Houston, imamo problem!

Hladna vojna, vesoljska tekma in ameriški pristanek na Luni so bile prelomnice, ki so zaznamovale polpreteklo zgodovino. Te dogodke pa obkroža tancica skrivnosti, ki še danes burijo domišljijo. Film Houston, imamo problem! režiserja Žige Virca je nov, svež prispevek k razmišljanju in razpravam o teorijah zarot. Ta intrigantski igrano-dokumentarni film raziskuje mit o domnevnem ameriškem nakupu tajnega jugoslovanskega vesoljskega programa v zgodnjih šestdesetih letih, vrednem vec milijard dolarjev.

Film obravnava jugoslovanski vesoljski program je mit, po katerem naj bi Socialistična federativna republika Jugoslavija v 60-ih letih razvijala lasten vesoljski program, ki naj bi ga predsednik Tito v določeni stopnji razvoja prodal Združenim državam Amerike oz. predsedniku Kennedyu. Denar od prodaje naj bi Jugoslaviji omogočil najvišji življenjski standard med socialističnimi državami.

Mit je posebej prisoten v državah bivše Jugoslavije. Po anketi Radia Svobodna Evropa iz leta 2012 vanj verjame kar 41,8% prebivalcev Srbije.

Podobno kot o jugoslovanski atomski bombi se je o domnevnem vesoljskem programu govorilo v ozkem krogu pripadnikov Jugoslovanske Ljudske Armade in ostalih varnostnih služb. Mit je dobil veliko popularnost v širši javnosti januarja 2012, ko sta filmska ustvarjalca Žiga in Boštjan Virc objavila nekajminutni video klip na YouTube, ki je v nekaj dneh presegel milijon ogledov in bil deležen velike medijske pozornosti.

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu bazira na naslednjih zgodovinskih dejstvih:

1. Herman Potočnik Noordung

Herman Potočnik Noordung je slovenski inženir, pionir kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij, ki je s svojim delom "Problem vožnje po vesolju" navdihoval tako nemške, ameriške in sovjetske znanstvenike.

Špekulira se, da so po njegovi smrti leta 1929 ostali njegovi neobjavljeni zapiski, ki naj bi jih na Dunaju leta 1945 domnevno zaplenili ameriški agenti v stanovanju žene njegovega brata. Nadaljnja usoda teh dokumentov ni znana, kakor tudi ni bil nikoli potrjen njihov obstoj.

1. Finančna podpora ZDA

Od zgodnjih 60 let oz. od časa predsednikovanja Eisenhowerja je bila Jugoslavija deležna privilegiranega položaja v zunanji politiki ZDA, vključujoč velikodušno finančno pomoč in kredite, ki so dvignili življenjski standard v SFRJ in držali Titov režim trdno na oblasti. Zneski, ki jih je tedaj dobivala Jugoslavija, so bili večji od letnih proračunov NASE. Po odhodu Eisenhowerja je predsednik Kennedy nadaljeval s politiko naklonjenosti Jugoslaviji, kar ga je stalo hudega nasprotovanja desničarskih krogov in dela jugoslovanskih izseljencev v ZDA. Tito je bil tudi zadnji tuji državnik, ki je obiskal Kennedya pred njegovo smrtjo 22.11.1963.

Še danes niso povsem jasni vsi razlogi ameriške finančne pomoči.

1. Tehnološke kapacitete SFRJ

Jugoslavija je kljub zunanjepolitičnim in gospodarskim težavam po resoluciji Informbiroja doživljala hiter tehnološki napredek, še posebej po odprtju Zahodu in finančni pomoči ZDA. Kmalu je razpolagala z več jedrskimi reaktorji in inštituti, naglo pa se je razvijala vojaška industrija, ki je bila kmalu sposobna izdelave podmornic, vojaških reaktivnih letal in modifikacij raketne tehnologije.

Nosilec vseh projektov je bil Vojno-tehnični inštitut v Beogradu v sodelovanju z različnimi domačimi in tujimi podjetji, ki je vrhunec doživel z razvojem novega supersoničnega letala "Novi avion", ki pa je bil prekinjen z razpadom države. Domnevno se je v tem istem času v tajnosti razvijal tudi jugoslovanski vohunski satelit, ter določeni drugi projekti, ki so še danes zaviti v tajnost.

1. Znanstveno sodelovanje med ZDA in SFRJ

Paralelno s finančno podporo ZDA Jugoslaviji je potekalo intenzivno znanstveno sodelovanje med ZDA in SFRJ na različnih področjih. Jugoslavijo so redno obiskovali ameriški astronavti v izmenjavi znanstvenih izkušenj, med njimi tudi posadke Apolla 8, 9 in 11.

Tako je 26. septembra 1967 v Beogradu potekalo prvi mednarodni simpozij o raziskovanju vesolja "First steps toward space", drugi simpozij pa je bil 16. oktobra 1968 v New Yorku. 27. junija 1971 je bila v Beogradu razstava vesoljske tehnologije, kjer so pod isto streho gostovali ameriški in sovjetski strokovnjaki, Titu pa tudi pripisujejo zasluge za posredovanje pri ameriško-sovjetskem sodelovanju v odkrivanju vesolja, ki traja še danes.

1. Jugoslovanski inženirji v NASA

V NASI je službovalo nenavadno veliko jugoslovanskih inženirjev, sploh če upoštevamo nezaupanje Američanov do ljudi iz socialističnih držav in varnostno občutljivega vesoljskega programa. Mnogi med njimi so zasedali visoke pozicije, najbolj znan pa je verjetno pokojni Mike (Milojko) Vucelić, ki ga je zaradi zaslug v programu Apollo predsednik Johnson odlikoval s Freedom Award. Med Slovenci je najbolj znan inženir v NASI zdaj že upokojeni Anton Mavretič.

1. Jugoslovanska zastava na Mesecu

Malo je znano dejstvo, da je posadka Apolla 11, ki je 20. julija 1969 kot prva v človeški zgodovini pristala na Luni s seboj nosila tudi zastavo SFRJ. To zastavo in vzorec kamna z Lune, ki so jih ameriški astronavti kmalu po misiji prinesli osebno Titu, hrani Muzej istorije Jugoslavije v Beogradu. Oba eksponata sta bila večkrat tudi razstavljena, nazadnje aprila 2016 v Banjaluki, BiH.