Družina

Rok Biček je z dokumentarnim filmom Družina monumentalno zarezal ne le v slovensko filmsko dokumentaristiko, temveč kar v zgodovino slovenskega filma. Družina je boleče intimna, a obenem univerzalna psihosocialna kronika nekega odraščanja v depriviligiranem okolju, kar je režiser snemal celo desetletje. Vstopanje v odraslost je mučno za vsakogar, za otroke iz disfunkcionalnih družin pa še toliko bolj. Zato so morda prenagljene, a avtonomne življenjske odločitve protagonista Mateja, ki na slovenskem podeželju odrašča v družini staršev s posebnimi potrebami, pretresljive in razumljive hkrati. Film Družina daje izjemen vpogled v družinske in družbene silnice, ki delujejo pri socializaciji vsakega človeškega bitja. Roku Bičku se je uspelo s filmskimi sredstvi približati intimi družinske skupnosti, njihovim medčloveškim odnosom na osupljivo resničen način in z ogromno mero umetniške in etične občutljivosti. Humanizem Bičkovega filma izziva bistvo gledalčeve lastne človeškosti, ko si upa brez lažnega moraliziranja in odvračanja pogleda od mučne problematike običajno nevidnih ljudi pokazati dostojanstvo filmskega subjekta.

(Odlomek iz obrazložitve: Mateja Valentinčič)

Družina je s svojim neizprosno iskrenim prikazom življenja na socialnem in kulturnem robu Slovenije prepričljivo pokazala, da se širši družbeni problemi na koncu vedno lomijo na konkretnih posameznikih. Film je še zlasti prepričljiv, ker njegov režiser, Rok Biček, posnetega materiala ni zvezal v lahko razumljivo pripoved, ki bi gledalcem ponujala preprosto interpretacijo dogajanja. Za film je namreč značilna kompleksna dramaturška in časovno-prostorska struktura, ki nas sili, da si dogajanje osmislimo sami, s tem pa ostajamo aktivni gledalci, ki ne sprejemamo vsega, kar nam ponujajo vedno bolj populistično naravnani množični mediji.

sekcija Semaine de la critique