Silva Čušin

Igralka SILVA ČUŠIN

Kadar slovenski režiserji rečemo Silva, ni treba izreči še priimka, odveč bi bilo vsako dodatno pojasnilo, vsi vemo, kdo je Silva, in vsi vemo, kaj prinese na film. Prinese, kajti od nje vsi pričakujemo več, kot je napisano. Ta več je včasih toliko več, da lahko režiserja za hip celo zmede, samo za hip, dokler ne ugotovi, da je ta več točno tisto, kar je v scenariju itak manjkalo. To so gotovo najlepši, najbolj magični trenutki filmskega življenja, ko si igralec in režiser delita ustvarjalni prostor, proces in vznemirjenje, ki lahko sproži nekaj izvirnega, unikatnega, presežnega, nekaj, kar si upamo deliti in brez sramu ponuditi gledalcem. Ko filmski režiserji rečemo ali slišimo Silva, pomislimo tudi na nekaj, čemur rečemo filmska prezenca. Silva je pojem, enota za to tako zaželeno dimenzijo filmske igre. V srčiki te čaščene prezence je predvsem neprecenljiva igralska iskrenost, sugestivna moč nepotvorjenega obstajanja in potem še subtilna filmska igra, ki se izogne interpretativnemu naprezanju, pač z navidezno lahkoto upodablja osebe, ki so žive in presenetljivo podobne ljudem, ki jih poznamo ‒ ali pa so že kar sumljivo podobne nam samim, kakršni smo, kadar smo sami in iskreni. Silvo imamo radi še zaradi enega pomebnega razloga. Ne boji se tveganih vlog, ne boji se, da bi takšna vloga ogrozila njeno karierno podobo. Upodobila je celo senilne in ostarele like. Najbrž takšne vloge lahko sprejme, ker itak ve, da sama ne bo nikoli nič od tega, ker bo raje vse odigrala kot doživela. Silvina filmska igra je harmonično sožitje osebne prezence in igralske veščine, spretnosti in spontanosti. V orbiti njene filmske igre je gotovo močna gravitacija, v to zahtevno privlačnost je dobrodošel vsak, vendar pod enim in edinim pogojem: da je iskren, odprt in da tvega vsaj toliko kot ona. Silvin filmski opus je velik. Ne bomo se ujeli v past naštevanja. Med temi vlogami so majhne in velike, televizijske in filmske, vse pa so ustvarjene z enakim profesionalnim odnosom in osebnim zanosom. Nagrada bert ne bo prva niti igralska niti filmska nagrada v njeni vitrini. Poleg vseh gledaliških in državnih sta tam dve vesni, Ita Rina in manheimska nagrada in še marsikaj. Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v vsaki kinematografiji. Mi smo veseli, da je v naši. Slovenski.

IGRALSKO NAGRADO ITA RINA ZA ŽIVLJENJSKO DELO prejme Silva Čušin

O presežkih v slovenskem filmu se enostavno ne moremo pogovarjati, ne da bi pri tem izpostavili stvaritev igralke in filmske ustvarjalke Silve Čušin. Vendar tisto, kar navdušuje, ni le njen obširen opus filmskih in televizijskih vlog, temveč njena značilna igralska prezenca, ki se je preprosto ne more spregledati. Kreacije Silve Čušin podirajo vse negativne stereotipe slovenske filmske igre, na ekranu namreč vedno deluje naravno, prepričljivo, živo in nepredvidljivo. Preciznost, subtilnost, mirnost in neverjeten občutek za filmski jezik so zaščitni znak njenega dela. Karakterjev, ki jih upodablja, se brez izjeme loti poglobljeno in empatično ter s tem gledalcu na široko odpre vrata v skrivnostni notranji svet lika. Skozi njeno igro pronicata dostojanstvo in veličina ne glede na status in velikost vloge, ki jo uprizarja. Ravno to zadnje ni le redka danost v svetu sedme umetnosti, pač pa tudi viden dokaz dragocenih izkušenj, ki si jih je Silva Čušin na filmski poti s predanim delom ustvarila sama.

S predrzno gotovostjo bi lahko rekli, da je Silva Čušin recept za dober igralski izdelek. Za tem imenom namreč stojijo kvaliteta, zanesljivost, prodornost in značaj. Vsak film ali televizijsko delo, pri katerem je bila udeležena, je za seboj z njenim avtorskim doprinosom pustil neizbrisen pečat.

S svojo (žal) ne prav veliko bero filmskih vlog je Silva Čušin s ponotranjeno igro zablestela v raznobarvni skali čustvenih valovanj, od nedavnega vdovstva, bolečine zaradi sinove grobosti, do odkritja moževe nezvestobe. Nazadnje pa se le utrne žarek nadaljevanja moževe predanosti glasbi v podobi tujega petnajstletnega otroka.