Petra Pan film

Gora se ne bo premaknila je opazovalni dokumentarni film Petre Seliškar, ki s pretanjenim občutkom za ritem in podrobnosti prinaša neolepšan, a poetičen vpogled v pastirsko eksistenco treh mladih bratov v severnomakedonskih gorah, kjer rutina postane obenem sreča in prostor za dvom. Na ozadju navidezne idile se izrisuje globlja pripoved o smislu, bližini in minevanju, ki se izteče v tiho poetično neizogibnost bivanja. Režiserka gledalca na nevsiljiv način vseskozi spodbuja k razmisleku o tem, kdo je dejansko bolj »odmaknjen« od pojma življenja.

Film subtilno in premišljeno prikazuje življenje treh bratov v gorah Severne Makedonije, nastal pa je v koprodukciji Slovenije, Francije in Severne Makedonije ter nosi pečat intimnega dokumentarnega opazovanja vsakdanjega življenja. Vsako leto trije bratje — Zekir, Zarif in Zani — preživijo več mesecev v gorah, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata vodita ovce po višjih pašnikih, najmlajši ostaja v spodnji koči in skrbi za krave. Njihov ritem je določen z delom, ki se ponavlja iz dneva v dan, a med tem ostajajo trenutki za igro, smeh in pogovor.

V tej odmaknjeni pokrajini se bratje soočajo z vprašanji odraščanja: kdo so kot posamezniki, kaj jih povezuje kot brate, in ali je v tem načinu življenja mogoče najti stabilnost, svobodo ter prihodnost. Film izstopa po občutljivem opazovanju, vizualni poetičnosti in čustveni iskrenosti, zaradi česar je žirija prepoznala njegov poseben prispevek k sodobni dokumentarni produkciji.

Režiserka Petra Seliškar je ustvarila mojstrsko čist dokumentarec, ki očara tako s svojo zgodbo kot z estetiko. Meditativno dokumentarno potovanje ponuja fascinanten vpogled v življenja štirih bratov, ki jim je družinska tradicija namenila, da živijo kot osamljeni pastirji na Šar planini. Film odpira vprašanja o vrednotah starodavne povezave med človekom in naravo ter postavlja trajnostno naravnanost tradicije kot ogledalo današnjemu času.

Znanstveniki so ugotovili, da je Nietzschejev rek »Kar me ne ubije, me krepi«, pravzaprav točen. Po vseh dostopnih raziskavah 70 % ljudi, ki so se v življenju soočili s težkimi izzivi ali travmami, doživi neko obliko pozitivne psihološke rasti in razvoja. Film Telo Petre Seliškar spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom ali, bolje rečeno, proti njemu. Ko jo spremlja skozi faze avtoimunih bolezni, nam njeno telo predstavi skozi njegovo krhkost in lepoto hkrati kot metaforo človekovih omejitev. Tako mikroskopski posnetki kot veličastni pejsaži z motivom otoka in jezera omogočajo dodatno razmišljanje o mestu človeka v naravi. Telo je pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost. To je film, ki ga morate videti. Film o tem, da »bolezen ni sovražnica«, kot bi rekel Gilles Deleuze. Celo več – to je film, ki dokazuje, da ne obstaja dualizem med duhom in telesom.