Navadna hruška

Nagrado filmskih kritikov FIPRESCI 2025 prejme film, ki v ospredje postavlja skrb za drevesa ter poudarja medgeneracijsko odgovornost za podnebni zlom. Na dramaturški ravni deluje rastje kot vizualna vez med znanstvenofantastičnim in dokumentarnim izrazom. Distopičen pogled, prežet z občutkom izgube in melanholije, nas popelje v prostor zatočišča, kjer še vedno lahko upamo na možnost rešitve. Dokumentarni elementi so z analitično rabo podob postavljeni na premišljeno distanco, kar gledalcu omogoča refleksijo. Filmska potopitev, podprta z impresivno fotografijo in natančnim kadriranjem, odpira prostor za razmislek o nujnosti skupnega strahu — tiste univerzalne izkušnje, ki nas lahko medsebojno poveže, morda celo ponovno poveže z naravo.

Film Navadna hruška, ki se osredotoča na analizo arhivskih posnetkov skozi oči bodočih znanstvenikov, izstopa kot razmišljujoč dokumentarec, ki se podnebne krize loteva skozi reflektivno prizmo. Odločitev, da raziskovanje našega vse bolj krhkega odnosa z Zemljo uokviri iz perspektive prihodnosti, je duhovita in premišljena, saj poudarja tako nujnost okoljske problematike kot tudi dragocenost znanja preteklih generacij. Ta konceptualno bogat film z zadržanimi, a sugestivnimi vizualnimi učinki, izjemno kinematografijo in premišljeno scenografijo gledalca subtilno spodbuja k razmisleku o tem, kaj izgubljamo, ko prekinjamo vezi z naravo. Gre za poetično in aktualno meditacijo o trajnosti, dediščini ter povezanosti med človekom in Zemljo.

Nova generacija se prebuja v svetu, v katerem življenje postaja vse težje. S pomočjo arhivskih gradiv raziskuje nedavno preteklost in si prizadeva razumeti ter ohraniti znanje prejšnjih generacij. Glasovi iz preteklosti nas vodijo v poetično raziskovanje narave, ki je vse bolj ogrožena zaradi podnebne katastrofe. Gre za igrani film, postavljen v bližnjo prihodnost, ki pripoveduje o izgubi narave in iskanju načinov, kako preživeti in najti smisel v novi resničnosti.