Žiga Virc

Posebno priznanje je prejel film, ki ponuja intimen vpogled v življenje družine, sestavljene iz žensk različnih generacij, ki se ne strinjajo glede tradicij svoje romske skupnosti. Medtem ko glavna junakinja hrepeni po svobodi in neodvisnosti, se njeni babici bojita razkroja tradicionalnih praks. Zanimiv je tudi pristop ustvarjalcev: vsi igralci so dejanski člani skupnosti, ki so svoje zgodbe delno improvizirali. Čeprav film prikazuje nekatere temačne in zahtevne vidike življenja mladega dekleta, kmalu ugotovimo, da v svoji družini najde tudi toplino, ljubezen in razumevanje. Prav ta človeška dimenzija se nam zdi ključna – brez nje bi film lahko deloval kot zgolj še ena potrditev obstoječih predsodkov zunanjega sveta.

V seriji Protagonistke se Žiga Virc in Iza Strehar podata na drzen, topel in igrivo resen pohod po zgodovini slovenskega igralskega zvezdništva, z globokim spoštovanjem do ženske ustvarjalnosti, poklicne trme in prezence, ki polni prostor še dolgo po zadnjem aplavzu. Šest epizod, šest igralskih legend, šest načinov, kako ista scena postane popolnoma drugačen svet. V osnovi: babica zamuja na ohcet. V resnici: vrhunska vaja iz igralske svobode in mojstrskega niansiranja. Jožica Avbelj, Marijana Brecelj, Teja Glažar, Olga Kacjan, Špela Rozin in Marinka Štern vstopijo pred kamero kot zvezde in za hip pustijo, da jih gledamo tudi kot ženske, osebe s spomini, dvomi in nalezljivim humorjem. Protagonistke ne razlagajo, kako biti igralka. Pokažejo, zakaj je to umetnost. Scenarij Ize Strehar spretno drsi med dokumentarnim in uprizoritvenim, režija Žige Virca pa z veliko posluha odpira prostor za pristnost in eksperiment. Za pogum, da ste stvari naredili po svoje. Za spoštljivo drznost, ki preizkuša format, a ne pozabi občutka. Za neprecenljiv opomnik, da je igralska moč pogosto tiho zapisana v očeh tistih, ki so desetletja igrale, da bi nas ganile, zabavale, pretresle – in zdaj končno pripovedujejo tudi same.

Nagrada programskega direktorja festivala

Nagrada za najboljši akcijski prizor

Sopostavljanje zgodovinske realnosti in fikcije v nagrajenem filmu povezuje fragmente v pomensko celoto in ustvarja novo resnico, hkrati pa problematizira naše sprejemanje te iste resnice in vsake druge, ki nam jo servirajo mediji. Z uporabo dokumentarne forme nas sili v razmislek o nekritičnem podeljevanju kredibilnosti in avtentičnosti vsebinam zgolj na podlagi oblike diskurza, ki ga asociiramo z resnico.

Najboljši film, ki spodbuja dobro prakso v gorah

Med prikazanimi filmi (Na Džingiskanovi poti I,II,III in IV, Zadnji gorski kmetje v Karpatih, Oddaljene doline Kavkaza, Klic z gora, Alpe iz zraka - dolina Oetz, Sezona v švicarskih Alpah) je izbrani film edini, ki je v skladu z večino vsebin omenjenih kriterijev, predvsem pa sledi osnovnim načelom Tirolske deklaracije, na katerih temelji dejavnost Planinske zveze Slovenije (etična načela in vrednostna merila kot temelj odličnega vedenja v gorah).

Za pomembnejše uspehe na področju filmske umetnosti

Zgodba filma je postavljena v leto 2009. Osrednji lik scenarija je France, ki se ukvarja z nenavadnim hobijem - s prijatelji, preoblečenimi v partizane, se pripravlja na bitko z nemško vojsko. In to ne na katerokoli bitko, temveč na zgodovinsko bitko za osvoboditev Trsta. Francetova žena Marija in policijski komandir Brane nimata pretiranega razumevanja za veličino njihovih osvobodilnih prizadevanj, hči Mateja pa do očetovega poslanstva izraža očiten prezir. Toda komandantu Francetu in njegovim tovarišem uspe premagati vse ovire, zasukati kolo zgodovine in osvoboditi Trst.

Virčevemu scenariju ne manjka obešenjaške igrivosti, ironičnega pogleda na ideološke obsesije malega človeka ter šaljivega slikanja namišljene moške veličine v javnosti in tihe podrejenosti v krogu družine. Scenarij govori o posameznikovi usodni določenosti z zgodovino ter njegovi nemoči, da bi se izmaknil svoji zgodovinski vpetosti. Enako gotov in osredotočen, kot je Žiga Virc v svojem scenarističnem postopku, je tudi v režiji filma. S suverenim izborom prvorazrednih igralcev (Gojmir Lešnjak kot France, Silva Čušin kot Marija, Dario Varga kot Brane) ter s premišljeno zasedbo mladih študentk igre (Anje Drnovšek za vlogo Mateje ter Nine Rakovec in Tine Potočnik za vlogi policistk) ustvari igralski ansambel, ki vdihne življenje likom ter prepriĉljivo nadgradi scenaristiĉno zasnovo likov.

Kljub zahtevnim množičnim prizorom, ki zdaleč presegajo standarde študijske filmske produkcije, ostaja Virčeva režija vseskozi osredotočena na izbrani detajl, njegov režijski nadzor nad filmom ne popusti niti za hip. Rezultat je svež, duhovit in globok film TRST JE NAŠ, za katerega si Žiga Virc zasluži tako ugledno priznanje, kot je Prešernova nagrada Univerze v Ljubljani.

Druga nagrada v višini 5.000 PLN, financirano s strani Ministrstva za kulturo in kulturno dediščino