Milena Zupančič

Milena Zupančič je prva dama igralske umetnosti in čudovit ljudski človek, zato ni naključje, da je od leta 1973, ko je odigrala Meto v Klopčičevem filmu Cvetje v jeseni ljubljenka slovenskega občinstva. Ob ponarodeli vlogi Mete in legendarni Karolini Žašler pa je Milena Zupančič s svojim delom in karizmo pustila močan pečat na filmu tudi širše, zlasti v prostoru nekdanje Jugoslavije, kar izpričuje veliko priznanje, ki ga je za svoje življenjsko delo leta 2019 prejela na Festivalu držav jugovzhodne Evrope v Parizu. Nagrada Ita Rina za življenjsko delo na področju avdiovizualne umetnosti igralki Mileni Zupančič je priznanje za njen v igralskem izrazu in obsegu presežen in izjemno prepričljiv opus. V svoji skoraj 60 let trajajoči filmski karieri je posnela 62 filmov in prejela deset nagrad za filmsko igro. Dolga leta so jo upravičeno imenovali zvezda jugoslovanskega filma, zvezda slovenskega filma pa ostaja še naprej. Na filmskem platnu je debitirala leta 1968 v Peti zasedi scenarista Vitomila Zupana in režiserja Franceta Kosmača. Dve leti pozneje je z vlogo Študentke v filmu Oxygen postala nezamenljiva prva igralka režiserja Matjaža Klopčiča, s katerim je posnela največ filmskih mojstrovin. Takoj po velikem uspehu Cvetja v jeseni ji je režiser Klopčič zaupal vlogo Ane v filmu Strah, nadalje je igrala Malko v Dediščini, mamo v filmu Moj ata, socialistični kulak, občinstvu in kritikom pa je bila še posebej ljuba kot Žašlerica v Vdovstvu Karoline Žašler. Milenine zgodnje filmske vloge so izžarevale svobodno, smelo energijo, pa tudi nežnost in eros. Taki sta bili njeni Polona v filmu Onkraj Jožeta Galeta in Marijana v Mrtvi ladji Ranka Ranfla. Pretresljiva je bila kot Tončka v Idealistu Igorja Pretnarja in kot Lenka v Christophorosu Andreja Mlakarja. Njene vloge so vedno karizmatične in polne v čustvenem izrazu. Tako se spominjamo Kristine v filmu Krč in Gojmirke v filmu Dih Boža Šprajca, Vere v Moji dragi Izi Vojka Duletiča, Milene v Kormoranu Antona Tomašiča, Učiteljice v Kavčičevem filmu Maja in vesoljček. V filmih Mihe Hočevarja pa je prišel do veljave tudi Milenin smisel za humor. Potem pa so tu še vloge v filmih Janeza Drozga, Slobodana Maksimovića, Damjana Kozoleta, Boštjana Vrhovca, Francija Slaka, Dušana Jovanovića, pa tudi vloge v številnih filmih režiserjev nekdanje Jugoslavije, kot so Petar Pašić, Jakov Sedlar, Sulejman Kapić, Stanko Crnobrnja, Milan Jelić in drugi. Težko je popisati bogastvo vseh Mileninih filmskih vlog, a omeniti moramo vsaj še vloge Melite v filmu Srečen za umret Matevža Luzarja, mame v filmu Quick View Matjaža Ivanišina in v filmu Panika Barbare Zemljič, pa še bi lahko naštevali, dokler ne pridemo še do nadaljevank (Področje brez signala, Primeri inšpektorja Vrenka) ter dokumentarnih in kratkih filmov. Milenin seznam nagrad za igro je naravnost osupljiv, saj je prejemnica več kot štiridesetih, od tega jih je, kot že rečeno, deset za film. Prejela je dve zlati areni, za vlogi v Idealistu in v filmu Vdovstvo Karoline Žašler ter srebrno areno za v vlogo v Cvetju v jeseni. Velikokrat je bila Stopova igralka leta, dobila je nagrado bert za življenjsko delo, evropsko častno nagrado Aleksandra Lifke, nagrajevana je bila doma in v tujini, poleg tega je dobitnica državnega odlikovanja zlati red za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti. Bila je Slovenka leta, istega leta pa je dobila tudi Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Naj k bogatemu šopku nagrad za filmsko ustvarjalnost dodamo še nagrado Ita Rina. Z njo se spoštovanjem priklanjamo Milenini karizmi, njeni neprekinjeni karieri na področju filma in televizije. Ta nagrada je znak našega občudovanja in zahvala za Milenino vseživljenjsko ustvarjalnost, igralski šarm in neustavljivi elan. Draga Milena, želimo ti še veliko filmskih vlog. Ti si neusahljiv vrelec energije in vztrajnosti. Občudujemo te in te imamo radi.

Utemeljitev napisala Saša Pavček, v Ljubljani, 29. 4. 2025

Badjurovo nagrado za leto 2022 prejme Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka. Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.

Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«

Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.

Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022

Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.

na področju filmske igre.

Utemeljitve se pišejo od novembra leta 2016 dalje.

Viktorji 2014

Za vloge, odigrane v slovenskih gledališčih in filmih.