telesa. Intimen filmski portret je hkrati subtilen slikarski akt, ritmično dodelana poetična izpoved in samosvoj road- ter ego-trip v neznano.

Narava_Narava (1. nagrada festivala), režija Karl Vouk, za zvočno in vizualno dovršen filmski esej, ki s svojim kontrastivnim pristopom popolnoma ujame gledalčevo pozornost.

Štokholm (3. nagrada festivala), režija Luka Štigl, za domiselno idejo in produkcijsko izvedbo, ki kljub občasnim zdrsom v marsičem presega današnjo uradno sceno.

Film, ki je z estetsko uporabo klasičnega filmskega jezika, enostavno zgodbo dvignil na raven sodobnih, vsakdanjih težav v medsebojnih odnosih. Zgodba sledi mladem paru, ki je zaprt v past čuvstvene pasivnosti. Brez očitnega izhoda se potikata po morebitnih kuloarih vzdušja, čuvstva in simbola. Kot jing in jang, kot črno in belo, se protagonisti spopadajo s svojimi strahovi in neizrečenimi ljubezenskimi motnjami. Filmska fotografija se spogleduje z estetsko tradicijo likovne umetnosti (Rene Magrit) in na ta način ustvarja romantično celoto med zadano zgodbo, minimalistično izvedbo protagonistov in idejo, ki je brezčasna. Kljub temu da se odnos med liki skozi cel film gradi v smeri poraza ljubezni, ritualno pranje nagih teles na koncu filma kot močan simbol dviguje idejo zmage ljubezni na višji stopnji. Izhajajoč iz točke, da mora umetnost oplemeniti, nas ta film s svojo rafinirano estetiko, s svojimi skritimi čuvstvi in uspešno izgrajenim vzdušjem, oplemenjuje in navdušuje.

Matej Ocepek za filme «Snegokipar» in «Nategnil me je Jim Fuck» Močan oseben notranji glas, ki ga je sprožil avdio-vizualni umetnik Matej Ocepek, nam prinaša razburljiv in vznemirljiv vpogled v notranjost vsakega od nas. S kontrolirano brutalnostjo Ocepek ne pokuša podreti meje klasičnega filmskega jezika, ampak jih uspešno dviguje na novo raven, ki je samosvojna in avtentična. Uspešno meša najboljše tradicije filmske klasike z novodobno medijsko tehnologijo in v teh mejah ustvari povsem nov, prepoznavno raziskovalni žanr. V svojih filmih niti na čuvstveni niti na vizualni ravni ne skrbi za doživetje gledalca, ampak jih kot nekakšen šaman pelje čez svojo notranjo vizijo, meditativno in celovito. Sam avtor je glavni protagonist, performativni karakter tako postaja močni osebni pečat njegovega izraza, v katerega se ne dvomi, kateremu sledimo do konca in filmske teme. Njegovi filmi so osebne sanje, ki se jih kot gledalci udeležimo in se zbudimo bogatejši za novo iskušnjo, vedoč, da umetnost ni umrla, da je še zmeri živa, vesela, avtentična in trajna.

Film, ki na povsem inovativen način sproža večna vprašanja o odnosih med politiki in ljudstvu. Narejen v formi osebnega izkaza, zgodba glavnega protagonista, ki je tudi avtor filma, postane spovedni akt. Uporabljajoč priložnost praznika Osvodilne fronte, na katerem so se zbrale množice na Kongresnem trgu v Ljubljani, se avtor navidezno ravnodušno sprehaja med njimi in v notranjem monologu pripoveduje zgodbo. Kamera, ki mu sledi, je nekoliko skrita, tresoča in s tem prinaša občutek gledalčeve prisotnosti. V najboljši tradiciji filmov «jugoslovanskega črnega vala» Menendes razkriva vedno aktualni razdor med politiki in ljudstvom, posledično med ljudstvom samim, in neskrito komentira zlorabo častnih, zgodovinskih, antifašističnih dogodkov v dnevno-politične namene. Pogumno prinaša nujno potrebno nasprotnega mnenja, uporablja film kot način ozaveščanja, kamero pa kot orodje za boj proti laži in nekontrolirani politiki. «Trash» estetika avtorja nekoliko žanrovski omejuje, po drugi strani utrjuje njegova brutalno natančna opazovanja. Socialno samozavesten, politično nepristrasen, umetniško pogumen Menendes na novo osveži slovenski neodvisni film in postavi vprašanja, o katerih številni ljudje niti ne razmišljajo.

Coffee avtorice Urške Đukić je duhovita miniaturka z domišljeno fotografijo in s poskusom humorne nadgradnje v zvočni komponenti dela.

Moje lepe noge avtorice Coralie Girard je delo, ki se iskreno in brez pretenzij loteva krute družinske problematike na nejokav način. Izpovedi anonimnih žensk podaja z intimnim pogledom na žensko telo. Kdorkoli sprejema podobe dobesedno, se bo pogubil.

Žirija letošnjega festivala namenja Posebno priznanje Mitji Mančku, avtorju del Slovenia Tourist & Anti-Terrorist Guide, The Progress in Pravici je končno zadoščeno, saj je nakazal, da je moč s preprosto, a učinkovito animacijo in humorjem razgaljati družbeno aktualne teme.

Tomaž Gorkič že nekaj časa izkazuje posebno nagnjenje do brutalnega, duhovitega in intimnega koncepta filmskega ustvarjanja. Z Verigo mesa je svoje predano delo idejnega snovalca, montažerja, scenarista in režiserja, ki ga odlikuje tudi skrbno, premišljeno in profesionalno gibanje z izbrano in usposobljeno ekipi, prignal do nove točke, ki krvavo diši po daljši formi. Veriga mesa je plod dobrega poznavanja zgodovine in sedanjosti posebnega žanra, njegovega filmskega jezika, obenem pa tudi delo, ki srhljivo nazorno pokaže, kaj in kdo vse živi med nami in v nas, pa si tega prevečkrat nočemo ali ne znamo priznati.

Rudi Uran si zasluži posebno priznanje žirije, zaradi kontinuiranega angažmaja znotraj dokumentarnega filma, pri razkrivanju tabu tem na prostoru bivše SFRJ.